Revija SRP 79/80

Lucijan Vuga

Za zgodovinski spomin

 

DIVJE BABE

(III)

 
 
PRAZGODOVINSKO KOLO Z LJUBLJANSKEGA BARJA
 

 

Ljubljansko barje sodi med kljuchne tochke kultur srednje Evrope. Mario Alinei, tvorec teorije kontinuitete, pravi (ALI II, str. 748-749): »Danes vemo, da je najstarejshe evropsko zharishche metalurgije predstavljal Balkan, natanchneje sta to vinchanska kultura (danes Srbija, Makedonija, Banat in Madzharska) in kultura iz doline Marice (danes Bolgarija, Grchija in Turchija), datirani v 5. in 4. tisochletje pr.n.sht. V okviru teh dveh balkanskih kultur so odkrili najstarejshe evropske rudnike v srbski Rudni glavi in bolgarskem Ali Bunarju. Izjemno starost balkanske metalurgije v primeri z alpsko in na drugih evropskih prostorih lahko pripishemo dvema dejavnikoma. Prvi je ta, da je brez vsakega dvoma zachetek metalurgije v Mezopotamiji in Anatoliji, od koder do Balkana ni dalech... Gorati Balkan je imel s svojimi izjemno bogatimi rudnimi lezhishchi srecho, da se je znashel v neposredni soseshchini z metalurshkimi sredishchi Male Azije. Posledichno se je zachela bakrena doba na Balkanu veliko pred ostalo Evropo. Ko se je v Padski nizhini in po dolinah centralnih in centralno-vzhodnih Alp she iztekalo zhivljenje poznega neolitika, je bila bakrena doba na Balkanskem polotoku zhe v polnem razcvetu. Eno poglavitnih sredishch tega najzgodnejshega evropskega halkolitika je bilo npr. Ljubljansko barje v Sloveniji, nedalech od severovzhodne Italije ... Meja med halkolitikom in neolitikom je tekla prav med Slovenijo in Julijsko Benechijo.« (podchrtal L.V.) Alinei nato nadaljuje: »... migracijska dinamika te kulture dovoljuje sklep [na vprashanje, ki je bilo zastavljeno na str. 748: »... kdo so bili, kakshen jezik so govorili selechi se metalurgi, ki so dali zhivljenje centralnoalpski bronasti kulturi...«]: da so jezikovne spremembe tega podrochja posledica prihoda metalurgov z Balkana prek Slovenije. Predvidoma so ti izvedenci iskali baker po juzhnih alpskih dolinah vse do Grigione, obenem pa so s seboj gnali chrede na ondotno pasho. In kakshen jezik so govorili? Po teoriji kontinuitete, v njeni minimalni razlichici z 'mikenskega vidika', na Balkanskem polotoku v 3. in 2. tisochletju pr.n.sht. lahko projiciramo, vzporedno z mikenskimi Grki v Grchiji in Italidi v Italiji, tudi Slovane na podrochju bivshe Jugoslavije in Ilire v Albaniji. Od tod sledi, da doshli metalurgi iz Slovenije v juzhne alpske doline in Grigione niso bili nihche drug kot juzhni Slovani, ob svojem chasu genetsko pod vplivom Ilirov, Grkov in vzhodnih skupin, od katerih so prevzeli metalurgijo in kakshno tisochletje pred tem tudi poljedelstvo. Ti juzhni Slovani – verjetno Slovenci – so se pridruzhili italidskemu ljudstvu na juzhni strani centralno-vzhodnih in centralnih Alp ter prispevali s svojim jezikovnim sistemom tisto posebnost, ki jo imenujem faktor L, ki je tipichen za ladinshchino in je rezultat slovanskega superstratuma (seveda starejshega od rimske latinshchine) na italidsko [op. L.V.: ne italsko! opozarja Alinei] osnovo, ki je zhe bila pod keltskim vplivom.«

Skratka, Alinei z obsezhno argumentacijo zagovarja prisotnost Slovanov-Slovencev na podrochju, kjer zhive danes Furlani oz. Ladinci po vseh vzhodnih Alpah do Shvice, zhe najmanj dve to tri tisochletja pr.n.sht.; on misli, da celo she pred tem.

