Revija SRP 81/82

Andrej Lenarchich

Za zgodovinski spomin

PISAL SEM EMINENCI V RIM

(K izjavi kardinala Franca Rodeta ob smrti nadshkofa Shushtarja*)

 
Eminenca!
 

Slabsha od pogrete juhe je ponovljena floskula o polresnici, ki je najbolj grda lazh ... a je zhe tako, da so take juhe pogosto na mizi.

Nobenega dvoma seveda ni o popolni resnici, da s(m)o ljudje takshna bitja, ki raje verjamejo pravljicam, ki se raje zatekajo k stvarem, ki jim je treba verjeti, kot pa da bi se korajzhno soochali z neizprosnimi, nespremenljivimi, neprilagodljivimi dejstvi.

Iz prelepo zlozhenih misli sem izpostavil dva odstavka, ker se z resnico nikakor ne skladata. Sam sem dolga desetletja imel veliko opravka po hodnikih in pisarnah shkofijskega dvorca. Mnogokrat sem sodeloval tudi pri razlichnih dogodkih po dezheli (takrat, ko se to ni splachalo, nas takih ni bilo veliko – prevech je bilo treba zhrtvovati; take nas nasha odlochitev tepe she dandanashnji, ko so se prikoritili stari koritarji ...) in v spominu mi je marsikak »spopad« glede nacionalnih rechi. Z blagopokojnim shkofom Lenichem je prishlo celo do kar nespodobnega prepira, ko je zagovarjal enotno jugoslovansko shkofovsko konferenco. Da je Jugoslavija edina prihodnost za Slovence, je pa nadshkof dr. Pogachnik itak izpovedal v Delovi Sobotni prilogi.**

Tako me odlochno projugoslovansko stalishche elite iz palache na Ciril Metodovem trgu v predplebiscitnem chasu ni kaj dosti presenetilo. Bilo je sicer boleche, a v skladu z vsem, s chimer sem se v prejshnjih desetletjih tam srecheval.

Jasno, da so tako kot »civilna« elita tudi gospodje jadrno obrnili plashche, ko se je pradavno hrepenenje ljudstva prevesilo v dejanskost. Rad verjamem, da je marsikdo iz omenjene hishe potem dosti storil za samostojnost in priznanje – le kako ne bi, saj je bilo mochno obetavno ... Ochitno!

In che sicer ni dovolj volje za soochanje z resnico, vsaj sposhtovanje do pokojnika bi moralo biti zadosten vzgib, da se pove vso resnico in samo resnico.

Ker je vshechne hagiografije v izobilju, dodajam she drobec iskrenega priznanja pokojnika, da si je mochno prizadeval za ohranitev Jugoslavije she pred plebiscitom (in tudi po njem – pogovor za celovshko Nedeljo, februarja 1991: »Vsaka misel na samotojnost je iluzija«, in pogovor za Dnevnik, 25. januarja 1991).***

 
Tolikokrat sem od najzgodnejshega otroshtva naprej pritrkaval in zvonil, da vem, da ima vsak zvon dve plati. Na eno samo nabijati pa pomeni nekaj mochno slabega ...

 

Ljubljana, 29.06.2007

Z vsem sposhtovanjem

Andrej Lenarchich

 

 

__________
* »...Ko se je po padcu komunizma ponudila zgodovinska prilozhnost, da se slovenski narod osamosvoji, je dr. Shushtar to prilozhnost vzel kot svoj zhivljenjski izziv in kot edini Slovenec s trdnimi mednarodnimi zvezami omogochil nashim politikom dostop do shirshih evropskih forumov, kar je privedlo do nashe samostojnosti.
Ob neizpodbitni in sploshno priznani vlogi nadshkofa Shushtarja pri zaustavitvi desetdnevne vojne in mednarodnem priznanju Slovenije bi bilo kratkovidno in shkodljivo za prihodnost naroda in drzhave misliti, da bomo mochnejshi in uspeshnejshi, che oslabimo ali povsem zatremo vpliv katolishke Cerkve na Slovenskem ...« (citat iz izjave)
 
* * Jozhe Pogachnik: Verni ljudje nochemo biti nergachi … Intervju z ljubljanskim nadshkofom. Delo, Sobotna priloga, 12. 3. 1977 (cit.): »Dobro se zavedamo, da Slovencem izven Jugoslavije ni zhivljenja. To konstruktivno stalishche do Jugoslavije verni s pogumom izpovedujemo.«
 
* * * Shushtarjeva izjava v Novem mestu: »... Imam veliko vplivnih prijateljev v tujini in vsi so me prosili, naj kaj storim, da Juga ne bo razpadla ...«.
Pogovor za Dnevnik: Nove razmere – nove naloge (25. 1. 1991, str. Iz nashih krajev; cit.:) »…Prav o teh novih razmerah in novih nalogah, ki se jih slovenska Cerkev she kako zaveda, je zbranim Novomeshchanom govoril ljubljanski nadshkof in slovenski metropolit dr. Alojzij Shushtar. (…) Ko je govoril o odcepitvi Slovenije od Jugoslavije, je priznal, da je sprva imel velike pomisleke, saj so ga mnogi mednarodni politiki prosili, naj pomaga, da ne bi prishlo do razbitja Jugoslavije.
“Bil sem presenechen, ko so se politichne stranke na Slovenskem zedinile o vprashanju plebiscita. Na kakshen nachin se osamosvojiti, to je povsem odprto vprashanje, danes na to gledam bolj optimistichno kot nekoch”«