Revija SRP 79/80

Lev Detela

 
TRI ZVEZDE
 
XVI
 
(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*
 

V redkih svetlih trenutkih stopi Friderik v duhu iz temnega stolpa na zelene travnike. Hodi ob parobku gozda, zre v bele oblachke na nebu. Se sprehaja med valujochim zhitom. Drsi z dlanjo chez zrelo klasje, gologlav, v soncu, napolnjen z novim notranjim ognjem, ki plamti do zadnje notranjosti njegove dushe. Svetloba in toplota mu bozhata telo, ga shchegetata pod ochmi, se med igro svetlobe in senc v koshatih glavah blizhnjih dreves v kratkih pramenih poganjata chez njegov rahlo ukrivljeni nos.

Vzadaj, pod goro, shumi veliki gozd. Nenadoma se mu zazdi, da se je znashel neznansko dalech v najvechji goshchavi. Izredno dalech. Izven vsega. Toda s svojo lepo Veroniko. Spet sta skupaj. Konchno na varnem. Pravkar ga je objela nad trebuhom. Zhe si izmishljata nove ljubezenske polozhaje. Drevesa nad njima se pozibavajo v razposajenem razpolozhenju. Ah, ti silovito, nenavadno zhivljenje!

Ah, ah! Friderikove ochi bi se she svetile od zadovoljstva, ko ga ne bi sredi najvechje sreche zadelo v glavo. Uzhitek na mah ugasne, srecha pade na tla, se razleti na tisoch chrepinj. Njegovo zhivljenje je razbit lonec.

Friderik dvigne glavo, veriga jezno zarozhlja. Vrch s postano vodo se prevrne med seno ob njegovih nogah. Kako se mu je zhivljenje sfizhilo. Ta oche. Ta grozni oche. Ti ochetje, ki poshiljajo svoje sinove, ne da bi trenili z ochmi, v jeche in v smrt. Ti ochetje, zaradi katerih si morajo sinovi v chudnih bitkah in nespametnih vojnah razbijati glave. Zaradi katerih morajo ubijati svoje prijatelje, zapushchati zhene in muchiti ljubice.

Le zakaj vse to? Shele sedaj se pochasi zave, da je zhe od nekdaj samo igracha v rokah oblastizheljnih starcev. Ti si od svojih sinov, ki jih poshiljajo v vojne za oblast in posest, in hchera, ki jih oddajajo v postelje uveljavljenih podrepnikov in izrochajo v zakone grabezhljivih oblastnikov, obetajo sebichno korist.

Ja. Samo ubijanje in ropanje. Razcefrano meso sredi bojnega polja na koncu bitke. Umirajochi in mrtvi mladenichi. Sinovi baronov in grofov, ki jim bodo vrani ob prvi zori izkljuvali ochi. Da o ubitih iz vrst podlozhnishke gmajne niti ne govorimo. Ta, ki s svojim delom in uslugami omogocha celotno dogajanje, itak ne shteje nich!

Veriga she bolj neznosno zarozhlja. Friderik zhalostno zakrichi. Jechar na hodniku se neprijetno zdrzne. Nori krik ujetega Hermanovega sina rezhe do srca.

Friderik ponovno zakrichi. Povesi glavo, udari z nogo po loncu na stari slami. Chez chrepinje se razliva umazana voda. Tema v jechi je neizprosna. Jecha nima ochi, ki bi videle, kako njen ujetnik trpi.

 

***

 

Sigismund namrshchi obrvi. Usoda Friderika, ki ga ima tast Herman she vedno priklenjenega na verigi v celjski temnici, ga vedno bolj vznemirja, cheprav je tudi svak sam kriv za marsikaj, kar se je zgodilo. Zaveda se, da mora kot ogrski kralj, she bolj pa kot nosilec nemshko – rimske vladarske chasti, chimprej posechi v dogajanje. Tako ne gre vech naprej. Z odlochno besedo mora umiriti neprijetne celjske strasti, ki vedno bolj motijo mirno urejanje drzhavnih poslov, zastrupljajo ozrachje in razburjajo prebivalstvo.

Tastovo vedenje ga v zadnjem chasu spravlja v obup. Sicer ve, da mu dolguje zhivljenje, saj ga je grof reshil smrti pod turshkim bodalom v nesrechni bitki pri Nikopolju. Hermanu je dolzhan prijazno naklonjenost. A nich vech. Vse ima namrech neke meje. Toda ali Herman sploh pozna in uposhteva te meje? Na ushesa mu je namrech prishlo, da so si tastovi podrepniki v Slavoniji celo dovolili napasti tam povsod sposhtovane kneze Blagajske.

Dobro ve, da zheli stari Celjan na vsak nachin tudi sam postati knez, cheprav je de jure she vedno pravzaprav le grof. In to bo ostal, che bo njegov najstarejshi sin moral do konca dni trohneti v jechi. Za njega, Sigismunda, kot kralja v dezhelah Svete Shtefanove krone, je namrech njegov tast she vedno, kot je zapisal v pred kratkim izdano listino, samo spectabilis et magnificus Hermannus, torej sijajni in mogochni Herman, in nich drugega, pa naj se sam imenuje, kakor se hoche. Kako bo pri Celjskih s knezhjo chastjo, bo dolochil shele tedaj, ko bo ugotovil, ali so se strasti dovolj in pravilno umirile. Na primer, ko bo celjski grof nehal nasilno grabiti tuja zemljishcha. Ko se s svojimi sosedi in duhovno gosposko ne bo kar naprej in neprestano prichkal in pravdal o pristojnosti pobiranja desetine na podrochjih, ki sploh ne pripadajo celjski posesti. Ni chudno, da se baje celo sveta Cerkev, kakrshna koli zhe je, zachenja ukvarjati z nekaterimi nepravilnostmi, ki jih je po vsej verjetnosti zakrivil nesrechni stari Herman. Od tajnika prechastitega gospoda kardinala je prejel pismo, v katerem ga ta ostro opozarja, da so Celjski visoki duhovni gospodi prizadejali crudeles et inhumanas iniurias, torej okrutne in nechloveshke krivice.

Zakaj je vse to potrebno? Si je te skrbi, grozote in nevshechnosti res zasluzhil? Saj je zhe samo vladanje v neurejeni Ogrski pa tudi po vsej razlomljeni poniglavi osrednji Evropi dovolj naporno in skrajno nehvalezhno.

Ob tej grenki misli skremzhi ustnice in se neprijetno zasmeje. Ja, le zakaj vse to? Cui bono?

Dvigne glavo. Zre nekam pod strop. Zadeva je neprijetna, ker Celjske zares potrebuje. Zhe zaradi nasilnih Habsburzhanov.

Poleg tega, che prav premisli, je Friderik njegov prijatelj. Zhe na koncilu v Konstanci, kjer so v letu Gospodovem 1415 morda preostro obsodili in po nepotrebnem na grmadi sezhgali krivoverskega Husa, mu je mladi celjski grof posodil veliko denarja. Zato je bilo lepo. Bil je pach she dovolj pri mocheh. She dovolj mlad za vsakovrstne nesramnosti. Je znal uzhivati zhivljenje. Kako so skupaj z Barbaro in Friderikovimi prilezhnicami uganjali vsakovrstne norchije in dozhivljali skrajno razvratne nochi.

A kaj! Jezno zamahne z roko. Skodelica na mizici se neprijetno zatrese. Kje je zdaj vse to? Minilo, minilo, splavalo po Donavi v temo ob chrnem Pontu. Starost je prishla prehitro.

