Mihael Lajlar
- POGOVORI
- Usta so zlizana,
- od sape in vina
- je svetloba prostrana,
- postarana
- zima
- me znova spreminja.
- Nebo je vse tishje
- in tezhko, ko skupaj
- vedriva pod kozho,
- ki diha,
- in ptice
- praznujejo
- temno selitev.
- Beseda med nama
- je vcheraj in danes
- pochasna, globoka in sinja,
- spet jutri slovesna,
- skrivnostna kot skrinja.
- LE MIDVA SI DELIVA ISTI JEZIK
- Zdaj svet zgodaj sleche
- svetlobo;
- obesi jo, sushi in greje
- na drugem koncu
- chasa.
- Pod oknom otrdijo
- veje in koraki in vlaki
- so zhe ogrevani, postaje spet ledene
- ob vecherih, ko zamujajo
- otroci v postelje in so odrasli
- zhe nekoliko pijani in filmi
- spet krajshi in druzhinski, pesmi
- tihe in skesane, ko se prizhigajo
- kamini, dolgo dogorevajo,
- konchno dogorijo
- in je spet vse tiho.
- Takrat se najin jezik
- raztelesi na urejeno zmedo
- dotikov, ki jih podarjava
- drug drugemu
- in nikomur
- drugemu.
- CHELO
- se lushchi
- v plasteh,
- sledeh mrezh,
- ki so jih stkala
- bezhna usta in jih danes
- ne znam vech imenovati
- s pravo barvo.
- MESTO
- se ponochi
- zaklene;
- do jutra, ko se ponuja
- korakom,
- da ga odprejo,
- umazhejo in odvrzhejo
- na rob
- istega dne
- in drugachnega vechera.
- Nocoj je spet zaklenjeno
- in v njem prevech prostora.
- LAVA
- Tishina brishe
- posteljo in stol,
- zavese,
- okno,
- stene,
- strop in sobo –
- vrtinchi se chista,
- kakor val in mrezha,
- ki jo razpenjava
- od rok do rok
- v neslishno razdejanje,
- ki ni ne padanje
- podob ne sanjsko tkanje,
- le na kozhi prebujen
- ugriz,
- obsojen na skeleche,
- sladko vrachanje.
- VSAK DAN SE OBNAVLJAVA
- Radio se ohladi
- in skuhava vecherjo,
- ki jo jeva prepochasi
- in pojeva
- hladno.
- Ogreta postelja
- se zjutraj izmuchena
- ohlaja,
- medtem skuhava vrocho
- kavo,
- ki jo hladiva
- na oknu in pijeva,
- zunaj segrejeva
- avto,
- da se odpeljeva
- in nekje komaj parkirava.
- Blizhina
- se shladi neslishna,
- s slovesom,
- do vechera,
- ko se spet obnoviva.