Revija SRP 81/82

Branko Gradishnik

 

PRAVLJICA ALI PRATIKA

 

Dne 1. decembra 1981 se je v goro na Korziki zaletelo letalo Inex-Adrie, v katerem je bilo 180 slovenskih potnikov. Prezhivel ni nihche. Med zhrtvami je bilo tudi dekle, s katero sem hodil nekaj chasa v gimnaziji, pa tudi pozneje sva ohranila prijateljske stike.

Z mojega gledishcha bi morala biti ta tragedija she toliko bolj vznemirljiva, ker je bila Maca zhe tretja zhrtev letalskih nesrech, s katero sem hodil ali vsaj poskushal hoditi. A resnichno vznemirjenje sem chutil pravzaprav samo ob spoznanju, da ne chutim nobene zhalosti, nobene pretresenosti. Bil sem tako vznemirjen, da nisem mogel biti tiho in sem se v chasu zhalne slovesnosti nekomu proti svoji volji »pobahal«: »Ne vem, kako to, ampak tako je, kot da bi imel kamnitno srce.«

Nekaj dni zatem je kamen konchno popustil: dozhivel sem napad »hercklopfna«, ki me je pripeljal v ambulanto in od tam na EKG. Ta ni nich pokazal, je pa bila zdravnica tako pametna, da mi je predlagala, naj se grem she pogovorit s psihiatrinjo nadstropje vishe – ona da ima vsak dan med shtudenti paciente s tem simptomom.

Spominjam se she, kaj sem takrat razmishljal: »Che zdaj rechem, da ne, potem bi to pomenilo, da sem zhe v totalni pizdi. Nich, shel bom gor, saj sem dober z besedami, pa se bom znal izmuzniti, che me bo stisnila.« V resnici sem tedaj imel psihiatrijo in psihologijo za precenjeni in potencialno shkodljivi branzhi.

Na srecho je bila psihiatrinja – Daniela Shurlan Chas – ravno prava, nich me ni stiskala, nasprotno, pustila mi je, da sem se razplaval, obenem pa mi je nastavila trnek ali dva, da sam zagrabim zanju. Po dveh seansah sem zhe prishel do spoznanja, da nisem bil zhalosten zato, ker sem pach emocionalni zombi – ker sem se bil v svojem nesrechnem zhivljenju, da ne bi trpel, anesteziral do te mere, da me ni mogla prizadeti niti prijateljichina smrt vech.

Marca naslednje leto sem nehal piti. Ni pa bil alkohol moj edini anestetik. Spoznal sem, da tudi moje pisateljevanje – moje izmishljanje – izvira iz nevrotichnih pobud; da mu je glavni cilj zunanje potrjevanje, ki prinasha tolazhbo ... Skratka, medtem ko sem se fizioloshko anesteziral z alkoholom, sem se v pomanjkanju chustva – kajti kdor se je zavaroval pred zhalostjo, se je zhal zavaroval tudi pred vsemi drugimi chustvi – nadomestno teshil z mlekom priznanja.

Sledilo je nekaj let, v katerih sem se skushal poboljshati. Trudil sem se, da se ne bi vech slepil in se sprenevedal in se lovil za lastni rep – in sem se zhe leta 1982, ko sem nehal piti, odlochil, da ne bom nikoli vech zavestno lagal. Shlo je zelo polagoma, kajti resnica ni bolela samo mene. Na chustvenem podrochju sem prvich opazil zaresno spremembo leta 1987, ko sem se ob gledanju Belanovega filma Koncert neutolazhljivo in odreshujoche razjokal. Prisegel sem si, da ne bom zapravil svojega zhivljenja, kakor ga je uboga Ema. Ko sem v zachetku leta 1990 gledal Seks, lazhi in video, sem vedel, da je film resnichen v tistem edino pomembnem smislu – da govori meni in o meni. Bil je moja »pravljica in pratika«. Takrat je prishel tudi chas, da tudi fizichno in pravno zapustim zhivljenje, od katerega sem se emocionalno lochil zhe leta poprej.