Zdaj pach rabi denar in vojake. Dejansko pomoch. Zato bo prisiljen podeliti knezhje pravice Frideriku in njegovemu sinu Ulriku. Torej samo moshkim potomcem po Hermanu ... per cum heredibus et posteritatibus masculini sexus dumtaxat universis ... in nobenim zhenskim naslednicam, s katerimi Celjski itak ne znajo ravnati, kot bi se spodobilo ... Naj se zadushijo v svoji moshki krvi in izumrejo, che si ne bodo znali zaploditi pravih moshkih naslednikov.

 

***

 

V Ulriku zhe nekaj chasa tli nevaren ogenj. Ne najde miru. Zakaj ga nenadoma zachenjajo vznemirjati zhenske? Zhenske vseh vrst. She posebno tiste z mochnimi zadnjicami in debelimi bedri. Chrnolaske. Rdechelaske. Dekleta s sinjemodrimi ochmi. Plavolaske. Polne, mochne mlade babnice s chvrstimi boki in stegni. Tudi mlade kmechke matere, sedeche po delu na robu njive z razkritimi dojkami, polnimi mleka, ki ga iz izzivalno izbochenih seskov brez sramu vsem na ocheh ponujajo svojim lachnim dojenchkom.

Ve, da greshi. A se ne more premagati. Kolikokrat mu je pater Romuald tam v nemshko strogem Frisigu, ko je zaslutil njegov notranji nemir, skushal dopovedati, naj pusti dekleta pri miru in se naj raje ozira k Bogu na vishavah. Naj postane sluzhabnik bozhji ali pa plemeniti vitez, ki se z ognjem in mechem bori za bozhjo resnico in seka glave nesramnih brezbozhcev in krivovercev.

Toda kaj more zdaj zato, da je v zadnjem chasu odrasel v mladega mozha? Da mu pod nosom poganja nezhen teman puh. Kmalu si bo lahko pustil rasti shiroke brke. Kot njegov veliki ded.

Zakaj je ravno zdaj moral zasachiti eno od dekel na pol nago pri umivanju ob koritu, da je vse narobe? Neprestano mu pred ochmi migotajo njene med curki vode rozhnato se lesketajoche, na velika zrela jabolka spominjajoche prsi, chez katera polze drobne kaplje bistre studenchnice. Skoraj vsako noch nemirno sanja, kako se mu dekle priblizhuje z vidno privzdignjenimi dojkami in ga zachne ljubkovati. Tudi zdaj na obisku pri teti Barbari v Budi se zjutraj prebudi popolnoma prepoten s sladko napetostjo v telesu.

Vse je postalo noro. Neobvladljivo. Zakaj je teta ob pogledu nanj tako razgreta? Je zaslutila njegovo skrivnost? Njegovo hrepenenje? Potrebo po zhenski? Ve, da ga s chudno naslado opazuje od nog do glave.

»Ja, zdaj si pa zhe pravi fant od fare!«

Te njene sladke besede. Ta opojni vonj njenega bujnega telesa, ki si ga je samo na pol zakrila z rozhnato tanchico. Zakaj je taka? Kaj hoche?

Ulrik nekoliko zardi, ko se iz stranskega prostora prismeje mlada sluzhabnica. Na skrivaj pogleduje proti postavni chrnolaski v shelestechem oblachilu.

»Ti je moja prijateljica vshech?« zagostoli Barbara z zvenechim glasom. »Zhenski chari ti ne smejo vech biti tuji.«

»Ah ne, ja, ja,« zashepeta in povesi glavo.

»Ah, tako je to. Tvoja teta ve, kaj si zheli mlado telo.«

Navihano se obrne proti spletichni.

»Kaj ne, Genovefa. Mladi celjski gospod niso od muh ... A naj chaka. Tu naj chaka ... Ker mi bosh zdaj lepo namazilila razgreto suho kozho  ...«

»Kakor zhelijo.«

Sluzhabnica se zvonko zasmeje. Takoj razpne rozhnato tanchico, ki se kot privlachno pomladansko cvetje ovija okoli cesarichinega telesa. Skloni glavo in potisne tezhke, nabito polne in zdaj popolnoma razgaljene vladarichine dojke med svoje lepe dlani. Ulriku se ob pogledu na to razkoshje potresujochega se mesa od vzburjenja zamegli pred ochmi.

Barbara zdrsi na posteljo in nasloni glavo na blazine. Sluzhabnica ji privzdigne levo dojko in pograbi posodico na mizi. Nabreklo meso okrog shirokega, na sredi rahlo razbrazdanega rjavega seska drgeta pod mladenkinimi prsti. Takoj zachne z lepotichenjem.

Ulrik vidi, kako sluzhabnica dvigne pokrovchek na posodici in si na roko nanese opojno disheche mazilo iz brina, rozhmarina in timijana. Z nezhnimi kretnjami, ki so bolj bozhanje kot drgnjenje, drsi chez strmo navzgor zasukano dojko. Konica sluzhabnichinega prsta spolzi chez trdi vrshichek navzgor zavihane bradavice. Cesarichina napeta kozha, pod katero se bochi tolsta strast, zhari, kot da bi bila poloshchena.

Barbara zapre ochi in vznemirjeno zavzdihne. Razkrechi stegna. Spletichna na hitro odstrani vse spodnje tkanine in se skloni nad cesarichino krepko mednozhje. Z narahlo iztegnjenimi prsti desne roke se zaguga chez temni trikotnik navzgor shtrlechega gostega puha. Zadihano nanasha opojno mazilo na zaradi stalnih premikov in potiskov vedno bolj kot vabljiv cvet na shiroko se razpirajocho nozhnico z zamolklimi temnordechimi pregubami, ki ochitno komaj chakajo, da pouzhijejo odlichno poslastico.

Ulrik z na pol priprtimi ochmi pritajeno opazuje razposajeno vedenje obeh zhensk. Njegova mlada moshkost se vedno bolj neobvladljivo bochi, kot da bi hotela chimprej dosechi sladki cilj.

Barbari ne ostane nich prikrito. Ga nagajivo pogleda.

»Ja, Ulrik, ali je kaj narobe?« se vrochekrvno zasmeje. Tezhke, opojno disheche, zhe dobro namaziljene dojke se ji nevarno zatresejo.

Mladi Celjan zardi do ushes in skloni glavo.

»Pravzaprav ne bi shkodilo, che tudi tebe Genovefa nekoliko premazhe po krivem in pochez!« zapove cesarica s sladkim glasom.

»Ne, tega pa prosim ne!«

»Ah, zakaj ne ... Nich se ne sramuj. Vse je mnogo bolj enostavno, kot si mislish  ...«

She preden se prav zave, zachuti topli dotik spletichinih rok na najbolj obchutljivih predelih svojega telesa. Od sramu in istochasne notranje razdrazhenosti zapre ochi in se prepusti sladki usodi.

Genovefa mu razpre obleko. S konicami svojih dolgih ljubkih prstov zdrsi po gladki beli kozhi naravnost pod mladenichev trebuh. Otipa razdrazheno spolovilo.

»Kaj pa je zdaj to! In tako veliko!« zagostoli Genovefa kot vesel ptichek.

Obrne se proti cesarici in jo z rahlim nasmehom pogleda naravnost v ochi.

Barbara zardi in na rahlo pokima, kot da izdaja dovoljenje za nadaljnji nujni spolni postopek.

Genofeva skloni glavo tik nad Ulrikov ud in si ga pozheljivo ogleda.

 »Ja, kaj naj naredimo s tem tvojim dolgim korenchkom, ljubki fantek,« se zasmeje in si ga, ne da bi chakala na odgovor, vtakne v usta. Takoj se prisesa na razdrazheno mlado moshkost in jo zachne priganjati do opojnega vrha.

