Revija SRP 79/80

Mario Benedetti

 

 

CHLOVESHKA SLAVA

 

 

*

 

Zapustijo chas in jih gledamo, kako spijo,

trohnijo in nebo in zemlja jih razkrajata.

 

Nismo verjeli, da bo tako:

vsaka stvar in njeno mesto,

pleshavost na lobanjah, hujshanje, obolenje,

zazhiva vedno eno mesto.

 

Nikakor ne to razpadanje, in pustiti bridkost

na vsaki stvari, ki smo jo gledali, se je dotaknili.

 

Tukaj trajajo knjige.

Tu imam pogled, ki ljubi katerikoli obraz,

trave, morja in mesta.

Samo tu sem, v nakazanem chasu, da se zgubim.

 

 

 

OB NEDELJAH

 

Grushch, soseski v vednost, da je hisha lepa.

Moshki in dekle, sklonjena nad koruznimi storzhi.

Mi smo stopili z ochetom

med dvema pogozdenima pobochjema

z nizko pokosheno travo, da smo gojili cvetje.

 

Gozd. Drevje. Koruzno listje.

Poberi vse malo po malem

v gube krila,

listi, ki bi lahko bili obleke.

Resnichno, che bi me bila pogledala,

bi ti rekel: »Lahko bi bili tvoje obleke.«

 

Priblizham se. Hisha je v senci, kjer se

stopnice vzpenjajo po travi, in na cheshnjah, se zdi,

tam zadaj je ponedeljek in vsi drugi dnevi.

 

Priblizhajo se ogromne klade, stopnice,

obrochi sodov, kot da gredo drugam.

Morda so dajali vino, kruh in sir:

hchi, ki se gleda, on sam, velika senca njegove hishe,

prav taki, kot so bili narejeni.

 

»Le kaj pochenjash,« mi stoje dopovedujete.

Od tam ni mogoche videti med vejami dol, da se pogovarjajo.

Drzhi se svojih ochi grlo potoka.

Povzpne se visoko in se preusmeri,

polagoma se mi zazdi, da sem stopil na vrt.

Zemlja je obvisela v zraku, po cele njive,

jezerski slap med vrhovi. Morda so bili srechni.

 

 

 

SLOVENSKA BENECHIJA

 

Nadvse navzoche matere, potem ko so zhe tolikokrat umrle:

krichanje na vratih, izkljuchno cokle, leta.

Dedje, ki obdelujejo tujo zemljo in govorijo slovensko narechje

- njive njihovega zhivljenja, trava in drevoredi njihovega zhivljenja –

 

Bili smo chisto majhni in morali smo nabirati praprot

za uchitelja Dialma nekega avgustovskega jutra.

Praprot kot obraz, ki se ga nauchimo za vashkim zidom

nekega jutra vsi skupaj z uchiteljem Dialmom.

 

Dol je popadalo kamenje,

struga, je povedala teta, je imela na sredi debelo skalo.

Zbezhali smo izpred ochi, z vetrom v glavi.

 

Vsak dan sem mislil le na to, kako zdrzhati brez pogleda

- stvari izrechene od suknjichev, od chevljev, od hlach –

proti zemlji in kamnom, brez konca in kraja.

 

 

 

*

 

Zima prihaja,

ob misli, da smo jedli otrobe s krvjo iz klavnic.

Drugachni chasi, nekje v meni. »Kje so?

in kje sem jaz?« Danes je oblachen dan

in vech kot eno nebo me od vsepovsod obkrozha,

                             /ne da bi imelo eno samo mesto …

 

Stara, dolzhno byt, stala …

Da, stara.*

O znachajih. Neka stara mati, da, stara …

Moshke, ki sem jih videl in sem ponesel povsod zrak,

ki so ga razgibali med hojo.

»Imela je svoje kolo, prihajala je s kremnimi rezinami,

jedli smo testenine s konzervo. Pila je in se smejala, teta Giulia.«

 

* Glej opombo v lanski oktobrski shtev. SRPa (75/76 - 2006) na strani 196 v

zvezi s stihoma v kurzivu, tako sta napisana tudi v italijanskem izvirniku.

 

 

 

*

 

Daljni koraki, kodrolasi otroci v ostrem zraku,

malce prezeble roke, ki se drzhe blizu, da bi se prijele. Oh zima.

 

V mrazu, Vannijeva cigara, bela in trda trava, igranje.

 

Nauchili smo se doma, kako je treba jesti.

Strehe, tiste strehe so mi pravile, da sem jaz moje ochi, ne pa drugi.