Pri pisanju je bil napredek enako postopen. Po romanu Leta (1985) sem se zhe otresel zavestne »vshechnosti«, in che sem she kdaj fabuliral, sem dovolil fabuli, da je izgubila v boju s prozaichno resnichnostjo (glej npr. »Dolzhana in Gribashkina« ali »Etiopijo« v Mistifikcijah, 1987). Nich ni shlo tako gladko, kot bi si chlovek zhelel. Za moj preskok je pomemben roman Nekdo drug (1990), konchni nasledek obsedenosti z razvpitim primerom ljubljanskega Razparacha, s katerim sem se otepal in ga resheval kar shest let. Bil sem ravno na tem, da se izvijem iz kokona, tako da je knjiga pol temna in pol svetla, pol hladna in pol topla. Bizarna vsebina in v ljubljanshchini pisana obravnava generacijskega konflikta (zhe drugich po romanu Leta) je razzhalostila predvsem mojega ocheta. Takrat shele sem opazil, da sem na tihem odvisen tudi od njega – da je moja izbira poklica, pisateljskega in prevajalskega, neposredna posledica potrebe, da bi mu ustrezal. Prevrednotil sem torej svoja stalishcha na tem podrochju in se bolj odmaknil od ochetovih prevajalskih in estetskih nachel. Postal sem tako neke vrste chrna ovca, cheprav sem si zhelel biti samo bela vrana. Nazadnje sem svoj razvoj na tem podrochju dopolnil s sklepom, da sploh ne bom vech objavljal rechi, ki bi bile izmishljene – nisem jih hotel vech pisati, ker bi to pomenilo, da na papirju dajem potuho fantaziranju, ki sem ga zhe davno sklenil izkoreniniti v drugih predalih v svoji glavi.

V tej novi rigoroznosti bo kdo zaznal tudi zapoznel odmev mojega boja z alkoholizmom. A medtem ko je bila pri alkoholu edino mozhno sredstvo popolna abstinenca, se je pri pisanju nanashala samo na fabuliranje. Poklicnemu pisanju se namrech nisem mogel odrechi, saj nichesar drugega nisem znal. A po letu 1990 sem preskochil v zhanre, ki so dovoljevali, da sem govoril o dejanskem sebi, namrech sebi, kakor sem se videl in dozhivljal – v literariziranih ali humornih »kolumnah«, humoristichnih potopisih in referenchnikih – ter dnevniku.

Ta moj famozni dnevnik. Zachel sem ga pisati proti koncu leta 1990, v chasu, ko so me, da uporabim besede Drazhe Mihailovića, valovi osebne usode premetavali po oceanu zhivljenja kakor orehovo lupinico, in she vedno ga pishem, kajti pomagal mi je, che zhe ne kaj dosechi v zhivljenju, pa vsekakor kaj narediti iz zhivljenja. Zdaj obsega na milijone besed in v njem naletim na rechi, ki ne le da sem jih pozabil, ampak sem se, ko sem jih dozhivljal, pridushal, da jih ne bom nikoli pozabil – ker da jih ni mogoche pozabiti.

Pisal sem z obsedenostjo, kakrshno sem izkazoval edinole she zhenski, ki sem si ji leta 1990 – kot prvi osebi po dolgih letih – dovolil pogledati za dalj chasa v ochi. Seveda sem se kmalu zaljubil – tista nevidna roka na tilniku, ki jo popisuje Frane na zachetku knjige, je konchno prishla na svoj rachun. Tako je bil dnevnik spochetka predvsem kronologija in protokol razvoja te ljubezni. Zhe konec leta 1991 je obsegal 400.000 besed. Ljubiti sem se moral nauchiti – ne govorim o telesnosti, cheprav sem tudi tu bil komaj prvosholchek – nauchiti sem se moral ljubiti Drugega kot zhivo, zaresno, samostojno, svobodno, enakovredno bitje. Najprej sem se uchil ljubiti brez strahu pred blizhino, potem ljubiti brez strahu pred njeno izgubo. V prvo me je potegnila sila ljubezni sama, kar pa se drugega tiche, nisem premogel nobenih emocionalnih orodij, in tako sem uporabljal edino, kar mi ga je dal oche: logichno besedno zaznambo in razchlembo. V tistih prvih kucljastih letih, ko so silnim vzponom sledili obchasni padci, bi bilo zunanjemu opazovalcu – che bi bil kdaj kateri poleg – najbrzh zhe kar komichno gledati, kako v dramski pavzi sredi chustveno zburkanega pogovora planem k rachunalniku, da bi ga zabelezhil, potem pa se spet vrnem v vrtinec. Glavne zasluge za moje okrevanje ima pach Bernarda s svojimi eksistencialnimi reshitvami, ki se niso dale zapeljati mojim intelektualizmom, a tudi moja metoda, naj je bila she tako okorna, je prispevala svoje, kajti z ubesedenjem sem dobil stik s svojimi chustvi in se jih nauchil dozhivljati – potem ni bilo vech tako tezhko priti do tja, kjer sem se lahko znebil rezidijev nevrotizmov in zazhivel »srechno do konca dni«.

Vchasih pa sem se sredi spokojnega zhivljenja, ki je sledilo, vendarle vprashal, ali naj bi bilo to res vse – ali sem sklenil »kupchijo z angelom«, v kateri sem v zameno za zasebno srecho moral za vselej zastaviti pisateljski dar – ali je moje izkustvo, che si ne zhelim pogubiti dushe, obsojeno na to, da ostane v predalu.