Ulrik divje zastoka. Genovefine premikajoche se ustnice na njegovem zdaj ostro navzgor zasukanem spolovilu so neizprosne. Naslada je naravnost neznosna. Zhge in drazhi ga v zadnjo celico telesa.

Trenutek zatem se dekletova srajca popolnoma razpne. Dva tezhka, mlechnobela grozda z bohotnima chrnima seskoma podrsata po mladenichevi razgaljenosti.

Cesarica postane skrajno nemirna. Z nenavadno predrznostjo opazuje opolzko dogajanje med mladim nechakom in sluzhabnico. Obraz se ji sveti v tezhki rdechici. Ochi se ji neznosno ostro lepijo na Ulrikov dolgi, mokri ud, ki pod Genovefinimi neizprosnimi poljubi narashcha v nevarno napetost. Ah, zhe zdaj vidi, da bo mladenich kaj kmalu postal odlichen plemenski bik, morda she boljshi, kot sta njegov oche in ded, ki sicer slovita zaradi svoje moshkosti po vsej dezheli!

Roka ji nehote zdrsi med stegna, ki se potresajo v predrznem pozhelenju.

Ali sme? Ali ga sme tudi sama pobozhati? Ali sme she kaj vech? Kaj bo rekel oche Herman, che izve za to nedovoljeno ljubimkanje? Ulrik je vendar njen nechak! Pa kaj! Saj govorijo, da si celo papezhi privoshchijo tako vrochekrvno zabavo! Ulrika je treba zdaj, ko je zhe dovolj zrel za take stvari, pach navaditi na zhenske!

Prsti se ji kot odsekano zaustavijo tik pod trebuhom. Ko Ulrik nenavadno mochno zatrza pod Genovefinimi vedno hitrejshimi poljubi, jo strast prebode do dna. Rezko zakrichi. Obmiruje. Potem jezno dvigne glavo. Si pritisne obleko na razgaljeni trebuh in prsi.

Se ga naj kar zdaj polasti? Zdaj, ko je z njim zhe opravila nemarna Genovefa! Ne, ne! Mogoche kdaj drugich, ko bo s fantom na samem. Mlado meso. Takrat ga lahko dodobra obdela. In to brez prich.

Z vrochichnim, zelo ljubosumnim izrazom v ocheh shvigne pod ozkim grajskim obokom iz zacharanega kroga nesramnega ljubimkanja na stranski hodnik.

 

***

 

»Zakaj pishe take stvari, kaj? Nesramne stvari ... To ni dobro, kaj ... Ali ve, da zhali prevzvisheno gospodo, kaj?«

Spet ta neumni debeli sodnik v chrni suknji in z velikim klobukom. Z bedastimi vprashanji.

Tokrat ga muchi na poseben nachin. Pred njim, ki ni dobil zhe vech kot teden dni nichesar za pod zob, se masti s pecheno pishko. Zhvechi in golta, da je veselje. Pravi prasec.

Ali bo res moral zgniti v vojvodovi temnici, ko bi lahko she pisal, pisal, pesnil?

Dangeroz zhalostno pogleda svojega muchitelja.

Nesrechno chloveshtvo! Nikoli ni znalo najti na pravo pot k ljubezni do sochloveka. Nobenega ravnovesja med samovshechno strastjo po nadvladi nad drugimi in drugachnimi ter zheljo po miru. Ja, tisti Jezus iz Nazareta, ki si je zhelel svet brez sovrashtva, se je trudil zastonj. Ostal bo vechni osamljenec in izobchenec. She tisochkrat ga bodo krizhali.

»Ali res ne ve, da je uzhalil premilostljivega gospoda vojvodo, kaj?«

»Nich ne ve  ...«

»Seveda ve, kaj ... Ve, da se tako delati ne sme  ...«

»Zakaj se ne sme, kaj, kaj?«

»Ali ne ve, da so njegove pesmice grde pesmice, kaj? Pa to se ja ne sme, kaj ... Ljudi pohujshuje ... Gospodje shkof, prosht in vikar so se pritozhili ... Zelo so jezni, kaj ... Saj se tako res ne sme  ...«

»Zakaj ne?«

»Ker se ne sme!«

Bedak ga zares muchi. V kamrici, kjer ga zaslishuje, si je pustil pod krizh na mizi prinesti pecheno pishko, medtem ko mora sam, cheprav je pomemben pesnik, omedlevati od lakote. Kako ta zloba boli! A ne bo popustil!

»Zakaj je zapisal, da je knez bedak, kaj?«

»Ne ve, da je to napisal.«

»Ali lahko prekliche, kar je napisal, kaj?«

»Kaj naj prekliche, kaj?«

»Da je knez bedak!«

»Saj ne ve, da je napisal kaj!«

»Se bo zhe spomnil, da je to napisal, ko mu bomo zabili zhebelj v koleno, kaj! Potem bo zhe vedel, da je napisal  ...«

»Pa res ne ve!«

»Zakaj ne ve?«

»Ker se ne spomni, da je kaj takega napisal.«

»Kako more o njegovi milosti, presvetlem knezu in veleblagorodnem gospodu vojvodi napisati, da je bedak, kaj?«

»Saj ne ve, da bi kaj takega napisal, kaj, kaj.«

»Naj se ne dela norca. Tu je napisano.Chrno na belem. Littera scripta manet. Kar je napisano, se ne da spraviti s sveta, kaj. In to tu je tako napisano, kaj. Na teh papirjih je napisano, kaj.«

»Res ne ve  ...«

Sodnik se zlovoljno rezhi in obracha svezhenj papirjev.

»In ali ni napisal, da so sodni sklepi strahovanje? Kaj je s tem mislil, kaj?«

»Nich ni mislil ... Pa kaj! Ali ni ljudstva strah pred sodno oblastjo?«

»Tako mora biti! Oblast je bila in bo! Drugache ljudje ponorijo, kaj!«

Sodnik ga grdo gleda.

»No, saj je zdaj sam povedal!« reche Dangeroz.

»Nich nisem povedal, kaj ... Zato pa je on, nebodigatreba pesnik, povedal same hudobije o knezu in cesarju ... A se tako dela, kaj? Se tako pishe, kaj? Zaradi tega bo ob glavo, che se ne spokori  ...«

»Ah, blagorodnemu vojvodi zheli vse dobro ... Veliko zdravja ... In ve, da je blagorodna milost bolj zdrava kot on sam  ...«

»Spametuje se naj vendar, che mu ni dobro.«

»Te kosti ... Te stare kosti ... Vse ga boli,«zastoka Dangeroz. V trenutku se zasmili samemu sebi.

»No, zdaj zhe bolj pametno govori, kaj ... Saj ga bo she bolj bolelo, che se ne spametuje ... Samo che bo pameten, se lahko izmazhe iz kashe ... Che prizna krivdo in se opravichi ... Potem bodo gospodje morda milostni, kaj  ...«

»Ja, ja! Pa kaj!«

Dangeroz skloni pasjo glavo. Premishljuje.

Morda bi bilo pametno, da popusti. Zakaj bi se pustil ubiti. Bolje je zhiveti, kot umreti. Cheprav je svet slab.

Sodnik se she vedno noro masti. Kar pred njim. Zanalashch.

Grize tisto svojo kokosh. Zhre, prekleti prasec, riga in miga z zadnjico. Mast se mu cedi chez brado.

Ne, pred takim sodstvom ne more popustiti!

V imenu pesnishtva ne more preklicati resnice!

Svojega muchitelja pogleda ostro v ochi.

Sodnik zardi, za trenutek povesi pogled, toda takoj zatem oshabno dvigne glavo.