 

V mrazu zdaj, imam malo vrochine in tukaj chisto sam…

 

Nekoch so prishle luchi pred spanjem in bila je stara mama.

Drva je bilo treba pripraviti za oglje in Ernesta

je morala stopiti do gostishcha in tam kupiti toskansko cigaro.

La jarbe jenfri i claps sul ôr de strade.*

Trava med kamenjem na robu ceste.

Mala ograja iz letev.

Mi ne moremo vech sestopati tako.

 

Bilo bi koristno gledati od dalech, misliti, da gledamo.

Rad bi prezhivel celo popoldne v polsnu.

 

Bil z negibnimi oblaki kot z nekakshno belo gorsko stvarjo.

 

Na nekem oknu spomin na veter med listjem.

 

»Mi rechesh, da ne pridesh, in tako mislim,

da tudi che bosh prishla, ti ne bom rekel nich,

ampak che ne bom govoril, bosh razumela,

da te ne maram.«

 

Bila je ena, ki je postala katerakoli. Oh zima.

 

* V furlanshchini v izvirniku. Pomeni, kar je napisano v naslednjem verzu.

 

 

 

 

*

 

V oknih dnevi.

Razzhivi se le nekaj obrazov,

ki so prishli, ne da bi vprashali, zakaj jih potrebujem.

Kjer tudi sam zachenjam. Kjer me je konec,

je dolga luna in velika chrnina gora.

 

Zdela se mi je nekakshna noch s snegom danes

z drobnimi nakupi, malo denarja, tvoja mala srecha.

In tudi jaz sem videl gore, mama, ne vedno,

vendar sem videl tvoje gore.

Kamenchki se kotalijo v dolino, dovolj je, da ne krichimo.

 

 

 

 

NASELJE Z GOSTISHCHEM

 

Kot da bi prifrlel, mi je avtobus dal trg s procheljem.

Bilo je lepo, hlache, ki so shiroko padale na gojzarje,

stati med listjem tu in tam.

Jutra, ko niti ne vesh, da si v dolochenem kraju in v zhivljenju,

ki je zmerom tam, in ima tovarno za aluminij, polja.

Shank se premika, ko govorijo,

okna z lonchnicami, nadrobno vezene zavese.

Zunaj dvorishcha techejo pochasi, listje gre pochasi pod krave.

Nebo se obracha proti Chedadu, krozhi mila svetloba

na rochicah, ki smo jih imeli, saj je bilo zhivljenje biti zhivi tako.

 

 

 

*

 

Prihajajo pesh kot bogovi, tam stojijo.

Biti od nekoga med hishami in jaz

z roko spredaj izbrishem

pajkca na listu papirja,

nich ne pomeni, che jochem.

 

Mesec, bel hodnik, kako sem tekel!,

in sem she vedno v vetru, ki me nosish, roka, veja

v temi, ki se premika.

Kako techem, kako se voda smeje

in ti me gledash kot nekoga, sem mar nekdo?

Techem v vzvalovani vodi, kaj je

v tej godbi, oblichja, harmonike in zhelja po hoji,

in nato veliko ihtenje, tako lep glas,

vesh, reche, pridi, vsa sem v sanjah, in ti?

Jaz, moji chevlji smeh tramovi kje?

so mrtvi tukaj? so tukaj?

 

 

 

SLOVENIJA*

 

 

Elles étaient voisines dans l’abîme du temps, 

la mort tournait autour de cette memoire nomade

/…/

elles déposèrent la nuit, les souvenirs et les rêves

dans une chambre vide

Tahar Ben Jelloun, Non identifés

 

 

Prishel je s koraki v travi,

to je veter, ki misli in je imel tam travnik,

in gre dol, takole, in se dvignejo v mumijo sena njegove vile.

 

Tule gor, Silvano Berra se spomni Franca, ki je vcheraj obrezoval gabre.

Jaz s tezhavo povem, kdo sem, ker trava, na katero naletimo, ni vech nich –

 

Chakam na zidu, zid, na katerega bi sedel, in bi lahko gledal pred sabo

veter, ki je bil nekoch, minule dni, ki so bili tudi zame topli dnevi.

 

Bolna stara mama, cheprav je bila vedno suha, bolna,

chisto potrta zavoljo stroshkov pogreba.

»Le kako boste zmogli,« je ponavljala mami.

Odpeljali so jo z vozom v bolnishnico, in potem, ko je

prishla med oni dve okni, se je ustavil.

Nekdo, pijan, jo je zavihtel kot vrecho na ramo. Umrla je

tako, polozhili so jo na tla, ampak je bila mrtva.

Oblezhala je tam, v svoji obleki, tisti, v kateri smo jo

                                                    /vedno videvali.