Jeseni 2005 sem za Cankarjevo zalozhbo prevajal Zgodbe Harolda Brodkeyja, in ob prebiranju njegovih v chrtice razkosanih fragmentov »avtobiografskega velebesedila« sem se na vsem lepem zavedel nevarnosti, da obsedensko ukvarjanje z lastno izkushnjo preide v konchni fazi v pompozen narcisizem, ki namenja prevech uglajenih besed dogodkom in rechem, kakrshni bi si v ocheh drugih zasluzhili le mimogredno omembo. Obhajati me je zachela huda nelagodnost, celo tesnoba: kaj che sem z dnevnikom udaril povsem mimo? Ali ni v pisateljskem smislu moja orehova lupinica she vedno neodprta, jaz pa ujet sredi nje? Problem je bil resen, saj je najedal same temelje preprichanja, da je iskrenost kljuchek, ki odpira tako lastno kot tuje dushe – preprichanja, ki je za mojo chloveshko in pisateljsko samozavest nujno.

Chutil sem, da moram ven, in od oktobra 2005 sem si prizadeval, da bi nashel pot – ampak kamorkoli sem se na papirju namenil, povsod se je izkazalo, da me dnevnik zhe chaka na cilju kot nevidna polzhja hishica, ki sem jo sam pretovoril do tja. Opotekal sem se pod pezo milijonov neobjavljivih besed – nekaterih zato, ker so bile premalo, nekaterih zato, ker so bile prevech zanimive.

Americhani imajo reklo o zhenskah, ki se glasi: »Brez njih se ne da, z njimi pa tudi ne.« Podobno bi jaz moral rechi o dnevniku. Bil je kot nepopustljiva ljubica – terjal me je zase tudi she potem, ko mi je zhe dal vse. Tej sebichnosti v dvoje sem moral narediti konec. Ampak kako, ko pa objava ni prishla v poshtev – ne zaradi mene, ampak iz chloveshke obzirnosti do drugih, katerih zhive rane je hochesh nochesh vseboval. Za objavo bi bil moral vse takshne omembe izrezati – in projekt, ki se je zachel kot potovanje k osebni resnici, naj bi nazadnje postal zhrtev cenzure. To ni prishlo v poshtev zhe iz nachelnih razlogov, she bolj pa zato, ker bi she tako pazljivo izrezovanje skupaj z rakavim tkivom nujno odstranilo tudi zdravo. Operacija bi morda uspela, ampak kirurg bi umoril sam sebe.

Vechkrat in na razlichne nachine sem si prizadeval obiti ta problem. Zhe konec tisochletja sem tako iz dnevnika izlushchil shtiri kljuchne »horarije«, ki so se, ne da bi si sposojali drug od drugega, namenjali meni in mojim blizhnjim: otrokoma iz drugega zakona, ochetu in materi, otrokoma iz prvega zakona, meni in Bernardi. Prizadevali so si prikazati vsak svojo zhivljenjsko temo: otroshtvo, starost, mladost, odraslost, skupaj pa sestavljali she vedno glomazno »Knjigo nashih dni« (100 a. p.). Ker se je strogo omejeval na dozhivljeno, pa je ta projekt ostajal zasebnishki. Redki ljudje, ki sem jim dajal brati katero od teh knjig, so mi jo vrachali z besedami, da je to pisanje »presurovo« ali »premochno za objavo«. Eden je bil zhe kar ogorchen in mi je besedilo vrnil do srede prebrano z besedami: »Tujih pisem pa jaz ne bom bral!«

Sprijaznil sem se bil torej, da bo dnevnik v tej vsaj kolikor toliko pregledni obliki ostal samo druzhinska dedishchina, nekakshna zhivljenjska pratika, h kateri se bodo lahko zatekali moji neposredni nasledniki in potomci. Meni pa preostane na stara leta moj humor, ta novoodkriti chudezh. (Res je, da sem »smisel za humor« imel zhe vseskozi – ampak to mi ni kaj dosti pomagalo, dokler nisem imel tudi »humorja« samega. Ta je v meni vzbrstel shele, ko se je stalila anestezija.)

Nisem bil ravno zadovoljen. Pripomogel je tudi neprijazni svet. Moja iskrenost mi je bila nakopala marsikatero zamero. Pri kulturnishkih klikah in klakah sem se znashel na chrnem seznamu – pri tisti, h kateri sem nekoch sam spadal, zhe zato, ker sem se bil razglasil za alkoholika. Za svoje projekte na lepem nisem mogel vech pridobiti subvencije, kar pa je izshlo, ni zbudilo nobenega kritishkega odmeva. Knjige so na tihem umirale, dushila jih je slovenska gluha loza. (Tole pishem prav zato, da enaka usoda ne bi doletela she Roke vode kamna.) Obenem sem opazhal, da veljam za ustvarjalno izgubljenega ali zablodelega tudi pri ljudeh, ki me kot chloveka sicer cenijo. Prijatelj mi je vrh zasnezhenega Rozhnika oponesel, da sem »propadel pisatelj«. Na uho so mi nesli, da je novi minister za kulturo, sicer sosholec, o meni rekel: »Ampak saj ta pa zhe tako dolgo ni nich napisal.« Neki dobronamernezh mi je v spodbudo poslal prazno knjigo z naslovom »Brankova knjiga«. Uredniki so me vabili, naj napishem kaj »resnega«.

