Revija SRP 79/80

Jolka Milich

Za zgodovinski spomin

 

 LITERARNI POMISLEKI
 
Ob simpoziju o istrskem shovinistu Gambiniju
na Fakulteti za humanistichne shtudije v Kopru 22. 2. 2007
 

V Primorskih novicah z dne 23. februarja 2007 je na kulturni strani izshlo zanimivo porochilo Roberta Shkrlja o znanstvenem posvetu o Pier Antoniu Quarantottiju Gambiniju z naslovom Bil je she nekaj vech, kjer je zhe na zachetku izrecheno silno obzhalovanje, da je … »v kolektivni zavesti slovenske literarne kulturne in tudi shirshe javnosti … skoraj neznano ime … Pa cheprav je zachel pisati le kakshno desetletje ali dve pred veliko bolj znanim Fulviom Tomizzo.« Nato je naravnost tozheche recheno, da nobeno delo tega istrskega pisatelja ni bilo she prevedeno v slovenshchino.

Ni mi zelo jasno, kaj smo Slovenci tako vazhnega in dragocenega zgubili, da smo tega        – ne sprenevedajmo se – v bistvu (neo)iredentistichnega, nacionalistichnega in tudi shovinistichnega pisca, pa cheprav je bil menda antifashist, precej pozabljenega celo v Italiji, doslej kar preskochili. Morda pa ga bo tekochi in modni revizionizem le uspel tukaj in tam obuditi. Che mi kdo pove en sam tehten razlog, zakaj bi moral biti za istrske in primorske … »Slovane« (beri za Slovence in Hrvate) privlachen, mu placham slastno vecherjo ali ga nesem desetkrat gor pa dol po Sezhani shtuporamo. Che ga istrski Italijani, tisti od Unije, vzamejo za enega od svojih glasnikov, mi Slovenci pa ga zachnemo prevajati, nam preti nevarnost, da si totalno zapravimo najvechjo iluzijo, ki smo jo doslej bolj ali manj skoraj vsi, che ne ravno razglashali, pa vsaj pobozhno gojili kot vrednoto brez primere ali rozho mogoto, ki raste bohotno in se razcvita predvsem v nashih krajih. Adijo prelepi mit – ki ga najrajshi oznanja Milan Rakovac v Primorskem dnevniku in, upam, she kje drugje, recimo v kakshnem italijanskem ali hrvashkem dnevniku, saj se taka naravnost zgledna vzajemnost tudi nashih sosedov tiche, oz. she zlasti njih, ker jim ochitno manj lezhi kot nam, in z njim she marsikdo, vsi drugi pa vzhicheno ploskamo – zlasti o Istranih, a tudi o nas Primorcih, ki smo tako rekoch zhe od pamtiveka le eno tretjino Slovenci, eno tretjino Hrvati in eno tretjino Italijani, lepo zmiksani skupaj in tako homogeni(zirani), da iz nas nobena etnija niti za nohtek ven ne shtrli. Quarantotti Gambini pa je bil, zhal, samo Italijan najbolj nepopustljive in neizprosne vrste, ki ni drugachnosti trpel ob sebi, kratkomalo jo je zanikal in ignoriral ali, she hujshe, glasno preziral. In njegovo samo in izkljuchno italijanstvo mu je zlasti zadnja leta skakalo ven iz vseh por, pa vidno vrelo iz ust in prav curkoma lilo iz njegovega vech kot zgovornega in nedvoumnega peresa. Dovolj je vzeti v roke njegovo postumno izdano pesnishko zbirchico Al sole e al vento (Na soncu in v vetru) in Pomlad v Trstu. Ni, skratka, priznaval nobene druge lokalne zmesi, chisto slep za drugachne linije, barve, zvoke in vonjave. Italianissimo e basta. In enak status je terjal za vso Istro en bloc e annessi e connessi. Meni vsaj je ostal tak v spominu, ozko zagledan le v svoj prav, nedostopen za vsako drugachno politichno razmishljanje in druzhbeni pristop. Dandanes bi rekli – nesposoben za najosnovnejsho medetnichno sodelovanje in multikulturno miselnost. Zhe pavshalna in povsem zgreshena raba izraza slavi – Slovani, she dandanes v modi pri tistih, ki se radi sprenevedajo in vechkrat, implicitno ali eksplicitno, naglashujejo le italijanstvo teh vechnarodnostnih ali povsem tujih dezhel, je dovolj dober razlog, da vesh precej tochno, kam pes taco moli in kam kdo sodi. Med tendenciozne pisce, ki o zemljepisju in zgodovini vedo bolj malo ali nich in se ju namerno niti nochejo nauchiti. Ker sodijo v svet idej, ki jih je zhe davno povozil chas, in che jih she ni, bi jih moral in jih prej ali slej tudi bo.

