Revija SRP 81/82

Bogdan Novak

 

MOZH, KI SO GA POZHRLE MRAVLJE

 

Pogovor

 
Bil sem v stiski in telefoniral sem prijatelju.

»Povej mi,« sem ga prosil, »zakaj se nihche noche pogovarjati z menoj o nesrechi. Che omenim, da imam cirozo jeter, se zachnejo pogovarjati o kosharki. Che rechem, da sem brez ficka, zaokrozhijo kakshno o politiki. Ko povem, da imam raka na zhelodcu, zachnejo o vremenski napovedi za prihodnji teden.«

 »Vesh kaj,« mi je odvrnil prijatelj, »trenutno imam goste na vecherji. Obljubim pa ti, da te bom poklical v ponedeljek dopoldne in se bova pogovorila.«

In je odlozhil.

Verjetno je odvech pripovedovati, da ni nikoli poklical.

A bil je vsaj izviren.

Ni chudno, da je med branimi pisatelji.

 

 

Tartuffe

 
V prenovljeni Operi so imeli za premiero Tartuffa. Komichna opera v dveh dejanjih. Uglasbil jo je po Molieru in lastnem libretu Karl Friedrich, skladatelj iz prejshnjega stoletja. Prvich je bila uprizorjena v Dresdenu leta 1964, je Marjeta prebrala v gledalishkem listu. Ni bilo chisto jasno, zakaj so jo izbrali za otvoritev prenovljene Opere. Morda zato, ker je bila neznana, zaradi kaprice novega direktorja Opere, ki so ga bili izbrali po dolgih strankarskih prepirih, morda zaradi pomanjkanja denarja, kar je bilo edino, chesar je bila zadnja leta kultura shirokogrudno delezhna.

V gledalishchu je bila zbrana politichna in gospodarska smetana, vmes nekaj kulturnishkih rozhic za okras. Karte so se dobile brezplachno samo po zvezah. Ljudje so se grebli zanje, a Marjeta jih je dobila zlahka. Njen mozh, ki je sedel poleg nje v brezhibni Armanijevi obleki, je bil direktor protikorupcijskega direktoriata v policiji, zato so mu vstopnice prinesli na pladnju. Zanj, za gospo soprogo, za hcherko in za zeta. Marjeta ga je pogledala od strani. Cheprav se je zhe blizhal shestdesetletnici, je bil zal moshki, pravi dedec, ki so ga pohlepno pogledovale zhenske. A on ji je bil zvest, to bi lahko prisegla, pa che bi jo v policijski kleti muchili na najbolj surove nachine.

S prsti je otipala obesek, ki ga je imela okoli vratu na zlati verizhici. Bila je shkoljka. Majchken kavri. Okovan v zlato in obeshen na verizhico. Pred desetimi leti sta bila z mozhem na Maldivih. Zhe takrat je bil visoko v policiji in je imel lepo placho. Ko sta se potapljala v laguni, je nenadoma prisopihal na povrshje in zavpil:

»Kavri! Pravi kavri!«

Bil je vesel, kot da bi aretiral hudega zlochinca. Potem ji je pojasnil. Kavri je zelo redka shkoljka Tihega oceana. Drobna, svetlecha se, polzheva lupina, ki ima ob robu ustja dve zlati chrti. Vsaj zdi se tako, ko jo vzdignesh iz vode. Potem se stvar posushi in zlati chrti izgineta. Ko pa shkoljko spet potopish v vodo, se fosforescentna zlata barva vrne in shkoljkica znova zablesti v vsej svoji lepoti.

»To je kot prispodoba najine ljubezni,« ji je rekel. »Kavri je bil vchasih dragocenost. Tihomorska plemena so plachevala z njim. Bil je denar, menjalno sredstvo starih ljudstev. In to, kako se vracha ob stiku z vodo ta zlata fosforescentna barva, to je znamenje najine ljubezni. Ko zhe pozabiva drug na drugega, ko najin odnos zhe skoraj zamre, se nekaj zgodi, prideva v stik z vodo in zlata barva najine ljubezni se spet pokazhe.«

Poljubila ga je.

»To si tako lepo povedal,« mu je rekla. »Za policaja si neobichajno chustven.«

Nekaj mesecev pozneje sta imela tridesetletnico poroke. Podaril ji je zlato verizhico, na njej v zlato okovan kavri z Maldivov.

»To je najvech, kar ti lahko dam,« ji je rekel. »Znamenje ljubezni, simbol vechne obnovljivosti tiste zlate chrte v najini ljubezni, ki si je ne znam razlozhiti. Chudezh narave, pach. No, debelejsha verizhica bi skazila tole drobno shkoljkico.«

Takrat je zajokala. V zhivljenju she ni bila tako globoko ganjena.

