Revija SRP 79/80

Karel Turner

 

NAPLETANJA

 
 
KOBILICE
 
Dogoreli smo
v plamenici bratstva
in se razshli z nozhi
razmejeni z bodecho zhico
in minskimi polji
bil je vlak
v sopihanju sinjega kita
in galeb
s kljunom ujede
ki je krmaril
nashe misli in srecho
in namerno zatiskanje ochi
pred zublji
ki so tleli
v besedah izbranih
Zenica v zenici
in grdi  - shvaba -
v strahovladi enoumja
zdaj smo zajezili pogled
vrtichkarji chasa
poneumljena jata gosi
na zhivalski farmi
neshtetih mozhnosti
ki je jecha
in zobamo hibridne sanje
zlatouste svobode
ki je ujetnishtvo
dobrikajoch se
velikemu bratu multinacionalk
izkorishchani v izkorishchanju
razchlovecheni v razchlovechanju
kot ceneno blago
na polici stvarstva
kot globalizatorji egoizma
in tlom odnashamo prst
in besedam pomen
in zraku sapo
 
 
 
 
OBLIKA
 
Poznam te
po shtevilu chrk
ki so jih
polozhili vame
in silijo
na jezik
kot besede
 
poznam
kot struno
ki izvabi zvok
iz trde teme
kot veter
ki bolest ga zhene
vrtet kolesa mlinov
 
poznam te
po shtevilo rok
ki so se
nagnetle v meni
in tipljejo
v globini
s prsti
da lahko objemam
svet okoli tebe
 
poznam
mogoche bolj
kot bom spoznal
kdaj sebe
 
 
 
 
NAPLETANJE
 
Kje
s kom ugasha
in ujchka pletilko
z okornimi prsti
kakshno nedeljo
s samoto
v narochju
 
dve levo
dve desno
imeti in biti
 
dve levo
tri desno
s pochasnimi gibi
 
dve levo
dve desno
v objemu tishine
 
dve levo
tri desno
da traja ko mine
in diha pochasi
sam s spomini
v tihoti trenutka
obraz v chrnini
 
 
 
 
TISTA Z VISHAVJA
 
Naj kar vzame
slike ne odrezhe
dobro vem
kako minevajo dnevi
v objemu nochi
na navidezni polovici
v odsevu shipe
v smeri urinega kazalca
in pasjega lajezha
ko zaklichem labodu
tam v ribniku:
 
tvoja vesla so stara
in kljun ti cheljusti plochnik
naj kar vzame,
hisham njihove vegaste strehe
soncu rumeno oko
zapushchenemu parku klopi
ki bozhajo lica ljubimcem
naj kar vzame
tista z vishavja
Tebe ne odrezhe
 
 
 
 
TRPNOST
 
Tedaj najine ochi
postanejo eno
pred razcvetelimi grmi
strme negibno
in tozhijo vase
v vrocho tezho
zamrle strasti
hladne navzven
in kipeche navznoter
 
tedaj najine ustnice
postanejo eno
 
priprtih vek
prisluhneva upu
in chakava nase
v ugaslem uporu
zapushchenosti
premrla navzven
in zharecha navznoter
 
tedaj najino telo
postane eno
 
hladen nemir
ohlaja vrochino
 
bil je trenutek
chemu ta minljivost?
 
 
 
 
VEST
 
Kako lahko rechesh
da ne stojim za svojo pesmijo
in da prepisujem od drugih
ko pa so drugi pisali vame
ob krstu s prvo chrko imena
ob smrti z zadnjo chrko priimka
kako lahko trdish
da sem slishal preslishano
da je nevidnost navidezna
v otrplem prostoru duha
v ponavljanju ponavljanja
 
in da sem izpis brez tehtanja
listek s prazno vsebino
prilepljen na vrata vechnosti
kako lahko rechesh v nedorechenosti
v tezhi breztozhja
prashnim delcem novica
iznad videnja
srcu zhe videno?
 
 
 
 
ZATON
 
Morda modra
skoraj posinjela
v olivni barvi
starega shinjela
koraka misel
strumno na paradi
v pozdrav
v slovo
pomladi
morda chrna
v slutnje potemnjena
morda bela
v sanje zasnezhena
koraka misel
skrita v podkapi
da v vechnosti
smo le vojshchaki
in dihamo
vsi v isti sapi
 
morda siva
davno osivela
koraka misel
brzhchas brez pomena
v brezbarvne chrke
danega imena
 
 
 
 
ZNOVA
 
Bogatejshi za novo izkushnjo
in staro pijanost
revnejshi za spoznanja
pognojena z obchutki
da noch ne shteje zvezd
in da so zapiski v dnevnik
med pulzarji in kvazarji
izpisani do podrobnosti
z dementno natanchnostjo pozabljanja
 
ostajam pri poeziji svetega Martina
in gosjih peresih
arheolog prihodnosti
ujetnik preteklosti
in nakljuchja niso izjeme
osem in deset je ura
chas za cigareto
in izprashevanja izprashenega
v sholi vrtnarjenja
 
v korito besed spet mesham
jabolka in hrushke
naravnost iz srca
brez razmishljanja
kot zhe tolikokrat samemu sebi
v chasu ki je odvech
in v chrkah ki so obstale v zraku
 
hvala za Besedo