Che je gospod odbornik za kulturo dezhele Furlanije-Julijske krajine Roberto Antonaz to mislil z besedami, da je bil pazinski pisatelj »she nekaj vech«, se z njim popolnoma strinjam.

 

Fakulteti za humanistichne shtudije v Kopru pa polagam na srce: ni dovolj organizirati znanstvene posvete zasluzhnim ali manj zasluzhnim sinovom Istre ali komursibodi. Treba jih je najprej vsaj poglobljeno prebrati in preshtudirati in pretehtati … Ker che bi to najpoprej storili, in shele nato se shli posvet, se chisto nikomur ne bi bilo sploh treba sprashevati, zakaj ni (bil) tak pisec zanimiv za Slovence in niti za nekdanje italijanske manjshince, ki so takrat brenkali – she pomnite, tovarishi? – na precej drugachne strune, kot jih radi ubirajo danadanes, kar je res, je res … Le resnica nas bo osvobodila. To bi moralo biti organizatorjem povsem jasno. Kvechjemu bi bil zanimiv za Istrane, ki so optirali in odshli, saj je bil pravzaprav njihov “portavoce” in tudi nekakshen pobudnik, da zapustijo domove in odidejo. Skratka, ko bi tega ne prvorazrednega pisatelja pozorno brali, se ne bi mogli in niti smeli sploh sprashevati, zakaj ni kot Tomizza budil zanimanja pri Slovencih, saj ga ni niti pri italijanskih manjshincih, in pri mnogih Italijanih v sosedni drzhavi, ker bi tochno vedeli, zakaj. In svoje pomisleke na njegov rachun celo izpostavili. Sodech po chlanku, se zdi, da je Milan Rakovac edini, ki je kdaj vtaknil nos v njegove knjige, to pa je za res studiozen posvet odlochno premalo.

Ko sem si pred vech kot tridesetimi leti pri italijanski prijateljici sposodila nekaj njegovih knjig, me je chuteche opozorila: Glej, ta pisec vas ni imel kdove kako rad. Opishe vas vchasih kot … pokveke (mostriciattoli). Da ne bosh razocharana. Nich novega, sem ji shegavo odvrnila, to je precej tipichno za tako imenovano in narodnostno precej domishljavo trzhashko leposlovje (lettere triestine). Brat pa, ki me je vedno prichakal s kakshno smeshnico, ko sem prishla k njim, mi je tokrat, preden sem odshla, ves nasmejan nalashch povedal vic o nekem Apachu, ki se je zatekel po pomoch k psihoanalitiku, ker je zapadel v hudo depresijo in ga je obenem zachel muchiti strashen manjvrednostni kompleks. Zleknil se je na divan in med drugim povedal doktorju, da zelo rad hodi v prostem chasu v blizhnji kino, kjer pa zelo pogosto vrtijo tudi vesterne. Alt, je rekel zdravnik. Vem dovolj. V kino le hodite naprej, vesternov pa ne glejte vech, che se hochete znebiti depresije in manjvrednostnih obchutkov. Si razumela, Jolka? je dodal: Che nochesh zabresti tudi ti v kakshno depresijo, beri vse italijanske pisce in pesnike, trzhashke pa rajshi preskochi ali po zhlichkah enkrat na mesec. S Quarantottijem Gambinijem pa kar podlozhi kakshen majav stol ali mizo. Tako ti bo samo v korist.

 

Dodatek:

V 7. valu Primorskih novic z dne 2. marca 2007 sem z enakim zanimanjem – kot pred dnevi porochilo o gornjem znanstvenem posvetu – prebrala tudi pogovor koprskega novinarja Roberta Shkrlja z namestnico predstojnika oddelka za uporabno jezikoslovje na Fakulteti za humanistichne shtudije v Kopru prof. Nives Zudich Antonich o istrskem pisatelju, ki ni ljubil Slovanov, in vsaj eden od njiju se v naslovu sprashuje Res sporni Quarantotti Gambini?