»Da si zhe takrat mislil na obletnico? Da si se spomnil tako izvirnega darila? Ki naju bo vezalo do smrti? Da si tako tenkochuten? Oh, Karel, oh, ljubi, to je najlepshe darilo, ki sem ga dobila v zhivljenju!«

»Zlatar je imel pomisleke,« ji je shepnil na uho Karel, ko sta se ljubila. »Rekel je, da bo mrezhica unichila lepoto shkoljke, potem sem mu razlozhil, kako naj jo naredi, da je ne bo pokvaril. Ker tista polzhkova shpranjica mora biti prosta zlatih spon, saj me prevech spominja nate.«

Ko ji je rekel te besede, ji je hipoma prishlo kot zhe dolgo ne. Vpila je, on pa ji je nezhno pokril usta s svojo dlanjo in shepnil:

»Ljuba, le kaj si bodo mislili sosedje.«

Srh jo je spreletel, ko je od strani pogledala svojega moshkega, na odru pa so zazveneli uvodni takti uverture. Vzela je v roke kukalo in si ogledala dirigenta. Bil je Anglezh, gostujochi dirigent, povabljen posebej za to prilozhnost. Brezhibno, a dolgochasno oblechen. Verjetno pri kraljichinem londonskem krojachu. Pogled s kukalom ji je zdrsnil na desno, nato na levo in spet na desno. Nato ga je odmaknila.

Srepo se je zazrla proti lozhi na nasprotni strani. Tam! Tam je bila zhenska. Ni gledala na oder, ampak v njuno lozho. Bila je dvajset let mlajsha od nje. Drugache ji je bila podobna. Kot hcherka. Visoka, lepa, napetih prsi, domiselne plavolase pricheske. V tujini kupljena obleka. Nashobljene ustnice. Kot Marjetina kopija. A to je ni zmotilo. V zhivljenju je videla zhe veliko zhensk, ki so bile njena slaba kopija. Mogoche je bil to vpliv rumenega tiska, ki je tako rad objavljal njene fotografije ob mozhu. Narava pa sploh ljubi nakljuchja. A njo je na zhenski zmotilo nekaj drugega. Ni vedela, kaj. Zato je pochakala, da je zhenska, ko je opazila, da Marjeta gleda proti njej, odvrnila pogled proti odru. Kakor da gleda dogajanje, za katerega ji je bilo toliko kot za lanski sneg.

Marjeta je dvignila kukalo k ochem. Takoj je vedela, kaj je pritegnilo njeno pozornost. Zhenska se je spet ozrla proti njej in nasmehnila se je. Nasmeh Mone Lize, kurtizane nashih tisochletij. Nedolochen in nedoumljiv, predvsem pa prezirljiv do vsega sveta. A to Marjete ni motilo. Nekaj drugega. Zhenska je imel globok izrez med napetimi, dvajset let mlajshimi prsmi, ki je she poudarjal kipenje lepih in velikih dojk. Tudi Marjeta je imela takshne pred dvajsetimi leti. Na sredi izreza, med dojkama, med vabechima krasoticama, je lezhal obesek na drobni zlati verizhici. Kavri, okovan v tanko zlato mrezhico. Na las enak tistemu, ki ga je nosila Marjeta. In pogled, ki ga je dekle usmerjalo proti njuni lozhi, je bil tudi na las enak tistemu, s katerim je Marjeta malo prej oshinila Karla.

Vstala je. Spustila je kukalo, da je zropotalo na tla. Karl jo je zachudeno pogledal. Prisolila mu je klofuto in peketaje na visokih petah odshla.

Ko je Karl po predstavi, na kateri je moral po uradni dolzhnosti ostati do konca,  prishel domov, je nashel prazno hisho in prazne omare. In ni imel pojma, zakaj.

 

 

Mozh, ki so ga pozhrle mravlje

 
Si predstavljate, da odraslega mozha pozhrejo mravlje? Ne? No, prav. Pojdimo pochasi. Od zachetka h koncu.

Mravlje so zelo miroljubne zhivali. Predvsem se brigajo zase. Seveda so spopadi med mravljami, ko ena vrsta upleni mravljinchja jajca drugih in nove mravlje vzgoji kot svoje. To je naravni potek stvari.

Zhe Sveto pismo nas opozarja na mravlje: »Pojdi k mravljam, lenuh, poglej njihova pota in postani moder! Kajti mravlja pospravi ob zhetvi na stran obilno in razlichno hrano, da bi bila kos nevarnosti zime.« V mnogih pravljicah je mravlja simbol pridnosti in marljivosti. In mravlje so simbol plodnosti, izvira vode in zhivljenja. Beno se je znashel na tropskem otoku v chasu, ko mravlje rojijo. Se pravi, da mnozhichno lezejo iz svojega mravljishcha, ene krilate in ene ne, se mnozhichno plodijo in ohranjajo zarod.

Benu je to shlo na zhivce.  Mravlje, ki so mnozhichno rojile iz gnezda, je pobijal s copatom, potem jih je shkropil  z naravnimi in nato z vsakrshnimi insekticidi. Mravlje pa so kar prihajale.        

Bivshi Cejlon, zdaj Shri Lanka, je bil poln mravelj. Beno jih je shkropil in pobijal s copatom. Gekoni, ki so plezali po stenah bungalovov in po deblih palm, so ga opazovali z na vse strani vrtechimi se ochesi, in ko je odshel, so se spushchali na tla ter sprozhali dolge jezike po pobitih mravljah, ki so bile lahek plen.