»Tudi ti bi lahko jedel pecheno pishko, kaj! Kot jaz. Le kaj imash od tega svojega pisanja? Nich, kaj ... Vidish, tako se godi nespametnim pesnikom!«

Lomasti z besedami, se zadovoljno rezhi in si v usta vtika nov kos mastnega mesa.

Dangeroz se prizadeto strese. Onemi od groze. V njem se nabira silna bolechina.

»Mi dash koshchek mesa, che preklichem, kaj, kaj?« zavpije in udari s pestjo po mizi.

»No, to ti je beseda, kaj!« se zmagoslavno zakrohota sodnik in milostno dostavi: »Bomo videli!«

 

***

 

Nekega jutra se Johana sredi mrachin tezhko dostopnega gozda dokonchno zave, da je vse izgubljeno. Veronike se ne da reshiti. Naj zaradi nje izgubi lastno zhivljenje? Ves dan premishljuje, kako bi se izmotala iz zagate.

Sedi na jasi pod trdozhivim hrastom. Razmishlja. Si sega z roko k ustom. Ima slabo vest. A se she bolj boji preganjanja in smrti. Si vedno znova gladi tezhke temne lase. Sklanja glavo. Bi bila raje nekje drugje. V drugachnem chasu. V mirnem chasu. Na varnem prostoru.

Nenadoma jo preplavi nestrpna zhelja, da se iznebi svoje prijateljice in ljubice. Nestrpno pogleduje proti Veroniki, ki chepi pri grmu ob potoku in si pere perilo. Zavida ji, ker je imela vse zhivljenje uspeh pri moshkih in v druzhbi. Ker jo je zmeraj zasenchila s svojo lepoto in ljubkostjo.

Che sporochi, kje se nahaja Friderikova charovnishka zhena, se ji morda posrechi pridobiti naklonjenost gospodov, ki upravljajo z zhivljenjem in smrtjo. Samo kako? Naj zares izda Veroniko? S katero jo vezhe kljub vsemu toliko lepih spominov?

Sedi, skrchena, na travi in se v mislih vedno bolj oddaljuje nekam drugam, v drug chas, dalech na Ogrsko, nekam v gozdove v dezheli Sedmih gradov, kjer je preganjalci ne bodo nikoli izsledili.

Ves popoldan igra dobro prijateljico, a se zhe poslavlja od svoje nekdanje ljubice, ki jo bo chim prej izdala. Med plivkanjem spominov chaka na vecher in na noch, ko se bo Veronika ulegla na skromno lezhishche v kotanjasti polvotlini in konchno zaspala. Tedaj bo zagrabila prilozhnost za roge in se z obema spletichnama odpravila naravnost h gozdarju vzadaj za hribom. Ga bo poprosila za pomoch. Naj ji da konja in voz kot nagrado, da mu je zaupala, kje se nahaja nevarna coprnica, ki jo veliki Herman zhe prevech dolgo brez uspeha ishche po vseh globachah in goshchavah. Tudi njo je prekleta coprnica skushala dobiti v pesti, a ji je s prijateljicama v zadnjem trenutku pobegnila iz njenega skrivalishcha v jami vzadaj v bukovem gozdu. Zdaj gospod torej ve, kje se nahaja nevarna zhenska.

Johana se spomni, da mora pri teh besedah ljubko dvigniti glavo, se z roko kot po pomoti na rahlo dotakniti nemirno napetih prsi in sladko nasmehniti. In mu rechi, naj ji pomaga v tej stiski in nevarnosti. Naj bo velikodushen. Naj jo pusti oditi neznano kam, kjer bo lahko mirno zhivela brez strahu pred charovnico.

Zvecher zhdi za grmom in prislushkuje vetru, ki shumi v drevesih. Ve, da mora ukrepati. Mora si reshiti zhivljenje.

Zgoraj, na nebu, sije polna luna. To bi lahko bil charoben vecher. To bi lahko bil prijazen vecher prijateljstva in zaljubljenosti. To bi lahko bil zasanjan vecher radostnih prichakovanj in uzhitkov. Vecher pod zharechimi zvezdami, med nochnimi veshchami in rezkimi kriki sove, med temnimi obrisi drzno pod nebo se poganjajochih prijetno dishechih dreves in rastlin, vecher, z nezhno pesmijo na ustnicah in s svetlobo v srcih.

Veronika, pokrita z odejo, med shopi trave, nedolzhno pochivajocha kot dojenchek, ne vidi treh zverizhenih senc, ki se sredi nochi plazijo skozi goshcho nekam proti zatemnjenim obzorjem, drugachnemu svetu naproti ... V sanjah sicer slishi nekakshne zvoke, poslusha chudno, lepo pesem in she ne ve, da bo vsak chas chez vse te lepe slike legla neizprosna tema ...

 

***

 

Josht Soteshki plane iz nemirnega spanja. Nekaj se mu prashi chez hlache. Seno ali kaj. Stelja mu kot sitna zhival rine v na pol razpeto srajco.

S tezhavo odpira ochi. A nichesar ne vidi. Saj je v bajti, ki je podobna kurniku, temno kot v zavitem rogu.

»Kaj je?«

Pred njim migota nekakshna postava. Debeli oproda ali nekaj podobnega.

»Veroniko Desenishko so zasachili!«

Soteshkega vrzhe vrocha novica v zrak. Krili z rokami.

»Kje?«

»Vzadaj, za Dravo. Na hrvashki strani. Gozdar Leopold jo je izdal.«

»Ja. Zelo dobro.«

Si krtachi hlache. Seno pod srajco je vedno bolj napadalno.

»Prekleto. Tej kmechki travi nisi kos.«

Si she vedno otepa smeti z obleke. Izbulji volovske ochi.

»Kdo je zdaj tam?«

»Ja, trije ali shtirje lovci. Skriti v goshchavi. Je ne izpustijo z ochi  ...«

»Dobro ... Zberite takoj hlapce. Da nam spet ne uide.«

»Ja, blagorodni gospod.«

Vitez Josht Soteshki poskakuje z razburjenim obrazom chez seno.

 

***

 

Neizprosno ostro trkanje na vrata zaslishi le na pol, v zares nemogochem trenutku, ker se pravkar pohotno prekopicuje chez svojo mlado ljubico. Chuti, kako se Rozinino meso zaradi njegovega slastnega otipavanja, drgnjenja in razdrazhljivega bozhanja vedno bolj sladko in ostro bochi in napenja. Veliki grof divje sope, ko odstranja v potu svojega obraza vse spodnje trakove svoje kmechke kraljice.

Besno dvigne glavo, ker ga prav v trenutku, ko Rozina na shiroko razpre svoja mochna stegna, spet prebodejo neprijetni udarci na vrata.

»Kaj je?« zarenchi in se skloni chez Rozinin razgreti trebuh.

Vzadaj za vrati se oglasha nekakshno mevzhasto sprenevedanje.

»Njihova milost naj oprostijo! Vazhno. Zelo vazhno!«

»Kaj je zdaj to? Zakaj me motijo!«

Noche, da ga prekinjajo. Nichesar noche slishati.

Z enim samim zamahom potisne ljubico na trebuh. Jo bozha po lepo napeti zadnjici. Tipa proti ozki ljubki vdolbini med obema ritnicama.

Rozina se zdrzne. Zardeva od sramu.

»Ne, tega pa ne ... Zdaj ne  ...«

Starec jezno zadrgeta.

»Daj no ... Nehaj onegaviti  ...«

»Ne ... Samo od spredaj.«

Nejevoljno jo vrzhe nazaj na hrbet. Chuti, da je tokrat, cheprav zhal po zares dolgem chasu, verjetno dovolj pri mocheh. To mora izkoristiti, pa chetudi se tisti pri vratih, ki ne morejo chakati, razpochijo.

