Matej Krajnc
ROHNECHA ZHETEV
ROHNECHA ZHETEV
- Nad Starim gradom si podajajo oblake
- izvidnice mraka
- in stolp molchi, v daljave gleda –
- morda Veroniko chaka.
- In skoz nizko travo nekaj v smeri
- zahodnega obzidja bezhi;
- morda je duh kakshnega grofa,
- kdo vedel bi!
- Savinja pod gradom se odeva v chrnino
- blizhnje nochi
- in kot bi sama s seboj govorila,
- polglasno shumi.
- Kdo ve, kaj skriva, kaj vse se v njenih
- shirokih globinah koti,
- morda je vecher vanjo umaknjen,
- kdo vedel bi.
- Na Nabrezhju na klopi za I. gimnazijo
- senca sedi.
- Tu pa tam kamen vrzhe v Savinjo
- in chudno mezhika z ochmi.
- Naenkrát se she ena senca pojavi,
- a takoj nato izgubi,
- morda kdo stare rachune plachuje –
- kdo vedel bi.
- Vstanem in se odpravim skoz temo
- po Nabrezhju naprej.
- In slep sem od tezhe dolgih spominov
- in zdavnaj zachrtanih mej.
- Nemirno pobozham Splavarjevo nogo
- in chas se spet zavrti –
- se je vse to res kdaj zgodilo,
- kdo vedel bi!
- Nad Starim gradom se dviga jutro
- in vstaja dan.
- Zbudim se v postelji, moker in
- samemu sebi neznan.
- Okrog sebe pogledam, a vidim le znane
- obrise namizne luchi,
- nekaj shumi v meni, morda Savinja –
- kdo vedel bi.
- SEDMINA, 1983
- Spominjam se dolge mize v dnevni sobi
- in mnogih lic, ki niso nikdar vech prishla
- povprashat mamo in mene, ali kaj potrebujeva
- mordá …
- Spominjam se dolge mize v dnevni sobi,
- chrnih oblek in raznih objokanih ochi,
- ki so na krozhnike nalagale sir, kruh in te stvari …
- Spominjam se dolge mize v dnevni sobi
- in pokroviteljskih nasmeshkov sestrichen in bratrancev
- in pleshastih lobanj sorodnikov in znancev …
- Spominjam se dolge mize v dnevni sobi
- in maminega tezhkega zabuhlega pogleda
- in vseh korakov, ki so shli … za vedno shli, seveda …
- Spominjam se dolge mize v dnevni sobi
- in junijskega popoldneva, ko so se avtomobili
- pogrebcev kot ochetov glas v nedeljski mrak izgubili …
- MIKLAVSHKA CERKEV, marec 1983
- Sédiva, tati, na klopco pred cerkev,
- popoldne je ravnokar vstalo.
- Doma se gotovo zhe spet vsi jezijo,
- kam naju je tokrat pregnalo.
- Sédiva, tati … Zdaj she ne vem,
- da te bom kmalu izgubil.
- Naj te pogledam, da vedno bom vedel,
- kak bil si, ko bil si she zhiv.
- Sédiva, tati, semle pred cerkev,
- pot gor je bila precej strma.
- No, pa povej, zakaj si peljal me
- tam, mimo tistega grma?
- Je to mar zato, ker v sebi zhe slutish,
- da zadnjich postopava tod?
- A ni to chudno: popoldne je mlado,
- a tema zhe leze na pot?
- Sédiva, tati, semle pred cerkev,
- daj roko mi, kakor ti znash,
- in reci, da to, da ostal bom brez tebe,
- je grda, napihnjena lazh.
- Saj zdaj she ne vem, da bom moral prav kmalu
- sam v mestu tu spodaj zhivet
- in da do takrat, ko spet bom tod hodil,
- minilo veliko bo let.
- Sédiva, tati, na klopco pred cerkev,
- popoldne je ravnokar vstalo.
- Doma se gotovo zhe spet vsi jezijo,
- kam naju je tokrat pregnalo.
- Sédiva, tati … Zdaj she ne vem,
- da te bom kmalu izgubil.