Zdi se, da sta o spornosti tega pisatelja oba bolj ali manj preprichana, a ker gre po mnenju profesorice za … velikega literata (o tem bi se dalo diskutirati, a ker je obche znano, da se o merilih in she zlasti o okusih … ni vredno prepirati, se v tem dodatku ne bom spushchala na to podrochje, kakor komu pach!), bi kvechjemu pristala na njeno mnenje, da je morda res koristno, da o njem razpravljamo, che nam je sploh do razprave in che se nam ne smili chas. Pri tolikih bolj razsvetljenih in boljshih in naravnost krasnih italijanskih, francoskih, slovenskih, shpanskih, ruskih, poljskih – itd. itn. – knjigah, si le moramo postaviti tudi to modro ali vsaj svarilno vprashanje: se nam zares splacha zgubljati chas z branjem in s premlevanjem Gambinija? Ne bi bilo bolj pametno investirati tiste urice v kaj bolj perspektivnega ali vsaj bolj zabavnega?

S prizadevno profesorico pa nikakor ne morem obzhalovati, da ga nobena nasha zalozhba she ni prevedla in dala na svoje police. Meni osebno bi se smilil vsak evro, ki bi shel iz zhepa slovenskih davkoplachevalcev, kot radi pravimo dandanes, torej tudi iz moje plitve denarnice, da bi ga vlozhili ali zabili vanj. Che pa zhelijo nashi sosedi zanj plachati slovenskega prevajalca in kakshno njegovo knjigo tudi tiskati pri nas na svoje stroshke, nimam seveda nich proti, nasprotno, tak kulturni podvig bi prav pozdravila. Saj je za nashe, doslej pretezhno trzhashke knjizhevnike, a tudi za one matichne, ki smo jih izvozili ali jih nameravamo »lansirati« v svet, ta samozalozhnishka (beri samoplachnishka) procedura malodane edini in zhe ustaljeni obichaj. Zadnje chase je veliko govora o zbirki novel Draga Jancharja, sicer zhe mochno uveljavljenega v Nemchiji in menda she kje drugje, ki pa je shele nedavno prishel do svoje knjige chrtic v Italiji. Zhe omenjena zbirka (z naslovom Joyceov uchenec) v prevodu prof. Veronike Brecelj je izshla sicer pri italijanski zalozhbi Ibiskos iz Empolija (FI) v koprodukciji z ZTTjem, finansirana pa v celoti od nas. Ali tako ali nich, aut aut. Tudi jaz sem rajshi za tak nachin objave kot za nich, pa cheprav nas veliko stane. Chula sem celo, da Janchar … osvaja italijanski trg. Strashno vesela bi bila, che bi bilo res, a prav vsaki lepi chenchi in rozhnati govorici zhe davno ne verjamem vech. Tudi zalozhba, ki so si jo nashi izbrali, je vse prej kot trzhno osvajalne sorte. Oh, kaj bi dala, da bi se motila. Naj me kdo pri prichi demantira, a brez trdnih argumentov naj ne hodi k meni. Ker sem mnenja, da je skrajni chas, da se nehamo obnashati nojevsko s tem, da si pripovedujemo pravljice, marvech da se sprijaznimo s trdo resnichnostjo, ki je, mimogrede recheno, precej sploshna danost za literature … vzhodno – pa juzhno in severno – od raja, ve se katerega. In sicer, da se neusmiljeno soochimo z nasho, literarno vzeto, skoraj kolonialno (beri podlozhnishko) pozicijo, ker le od tu dalje lahko kaj tvornega nachrtujemo, nato kam shtartamo in kaj malega ali velikega tudi dosezhemo. Isto pravilo velja – da vseh prejshnjih tiskov niti ne omenjam – tudi za pred poldrugim letom izdano knjigo Mirana Koshute Slovenica – Peripli letterari italo-sloveni, ki je izshla pri slovenskem Zalozhnishtvu trzhashkega tiska EST in pri italijanski zalozhbi Diabasis iz Reggio Emilie, denar pa smo v celoti sami – cvenk, cvenk, cvenk – vlozhili v ta vech kot obetavni, upam tudi trzhno uspeshni projekt. Sodim, da ne gre le za dve koristni investiciji, marvech za nekaj nujnega in prepotrebnega, le shkoda, da smo se tako pozno zbudili.