Jezilo me je, ker moji bralci niso vedeli, da ima moje odrekanje svoj razlog – da se nisem kar posushil. Pa se res nisem – nasprotno, v meni je shele zdaj zachela buhteti ambicija, ki je nisem mogel shteti za zapoznel simptom hlepenja po zunanjem potrjevanju, ampak za izraz avtonomne notranje potrebe po tem, da bi segel s svojo izkushnjo do drugih. Nisem hotel prodajati pravljic, a zakaj ne bi dal od sebe pratike?

Zhe konec leta 2004 smo se preselili v Zagreb. Tu sem imel vech chasa in prilozhnosti, da se ukvarjam s sabo – zhenina placha je odpravila potrebo, da bi bil kruhoborec, za katero sem se lahko prej skrival; druzhabnih stikov sem imel v tujem mestu veliko manj kot poprej; Sunday Times, ki sem za branje njegovih prilog prej porabil po nekaj dni, je prihajal prevech neredno in sem ga odjavil.

Oshilil sem torej svinchnike.

Zachel sem skromno in plaho – vzel sem tuj rokopis in ga predelal. Shlo je za besedilo bivshega narkomana Marka Jesheta, ki se je tedaj imenovalo Droga, otroci, prekletstvo, izshlo pa je potem maja 2005 z naslovom Kodrlajsasti piton. Urednica Rotisa Melita je bila zadovoljna, jaz pa tudi – cheprav je bilo to she dalech od osebnega, izpovednega avtorskega dela. V delo sem rech vzel sploh samo zato, ker se ni tikala mene.

Po tem nezavezujochem poskusu sem se sklenil bolj priblizhati samemu sebi. Bilo me je precej strah. Vzel sem torej neko zgodbo, ki sem jo bil napisal v 1980. letih, she v chasu prvega zakona, pa je nisem nikoli objavil. Predelal sem jo – tokrat sem chisti izmishljiji dodal izpovedne prvine – in jo pod naslovom Dahpapa poslal na natechaj Sodobnosti. Ni se prebila med prvih deset in to se mi je zdelo tudi prav, kajti pripovedni postopek je bil ochitno postavljen na glavo: namesto da bi na osebno izkustvo cepil domishljijo, sem na izdelek domishljije cepil osebno izkustvo. To se je moralo konchati s polomijo.

Jasno je postajalo, da sem res v slepi ulici.

Potem se je zgodilo.

Bilo je v zachetku leta 2006 na nekem teku po zasnezheni Medvednici. Na tekih tudi sicer dobivam tisto, chemur pravim ideje, se pravi, neprichakovane prebliske, ki mi povezhejo poprej nepovezane koncepte. Mogoche zato, ker pride v mozhgane zaradi pospeshenega srchnega prechrpavanja prevech krvi, ne vem, bolj verjetno pravzaprav zato, ker gre vsa kri v noge, kjer jo potrebujesh, mozhgani pa v svoji prikrajshanosti postanejo dovzetni za misli »na robu«.

A tokrat ni bilo tako. Tokratna misel sprva ni bila misel – samo podoba je bila. Bila je, ko sem se je zavedel na ozadju iskrivega snega, zhe dokaj izoblikovana kot shiroka proga zhivih, mavrichastih robov. Ni chudno, da sem jo sprva imel samo za iskrenje sonca v snegu ali za motnjo v ochesni lechi. Ko sem pritekel v senchni gozd in je iskrenje ostalo, sem pomislil, da se mi zachenja migrena – vchasih sem zhe prejel njeno napoved v obliki sijajnih maklatur, kakrshne je Tereza Avilska imela za prikazen nebeshkega Jeruzalema. Vendar je bilo tokrat drugache – ves mrgolechi prostor znotraj robov se je v somraku zachel polniti z zlatastimi kvadratki, prav kot v bizantinskem mozaiku – in te kockice so se hitro premeshchale, se selile, spodrivale druga drugo, se razmikale in se druzhile v nove barvne kombinacije. Che rechem, da sem videl eritrocite, kako popotujejo po ochesni mrezhnici, bom najbrzh najblizhe znanstveni resnici – ampak tokrat ni shlo za znanstveno resnico. Mozhgani, ki ne znajo drugega, kot da vdevajo chutnim vtisom pomen, so jih namrech »pred mojimi ochmi« polnili z izcizeliranimi miniaturami, polnimi tridimenzionalnih podrobnosti, ki so zhivele vsaka svoje zhivljenje, ne da bi se menile zame.