Bila je dobra, bila je dobra zhenska.

 

Zjokaj se tu, naselje brez nikogar,

oglje teles in krav,

sezhgana oblachila, chrni obrazi,

dim mesa in teles in vlazhnega sena.

  

* Naslov Slovenija je v izvirniku pisan po slovensko.

 

 

 

 

*

 

S soncem na velikem hishnem zidu,

in z dvorishchem, ki se rahlo svetlika na konicah trav, jutro je.

In bi rad imel besede, da bi spregovoril o ocheh,

zazrtih v zajtrk, povedal, da je kruh

bolj nekaj, kar me hrani od vseh drugih dni veselja.

Kot je miza tedaj kozarci, ki jih nosi, steklenice in kozarci.

Kako nismo sposobni, da ne mislimo, da si ne predstavljamo,

in le v tem so rozhe na dvorishchu, ali grushch na primer,

pa hishni kamni konchali v pesmih.

 

Stare ceste so shle naproti oblakom razkazat svoje

travnate robove ali v presojnosti dolochenih dni

do sonchnih zahodov, ki jih ozhivlja najlepshi prah, najbolj barvit.

 

Hortenzije so cvetocha senca, vecher je naslikan vzdolzh zidu.

 

Bomo svetel vecher, skoraj pomladanski, nad vazami disheche

mete, glinastimi posodami in z gozdnim listjem za namechek.

 

 

 

*

 

Bil je velik sen zhiveti

in vedno resnichen, bolech in radosten.

Prihajali so zaradi nashega smeha,

zaradi jokanja ob mizi in ob delu na polju.

Prihajali so, da nas vidijo, to je presenetljivo:

oni tam je chlovek, oni so vsi ljudje.

 

Jasno oko je bilo igla za slamnate cekarje,

koleno, ki je teptalo travo na grafiki

z razlochno narisanim otrokom nekega lepega dne,

mrtvi ochka, gladek in svetal

kot chista ploshchica, kot jabolko na pladnju.

 

Prishel je siromak z gozdnega obrobja in z onkraj neba,

z zgodbami revezhev, ki so posedali po klopeh,

in jaz sem ga gledal, kakshne bi lahko bile te palache

z raztrganimi zidovi hish, ki jih ni, na sebi.

 

 

 

*

 

Kaj je samota?

 

Vzel sem s seboj neke stare stvari, da bi gledal drevje:

zimo, redko listje na vejah, prazno klopco.

 

Zebe me, a je tako, kot da ne bi bil jaz.

 

Prinesel sem knjigo, rechem si, da sem se mislil v knjigi

kot chlovek s knjigo, naivno.

Danashnji dan se je zdel daven, zamishljen.

Zdelo se mi je, da so vsi videli park na slikah,

bozhich v pripovedkah,

grafike o tem parku kot njegovo raznolikost.

 

Kaj je samota?

 

Zhenska je razgrnila odejo na tla, da jih ne bi umazala,

zleknila se je in vzela shkarje, da bi si zabodla prsi,

kladivo, ker ni imela dovolj mochi, skrajno nespodobno.

 

To sem prebral na neki chasopisni strani.

Ne zamerite mi vsi.

 

 

 

FIGURE

 

1

Zgodilo se je nekega dne,

a je, kot da bi se zdaj,

ker je tudi zdaj neki dan.

 

2

Stoletja pomladi so tu okrog.

Mi smo tam.

Najbrzh so rekla: »Ta vecherni veter.«

Jaz sem vesel, kot nekoch.

 

3

Vchasih pomislim, kako se je spreminjal chas v srednjem veku

                                                               z novimi deli,

in nekaj teme vech se druzhi s tisto, ki jo imam ponochi.

 

4

Obrishem ti kri, kolikor se le da,

moj beli zhivi otrochichek, potem so bolnishnice.

 

 

 

*

 

Neolitski napisi

so bili na moji roki.

Videli so me

nekdanji ljudje in sem jokal,

ker ni bilo mogoche.

Kar naprej sem se prikazoval

v razgibanih chrtah

med ochmi in tem, da ne vidim vech.

 

 

 

O NEKI JESENINOVI PESMI

 

Moj glas se je ustavil, kamor je shla moja pesem,

jaz pa gledam konja in moshkega,

ki ima med obrazom in rzhjo plavice.

 

Ni posejan, je samo razsezhen na obeh straneh,

jaz pa gledam, kar sem bral

o zemlji, ki je zdaj obubozhana.

 

 

 

TRUDNA MATI

 

Gledam, tik ob vodi, vodo.

