Revija SRP 79/80

Lev Detela

 
DUNAJSKI APRILSKI KULTURNI DOGODKI

 

V dunajskem slovenskem kulturnem centru Korotan se je v zadnjem chasu zvrstilo kar nekaj zanimivih razstav. Predzadnja in morda najzanimivejsha, ki je bila na ogled do srede aprila in jo je pripravil podpredsednik Zveze zgodovinskih drushtev Slovenije dr. Mitja Ferenc, je bila posvechena nekdanjemu nemshkemu jezikovnemu otoku na Kochevskem. V bistvu tragichna usoda tega jezikovnega otoka in na njem zhivechih Nemcev je bila v nekdanjem jugoslovanskem komunistichnem sistemu nekakshna prepovedana tema, po razpadu Jugoslavije pa je raziskovanje kochevskega obmochja in zgodovine na njem zhivechih nekdanjih prebivalcev vidno naraslo ...

S pomochjo zemljevidov, preglednic, fotografij, slik ter razlichnih predmetov, she posebej pa iz spremnega kataloga, si je mogel vsak obiskovalec dunajske razstave v Korotanu ustvariti plastichno sliko o tako imenovanih nemshko govorechih Kochevarjih. Te je v redko naseljeno gozdno pokrajino zachel v 14. stoletju iz gospodarskih razlogov naseljevati plemishki rod Ortenburzhanov. Po njihovem izumrtju so na Kochevskem gospodovali celjski grofje, pozneje pa Habsburzhani. Leta 1641 so gospostvo kupili Auerspergi, ki jih je cesar leta 1791 povzdignil v vojvode, Kochevsko pa v vojvodino.

Kochevski Nemci so tvorili v gospodarsko shibko razviti in revni pokrajini pred drugo svetovno vojno edini agrarni nemshki otok v Sloveniji. Leta 1936 so zaradi mochnega izseljevanja s trebuhom za kruhom v Ameriko nashteli tam she 17.200 pripadnikov te nemshke manjshine. V vojnih letih 1941 in 1942 so s kochevskega obmochja pod tedaj italijansko kontrolo izselili na posestva pregnanih Slovencev na Nemchiji prikljucheni shtajerski strani Save skoraj vse kochevske Nemce, ki pa so po vojni morali zapustiti tudi ta obmochja ali pa so bili ubiti. Polovica kochevskih vasi je bila zhe med drugo svetovno vojno razrushena. Po drugi svetovni vojni je komunistichna oblast iz nacionalistichnih in ideoloshkih razlogov unichila poleg tega she vechino sakralnih objektov. Na podrochju Kochevskega Roga so se dogodili zlochini najhujshe vrste. Podrochje Kochevske Reke je bilo zaprto nedostopno podrochje. Samo zelo redki, z novo komunistichno oblastjo povezani nemshki Kochevarji so prezhiveli strahote vojne, vsi ostali so izgubili svojo nekdanjo domovino tudi po lastni krivdi zaradi zaupanja Hitlerjevi politiki.

19. aprila so v kulturnem centru Korotan odprli novo razstavo. Posvechena je slikarskemu opusu leta 1940 rojenega Borisa Selana. V njegovih zdaj na Dunaju razstavljenih slikah iz zadnjih let prevladujejo slovenski obmorski motivi, predvsem svojevrstni svet sechoveljskih solin. Selan je slikar barvno razgibanih, svetlo razigranih struktur z vidnimi poudarki na geometrichno izrisanih krajinskih segmentih. Vendar se za temi osnovnimi potezami in razlichno razporejenimi in obarvanimi vechjimi in manjshimi ploskvami njegovih podob skriva slikarjevo notranje razpolozhenje, na kar opozarjajo naslovi nekaterih slik, na primer Rumeno zharenje, Nebeshki odsev, Zharek upanja.

V Korotan so aprila poleg razstav vabile tudi razlichne glasbene in literarne prireditve, med drugim predstavitev novega »avtovertikalnega kulturno – turistichnega vodnika« Zahodni rob izpod peresa znanega trzhashkega planinskega pisatelja Rafka Dolharja, ki je izshel pri Mohorjevi zalozhbi v Celovcu. Dolhar opisuje ozemlje s slovensko govorechim prebivalstvom ob slovensko-italijanski drzhavni meji in vabi na izlete v Kanalsko dolino, Rezijo, Tersko dolino, Benechijo, Gorishko in na Trzhashki kras.

Druga knjizhna predstavitev v Korotanu je bila namenjena skoraj tisochletni zgodovini tudi s slovenskimi ozemlji povezane plemishke druzhine Auersperg, ki je bila med drugim lastnica kochevskega gospostva. Knjigo o Auerspergih je napisal Miha Preinfank, v nemshchini pa je izshla pri zalozhbi Leopold Stocker v Gradcu. Informacijski direktor Radiotelevizije Slovenija Rajko Gerich pa je v Korotanu porochal o »medijski pokrajini v Sloveniji«.

V Slovenskem znanstvenem inshtitutu na Dunaju je 19. in 20. aprila v sodelovanju z dunajsko univerzo in ljubljanskim Inshtitutom za novejsho zgodovino potekal simpozij o znanem slovenskem koroshkem pisatelju, levo usmerjenem politiku in patriotu Prezhihovem Vorancu, ki se je s pravim imenom pisal Lovro Kuhar. Znano je, da je pred drugo svetovno vojno v dunajskih zaporih napisal vech literatnih del. Njegove najbolj znane knjige so zbirka novel Samorastniki, romani Pozhganica, Doberdob in Jamnica ter zbirka mladinskih chrtic Solzice. Na dunajski prireditvi so sodelovali razlichni literarni strokovnjaki, zgodovinarji in publicisti iz Slovenije in Avstrije, med drugimi Zinka Zorko, Marko Jesenshek, Igor Grdina, Andrej Leben, Katja Sturm Schnabl in Lev Detela. Zadnji je govoril o treh svojih »eksistencialnih srechanjih s Prezhihovim Vorancem«, z Vorancem svojih otroshkih let, z Vorancem shtudentskega leta 1959 na ljubljanski univerzi in s »postsocialistichnim Vorancem« na prelomu 20. in 21. stoletja.

Skoraj istochasno so v znanstvenem inshtitutu odprli razstavo temnih, zamolklih tihozhitij in razlichnih portretov z groteskno uchinkujochimi podtoni in ekspresivnimi poudarki trdega in ostrega. Ustvarila jih je v Sydneyu leta 1967 rojena Mira Narobe. Slikarka zhivi v Sloveniji in je zaposlena kot likovna pedagoginja v Ljubljani.

Slovenski umetniki obchasno razstavljajo tudi v nekaterih drugih dunajskih kulturnih inshtitucijah in galerijah. Tako je slovenski koroshki slikar srednje generacije Drago Drushkovich nedavno predstavil svoje s transcendentnimi simboli in shiframi pretkane podobe v dunajski galeriji Artefakt.