Obstal sem, da si jih pogledam, in cheprav me je pojav, ki ni bil z nichimer izzvan, razumljivo zaskrbel, sem se ga obenem prav po otrochje razveselil – kajti v resnici sem podozhivljal zhe pozabljeno izkustvo iz otroshtva. She v predsholskih letih sem si bil v postelji pred spanjem velikokrat tishchal chlenke kazalcev na zatisnjene veke in s tem nevede drazhil optichni zhivec, da je skushal pritisk prevajati v podobe. Zakaj sem to pochel, ne vem. Otroshtvo je pach chas, ko se chlovek seznanja s svojim telesom. In televizije tudi she ni bilo. To je bila moja vecherna zabava, potem ko so se vrata v predsobo zaprla in sem ostal sam.

Iz zachetnih marmoriranih ornamentov, ki so se v srebrnih turshkih vzorcih dimasto vrtinchili prek zastora vek, se je, che sem bil dovolj vztrajen, vsakokrat uredilo zaporedje bogatih, zlatih, »barochnih« zhivih podob, v tistih letih pach pravljichnih, ker kaj sem pa takrat vedel, in na njih so v svojih nepopisno okrashenih sobanah begala po svojih nedoumljivih opravilih pravljichna bitijca – palchki, veverice, shkrati, machke, angeli, opice – zhiva v vsaki izmikavi nadrobnosti. Pozneje, ko sem se nauchil brati, sem bil she dolgo preprichan, da sem vnaprej videval prizore iz Pritlikavca Nosana in Malega Muka. She pozneje sem o tem pojavu bral v Skrivnostih okultizma in odkril, da gre za tako imenovane »budne sanje«, hipnagogne halucinacije, za katere je znachilno, da so skoraj vselej »metafora asociativnega temelja« – z drugimi besedami, da se nam v njih kazhe, o chemer nevede razmishljamo.

Kdo so bile torej figurice, ki so begale znotraj teh prizorov v somrachni ladji gozdne katedrale? Nisem jih mogel prav razlochiti, kajti slichice so kot vedno mrgolele, starostna daljnovidnost pa mi je ochitno onemogochala, da bi lahko zrl, kakor sem zrl kot otrok, ko sem brez truda razbiral celo zlatarske zhige na prstanih. Je bil tam nekdo, ki je gledal album s fotografijami? Je bilo tisto pritlikavo bitje v livreji otrok ali opica? Sem videl v postelji, podprtega z blazinami, sam sebe?

Pomislil sem na mozhgansko kap, ampak kje je bolechina? – pomislil na legendo, chesh da chlovek pred smrtjo she enkrat kakor v slikanici uzira vse svoje zhivljenje – pomislil celo na Borgesov Alef – na Mohamedovo videnje raja – se nazadnje domislil tumorja – in takrat, ko sem kljub zadihanosti zadrzhal dih, da bi tudi slishal, kaj se dogaja v moji glavi, sijajni prizori pa so zacheli temneti in obenem bledeti, da je skoznje spet pogledal zimski dan – takrat je skozme, dobesedno od glave pa do pet, kot sijajen eritrocit, kot elektrichni sunek, kot pisana kacha shinilo doumetje: kar vidim pred sabo, je vizualna metafora za reshitev mojega pisateljskega problema!

She vech – shlo je za reshitev, do katere sem se dokopal zhe leto dni poprej, pa tega takrat nisem opazil!

Vracham se h Kodrlajsastemu pitonu. Jeshetovo gradivo je bilo samo po sebi v surovih nadrobnostih preprichljivo, vendar pa urejeno v prevech preprosto, pouchno, predvidljivo in celo sentimentalno povest. Videl sem, da si bom moral tudi izmishljati, a prekrshek se mi ni zdel prehud, saj je shlo za tuje zhivljenje. Ker so bili prizorchki, ki so sestavljali Jeshetovo besedilo, povechini avtentichni, se mi je kot naloga konec koncev zastavljalo samo, da jih preuredim – sestavim v nov mozaik, ki bi Jeshetovo osebno izkushnjo povzdignil v metaforo – to pa ubesedim tako, da bo ostala enkratna in neponovljiva, pa kljub temu postala vsakogarshnja.

Lotil sem se dela: jemal sem v roke Markove izkushnje in sanje, jih prebiral, nekatere zavrgel, ker so se ponavljale ali ker so bile klishejske, druge premestil v bolj uchinkovita zaporedja, jih kombiniral v shirshe mozaike, pri tem pa dodajal svojo fantazijo kot lepilo, ki je omogochilo, da so se njegove gole, surove izkushnje sestavile v skladno podobo precepa med narkomanskimi nebesi in peklom.

