Revija SRP 79/80

Matej Krajnc

 

ROHNECHA ZHETEV

 

 

ROHNECHA ZHETEV

Nad Starim gradom si podajajo oblake
izvidnice mraka
in stolp molchi, v daljave gleda –
morda Veroniko chaka.
In skoz nizko travo nekaj v smeri
zahodnega obzidja bezhi;
morda je duh kakshnega grofa,
kdo vedel bi!
 
Savinja pod gradom se odeva v chrnino
blizhnje nochi
in kot bi sama s seboj govorila,
polglasno shumi.
Kdo ve, kaj skriva, kaj vse se v njenih
shirokih globinah koti,
morda je vecher vanjo umaknjen,
kdo vedel bi.
 
Na Nabrezhju na klopi za I. gimnazijo
senca sedi.
Tu pa tam kamen vrzhe v Savinjo
in chudno mezhika z ochmi.
Naenkrát se she ena senca pojavi,
a takoj nato izgubi,
morda kdo stare rachune plachuje –
kdo vedel bi.
 
Vstanem in se odpravim skoz temo
po Nabrezhju naprej.
In slep sem od tezhe dolgih spominov
in zdavnaj zachrtanih mej.
Nemirno pobozham Splavarjevo nogo
in chas se spet zavrti –
se je vse to res kdaj zgodilo,
kdo vedel bi!
 
Nad Starim gradom se dviga jutro
in vstaja dan.
Zbudim se v postelji, moker in
samemu sebi neznan.
Okrog sebe pogledam, a vidim le znane
obrise namizne luchi,
nekaj shumi v meni, morda Savinja –
kdo vedel bi.
 
 
 
 
SEDMINA, 1983
 
Spominjam se dolge mize v dnevni sobi
in mnogih lic, ki niso nikdar vech prishla
povprashat mamo in mene, ali kaj potrebujeva
mordá …
 
Spominjam se dolge mize v dnevni sobi,
chrnih oblek in raznih objokanih ochi,
ki so na krozhnike nalagale sir, kruh in te stvari …
 
Spominjam se dolge mize v dnevni sobi
in pokroviteljskih nasmeshkov sestrichen in bratrancev
in pleshastih lobanj sorodnikov in znancev …
 
Spominjam se dolge mize v dnevni sobi
in maminega tezhkega zabuhlega pogleda
in vseh korakov, ki so shli … za vedno shli, seveda …
 
Spominjam se dolge mize v dnevni sobi
in junijskega popoldneva, ko so se avtomobili
pogrebcev kot ochetov glas v nedeljski mrak izgubili …
 
 
 
 
MIKLAVSHKA CERKEV, marec 1983
 
Sédiva, tati, na klopco pred cerkev,
popoldne je ravnokar vstalo.
Doma se gotovo zhe spet vsi jezijo,
kam naju je tokrat pregnalo.
Sédiva, tati … Zdaj she ne vem,
da te bom kmalu izgubil.
Naj te pogledam, da vedno bom vedel,
kak bil si, ko bil si she zhiv.
 
Sédiva, tati, semle pred cerkev,
pot gor je bila precej strma.
No, pa povej, zakaj si peljal me
tam, mimo tistega grma?
Je to mar zato, ker v sebi zhe slutish,
da zadnjich postopava tod?
A ni to chudno: popoldne je mlado,
a tema zhe leze na pot?
 
Sédiva, tati, semle pred cerkev,
daj roko mi, kakor ti znash,
in reci, da to, da ostal bom brez tebe,
je grda, napihnjena lazh.
Saj zdaj she ne vem, da bom moral prav kmalu
sam v mestu tu spodaj zhivet
in da do takrat, ko spet bom tod hodil,
minilo veliko bo let.
 
Sédiva, tati, na klopco pred cerkev,
popoldne je ravnokar vstalo.
Doma se gotovo zhe spet vsi jezijo,
kam naju je tokrat pregnalo.
Sédiva, tati … Zdaj she ne vem,
da te bom kmalu izgubil.
Naj te pogledam, da vedno bom vedel,
kak bil si, ko bil si she zhiv.
 