Mimo je prishel sluga Sulejman.

»Bed duing,« je rekel polglasno, ko je videl Bena, kako pobija mravlje. »Bed karma, bed destini. Buda is mersiful, bat Shiva is bladi. Shiva never forget kilers.«

»Gud duing,« mu je odvrachal Beno. »Shiva dont lajks ents. Aj dont like ents.«

»Shiva lajks evritink gud and lajf is gud,« mu je mirno odvrnil Sulejman. »Bat kiling ents is veri bed. Kiling ents is kiling lajf.«

Beno se ni zmenil za to preprosto filozofijo. Dovolj so mu shle mravlje na zhivce, da se ni utegnil ukvarjati she s fatalistom Sulejmanom, ki je verjel v dobro in slabo karmo in v usodo, nekakshen kismet, kar je Beno razlozhil s kisom in medom v kismed, ki ga Shrilanchani niso znali izgovarjati drugache kot kismet. Nasmehnil se je in lopnil po roju mravelj. Zvijale so se. Shiva lajks evritink gud and lajf is gud, si je mislil Beno. Kaj je bolj gud, kot je moj lajf, ki ga motijo te rojeche mravlje. V bistvu gre za skupinski seks, kjer se plodijo in mnozhijo vsevprek, da bo te mravljinchje nadlege she vech! Fak of! Lop in lop in lop! Tolkel je po njih kot obseden, a zato jih ni bilo kaj dosti manj.

Mravlje so lezle vsepovsod. Niso se lotevale hrane, le rojile so naokrog, vrvele po stenah, po drevju, po tleh, po posteljah v bungalovih, po oblachilih, po ljudeh.

Beno se je zvecher odpravil spat slabe volje. Zaprl je vsa okna in vrata v bungalov, potem je nekaj ur porabil za to, da je z japanko v roki dirjal po sobi, kopalnici in predsobi ter pobijal mravlje. Ko se mu je zdelo, da jih je le zdesetkal na znosno mero, se je odpravil spat. Ker je bilo vroche, se ni pokril niti z rjuho. Zaspal je v spodnjicah. Spal je spanje pravichnika, ki se je utrudil med celodnevnim pobijanjem mravelj. Globoko in trdno.

Ob enih zjutraj so prilezle skozi zrachnik tri krilate mravlje. Obrnile so se in izginile. Potem se je vrnilo vse chrno mravelj.  Zrachnik jih je kar bruhal iz sebe.  Ene so bile krilate,  ene  brez kril.

Tiste brez  kril,  ki  so  bile  v  vechini,  so  zlezle po  steni na tla,  po tleh do postelje, po  nogah postelje na rjuho in po njej na Benotove kosmate noge, gladke roke, prepotene pazduhe, na napet pivski trebuh, na porashchene prsi, v ushesa, v lase, v nos, med rochne in nozhne prste, po celem telesu. Iz stotin in tisochev mravelj je nastala gospodova vojska milijonov in milijard mravelj in gospod bog je bil Shiva.

Beno se je napol zbudil ob prvih ugrizih mravelj. Zashchemelo in zaskelelo ga je na sto, morda na tisochih koncih telesa. Sprva se mu je v polsnu sanjalo, da je v bordelu, kjer ga nezhne deklice shchegetajo po vsem telesu s krtachami. Pomislil je, kako so te Azijke prefinjene. Chesa vsega se ne spomnijo, da bi zadovoljile moshko slo! Krtache so bile nezhne, a nekatere med njimi tudi surove iz sirka, da so ga prav zabolele. A to mu je le povechalo slo.

Ko se je prebudil in dojel, da ne gre za krtache in spolno drazhenje, ampak ga po vsem telesu grizejo mravlje, ga je zajela groza. Komaj je odprl ochi, so se kopice mravelj lotile tudi njih. Zhe po nekaj ugrizih in izbrizgih mravljinchje kisline je oslepel. Zagrnila ga je tema, da je bil kakor prej v sanjah, le da je zdaj vedel, kako to niso sanje, ampak kruta resnichnost, pojedina mravelj. Zarjovel je in planil pokonci. Otepal se je z rokami po telesu, zbijal mravlje s sebe, a nanj so lezle nove in nove. Bil je slep, zaletaval se je v stene, se tolkel in drgnil po telesu, vendar neuspeshno. Ne milijoni, milijarde mravelj so prilezle na pojedino.

Zjutraj, okoli enajste ure, ko naj bi bil Beno na plazhi, je prishel sluzhabnik Sulejman pospravit njegovo sobo. Zamenjal je rjuhe na postelji, pometel sobo in predsobo. Chudno se mu je zdelo, da je bilo po tleh toliko pobitih mravelj. A vse se je pojasnilo, ko je prishel v kopalnico, kjer je nashel do golega oglodano okostje v spodnjicah.

To je bilo vse, kar je ostalo od Benota.

Bed karma. Shiva lajks evriting gud.

 

______
Iz she neobjavljene knjige Zhivljenje na Marsu