Se pravi – s tujim zhivljenjem sem pochel natanko tisto, za kar sem zdaj dobil dovoljenje she pri lastnem!

To spoznanje je bilo vse, kar sem potreboval.

She preden sem pritekel do avta, se je moja halucinacija prestavila v natanchno definicijo, ki je bila obenem tudi zhe »dovoljenje«. Glasila se je dobesedno takole:

»Kolikor je zhivljenje mozaik, sestavljen iz konkretnih koscev, dejansko dozhivljenih kockic izkustva, toliko lahko ostanesh resnichnosti zvest, vse dokler te kockice ohranjash vsako posebej v njeni enkratni neponovljivosti, medtem ko jih izkopljesh iz tlaka, nanovo preuredish in iz njih sestavish drugachen mozaik. Paziti morash samo, da domishljijo uporabljash kvechjemu kot lepilo!«

Se mi je »zashajnala Marija«? Sem dozhivel chudezh? Presvetljenje? Bolj verjetno bo, da sem bil mentalno tako ali tako zhe zrel za to, da se dokopljem do spoznanja, potem pa sem v prvem primernem simptomu razbral globlji pomen, cheprav ga sploh ni bilo. To se mi je vchasih zhe zgodilo in nikoli mi ni shkodilo. Na primer: tja do petintridesetega leta mi je vidno polje med branjem vchasih postalo nemirno, zachelo se je polagoma nihati v levo in desno, kot che bi se na starem televizorju pokvaril stabilizator, in te, sprva komaj opazne amplitude so polagoma dobivale vse vechji zamah, dokler se nisem nazadnje krchevito oklepal knjige, da me ne bi vrglo s krova ladje sredi tajfuna. Nazadnje sem vprashal nekega okulista in tudi ta ni vedel, kaj bi bilo lahko to, vendar je zamishljeno rekel: »Mogoche pa prevech berete?« V mislih je imel seveda fiziologijo napora, a meni se je v tistem trenutku posvetilo, da to velja predvsem kot metafora: prevech berete je pomenilo premalo zhivite! Vzveroval sem, da mi dusha, ki nikakor ne more dobiti stika z mojo, bi rekel Jung, persono, sporocha, da moram med ljudi. Ko sem leta 1986 zachel techi, se je simptom umaknil in se ni nikoli vech vrnil.

Med takshne simptome, ki vodijo k satoriju, shtejem tudi zhe omenjeni »hercklopfen« iz leta 1981, pa recimo »nevidno roko na tilniku«, ki me je vchasih med pogovorom z zelo nakljuchnimi in vchasih tako rekoch neznanimi ljudmi silila, da naj se nagnem in sobesednico – vchasih pa celo sobesednika – nezhno poljubim.

Pritekel sem domov, se usedel k rachunalniku – bilo je 2. februarja 2006 – in zachel pisati.

Kockice sem moral seveda precej prelagati, kajti marsikatere nisem mogel uporabiti, in moji rezi so dejanski zgodbi vzeli vso notranjo koherenco. Moral sem krpati in shtukati in tu pa tam tudi dodajati.

Vse glavne teme so bile na voljo v dnevniku, nekatere v preobilju, druge vsaj v zametkih ali mimogrednih opazhanjih. Ena sama je, ki sem jo moral skonstruirati. To je tema meteorologije. Zhe dolgo namrech prichakujem nov nastop ledene meddobe – obstaja neko moje pismo materi iz leta 1985, v katerem njeno pritozhevanje nad vremenom zavracham s »tolazhbo«, chesh da prihaja oledenitev – vendar sem to temo pushchal v dnevniku pri miru, tudi zato, ker se mi je zdelo mogoche, da gre samo za zhivljenjsko metaforo, za chudashko fobijo, ki korenini v mojem nekdanjem chustvenem hladu. Vseeno pa je dejstvo, da ostajam vernik tega prichakovanja.

A kakshen naj bi sploh bil raison kakrshnegakoli ambicioznejshega objavljanja, che se blizha konec sveta, kakor ga poznamo? Che smo samo led in se v led povrnemo? Smisel bi knjigi lahko dajala le nasha manifestna usoda sama – che bi mogel z romanom ljudi pripraviti na prihodnost ali jih vsaj opozoriti, potem bi bilo vse to moje pisanje upravicheno. Ali pa bom lahko vsaj rekel: »Dixi et anima mea salvi

Kaj sem izrezal? Zadoshchati bo moralo, che povem, da nisem zavrgel nobene kockice, ki bi me, che bi ostala, prikazala manj chloveshkega ali, che hochete, shibkejshega, slabshega. Pach pa sem zavrgel vse, kar bi lahko prizadelo druge ali jih prikazalo v chezmerno drugachni luchi, kakor bi sami hoteli.

