Revija SRP 79/80

Lev Detela

 

SUBTILNO IZRAZHENI RAZPOLOZHENJSKI OBCHUTKI

 
 
Andrej Kokot: Pozabljeno sonce
Ob pesnikovi 70-letnici izdala Slovenska prosvetna zveza
Zalozhba Drava, Celovec, 2007, 96 strani
(500. jubilejna izdaja Zalozhbe Drava)

 

Nekdanji tajnik Slovenske prosvetne zveze v Celovcu in urednik nekdanjega koroshkega tednika Slovenski vestnik Andrej Kokot je lansko leto praznoval svoj sedemdeseti rojstni dan, saj se je rodil 23. novembra 1936 v Zgornji vasi pri Kostanjah nad Vrbskim jezerom na skrajnem severu dvojezichne Koroshke. Ob tem jubileju je kot 500. izdaja zalozhbe Drava izshla Kokotova nova pesnishka zbirka Pozabljeno sonce s spremno besedo mlajshega koroshkega avtorja in prevajalca Fabjana Hafnerja.

V najnovejshi zbirki se Kokot she enkrat predstavi kot pesnik v vseh svojih bistvenih znachilnostih. V Pozabljenem soncu objavljena lirika ponovno zrcali avtorjev zhivljenjski konflikt med zunanjim trpkim narodnim in politichnim stanjem in pesnikovim notranjim borbenim in narodno ozaveshchevalnim samorastnishtvom. To raste, kot Kokot izpove v pesmi Prezrta mladost, »iz razbitin otroshtva« v chasu protislovenskega nacistichnega nasilja med drugo svetovno vojno, a vendar tudi iz svetlih domachih spominov, ki so za pesnika kot »drage svetinje«. Morda je tezhka stvarnost odrivala »sonce« iz avtorjevega spomina, toda pozabljena svetloba »notranjega sonca« se vendarle skusha vedno znova zasvetiti iz »turobne nochi« in prizhgati »plamene kresov«, kot izvemo v pesmi Ostrina jezika.

Andrej Kokot je pesnik subtilno izrazhenih razpolozhenjskih obchutkov. Je morda najznachilnejshi koroshki slovenski pesnishki izpovedovalec notranjih stanj, kronist zhalosti in bolechine, a tudi jeze in odpora zaradi krivic in shirshe nemshke vechinske neodzivnosti in neprizadetosti glede slovenske narodne usode. Svoje obchutke izrazha v bolj ali manj spretno oblikovanih metaforah in simbolih, ki jih zna razshiriti v alegorije marsikdaj nezadostne slovenske koroshke stvarnosti.

Najnovejsha Kokotova pesnishka zbirka je pravzaprav prva dokumentacija avtorjevih novejshih tekstov po objavi Kapelj zhgoche zavesti v letu 1982 (zanimivi narechni Pastirjevi rajmi, objavljeni leta 1996, so nastali dalech pred tem datumom, a jih je Kokot razmeroma pozno uredil za knjizhno objavo).

Zlasti oblikovno je nova zbirka, v kateri je objavljenih nad shestdeset pesnishkih enot, mochno razgibana. Poleg stihov v tradicionalnih oblikah, predvsem shtirivrstichnicah z rimami in vech ali manj znano simboliko in metaforiko, je v njej tudi niz tekstov v svobodnem verzu in brez lochil. Morda je posebno zanimiv moderno oblikovani cikel Ko se beseda vracha v misel – in to iz vech razlogov. Kokot tu chustveno dozhiveto izpoveduje svoje samotno samorastnishtvo. Zheli se spojiti z naravo, »objemati trave« in obstati »na pragu ljubezni«, vendar se zaveda, da je to, kot pove zhe naslov pesmi, zgolj Naivna zhelja. Alegorichno mochno se pesnikovo bipolarno obchutenje razpetosti med pozitivnim in negativnim razkrije v tekstu Krivica: »Ti si zhivljenje, / jaz sem smrt. / Ti si ptica, jaz sem lovec./ Ti si rozha, / jaz sem kosa./... Pa sem vseeno jaz sodnik in ti moja obtozhenka«. Cheprav prevladujejo obchutki tesnobe in bolechine, zmaga ponekod optimistichno razpolozhenje. Tako prikazhe avtor v pesmi Noch »noch svetlih besed, noch sonca in zvezd, ... noch prebujene mladosti ...«.

Zhe v Kokotovi zgodnji poeziji uporabljeni motiv »krizhishcha« (oziroma razpotja) se v najnovejshi zbirki pojavi v novi perspektivi. V prvi pesnishki zbirki Zemlja molchi iz leta 1969 ga je zamikal prikaz simbolichne vrednosti »krizhishch«. Teh ni odkril sredi hrupnega prometa in bencinskega smradu velikih mest, temvech sredi domache narave v tishini koroshkih gora in gozdov, med vrhovi storzhastih smrek. V najnovejshi zbirki stoji Kokot v pesmi Nisem pushchavnik spet sredi krizhishcha, toda zdaj da temu dogodku poseben eksistencialno - filozofski pomen, ko prestavi svoje krizhishche na zachetek neskonchnih poti, »kjer se spajajo in razhajajo tokovi zhivljenja«.

In vendar tudi tu, kot zhe v svoji prvi zbirki izpred skoraj shtiridesetih let, ostaja sam v domachi pokrajini ob derochi reki, kjer bo melanholichno »prisluhnil vrbi, ... ki shepeta svojo zhalostno pesem.«

Kljub temu, da pesnishko raste iz ruralnega okolja, pa skusha to izhodishche vedno znova neidilichno prerasti s spletom razmishljujochih tez in s politichnim angazhmajem. V novo zbirko je vkljuchil tudi cikel Zvestoba, ki je nastal ob unichevanju dvojezichnih napisov v letu 1972, a je, kot kazhe danashnja koroshka stvarnost, she vedno bridko aktualen. Vsekakor so dogodki iz leta 1972 do danes travmatichno zaznamovali veliko vechino na avstrijskem Koroshkem zhivechih Slovencev. Tedaj so se v srcih slovenskega prebivalstva porushile iluzije o demokratichnem uposhtevanju njihovih narodnih znachilnosti in posebnosti pri vechinski nemshki javnosti. To travmatichno dozhivetje in razpolozhenje je pri starejshi Kokotovi generaciji tem bolj tragichno, saj je ta she osebno dozhivela tudi radikalno protislovensko krutost nacistichnega obdobja z vishkom v drugi svetovni vojni (Kokot je o tem tezhkem chasu napisal spominsko knjigo Ko zori spomin, 1996, v lastni nemshki varianti pa jo je predstavil pod naslovom Das Kind, das ich war leta 1999).

Dnevne aktualnosti, politichni dogodki, druzhbena stanja se pri Kokotu povezujejo z osebnimi avtorjevimi razpolozhenji. Pesnik nagiba k melanholichnemu chustvovanju; obchutek osebne nemochi, saj ne more spremeniti negativnega poteka dogajanja in postopnega usihanja slovenske besede v tujejezichni nemshki stvarnosti, ga potiska v resignacijo in osamljenost (v tem kontekstu so znachilni naslovi treh ciklov v najnovejshi zbirki: Bolechina v ocheh, Trenutki trpkih spominov, Bolecha razpotja). Vedno znova se oglasi misel na smrt. Vendar se pesnik hoche do zadnjega upirati ponizhanju in krivici. V srca vnukov bi rad, kot zapishe v pesmi Smrt, zasejal seme, »da bo v njih vzklila sled vesti«.