Che to Alineijevo teorijo povezhemo z Oshtirjevimi raziskavami o prajezikih, ki jih imenuje praevropske ali predindoevropske ali megalitske, potem je ochitno, da obstaja dolochena koherenca, in lahko rechemo, da je bila med tistimi prajeziki tudi slovanshchina ali pred- oziroma pra-slovenshchina, che povzamemo Alineija. Ta prostor je bil kasneje, v chasu rimskega imperija romaniziran. Po teoriji kontinuite je shlo pri tem zgolj za manjshe migracije in predvsem za kulturne vplive, pri chemer, tako pravi, so Slovani prinesli na prostor vzhodnih Alp in juzhni del podalpskega prostora poleg neolitske revolucije, poljedelstva in tehnologije brona tudi svoj jezik, to pa se she danes po tolikih tisochletjih kazhe v posameznih lingvistichnih elementih furlanshchine in ladinshchine.

Zato tudi v zadnjem delu te knjige obravnavam relikte, ki bi lahko potrjevali to pradavno stanje na nashem ozemlju.

Toda izrednega pomena je postavljanje Ljubljanskega barja v sredishche tega dogajanja, pri katerem je imelo Posochje s shirsho okolico nedvomno znatno vlogo v procesih akulturacije v vzhodnih Alpah in na juzhni strani podalpskega ozemlja.

Ljubljansko barje lezhi v osredju Slovenije na juzhni strani Ljubljanske kotline, pri njegovem nastanku je imela pomembno vlogo reka Ljubljanica, ki je naplavljala glineno blato, to se je nabiralo na dnu vsakokratnega jezera; zadnje jezero, ki je znano iz chasa kolishch, predstavlja poslednjo ojezeritev, ki je postopoma uplahnila. Najstarejshe najdbe so iz ledene dobe; ali je tod zhivel chlovek zhe prej, ni dognano. Prvo znano naselje (stalno ali le lovska postaja, ni ugotovljeno) je iz srednje kamene dobe okoli 5000 pr.n.sht. Njegovi prebivalci so bili lovci na jelene, merjasce, srnjad in medvede, imeli so zhe udomachenega psa, in nabiralci, svoja domovanja pa so postavljali na kopnem barjanskih osamelcev. Njihovo orodje ali orozhje so bila majhna kamnita praskala, klini in koshchene osti. Tako smemo shele konec kamene dobe okoli 3900 pr.n.sht. shteti za chas gradnje kolishcharskih naselij na jezerskem bregu ali delno zamochvirjenem zemljishchu, ko je nash prednik zhe obvladal zhivinorejo in poljedelstvo ter tudi zaradi njega krchil gozd. Pravih razlogov za kolishcharstvo ne poznamo, obstaja vech teorij, ki izhajajo bodisi iz varnostnih razlogov bodisi iz praktichnosti zaradi ribolova ali kar zaradi prometnih prednosti in varnosti vodnih poti, ki so jih s pridom uporabljali, o chemer nam pricha obilica cholnov, ki so jih odkrili arheologi. Posebno pa presenecha dejstvo, da se je kolishcharski nachin zhivljenja obdrzhal celih dva tisoch let ob obilici tehnoloshkih izboljshav tako v gradnji kakor v drugih zhivljenjskih potrebah, nastajali so valobrani, pomoli ipd. Z nastopom bakra in brona so se oprijeli tudi kovinarstva, tako pri proizvodnji kakor v trgovanju, to je trajalo nekako do okoli leta 1800, potem pa je ta dejavnost zamrla, dasi naselja niso opustela in je Barje ohranilo v shirshem prostoru poseben pomen, kot je videti po mnozhici najdragocenejshih predmetov, odkritega orozhja in orodja v barjanskem in rechnem blatu. Kontinuiteta barjanske kulture se je nadaljevala vse do chasov rimskega imperija, ko so Barje kultivirali in utrdili po njem poti.