Na srecho je bilo spricho obsega dnevnika intimno gradivo, kolikor sem ga smel uporabiti v njegovi avtentichnosti, ohranjeno do takshne mere, da so se potem tudi nekateri domishljijski posegi na lepem zazdeli bolj upravicheni – skoraj tako, kot che bi isti umetnik sklenil izdelati isto podobo she enkrat, pa se, ker nima kockic, odlochi za preslikavo podloge z akrilnimi barvami. Moja vest se ni niti enkrat spuntala, kakor sem se na tihem she vedno bal, da bi se utegnila. Pisal sem »noch in dan«, spal vechinoma po tri ure, hodil spat ob dveh, vstajal tudi ob shtirih zjutraj, ne da bi kdaj zachutil utrujenost.

Dne 21. marca, na prvi pomladni dan, je bila »prva bralna verzija« dokonchana, tunel je bil predrt, vanj je posijala svetloba, resnichnost in izmishljija pa sta se zlepili v siamski dvojchici.

Bil sem v pisateljskem zagonu in nisem se mogel kar ustaviti. Revija Sodobnost je bila tudi to leto razpisala natechaj za zgodbo in ta natechaj se je iztekal 25. marca. Zazdelo se mi je, da je chas, da preizkusim vrednost svoje metode. Vzel sem torej tri v romanu neuporabljene kockice iz dnevnika – izpoved nekega shtoparja, proshnjo sodelavke za nasvet glede otroka, bivshe prijateljstvo – in jih z dvema domishljijskima dodatkoma v nekaj urah zlepil v zgodbo z naslovom Slavnostni govor. Zdela se mi je posrechena miniaturna varianta moje romaneskne metode. Liste sem vlozhil v kuverto in kuverto poslal pod shifro na zadevni naslov. Preprichan sem bil, da bo odziv spodbuden. Pa ni bil – konec aprila se je izkazalo, da spet nisem prishel niti med odkupljene. To bi me lahko unichilo, che ne bi medtem rokopisa Roke vode kamna prebralo precej ljudi, na katere je naredil vtis. (Kogar zanima, o kom govorim, si bo pogledal uvodno Spremno besedo.) Tako sem nich slabshe volje delal naprej, kar sem delal zhe ves april: utrjeval, obzidaval, tlakoval sem svoj tunel, napeljeval elektriko ipd., dokler nisem 9. maja lahko rekel, da sem raziskal in zadelal tudi najmanjshe kotichke in shpranjice. Ves ta chas sem pazil, da sem tudi domishljijske dele pisal enako kot dnevnishke zapise, se pravi, brez popravljanja in brez zastajanja, tako da so stavki nastajali vseskozi v cajtnotu, se mi iz prstov prelivali prek tipkovnice v drobovje rachunalnika brez razmisleka, ki krni iskrenost in neposrednost zapisanega – che pa sem kje res kiksnil, sem stavek pach izbrisal. Poleg tega sem se pri »fugiranju« drzhal sinhronosti, se pravi, nisem se delal pametnega za nazaj in nisem zapisal niti enega podatka, spoznanja ali mnenja, ki bi izvirali iz poznejshega chasa, kakor pa so v knjigi datirani. Skratka, che se mi je zapisalo kaj preroshkega, se mi je zhe v dejanskem dnevniku in ne post festum. (Edina izjema so menda chlanki iz Nature, do katerih v chasu objav nisem imel dostopa in zanje niti vedel nisem, a v teh bodo bralci raje kot prerokbo videli najbrzh grotesko.)

Seveda so v besedilu iz istega razloga ostajale hvalabogu tudi moje zmote. Zhe sama njihova mozhnost me hvalabogu odreshuje velikega bremena.

Bralcu ali bralki, ki bi she naprej terjala od mene odgovor na to, kaj je v romanu torej izmishljeno in kaj vzeto iz zhivljenja, bi moral nazadnje odgovoriti, da tega ne vem niti sam, kajti da ne bi zalozhnice spravil v skushnjavo, da me zavrne zaradi obsega, sem besedilo skrchil za dvanajst pol.