 
 
 
TOLSTI VRH, maj 1983
 
Drzhal si me, da ne bi padel.
A mi je spodrsnilo. In bi zgrmel.
Cel teden pred teboj bi me zagrebli,
che bi ne pohitel in me prijel.
Drzhal si me, da ne bi padel.
A mi je spodrsnilo. In bi zgrmel.
 
Hranim she dva utrinka od takrat.
Fotografiji, ki sva ju na vrhu naredila.
V mojih ocheh je strah. V tvojih ljubezen.
V mojih ocheh je groza. V tvojih sila.
Hranim she dva utrinka od takrat.
Fotografiji, ki sva ju na vrhu naredila.
 
Lahko bi bil odshel she pred teboj.
Pa nisem. Ti si shel, jaz pa ostal.
Ostal sem, da bi dvajset let pozneje
lahko v spomin nekaj vrstic skracal.
Lahko bi bil odshel she pred teboj.
Pa nisem. Ti si shel, jaz pa ostal.
 
Drzhal si me, da ne bi padel.
A mi je spodrsnilo. In bi zgrmel.
In mama bi najprej izgubila mene,
potem pa tebe. Svet bi ponorel.
Drzhal si me, da ne bi padel.
A mi je spodrsnilo. In bi zgrmel.
 
 
 
 
DA BOSH POTRKAL, junij 2003
 
She vedno se mi zdi, da bosh potrkal,
da bosh prishel in rekel: spet doma.
Da bosh povedal, da prishel si z gore
in dvajset let drugje miril duhá.
Da bosh prishel in si izmislil zgodbo
in z mamo ti bova verjela vse:
ni vazhno, kje si dvajset let pohajal –
vedno sem rad poslushal pravljice.
 
Glavno, da tu je zopet tvoj nahrbtnik,
da vidim spet to piko sred nosu,
da gojzarje bosh dal pochít v garazho,
naj zgnijejo v omari kje na dnu!
Glavno, da me bosh spet zvecher pozdravil,
morda, kot vchasih, malce posedel,
in ko bosh videl, da me spanec daje,
chisto potiho nekam v mrak zapel:
 
Aba heidschi bumbeidschi bum bum
Aba heidschi bumbeidschi bum bum
 
She vedno se mi zdi, da bosh potrkal,
a zdaj zhe dolgo vem, da te ne bo.
Zjutraj si shel in v zgodnjem popoldnevu
pred dvajsetimi leti vzel slovo.
Vedno prishel si skoz garazhna vrata
in z nôgami pocepetal po tleh.
Ko danes jaz garazhna vrata odklepam,
vidim pri mami staro upanje v ocheh.
 
 
 
 
NAGOVOR MOJIM
 
Kmalu boste vsi shli; in vam, po vrsti,
bom nosil svechice pred spomenik.
Opazoval bom vdelana imena
in konchno padel na zhe znani trik.
 
Objokoval vas bom pred kupom zemlje
in kamnom, pod katerim bo pepel,
in se preprichal, da sem na obisku,
in she mogoche vrtnice oplel.
 
Prihajal bom pogosto, vas pozdravljal:
hej, ata, tati, mama, teta, stric …
Shepetajoch vam bom povedal vse novice,
che bo seveda vmes sploh kaj novic.
 
In vsako leto bom dajál za mashe
in si denarnico natlachil s fotkami
in z njimi govoril ob temnih dnevih,
ko sam bom in sovrazhen do ljudi.
 
Kmalu boste vsi shli; z bratrancem bova
imela dneve: v torek on, jaz v sredo.
Obletnice pa bova pretopila,
ker to pach znava, v vezano besedo.
 
Kmalu boste vsi shli; nekoch nestrpen
in odklonilen do pokopalishch,
bom sam vsak teden taval med grobovi
in se spotikal skoz jutránji blishch.
 
Objokoval vas bom pred kupom zemlje,
kjer vas ne bo; a bom vseeno stal
in s topo bolechino se spominjal
in vzdrzhevanje groba placheval.