Ko rechesh »trava«, jokam,

kot v tvojih besedah smo mi in je vse,

kar smo zacheli chisto majhni,

tu na tej zemlji, rechesh, na tej nashi zemlji.

 

 

 

SLIKE

 

Rjavina debla in nadih modre na ovratniku

drzhita skupaj vodo za pitje in umivanje, les za kurjavo

                                                  /in da dela senco.

Pride in ga opozori, da je juha topla,

da je prinesla dom na mizo.

S soncem, ki drzhi grablje na dvorishchu, klet v temi,

zachnejo jesti z otroki.

 

Kot shkrjanchek zleti med zobe vilic

v zmes grizhljajev, tam so lepa mesta,

vidimo griche in vsepovsod veselje.

Imamo se tako, kot smo mislili, da bi se lahko imeli.

 

 

 

*

 

Stare zhenske iz nashega bloka z dolgimi balkoni

so pomrle druga za drugo.

Ti si mi povedala, da je bilo ime Madella

tisti, ki je imela kokosh v stanovanju

in zatecheno nogo,

lice pa kot kakshna nebeshka in travnishka mati.

 

Ona gre s pastirji in pastiricami

pesmi, ki jih pravkar prebiram,

kot da bi se moje oblichje povechalo

na tistih mestih, ki jih prehodijo.

In prikazhe se shkripec na nitki,

ki jo je otrok gugal med igranjem,

da bi se postavil in bil kdove kaj.

Jaz lahko govorim o bliskih, o razbitem oblaku.

Rad bi imel veliko barv, rad bi izsanjal praznik,

o nas pa bi rad pisal le pravljice.

 

 

 

TRIGLAVSKI PARK

 

Radosti, ki jih poznamo, so se ustavile ob tej reki

z oblekami, ki smo jih odlozhili na kamenje, in

nekega daljnega dne ostanemo s turkizno vodo.

 

Chevlji blizu prepushchajo stopala vodi in lahnemu vetrcu

in trenutkom za nevestin pajcholan in drugo drobno cvetje.

Mi tu she vedno mislimo na zhivljenje, rahlo kot bedenje.

 

Most iz visechih desk gre v sliko z redkimi hishami.

Log, Log pod Mangartom: stare skrle

kot pod znotraj vrat, s prochelji,

polnimi rozh, ki jih stiskajo k sebi.

 

In kdove kod, po travniku, ki se shiri v planoto

pred navpichnimi grebeni, se vracha petje:

»Nekoch smo si ogledovali morje, prav globoko v sebi,

zato je njegovo mesto med gorami.« In mi gremo

 

z vodo, ki jo chlovek vsakich zagleda, ko nanjo pomisli,

z mislijo, da gre za tukajshnji dom in ponavljajoche se

igranje harmonike, ki se ne zdi resnichna.

 

 

 

GIACOMO SLIKAR

 

Stanovali so v sobi za otepavanje jechmena in tolchenje polenovke.

Ogenj so imeli kar na tleh.

Ona dva, Giacomo in Maria,

sta imela tudi sestro, ki je umrla med lopatami mlinskega kolesa.

 

On ni nikoli hodil v sholo.

Pri dvanajstih letih je odshel s tistimi od marionet,

s karavano lutkarjev. Prihajal je domov le za nekaj dni.

Nekoch je prinesel s sabo opichko, Minute.

 

Znal je veliko pesmi.

Imel je polne zaboje knjig in tudi Bozhansko komedijo.

Potem je vse zgorelo. Tudi slike.

Na stropu je naslikal ogromno oko, ki je gledalo vsepovsod.

 

Umival se je v mlinskem zhlebu, namazal si je roke in brado in potem

                                                                    /se je pochesal.

Nikoli ga ni zeblo.

Prizhgal si je ogenj na prostem in nanj polozhil piskerchek.

Zdravnik Mazzocca ga je prihajal gledat, kako je.

Nichesar se ni dotikal. Che je imel kakshen fichnik, je kupil otrokom

                                                                           /melisnice

in oni so mu dali travnishko cvetje.

Ko je tekal za golobi, je eden od mojih otrok padel v mlinski

                                                                 /zhleb in je umrl.

Ko je prishel, se ni mogel s tem sprijazniti.

 

Ko je bil majhen, so Giacomu rekli Giacomino,

takrat in she zdaj nam rechejo »tisti od Giacomina«,

                                                        »tam pri Giacominu«.

 

 

 

NEGIBNO ZHIVLJENJE

 

Govorili so zhalostne stvari, ti jih nisi slishal.

Naredili so hodnike bolj sive,

sobe bolj same, to, kar kdo vidi.

