Revija SRP 79/80

Matjazh Jarc

Vprashalnica
 
DRZHAVNI UMETNIK?
 
Ko Republika Slovenija ugotovi, da si vrhunski umetnik,
poskrbi za tvojo osnovno socialno varnost, razen che to lahko storish sam.
 

Vsaka drzhava je praviloma ponosna na svojega vrhunskega umetnika. Njegovo delo plemeniti njeno kulturo. Vrhunski umetnik pa s svojimi uspehi shiri tudi mednarodni ugled drzhave, ki podpira njegovo umetnost. Ko rechesh Beethoven, si rekel Nemchija, Avstrija. Ko rechesh Srebotnjak, si rekel Jugoslavija, Slovenija.

Vladarji in mogochniki so na svojih dvorih od nekdaj radi gostili vrhunske umetnike in na ta nachin krepili svoj ugled v ocheh kolegov iz drugih dezhel. V ta namen so porabili tudi prenekateri zlatnik. Vrhunski umetnik je lahko stanoval, se oblachil, jedel in pil, pa she mu je kaj ostalo. Prijaznim mecenom je posvetil katero svojih del in vsi so bili zadovoljni.

Cheprav je Slovenija mlada drzhava, na neki nachin vendarle sposhtuje stare obichaje ravnanja z umetniki. Pri tem pa seveda izhaja tudi iz svoje socialistichne polpreteklosti, ko je bila umetnost najprej drzhavna, nato pa druzhbena vrednota, umetniki pa delavci, tako kot vsi ostali drzhavljani. Le da so lahko imeli nekatere posebne pravice in obveznosti, che se je njihova umetnost vsebinsko skladala z idejnimi temelji socialistichne ureditve.

Slovenski vrhunski umetnik je po vrnitvi v kapitalizem tako ali drugache plachan za svoje delo. Del zasluzhka mu pobere Republika Slovenija za davke in socialne prispevke, tako kot vsakemu drzhavljanu. Se pa iz tega ali onega razloga morda res lahko zgodi, da vrhunski umetnik nima dovolj denarja in ne more poskrbeti niti za svojo osnovno socialno varnost. V tem primeru si Slovenija v njegovem imenu davke in prispevke placha sama.

Tako je to. Nasha drzhava na svoj nachin ceni vrhunsko umetnost in skrbi za svoje vrhunske umetnike. Zaradi tega sicer she ne uzhiva posebnega mednarodnega ugleda, vendar pa gre verjetno samo za prehodno obdobje, po katerem se bodo zadeve uredile tako, kot je prav.

Kdo v Sloveniji velja za vrhunskega umetnika?

Slovenija ima komisijo, ki ugotavlja, kdo je vrhunski umetnik. Ta komisija deluje pri drzhavnem uradu za kulturo. Njeni chlani so bolj ali manj kompetentni za sprejemanje tovrstnih ugotovitev, zato je dokonchno odlochanje prepushcheno ministru za kulturo. Ta prihaja iz te ali one politichne stranke. Njegove odlochitve o vrhunskih umetnikih so po naravi stvari politichne. Odlochanje o tem, ali bo nekdo obveljal za vrhunskega umetnika ali ne, je torej podobno politichnemu oziroma celo strankarsko politichnemu kadrovanju, ki pa ima tudi nekatere strokovne konotacije. Poteka namrech v okvirih pravno bolj ali manj dolochno predpisanih meril oziroma kriterijev. Kot se pach spodobi v demokratichni drzhavi.

Medtem pa se praviloma zunaj opisanega konteksta dogaja tudi vrhunska umetnost.

Che bi se izbrani chlani komisije in minister pri odbiranju vrhunskih umetnikov iz shirshe umetnishke skupine omejili na izrazito majhno shtevilo res najvidnejshih, katerih dela so primerljiva z deli svetovnih velikanov, zagotovo ne bi bilo tezhav. Izbrancev bi bilo le nekaj. Vprashanje je sicer, ali bi bili tako revni, da se ne bi mogli prezhivljati in zraven she plachevati davkov in prispevkov drzhavi. No, ampak recimo, da bi bili izbrani slovenski vrhunski umetniki vsi revni; v tem primeru zagotovo ne bi bilo pravichno, che bi jim drzhava vzela she tistih nekaj soldov, ki bi jih premogli, za davke in prispevke.