»Gospod grof ... Coprnico so ujeli!«

Herman ne slishi nichesar vech. V njem razsaja zmagoslavje spolnosti. Kot da hoche vsemu svetu povedati, da je glavni celjski grof vedno in povsod pravi fant od fare pa tudi mozh z dolgim ostrim nozhem, ki she vedno zmore tezhashko delo in je odlichno opravil zastavljeno nalogo v zanj pripravljeni nozhnici.

Shele potem se zave, da se za vrati nekaj dogaja. Da ga ochitno nujno potrebujejo. Kolovrati proti skrinji z obleko, si natika haljo, onegavi proti vratom. Nejevoljno odrine zapah.

»Ja, in kaj je zdaj to?«

Zagleda zvestega viteza Joshta Soteshkega, ki se ponizhno priklanja in maha z rokami.

»Konchno smo jo ujeli!« zadrgeta z rdechico na obrazu.

»Kaj?«

»Veronika Desenishka je v nashih rokah!«

Hermanu se zamajejo tla pod nogami. Prebledi. Hlipa. Naredi dva ali tri opotekajoche se korake proti svojemu vazalu.

»Neverjetno ... Aj, jaj jajaj! Bog nas je uslishal  ...«

Se zaziba proti Joshtu Soteshkemu. Ga ganjeno, s solzami v ocheh, objema.

 

***

 

Shele potem, ko ji spet nadenejo verige in jo pahnejo v mrachno celico, se Veronika prebudi iz chudne, grozne omrtvichenosti, v kateri je lebdela zadnje dni, ko so jo gnali iz gozda proti sivim naseljem in mrzlim gradovom. Zave se, da je nastopil trenutek neizprosne resnice. Da je dokonchno v pasti.

Saj je zhe takoj potem, ko je Johana z obema spletichnama izginila iz gozdnega skrivalishcha, zachutila praznino in zaslutila, da se nekaj pripravlja. Vendar je upala, da jo bo globina in nedostopnost gozda zavarovala pred najhujshim.

Zgrozi se, ko se spomni na strashni trenutek, ko je pred seboj zagledala oborozhene grofove hlapce.

Skloni glavo in joka.

Spet vidi, kako jo prebadajo na shiroko izbuljene ochi ponorelega Joshta Soteshkega. Divje, kosmate roke grabijo po njej, medtem ko ji prepoteni hlapci na prsi, trebuh in noge potiskajo vrvi, jermene in konopce, da jo kot klado suhih polen, pripravljenih za netenje hitrega ognja, prevezhejo v dokonchno ujetost in prostashko stisnejo do zadnjega. Kako to ponizhanje boli!

Ko jo pehajo skozi goshchavo proti jasam, kjer se svet odpre in se spredaj med drevjem zalesketa cerkveni zvonik v oddaljeni vasi, se ji stemni pred ochmi. Zdi se ji, da pada v nekakshen rov, v temo, v nekaj neizprosno gostega in zoprnega. Chuti sicer, da se nekaj dogaja, da je obkrozhena z mozhmi, ki jo prebadajo z divjimi pogledi. Toda sveta, po katerem je do sedaj hodila, ni vech. Pogreznil se je v temo, v mochvirje. V glavi ji zamolklo shumi. Obdaja jo neprizanesljivo gosta groza. Zato ne slishi razbrzdanega krohota grofovih hlapcev in ne razume spolzkih opazk in namigov, s katerimi bruhajo nanjo svoje zadovoljstvo, da so jo konchno ujeli.

Na kolovozu pod ostro strmino jo pahnejo na voz, v katerega sta vprezhena mlada vranca. S sklonjeno glavo zhdi na trdem lesu, prevezana z jermeni in pasovi, ki jo rezhejo do kosti, medtem ko voz poskakuje chez kamenje in kotanje. Zdi se ji, da je mrtva. Hoche biti mrtva. Zato sploh ne chuti kratkih sunkov pod rebra in nesramnih dotikov pod prsi, ki si jih dovolijo jeznoriti in zhe na pol pijani hlapci, medtem ko se voz maje po slabi kotanjasti gozdni poti.

 

***

 

Veliki grof uslochi vrat. Mishice na njegovi roki se izzivalno napnejo. Presneta coprnica! Toda zdaj jo bo potrebno ugonobiti. Samo kako, che jo je nespametno sodishche oprostilo vseh obtozhb?

Strmi nekam pod oboke in v pochrnelo leseno tramovje na desni strani shirokega prostora. Potem ga razburjenost premetava sem in tja proti hodniku. Njegovi jezni koraki neprijetno odmevajo.

Za trenutek ga preshine slaba vest. Ali sme? Ali sme unichiti zhensko, ki je vendarle bila zhena njegovega sina?

Ah, kakshna zhena! Vse to je le privid. Zacharala ga je. Nas vse je zacharala!

Zdi se mu, da visi celotno gospostvo dezhele treh zlatih zvezd na tanki niti. Che ne bo ukrepal, se lahko zgodi nekaj najhujshega. Na noben nachin ne bo svoje posesti predal v nesramno narochje te lakomne, moshke pozhirajoche zhenske.

Kaj ni dovolj, da so habsburshki hlapci vdrli preko Drave na njegovo slavno ozemlje in mu pokradli vech chred goveje zhivine? In sploh. Noche pomisliti, koliko sezhnjev in oralov plodnih njiv je izgubil zaradi nepotrebnega prichkanja z neposhtenimi sosedi. Ve, da bi ga ti, samo che bi mogli, slekli do golega, toda svoje zadnje srajce jim ne bo nikoli dal. Raje se pusti ubiti. A ne od te preklete charovnice!

Njegovo premishljevanje na mah zadobi zarotnishki znachaj. Josht Soteshki bo zhe znal poskrbeti, da konopec, bodalo, sekira, strup in okovano konjsko kopito naredijo svoje. Majhna nesrecha, neumen prepir, samomor ali kaj podobnega. Kdo bo sprasheval o podrobnostih, ki so skrite globoko v molchechem zidovju nedostopnih gradov in jech.

Stari grof, oblechen v vijolichasto oblachilo, prepleteno s chrnimi in belimi progami, nenadoma zachuti premik zgodovine. Se zave temnega dogajanja. V njem se odpro chudne razpoke in nedorechenosti, vendar je treba iti naprej. Treba je iti strumno naprej do svetlega konca, pa cheprav pokajo kosti in gorijo grmade z na smrt obsojenimi. Vse to je pach neprijetni del vladarskega podjetja, ki ne dopushcha shibkosti. Igro je treba igrati do konca. Do zadnjega. Z dvignjenim mechem in s ponosno zravnano glavo, pa chetudi grozi, da ti jo bodo zarotnishki zoprniki odsekali na prvem ovinku.

Jezno mezhika z ochmi. Ja, zakaj se mu sin ni podredil, ko je bil she chas. Vse bi bilo enostavno. Tako pa bo Friderik zdaj propadel skupaj s to svojo Veroniko. Ni bil vreden, da bi postal chlan ponosnega celjskega rodu.

She pozno v noch rita po sobi in hodniku sem in tja in preklinja, naj vzame vse charovnishtvo chim prej hudich, ker bo drugache propadel celotni svet. Iz ochi mu sijeta obup in bes. V mislih brusi nozhe, nateza vrv na vislicah, poganja na levo in desno muchilno kolo oblastnishtva, na katerem bo obvisela pogubna charovnica. Samo tako je mogoche obvladati poshastnost zhivljenja in preprechiti, da se izgubish v njegovih temnih blodnjakih. Treba je reshiti svet pred potopom v noch in temo. Ja, pogumen in jeklen mozh morash biti, ko gre za chast in slavo, she posebej pa za posest rodu treh slavnih zlatih zvezd!