Che pa bi objavljali za svoje sholde Gambinija, smo prav … nepoboljshljivi tepci in poshtenih batin vredni, ker nepremishljeno za drugorazredno robo, natolcevalske narave celo, zapravljamo tezhko prisluzheni denar, namesto da bi kupovali le najboljshe, kar nam bogati italijanski trg ponuja. Che pa imamo toliko denarja, da ne vemo, kam z njim, potem pa rajshi prevedimo in tiskajmo v Italiji ali kjerkoli po svetu – pri kakshni njihovi boljshi zalozhbi seveda – kakshno nashe dobro pero, pa cheprav na lastne stroshke! Saj drugachni cekini, zhal, stiskashko spravljeni v tujih prtoshljih, sploh ne kanejo onkraj mej! Mislim na kakshnega nashega zamejskega ali istrskega avtorja. Recimo, kakshno drugo delo tudi v Italiji zhe poznanega Vladimirja Bartola, kaj super bralnega o njegovi mladosti v Trstu. Saj je nekaj nedavno izshlo v Ljubljani pri zalozhbi Sanje. Recimo, roman Nozh in jabolko koroshke pripovednice in esejistke Ivanke Hergold, ki zhe nekaj desetletij zhivi v Trstu. Recimo, prikupno knjigo Kratki chasi Marka Kravosa. Ali Pene majskega vala Marija Chuka. Recimo, Sneg na zlati veji Igorja Shkamperla. Ali zbirko chrtic Dokler marelice zorijo Brune Marije Pertot. Navajam po spominu in nesistematichno. Recimo, zadnjo knjigo Tito, amor mijo Marka Sosicha. Ali Mandrijo in druge zgodbe Eveline Umek. Tezhke kalibre sem kar preskochila, naj kdo drug predlaga katerega izmed njih, magari samega sebe. Ali, che se zapeljemo v Istro, katerokoli delo Marjana Tomshicha. In tako naprej. She kdo naj kaj pametnega predlaga. Dovolj je, da je dober! Ali vsaj malo boljshi – zdaj se shalim, saj se smem – od Pier Antonia.

Za nash denar lahko tudi tiskamo odlichni esej na 200 straneh izpod peresa zagrebshkega pisatelja in italijanista Nedjeljka Fabria Trshchanska knjizhevnost i slavenski jug, ki je izshel leta 1977 pri zalozhbi Znanje v Zagrebu v zbirki esejev in sintez Shtavljenje shtiva. V prevodu mariborske pisateljice Nade Gaborovich je kmalu po izidu esej izhajal v nadaljevanjih v reviji Dialogi. Ne spominjam se, ali je izshel v celoti ali samo nekaj poglavij. V njem teche tudi beseda o Quarantottiju Gambiniju in o vseh vidnejshih italijanskih piscih, ki spadajo v nash miselni in podnebni areal. Veglianija – tudi o njem je koprska profesorica v pogovoru govorila – pa Fabrio ne omenja. A morda je medtem to zhe trideset let staro delo razshiril in izpopolnil in tudi njega vkljuchil in predstavil, vrh tega pa se dokopal she o kom drugem tudi do novih pogledov in ugotovitev ter obsezhno shtudijo pred kratkim ali pred leti na novo izdal. Kazalo bi se pozanimati pri avtorju. Gre za delo, vredno nashe pozornosti, poglobljenega branja in premishljevanja o skupnih stvareh.

 

__________
Pier Antonio Quarantotti Gambini, italijanski pisatelj, pesnik in publicist (Pazin v Istri 1910 –Benetke 1965), po shtudiju pravnik, najbolj znan kot avtor romanov (Rdecha vrtnica, Toplo zhivljenje), potopisov (Pod nebom Rusije) in spominov (Pomlad v Trstu –  o letu 1945). Po Rdechi vrtnici posneti film so na dan simpozija predvajali v Izoli. (Op. ur.)