- Naj te pogledam, da vedno bom vedel,
- kak bil si, ko bil si she zhiv.
- TOLSTI VRH, maj 1983
- Drzhal si me, da ne bi padel.
- A mi je spodrsnilo. In bi zgrmel.
- Cel teden pred teboj bi me zagrebli,
- che bi ne pohitel in me prijel.
- Drzhal si me, da ne bi padel.
- A mi je spodrsnilo. In bi zgrmel.
- Hranim she dva utrinka od takrat.
- Fotografiji, ki sva ju na vrhu naredila.
- V mojih ocheh je strah. V tvojih ljubezen.
- V mojih ocheh je groza. V tvojih sila.
- Hranim she dva utrinka od takrat.
- Fotografiji, ki sva ju na vrhu naredila.
- Lahko bi bil odshel she pred teboj.
- Pa nisem. Ti si shel, jaz pa ostal.
- Ostal sem, da bi dvajset let pozneje
- lahko v spomin nekaj vrstic skracal.
- Lahko bi bil odshel she pred teboj.
- Pa nisem. Ti si shel, jaz pa ostal.
- Drzhal si me, da ne bi padel.
- A mi je spodrsnilo. In bi zgrmel.
- In mama bi najprej izgubila mene,
- potem pa tebe. Svet bi ponorel.
- Drzhal si me, da ne bi padel.
- A mi je spodrsnilo. In bi zgrmel.
- DA BOSH POTRKAL, junij 2003
- She vedno se mi zdi, da bosh potrkal,
- da bosh prishel in rekel: spet doma.
- Da bosh povedal, da prishel si z gore
- in dvajset let drugje miril duhá.
- Da bosh prishel in si izmislil zgodbo
- in z mamo ti bova verjela vse:
- ni vazhno, kje si dvajset let pohajal –
- vedno sem rad poslushal pravljice.
- Glavno, da tu je zopet tvoj nahrbtnik,
- da vidim spet to piko sred nosu,
- da gojzarje bosh dal pochít v garazho,
- naj zgnijejo v omari kje na dnu!
- Glavno, da me bosh spet zvecher pozdravil,
- morda, kot vchasih, malce posedel,
- in ko bosh videl, da me spanec daje,
- chisto potiho nekam v mrak zapel:
- Aba heidschi bumbeidschi bum bum
- Aba heidschi bumbeidschi bum bum
- She vedno se mi zdi, da bosh potrkal,
- a zdaj zhe dolgo vem, da te ne bo.
- Zjutraj si shel in v zgodnjem popoldnevu
- pred dvajsetimi leti vzel slovo.
- Vedno prishel si skoz garazhna vrata
- in z nôgami pocepetal po tleh.
- Ko danes jaz garazhna vrata odklepam,
- vidim pri mami staro upanje v ocheh.
- NAGOVOR MOJIM
- Kmalu boste vsi shli; in vam, po vrsti,
- bom nosil svechice pred spomenik.
- Opazoval bom vdelana imena
- in konchno padel na zhe znani trik.
- Objokoval vas bom pred kupom zemlje
- in kamnom, pod katerim bo pepel,
- in se preprichal, da sem na obisku,
- in she mogoche vrtnice oplel.
- Prihajal bom pogosto, vas pozdravljal:
- hej, ata, tati, mama, teta, stric …
- Shepetajoch vam bom povedal vse novice,
- che bo seveda vmes sploh kaj novic.
- In vsako leto bom dajál za mashe
- in si denarnico natlachil s fotkami
- in z njimi govoril ob temnih dnevih,
- ko sam bom in sovrazhen do ljudi.
- Kmalu boste vsi shli; z bratrancem bova
- imela dneve: v torek on, jaz v sredo.
- Obletnice pa bova pretopila,
- ker to pach znava, v vezano besedo.
- Kmalu boste vsi shli; nekoch nestrpen
- in odklonilen do pokopalishch,
- bom sam vsak teden taval med grobovi
- in se spotikal skoz jutránji blishch.
- Objokoval vas bom pred kupom zemlje,
- kjer vas ne bo; a bom vseeno stal
- in s topo bolechino se spominjal
- in vzdrzhevanje groba placheval.