A ne gre tako. Kultiviranost drzhave se meri tudi kvantitativno, v tem primeru glede na shtevilo vrhunskih umetnikov, ki jih premore. Poleg tega gre za intelektualno jedro, ki relativno pomembno vpliva na kolektivno zavest drzhavljanov. Skupino je torej treba tudi shtevilchno nekoliko okrepiti in s tem v zvezi v praksi znizhati kriterije za dolochanje vrhunskosti. Toda do katere mere? Po katerih kriterijih? Treba je napraviti izrachun.

Na eni strani velja uposhtevati dejansko stanje: koliko ljudi v drzhavi meni, da je njihova umetnost vrhunska. Na drugi strani pa je treba izrachunati, kolikshno financhno izgubo pri pobiranju davkov in prispevkov si lahko v ta namen privoshchi drzhava. Che bi bili kar vsi, ki si to zhelijo in znajo tako ali drugache utemeljiti svojo umetnishkost, oproshcheni davkov in prispevkov, bi bil za drzhavo to prevelik financhni zalogaj. Zato je treba dolocheno shtevilo kandidatov iz skupine izlochiti. Minister dolochi shtevilko glede na svoje prorachunske zmozhnosti in jo sporochi komisiji. In ta potem temu primerno zaostri kriterije. Eden od njih pa je zaostren tudi iz vsebinskih, ne zgolj financhnih razlogov (tega sem, kot preostanek polpreteklega obdobja, omenil zhe prej): kakshno politichno naravo izrazhata kandidatova osebnost in posledichno njegova umetnost. Ta kriterij je sicer zelo zamegljen, vendar pa igra pri njegovem uposhtevanju pomembno vlogo sama sestava komisije. Pravo smer selekcioniranja torej zagotavlja zhe t.i. strokovno politichna orientiranost chlanov komisije, ki jih imenuje minister. In selekcija se lahko zakljuchi tako, kot je prav.

Kot je prav vladarjem, seveda. Vedno je bilo tako. Kakrshen vladar, takshni umetniki. In obratno.

V Sloveniji pa je tako, da se marsikdo ukvarja izkljuchno z umetnostjo, a od tega ne zasluzhi kaj prida denarja. Malo zaradi padanja tako imenovane nacionalne kulturne zavesti, pa zaradi potroshnishko naravnane miselnosti drzhavljanov in ne na koncu zaradi nezavidljive kultiviranosti vladarjev. Seveda igrajo svojo vlogo pri tem she drugi dejavniki, med njimi tudi boljsha ali slabsha sposobnost kulturno politichnega delovanja drzhavnih institucij, na chelu z uradom za kulturo. Tam se namrech rojevajo takshne ali drugachne reshitve odprtih vprashanj, disheche po bolj ali manj zbirokratizirani pameti zaposlenih uradnikov, ki deluje brez posebej opaznih vsebinskih uvidov.

Nekaj drzhavljanov torej ves svoj chas porabi za umetnishko ustvarjanje. Delajo v prej opisanih slabih razmerah, ampak iz drzhavi nerazumljivih razlogov kar vztrajajo. Niso sicer vrhunski, so pa zagotovo revni. Njihovo delo je s piedestalov oblasti in uradnishtva skoraj povsem neopazno. Pot do vrhunskosti jim je v domachi drzhavi nacheloma ves chas bolj ali manj zaprta, saj bi pomenila nezazheleno povechanje drzhavnih stroshkov za premajhne gospodarske uchinke. Drzhava jih torej pojmuje kot potencialne izvozne artikle, ki si morda lahko v tujini zagotovijo atribut vrhunskosti. S svojo dejavnostjo si sicer lahko pridobijo skromne drzhavne subvencije, vendar morajo plachevati drzhavi davke in prispevke za svojo osnovno socialno varnost, kar v primerjavi z drzhavnimi umetniki pomembno zmanjshuje njihovo konkurenchnost na izrazito skomercializiranem trgu kulturnih vrednot. Obstajajo pa in delujejo na kdo ve chigave stroshke. Jasno je, da to niso drzhavni umetniki. Nekateri med njimi se uspejo she celo tako zelo prilagoditi trzhnim zakonitostim, da obogatijo, ne da bi prej postali vrhunski. Vendar pa je dejanska vrednost njihove tako skomercializirane umetnosti vprashljiva.