Krajshanje je vselej nevarno, ker terja klenost izraza. Pri iskanju blizhnjic so se mi narekovale nove in nove razlichice dogodkov in se mi ob tem naseljevale v spomin kot »dejanske«. Chlovek se, kot kazhe, ne spominja dogodka, brzh ko se ta malo odmakne – spominja se vsakokrat samo svojega prejshnjega spomina na dogodek, in tako kot lahko pri igri telefonchkov konchni stavek pove prav nasprotno od zachetnega, se tudi pri rekonstruiranju zhivljenja resnica hitro prilagodi zhelji in drugim ozirom. Pred to obstransko shkodo sem se skushal obvarovati tako, da sem se vse do zadnjega drzhal nachela, da vsaj »pilil« ne bom. Nove verzije so zapisane enako prima vista kot prejshnje. Seveda pa se she tako infinitezimalen uchinek vsake revizije posebej, che jih je zadostno shtevilo – in z rachunalnikom je grozno lahko pisati revizije – nazadnje lahko zelo pozna. Najbolj morda na prvih straneh, kjer sem to najvechkrat storil, ker se mi je spomin iz chasa pred dnevnikom najbolj izmikal. Tega artizma pa me ni vech tako zelo sram, kajti nekako ob izteku leta mi je postalo jasno, da je z eksistencialno reshitvijo, ki se je tikala mojega dushevnega zorenja, v bistvu odpadla tista dodatna prepoved, ki je terjala od mene zdrzhnost pred najmanjshim izletom domishljije. Uvidel sem, da smem zdaj, ko vsaj vede zhe dolgo ne lazhem vech ne sebi ne drugim, v okviru literarne konvencije mirne vesti uporabiti tudi nekaj pisateljske ektoplazme, kajti drugega nachina, kako uspeshno premostiti prepad med notranjim in zunanjim svetom, kratko malo ni. Uvidel sem tudi, da moj »izum«, kakrshen se izkazuje v Roki vodi kamnu, ni nich enkratnega. Vechina pisateljev je prisiljena, sicer bi jim gradiva kratko malo zmanjkalo, uporabiti vse: tako tisto, kar sami dozhivijo, kot tisto, kar opazijo pri ljudeh okrog sebe, in tisto, do chesar jih pripelje raziskovanje zgodovinskih in sochasnih virov – to troje pa potem she prekvasijo z nekaj domishljije. In pri slednjem se praviloma zgodi, da dajejo fabulativnim uchinkom prednost pred zvestobo dejanskemu porochanju – k temu grehu smo nagnjeni vsi pisatelji. Moja zasluga je kvechjemu, da sem grehu podlegel samo tam, kjer je bilo treba zapolniti praznino. Verjemite pa mi, da bi she veliko raje objavil vse tako, kot se je zgodilo.

 

Kaj pa je potem sploh takshnega v moji zgodbi, da bi se zdela vredna branja? Morda srechne okolishchine, da sem dozhivljal rechi, ki so po sebi zanimive, da sem bil tedaj she dovolj papirnat chlovek, da sem si jih sproti zapisoval, pa da sem ostal zhiv dovolj dolgo, da sem nazadnje odkril zanje tudi literarno perspektivo. A najbolj dragoceno je pach to, da sem jih v letih, ko so se dogajale, popisoval brez misli na slednjo, saj so bile del zhivljenjskega in ne pisateljskega projekta, in tako mi ni nikoli prishlo na misel, da bi jih zhrtvoval na oltarju literature.

Bojim se pa, da je tisto, kar je najbolj koristno v tej pravljici, preoblecheni v pratiko (ali obratno, ne vem vech), dokaj neuporabno za vse razen za avtorja samega. Tu smo pri tako imenovani avtentichni drzhi. Nekateri avtorji postanejo preprichljivi s tem, da si vzamejo ali da nesrechno izgubijo zhivljenje – jaz sem se odlochil drugache in sem postal preprichljiv s tem, da sem si ga srechno poiskal. Zato zdaj tistim, ki me sprashujejo, kako sem lahko Roko vodo kamen napisal v komaj 47 dneh, odgovarjam: »V sedeminshtiridesetih dneh – in v dvajsetih letih.«

Nihche ne bo dvajset let namenil pozornosti nobeni knjigi razen knjigi svojega zhivljenja. Vem pa vseeno, da smo si chloveshka bitja tako podobna, da nisem pisal le sebi.

K tej misli me napeljuje naslednja spodbudna anekdota. Pod konec leta 2006 je prishla v Zagreb na knjizhni sejem Interliber delegacija slovenskih literarnih ustvarjalcev. Med njimi je bil tudi Evald Flisar, glavni urednik Sodobnosti. Na otvoritvenem domjenku mi je na lepem rekel: »Ej, zakaj si nam pa poslal to rech – tisti govor? Vsi v komisiji so bili za to, da zmaga, potem pa je ena od chlanic povedala, da je te rechi zhe brala, pa smo te morali izlochiti.«

Malo sem bil hud, ker je bila zgodba res she devishka, in sem se pridushal, da imam dovolj klik in klak. »Pa kaj govorish – saj je bil anonimen natechaj! Nihche ni vedel, da gre zate, to se je shele pozneje odkrilo...« me je zavrnil Evald.

Imam dolgo lajtengo in tako sem se shele naslednji vecher zavedel, da je lapsus tiste chlanice v resnici kompliment – priznanje tiste vrste, ki ga smem biti iz srca vesel.

 

Zagreb, 20. januarja 2007