Raziskovanja na Barju datirajo v leto 1875-1877, cheprav so nakljuchno zhe leta 1854 nashli prve sledove, odkopali so pet kolishch z bogatimi najdbami. Razen manjshih raziskav bolj sistematichnih do let 1970-77 ni bilo. Po svoje so barjanska tla dober konzervator tudi za les, ki sicer sprhni; ohranil se je npr. lesen lok. A dalech najsenzacionalnejshe je odkritje lesenega kolesa s pripadajocho osjo zgodaj spomladi leta 2002, ko so nadaljevali izkopavanja leta 1992 odkritega kolishcharskega naselja Stare gmajne na jugozahodnem delu Barja pri Verdu/Vrhniki iz eneolitskega-bakrenodobnega chasa. Dobro leto kasneje so z dunajskega inshtituta VERA potrdili radiokarbonsko datacijo 3350-3100 pr.n.sht., kar naj bi pomenilo, da je to najstarejshe leseno kolo na svetu. Podobna kolesa s kolishch v Shvici in jugozahodni Nemchiji so datirana samo po kulturnih plasteh.

Pri zemeljskih delih poshkodovano 72 centimetrsko polno kolo je ohranjeno do dveh tretjin, v sredini je 5 cm debelo in se proti obodu tanjsha; dvoje ploshch povezujejo shtiri letve, in pésti shtirikotnega preseka 124 cm dolge osi z zagozdama se lepo ujemata v sredishchno shtirikotno odprtino kolesa, torej se je os vrtela skupaj s kolesom. Sklepajo, da je shlo za dvokolesni voz z govejo vprego, primeren za tezhavnejshe, hribovito zemljishche, kakrshno je osrednja Slovenija – to je zelo pomembna domneva, saj kazhe na promet v shirshem prostoru in ne le lokalno na Ljubljanskem barju ter obenem potrjuje, da so bile zhe v tistem chasu razpredene za voz primerne poti shirom po Sloveniji. Seveda to niso bile ceste v danashnjem pomenu besede, vendar pa je shlo za dovolj utrjene in po shirini ustrezne smeri, ki jih je lahko premagovala volovska dvovprega in so jo vzdrzhala tako zgrajena lesena kolesa s tovorom.

Zgodovina tehnike shteje izum kolesa za enega najpomembnejshih za razvoj civilizacije. Nekateri domnevajo, da je zachetek kolesa v loncharstvu, saj je loncharstvo dozhivelo kakovostni preskok prav z uporabo vretena pred 5000 leti v Mezopotamiji, kar naj bi se kasneje preneslo she na konstrukcijo voz. Toda najdba z Ljubljanskega barja nakazuje, da so taka kolesa poznali tod v istem chasu ali she prej. Kasnejsha kolesa z naperami so znana shele okrog leta 2000 in so rabila za gradnjo bojnih voz, ker so precej lazhja. (RAU)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Povzeto po Arheoloshkem vestniku, 53, 2002 – dr. A. Velushchek

 

 

Ni brez pomena, da lezhe Stare gmajne blizu izvira Ljubljanice, saj je to na tistem robu Barja, kjer se zhe zachnejo vzpenjati poti proti Logatcu in od tam naprej prek Postojne na Razdrto, kjer je razcep na Kras in v Vipavsko dolino kakor proti Colu ali Idriji in v Soshko dolino. Torej je voz s tem kolesom, primeren za hribovitejshe predele, morebiti res prihajal do Ljubljanice oziroma takratnega jezera kot vodne poti s tamkajshnjega zahodnega goratega podrochja. Na drugi strani gora je tekla Vipava, ki je po izlivu v Socho dosegla Jadransko morje (o chemer baja legenda o argonavtih), ali pa Idrijca, po kateri se prav tako pripluje do Soche in spet v morje. Ne smemo zanemarjati pomembnosti vodnih poti, ki so bile v davnini she najhitrejshe in tudi varnejshe v primeri s kopnimi; te pogosto niso bile vzdrzhevane ali jih je odnashalo neurje, pa tudi najrazlichnejshi nepridipravi so prezhali ob njih na bogate popotnike, ki so morebiti celo tovorili dragocenosti...

 

 

 

 ___________

V nadaljevanju:Zaklad Banjshke planote