Tako imamo shtiri kategorije umetnikov. Bogati vrhunski umetniki, revni vrhunski umetniki ter bogati in revni navadni umetniki. Na tej tochki bi se dalo osvetliti pojav drzhavnega umetnika z drugachno luchjo.

Revnih vrhunskih umetnikov praktichno ni, saj jim priznanje vrhunskosti po naravi stvari prinese tudi primerne dohodke. Bogatih navadnih umetnikov tudi praktichno ni, saj prilagoditev trzhnim zakonitosti po naravi stvari odvzame njihovim delom umetnishki naboj. Bogati vrhunski umetniki si lahko sami zagotovijo osnovno socialno varnost. Kdo so potem tisti, ki naj bi jim drzhava priskochila na pomoch pri urejanju osnovnih eksistenchnih vprashanj?

Revni umetniki. Tisti, ki se ves chas pechajo samo z umetnostjo in imajo tezhave s prezhivetjem. Avtorji, ki jim zalozhniki in producenti zaradi lastne podhranjenosti ali pa iz pridobitnishkih razlogov ne plachujejo honorarjev. Izvajalci, ki so izkorishchana delovna sila ali pa so brezposelni. Vsi ustvarjalci, ki jim drzhava she ne zna zadovoljivo urediti razmer za ustvarjalno delo. Niti tega, kaj shele poti do vrhunskosti!

Nujno je treba sprejeti drugachno definicijo drzhavnega umetnika. Ali pa ta institut ukiniti in ga nadomestiti z nechim drugim. Toda s chim?

Na tej tochki se seveda odpre prostor za nove kulturno politichne usmeritve, ki pa jih ni in ni. Ne bi ponavljal zgornjih ugotovitev, zakaj je tako. Samo dodal bi jim she eno: vse kazhe, da drzhavi najbolj od vsega ustreza obstojeche stanje, in sicer zato, ker kulturna politika ni zazrta v prihodnost, ampak ves chas bolj ali manj uspeshno reshuje sprotne tezhave. In zatorej ni mogoche niti razmishljati o pomembnejshih razvojnih vprashanjih, kaj shele, da bi uvajali nove, drugachne reshitve.

Torej, kako naprej?

Drzhava lahko sredstva, ki jih namenja za osnovno vzdrzhevanje vprashljive umetnishke elite, prerazporedi.

Ugotoviti mora, kaj je to umetnik, in opustiti politichne ambicije v zvezi z njim. Drugache recheno: razmejiti sfero umetnosti od sfere politike.

Ugotoviti mora, kje prihaja do najvechjih anomalij pri delovanju umetnikov, in jih sistemsko odpraviti v najvechji mozhni meri. Namesto posledichnega gashenja njihove revshchine mora ustvariti ugodnejshe razmere za njihovo delovanje.

Povechati mora uchinkovitost delovanja javnih ustanov na podrochju kulture in sorazmerno zmanjshati stroshke uvoza umetnishkih stvaritev; s tako zagotovljenimi sredstvi pa omogochati domache umetnishke dosezhke.

Ugotoviti mora, od katere mere naprej plachuje neupravichene stroshke kulturnishke birokracije, in preusmeriti ta sredstva v uchinkovitejshe spodbujanje umetnishkega ustvarjanja in poustvarjanja.

In najti mora nachin za prevetritev zatohlih kvaziumetnishkih elit v nacionalnih strokovnih zdruzhenjih, ki v imenu ohranjanja vsega obstojechega dushijo razvoj slovenske umetnosti.

Skozi prorachunski drobnogled bi se po teh potezah nabralo kar nekaj denarja, ki bi ga umetniki zlahka potroshili za novo ustvarjalnost.

Sprozhil bi se proces sprememb, ki bi pozitivno vplivale tudi na nacionalno kulturno zavest. Ta zdaj postaja vse bolj shibka tochka drzhave.

In drzhavni umetnik bi konchno lahko postal samo umetnik. Morda celo chisto zares vrhunski, torej tak, ki ne prinasha drzhavi stroshkov, ampak zasluzhek in ugled.

Minister Gregor pa nich.

 

 

Matjazh Jarc, 26.2.2007