 

***

 

Veronika se sprehaja po mrachni chumnati sem in tja. Ne razume, da so ji odpeli verige in jermene ter odvezali vrvi. Vsi udi jo she vedno bolijo, vendar se nekoliko sprosti.

Strmi skozi reshetke ozke line ven, v nebo, kjer se po sinjemodrem obodu vozita dva bela oblachka. Ah, kako rada bi poletela tja, v prostost, k angelchkom v nebesih, a se ne more dvigniti s tal in povzpeti v svobodne vishave. Nenadoma jo obide neznanska zhalost. Kratka ocharanost od neznanega nebeshkega sijaja se prevesi v obup. Zazdi se ji, da bo izgubila razum.

Zaleti se proti tezhkim, z zhelezom okovanim vratom, krichi na pomoch, tolche s pestmi po trdem lesu, toda ta je brez dushe in vrata, ki so ochitno zaprta s sedmimi zapahi in dvanajstimi tezhkimi verigami, se ne odpro.

Kje je? Kam so jo zaprli?

Ve le, da so jo nedavno ujeli v gozdu, toda vse okrog nje je ovito v gosto meglo. Vedno bolj jo prebada gorecha zhelja v njeni notranjosti, da bi zdaj dokonchno sama konchala nekaj, kar se je zhe zdavnaj zachelo.

Ah, tista nesrechna zaljubljenost v Friderika, z vsemi strastmi in pustolovshchinami, ki so potem sledile.

Toda kako naj naredi vsemu temu konec? Kako se naj ubije?

Ponochi zelo nemirno spi.

 

***

 

Spet sanja neprizanesljive sanje. V starem gradu ji s slabim namenom dvori deset vitezov v rdechih plashchih in zelenih perjanicah. Ves svet se trese v zamolkli grozi. Perjanice frfotajo v vetru. Ubijalne sablje se iskrijo v zahajochem soncu. Vitezi se vrochekrvno rezhijo. Zamahnejo s sabljami proti nebu. Nekatere so rdeche od zarje, druge od krvi.

 

***

 

Vrch s kislim vinom presherno krozhi od mozha do mozha. Na sredi, med pijano drushchino, se razgreto rezhi Josht Soteshki.

»Te charovnice ... V zadnjem chasu so se tako samopashno razpasle po vsem svetu, da jih je zdaj pri nas zhe vech kot poleti komarjev ob Savi  ...«

»Ja ... In kako znajo pichiti ... Potem si izgubljen do konca dni  ...«

Veliki hlapec s pijanskim nosom, ki spominja na dolg rdech koren, se jeznorito zahihita.

»Ampak che te imajo v rokah, ne moresh vech dolgo zhiveti ... Tisti ostri pik pomeni tvojo hitro smrt,« reche drugi hlapec in jezno dvigne glavo.

»Ja, ti piki so od hudicha ... Sam peklenshchek je tisti, ki coprnice nauchi skuhati strup  ...«

Glavni hlapec zahrka in dvigne roko.

»To bi povedal ... Moja stara mati mi je nekoch pravila, da je srechala charovnico kar pri farni cerkvi ... Ampak vzadaj, ob zakristiji, kjer je pokopalishche ... Coprnica je s suho roko butala ob nagrobni krizh pred kratkim umrlega ... She isti dan zvecher je potem umrla zhena pokojnega, cheprav je bila zdrava kot riba  ...«

»Ha, ampak Veroniko smo pa le ujeli  ...«

Soteshki se glasno zasmeje. Skloni se proti slokemu mladenichu s kozjo bradico, ki sedi tik ob njem, in ga velikodushno potreplja po rami.

»Kaj pravish k vsemu temu, kovach?«

»Boga mi, vse skupaj ni od muh ... Zdaj jo imamo v pesteh  ...«

 Mozhje dvignejo vrche in mezhikajo z ochmi. Po prostoru meketata mashchevalnost in shkodozheljna pozheljivost.

»Aj, zdaj jo bomo nategnili, pregreshno prasico, da bo chutila, kdo je v tej dezheli gospodar!«

»Ja, ja,« miri Rok Soteshki, a se zloveshche zasmeje. »Ampak pochakati moramo, da nam milostljivi gospod Herman dovolijo takshno zabavo.«

»Ha, ha, potrpljenje je bozhja mast!« zarezgeta eden od hlapcev. »A che milostljivega gospoda prav poznam, je v teh zadevah velikodushen  ...«

»Zhe, zhe,« reche Soteshki. »A pochakati moramo ... Kolikor vem, mora veliki grof she sam poravnati neke rachune z nespametno coprnico  ...«

Z obema rokama nastavi vrch z vinom k ustom in cmokaje loka kislo pijacho. Se dela, kot da premishljuje.

»Saj jo dobite! Ko pride chas!« zaropota in jih srepo pogleda.

 

***

 

Blagorodna gospoda ne moreta odnehati. Uzhitek je to razbijashko popivanje. Vrcha v njunih rokah se majeta sem in tja. Vino se jima cedi po bradah in se razliva po mizi.

Strezhnik, s sklonjeno glavo, tik ob gorechi trski v umetelno skovanem zheleznem stojalu, se ob ob vsakem novem namigu velikega grofa ponizhno prikloni. Poslushno doliva vino.

»Ja, piti je treba, brate,« krichi Herman in treplja prijatelja Roka Podkrshkega s svojo veliko tezhko shapo po ramenih. »Pij, ti stara sablja!«

»Vesh, zdaj jo imam, coprnico,« krichi stari grof in se pridusheno smeji. »Moja je. Moja bo.«

»Ni she tvoja,« reche Podkrshki. »Najprej jo morash dobiti v posteljo.«

»Ah,« grmi grof. »To ne bo tezhko. Moja je. In amen. Pa magari s silo.«

»Pa kaj s silo,« krichi Podkrshki. »Bodi pameten. Zhenske je treba pridobiti s sladkimi besedami ... Se spomnish, kako sva pochela te stvari na tistem dolgem vojnem pohodu  ...«

Veliki grof premakne glavo in presenecheno pogleda prijatelja.

»Ja, saj res ... Imash prav. Ah, in mlada sva bila  ...«

»Che si coprnico konchno ujel, jo mochno zastrazhi, da ti ne zbezhi,« reche Podkrshki in si z rutico brishe prepoteno chelo. »Daj ji dobro jesti in piti, da si opomore od hudih naporov ... Lepo jo obleci ... Uspavaj jo z nezhnimi, opojnimi besedami ... Naj sanja in postane pozheljiva, kot je bila prej, kot pravijo  ...«

»Ja, ja!« godrnja stari grof in se kremzhi. »Samo kako? Bo to shlo?«

»Vse gre, che si spreten,« se zarezhi Podkrshki.

»Res?« se zamisli grof. Miga z glavo. Golta vino. Je vedno bolj pijan.

«Bosh videl ... Che jo bosh krmil z dobro picho in sladkimi besedami, ti bo sama prilezla v posteljo,« reche Podkrshki. »In potem jo lahko nasadish po vseh pravilih na tvoj rog, kot se za starega kavlja spodobi  ...«

Rok Podkrshki se divje zasmeje in razbijashko udari s pestjo po mizi.

 

***

 

Friderikov obraz se pogreza v mochvirje brez dna. Sanja. Te temne ochi! Ta zloveshchi pogled! Blato!

Chez pokrajino se vali umazana voda. Nekaj tolche po vratih. Chuti, da mu zabijajo zheblje v glavo. Oche vihti tezhko kladivo in pri tem zvedavo shkili skozi ozko jetnishko lino pod nebo, kjer so se pravkar prizhgale tri zlate zvezde. Celjske zvezde.

