Revija SRP 79/80

Mihael Lajlar

 
POGOVORI
 
 
POGOVORI
 
Usta so zlizana,
od sape in vina
je svetloba prostrana,
postarana
zima
me znova spreminja.
Nebo je vse tishje
in tezhko, ko skupaj
vedriva pod kozho,
ki diha,
in ptice
praznujejo
temno selitev.
Beseda med nama
je vcheraj in danes
pochasna, globoka in sinja,
spet jutri slovesna,
skrivnostna kot skrinja.
 
 
 
 
LE MIDVA SI DELIVA ISTI JEZIK  
 
Zdaj svet zgodaj sleche
svetlobo;
obesi jo, sushi in greje
na drugem koncu
chasa.
 
Pod oknom otrdijo
veje in koraki in vlaki
so zhe ogrevani, postaje spet ledene
ob vecherih, ko zamujajo
otroci v postelje in so odrasli
zhe nekoliko pijani in filmi
spet krajshi in druzhinski, pesmi
tihe in skesane, ko se prizhigajo
kamini, dolgo dogorevajo,
konchno dogorijo
in je spet vse tiho.
 
Takrat se najin jezik
raztelesi na urejeno zmedo
dotikov, ki jih podarjava
drug drugemu
in nikomur
drugemu.
 
 
 
 
CHELO
 
se lushchi
v plasteh,
sledeh mrezh,
ki so jih stkala
bezhna usta in jih danes
ne znam vech imenovati
s pravo barvo.
  
 
 
 
MESTO
 
se ponochi
zaklene;
do jutra, ko se ponuja
korakom,
da ga odprejo,
umazhejo in odvrzhejo
na rob
istega dne
in drugachnega vechera.
Nocoj je spet zaklenjeno
in v njem prevech prostora.
 
 
 
 
LAVA
 
Tishina brishe
posteljo in stol,
zavese,
okno,
stene,
strop in sobo
vrtinchi se chista,
kakor val in mrezha,
ki jo razpenjava
od rok do rok
v neslishno razdejanje,
ki ni ne padanje
podob ne sanjsko tkanje,
le na kozhi prebujen
ugriz,
obsojen na skeleche,
sladko vrachanje.
 
 
 
 
VSAK DAN SE OBNAVLJAVA
 
Radio se ohladi
in skuhava vecherjo,
ki jo jeva prepochasi
in pojeva
hladno.
 
Ogreta postelja
se zjutraj izmuchena
ohlaja,
medtem skuhava vrocho
kavo,
ki jo hladiva
na oknu in pijeva,
  
zunaj segrejeva
avto,
da se odpeljeva
in nekje komaj parkirava.
  
Blizhina
se shladi neslishna,
s slovesom,
do vechera,
ko se spet obnoviva.