A ne bosh smel trpeti.

Karkoli bosh videl,

vsakich te bo razum veselo sprejel, na svoj nachin.

Trpele bodo ceste, reka,

vse to, kar bosh ti zhelel, da trpi. In bolj od blizu

bo nekdo zaznal korist, leto za letom,

od tistega, kar je bilo do tega novega doma.

 

 

 

NA VECHERJI PRI NOVI DRUZHINI

 

Bil je chas kot tale, z oblaki, z otroki, kot si ti,

pa vendar drugachen, kot da bi bile noge drugachne,

ne noge, ki se jih lahko odtrga in zamenja, ki jih ima tvoja igracha,

marvech z rokami in ochmi, ki so polne zhlebov.

 

Jaz sem dospel z zvezdami, malo po malem v dneh, ko je snezhilo.

Kako neki toliko beline, chlovek o tem lahko reche, kar hoche?,

saj ne gre za ta sneg, ni ta sneg, ki je velik za nas?

 

In oblaki, jaz sem jih gledal, drevesa, kako so mi bila vshech,

debla, kroshnje, ugajalo mi je, da moji starshi zhivijo

s svojimi vilicami, s krozhniki, ki so jih imeli na mizi …

 

 

 

PROTI NOVI HISHI

 

Macesni in samo jaz. Mravlje

imajo drugachen korak. Kot trave, dih, ki zmanjka.

 

Ko bi obdrzhal ta polja po dezhju,

ki se pochasi kotalijo, zrushijo na njivah kot mrtvi v vojni,

 

videti jih, se ponovno z njimi vzpeti. Tudi zame

ista stvar, ista vasha stvar, silovita bolechina,

kaj se dogaja? kaj me je doletelo?

 

Hisha v svojem trudu in ochi v krogu klopc in sanj:

revezhi, ki so videli vse to,

pravljice, chudezhi, kot raj na zemlji, ki ga ni vech.

 

 

 

*

 

Oblak brez ene same oblike.

Lastovka ponavlja videlo uchiteljice v zvezku sholarchkov.

 

Moja mati pa mora zamenjati shkoljko in umivalnik v kopalnici

in nekaj dni premleva le te misli.

 

Vse to prihaja od ekonomske propagande

ali iz notranjosti njenih ochi,

kjer nihche nich ne vidi, ker so v njih samo mrlichi.

 

Vprasham jo: kaj jesh?

Ima rogljiche iz supermarketa, jogurt,

roke, usta pokojnikov.

 

 

 

*

 

Roke na jabolku, sonce z zeleno barvo,

prsti oviti z olupki.

 

Podarjene gajbice, ki jih Rina prinasha z dela,

tiste, ki so padle na trato, mama, kaj jesh?

 

In sok na ustih njene vechnosti,

kjer je bil svet enkraten in zelo majhen.

 

Uboga chloveshka slava,

kakshne besede nam she preostajajo?

 

 

 

 

 

O AVTORJU

 

Italijanski pesnik in prevajalec Mario Benedetti se je rodil leta 1955 v Vidmu (Udine). Zhivi in dela v Milanu. Doslej je objavil pet pesnishkih zbirk: I secoli della Primavera (Stoletja Pomladi), 1992; Una terra che non sembra vera (Zemlja, ki se ne zdi resnichna – nagrada San Vito al Tagliamento), 1997; Il Parco del Triglav (Triglavski park), 1999; Borgo con locanda (Naselje z gostishchem), 2000, in Umana gloria (Chloveshka slava - nagradi Napoli in San Pellegrino Terme), 2004.

Ustanovil je revijo sodobne poezije Scarto minimo (Minimalni odmik), ki je izhajala od leta 1986 do 1990. Iz francoshchine je prevedel izbor pesmi (Poesie scelte) Michela Deguyja, zbirka je izshla pri zalozhniku Sossella v Rimu.

Sodeluje pri literarnih revijah Almanacco dello Specchio in Nuovi argomenti, ki ju izdaja znana zalozhba Mondadori. Navzoch je v antologiji Poeti italiani del secondo Novecento (Italijanski pesniki druge polovice 20. stoletja), ki sta jo uredila Maurizio Cucchi in Stefano Giovanardi leta 1996 za isto milansko zalozhbo.

 

Prav tako pri Mondadoriju bo izshla prihodnje leto njegova shesta pesnishka zbirka Pitture nere su carta (Chrna slikarska dela na papirju). Prevedene pesmi so iz dvakratno nagrajene zbirke Chloveshka slava. 

 

 

Prevod in belezhka o avtorju Jolka Milich