»O jej! Sin se mi je izpridil!«

Nima chasa, da bi premishljeval o tem, zakaj je oche tako chuden. Zakaj je oblechen v shiroke rdeche hlache. Hlache dopetache kot turshki pasha. Kot harambasha. In zakaj se ves chas neumno smeje.

Oche je pravkar pograbil zelo dolg zhebelj. Vsak trenutek mu ga bo spet zabil v glavo.

»Ta zhebelj je za kipec device Marije, ki sem ga podaril pleterskemu samostanu!« reche oche in se prostashko zasmeje.

»In ta zhebelj je za krsto coprnice Veronike, ki jo bom, preden nam umre, pretipal do obisti!«

Zdaj oche zavihti kot sablja dolg zhebelj, s katerega v curkih lije kri. Veronikina kri.

»Prekleta coprnica! Pogubila mi je sina!«

Nekaj ropota po temachnem rovu. Voda se vali od vzadaj naprej. Oche Herman dviga kladivo.

»Ta zhebelj ti bom zabil naravnost v glavo!«

Nekaj poskakuje skozi temo. Verjetno neverjetno velika podgana, debela kot pitan vol. Podgana, ki bo s svojimi tacami pomendrala celotni svet s celjskim kraljestvom vred.

Oche je nenadoma velik kot gora. V desnici trdosrchno vihti kladivo. Ko trikrat zamahne, se kladivo spremeni v velikansko sekiro.

»Zdaj bom drobil glave ... Pa she sinu jo bom odsekal  ...«

Friderik ne razume, zakaj je oche ves chas oblechen v turshke hlache korenjache. Je postal mohamedanski sultan?

Le zakaj je tako rdech? Morda od razburjenosti, morda od krvi, ki kaplja z ostro nabrushene sekire. Veronikine krvi.

»Danes sem v rdechih turshkih hlachah, da me bosh bolj ubogal! Jutri pa si nataknem kratke hlache!« reche oche. »Veronika pa bo moja. In konec. To je kazen za tvoje pregrehe, prekleti sin!«

Oche se zvija od smeha. Kot nor se valja po tleh. Ves je krvav. Valja se po mlakah krvi, zato sin krichi. Ne ve, da mu od groze poka glava.

 

***

 

Veliki grof se nagne proti odprtemu oknu. Nemo strmi ven, med zelenje pod gradom. Sonchna svetloba je to jutro naravnost neizprosna. Veselo ptichje petje ga hitro zvabi s hladnega hodnika na vrt, med skrbno negovano cvetje.

Pomlad blago puhti iz razgrete zemlje. Zapre ochi. Premishljuje.

Morda mora biti bolj previden. Lahko se zgodi, da bo charovnica na prijazno prigovarjanje sama od sebe priznala svoje hudobije. Da je zacharala njegovega Friderika. Potem jo lahko ponovno preda sodishchu, da jo dokonchno obsodijo.

In sploh. Stari prijatelj ima prav. Che hoche to zhensko res bolje spoznati in z njo kaj lepega dozhiveti, ji mora ponuditi nekaj udobja. Coprnica se mora odpochiti od prestanih naporov, ki jih je prestala med neprestanim tavanjem po gozdu. Misliti mora, da se je staremu grofu omehchalo srce in ji je odpustil vse pregrehe, pa cheprav je to le zvijacha, s katero jo bo zazibal v sproshcheno razpolozhenje in ji ob ugodni prilozhnosti ugrabil vse njene chare ... Potem pa se naj, che je treba, zgodi tisto, kar se mora zgoditi. Ta svet ni raj in mi, ljudje, smo le ubogi greshniki!

Pogleda navzgor pod nebo. Se v zadregi prekrizha. Vsemogochni mu naj spregleda to nenavadno mochno pozhelenje do te zhenske. Gotovo bo imel usmiljenje z njim, starim grofom. Pleterski samostan pa dobi, che se mu vrocha zhelja uresnichi, posebno nagrado, ker je dobri Bog zamizhal na eno oko in mu odpustil njegova poredna dejanja.

Dvigne glavo in v trenutku sklene, da bo Veroniko Desenishko dal prepeljati v udobne sobane gradu Veliki Tabor v staroslavnem hrvashkem Zagorju. Tam ji bodo nudili vse ugodje in dolocheno mero svobode, cheprav bo istochasno skrbno zastrazhena. Na ta nachin se bo lahko hitro okrepila in ponovno zacvetela ... .zanj, za velikega Hermana Celjskega ...

 

***

 

Pater Konrad ne najde miru. Blodi po grajskem vrtu. Nasloni glavo na mogochno hrastovo deblo. Prislushkuje bitju srca v svoji neurejeni notranjosti.

Kaj je vendar narobe s temi celjskimi grofi? Zhe dolgo niso vech na pravi poti.

Toda pravzaprav vsi na tem trdem svetu premalo romamo za tistim, ki je umrl za nas, da bi skupaj z njim v dobroti in lepoti vstali v vechno zhivljenje. Tu na zemlji bi morali vendar biti zato, da izpolnimo Odreshenikovo voljo. Saj so se mu, ko je she v chloveshki podobi hodil po svetu, zaupljivo priblizhevali celo povsem zanichevani potepuhi, dninarji in nebodigatrebe.

A kaj! Tudi sam ni brez greha! Tu, v sluzhbi pri trinogih! Je sploh na pravi poti? Boga mora najponizhneje prositi, da se ga kljub vsemu usmili post tot discrimina rerum - po tolikih nezgodah in nevshechnostih.

Se zateche v grajsko kapelo. Moli. Dviga roke pred majhnim, devici Mariji posvechenim oltarjem. Najponizhneje prosi Boga, naj razsvetli celjski rod z dobroto nebeshke milosti. Grofje morajo konchno spremeniti zhivljenje in najti dushni mir v srchni kreposti in dobroti. Moli tudi za mladega grofa v jechi. Naj mu Bog odpusti vse pregrehe.

Tava pod hladnim cerkvenim obokom. Zmoli tri ochenashe. Se zateche v svojo skromno grajsko celico. Shele kozarec vina ga pogreje. A je vseeno prevech razburjen.

Misli na Friderikovo novo mlado zheno, ki je baje nora coprnica. Vendar ne ve, ali je kriva za smrt vsega sposhtovanja vredne gospe Elizabete. Ne more pomagati, da se mu uboga mlada zhenska smili.

Kaj namerava narediti veliki grof? Nekaj prepovedanega? Nemogochega? Proti vsem zakonom. Proti krshchanski zapovedi: Ne ubijaj!

Le kaj she prichakuje od tega sveta? Hojo v ljubezni in usmiljenju za Kristusom? Saj se lahko samo smeje samemu sebi in svoji otroshki veri v dobroto chlovekove dushe.

Ljubi Bog, le zakaj je postal duhovnik?

 

***

 

Chudi se, da so jo prepeljali na veliki grad med prijetnimi zelenimi grichi in temnimi gozdovi in jo namestili v chedni sobici z mehko posteljo. Z mizico in stolom. Kaj zdaj hochejo od nje?

Vedno znova jo obiskuje visoka, sloka chrnolasa zhenska. Zhe vcheraj ji je prinesla lepo zelenkasto obleko iz prave svile. Prijazno jo je prijela za roko in na posteljo polozhila s chipkami pretkano belo srajco in chisto perilo z rdechimi podvezami.

»Nova obleka bo gospo Veroniko spet naredila lepo,« je zagostolela s hinavskim glasom in sklonila glavo.

Na mizi stojijo krozhniki s kruhom, prekajenim mesom in sirom, na pladnju je svezhe sadje, vzadaj tudi vrch z vinom. Na polici v kotu se bohotijo izbrane jedi, obrnjenik, tolsti grumpi, sirek, masovnik, svinjski zhelodec, govnach, mesna godlja, ajdovi krapi.

Ko ne bi bila ujeta v to chudno sobo z vrati, od vzunaj zaprtimi s tezhkimi zapahi, bi bila srechna ... .Tako pa ... Vse zaman ... Prevech negotovo se pochuti ... Ne more se umiriti ... Ko bi bil tu Friderik, o katerem pa ji na njena vprashanja ne povedo niti besedice, temvech kot neumni kimajo in majejo z glavami ...

Kaj je to? In zakaj? To chudno sprenevedanje strezhnega osebja ... Ta nerazumljiva sprememba ... Zaradi katere bi lahko bila vesela in razigrana, cheprav verjetno ne napoveduje nich dobrega.

 

***

 

Veronika sanja, da po poltemi plahutajo sence brez pravih obrisov. Netopirji ali kaj? Nekaj leti po zraku, golo, na metli. Charovnice? Zaslishi zasoplo dihanje. Ob njej lezhita dve goli poljubljajochi se zhenski. Z rokami globoko med stegni. Ena od obeh, z razdrazhenimi poskoki v odprto meso pod njo lezheche prijateljice, jo prebode s temnim pogledom: »Daj ... Uzhivaj tudi ti! Sleci se, da ti bo lepo! Samo enkrat imash to zhivljenje in to telo!« Prime se za mochno napete prsi in se prostashko zasmeje. Zapiha vroch chrn veter. Ves svet izgine v dimu in temi ...

 

***

 

Barbara zasachi nechaka na hodniku pred njegovo spalnico.

»Ali smem k tebi?« na kratko vprasha.

Ne da bi chakala na odgovor, prime Ulrika za roko. Skupaj se zazheneta v sobo in zapreta vrata.

»Pridi sem,« reche in se mu zagnano priblizha. Hitro diha.

»Vsedi se k meni na posteljo,« reche in ga vroche pogleda.

»Daj, objemi me ... In pobozhaj po prsih  ...«

Tezhko rdeche blago rezko zashumi, ko ga razpne.

»Daj, bozhaj!«

S strahom tipa pod vedno bolj razpeti barzhun na zgornjem delu Barbarinega oblachila. Prsti mu nemirno spolzijo pod shiroko prsno gubo in narahlo pobozhajo nabreklo gmoto toplega mesa.

»Bolj mochno ... Ja, mochno  ...«

Cesarica se nemirno zravna ... Potisne razgaljeni dojki proti Ulrikovim ustnicam.

»Poljubi ju ... Obe ... Tu na vrshichkih ... Ja ... Tu ... Mochno ... Lizhi me!«

Z roko zdrsi proti Ulrikovemu trebuhu.

»In kaj imash tu, moj zlati mali dechek?«

Shari med nechakovimi nogami.

»Ne, teta, ne tako mochno ... To, boli  ...«

»Ah, kaj boli ... Daj, pokazhi, kaj znash ...«

Se skloni proti razgretemu udu in ga poljubi.

»Ah, saj je zhe velik!«

Obraz ji zaliva nevarna rdechica. Hrza od ugodja, ko si izpodreca dolgo rdeche oblachilo ... Razshiri noge ...

»Daj me zdaj ... Ja ... Zdaj!«

»Ja, teta! Ja, ja.«

V njem se prebudi divji nagon. Strast.

»Ja, vso ... Ja, zdaj!«

Zazdi se ji, da se je konchno priblizhal zlati chas. Petelin je znesel zlata jajca, chez vse cesarstvo dezhuje chisto zlato. Prepoteni hlapci ga v vrechah nosijo v drzhavne zakladnice. Vse blagajne so nabito polne od denarja in strasti.

Ostro zasope. Zdaj konchno ve, da je Ulrik tisti zlati neznanec, na katerega je chakala vse zhivljenje. Zazdi se ji, da jo prebada s skrajno napetim zlatim nozhem. Ja, strashno jo muchi s svojim zlatim udom, iz katerega brizga na dno njenega zaklada dragoceno sladko zlato.

Divje zatrza, ker se ji mednozhje zavozla v silovit izbruh strasti.

»Ah, zlat dechek si,« zasope, ko se nekoliko umiri.

Vstane z lezhishcha in obstoji popolnoma naga sredi prostora. Oznojeno telo se ji zadovoljno sveti. Ulrikov pogled se she enkrat razburjeno zaustavi na napetem vladarichinem mesu. Nabrekla seska na razdrazhenih dojkah se izzivalno preveshata navzdol, toda s puhom na gosto poraslo mednozhje si je zhenska zdaj zakrila z roko.

»Vesh, ne muchi se s sprashevanjem vesti ... Kar se nama je dogodilo, je popolnoma naravno ... Mlada kri, ki se spoji z zrelo krvjo, je dobra kri ... A vse to je najina skrivnost ... Nikomur ne povej ... Drugih se te stvari ne tichejo ... Saj niso nich posebnega  ...«

Ulrik jo zmedeno pogleda, vendar Barbara, ne da bi ga imela za mar, nadaljuje: »V mnogih druzhinah se kaj podobnega pripeti skoraj vsak dan ... Meso je pach meso in se zheli spojiti z mesom svojega blizhnjega ... Ja, tako enostavno je to ... Na svetu smo pach zato, da uzhivamo, da se ljubimo, da spoznavamo drug drugega ... Da prefukamo ta dolgochasni chas, v katerem moramo zhiveti.«

 

***

 

Danes ji dovolijo kratek sprehod v naravo. Spremlja jo Josht Soteshki z dvema vitezoma.

She mlada zala gospoda.

Sploh ne razume, od kod ta sprememba! Ta dobrota!

Se je staremu grofu Hermanu vendarle omechilo srce? Se mu je zasmilil ubogi sin? Ah, ko bi Friderika chimprej izpustil iz jeche!

Ochi se ji zasvetijo od radosti, ko na prostranem travniku pod gradom uzre pestro drushchino najrazlichnejshih cvetlic. Z veselim vzklikom se zazhene med rahlo disheche marjetice in modre plavice. Ustavi se shele na sredi travnika, kjer se iz svetlozelene trave zasvetijo bele kresnice in drobne spominchice.

Skloni se med poljsko cvetje z zasanjanim izrazom na obrazu. Nenadoma se ji zazdi, da bo kmalu vse dobro, lepo in prav. Spet se bo lahko privila k svojemu Frideriku. Vendar ne bosta vech nespametno razbrzdana, saj sta v teh tezhkih mesecih trdih preizkushenj spoznala, da je najvechja srecha njuna ljubezen in zakonska zveza.

Z dlanjo zdrsi chez rumene, bele, modre in rdeche vrshichke cvetochega travnika in zachne nabirati vse to cvetje, iz katerega si bo spletla venchek iz pisanih barv in si ga polozhila na glavo. Sanja, da bo postala lepa poljska kraljica. Med metulji in cvetjem na livadi bo zarajala opojni ples na novo pridobljene svobode.

Zazdi se ji, da jo celo strogi Josht Soteshki dobrotljivo motri, ko sproshcheno in veselo teka po travniku.

Ah ti prekrasni, veliki, dobri svet!

 

***

 

__________
* (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 49/50 – 2002; 51/52 – 2002; 53-54 – 2003; 55-56 – 2003; 57-58 – 2003; 59-60 – 2004; 61-62– 2004; 63-64 – 2004; 65/66 – 2005; 67/68 – 2005; 69/70 – 2005; 71-72 – 2006; 73/74 – 2006; 75/76 – 2006; 75/76 – 2006; 77/78 – 2007)