Iztok Vrhovec
MRTVI IN ZHIVI
Vchasih se mrtvi pogovarjajo z zhivimi in vchasih se zhivi pogovarjajo z mrtvimi, pravijo. Zakaj je tako in zakaj se o tem ne ve vech, ima skoraj vsak svojo razlago in marsikdo jo je zhe zapisal v prenekatero knjigo. Jaz pa vam bom povedal zgodbo, ki mi jo je nekoch pripovedoval moj ded. Mojega deda zhe nekaj chasa ni vech na tem svetu, njegova zgodba pa mi she vedno odzvanja v ushesih, kot da mi jo je bil povedal ravnokar …
Nekoch sta zhivela brat in sestra. Hodila sta v vrtec, se igrala z drugimi otroki in na sploh pochela vse tiste rechi, ki jih ponavadi uganjajo otroci njunih let. Anja je bila leto in pol starejsha od Jana in je, kadar sta bila sama, pazila nanj – kot je to bila videla pocheti svoja mamo in ocheta.
Poleti sta se pogosto igrala ob Ljubljanici, tam, kjer je danes Fuzhinski most – takrat ga she ni bilo – pa tudi Fuzhin, kot jih poznamo danes, she ne. Le trava, drevesa in reka.
Nekoch je mali Jan po nesrechi zabredel v reko in ker ni znal plavati, ga je pograbil neznanski strah, ko je mrzla voda objela njegovo majceno telo. Prestrasheno je zakrichal in ko je Anja videla, kaj se mu je zgodilo, je stekla proti njemu, da bi mu pomagala. In ko je Janu zmanjkalo tal pod nogami, je Anja kot ponorela bredla za njim, dokler ni videla le she njegovih vihrajochih las in drobno rochico, kako ishche pomoch, ki pa je ni bilo ... In potem ga je zagrnila voda.
»Jan, Jan, Jan!« je zbegano klicala Anja in poskushala dosechi svojega malega brata. Zagledala ga je nekaj metrov nizhe – njegova drobna glava se je za hip dvignila iznad gladine in Anjo je stisnilo v prsih – morda ga she lahko reshi, je pomislila. Da tudi sama ne zna plavati, ji ni padlo na um, kaj shele to, da bi se lahko kaj hudega pripetilo tudi njej. Njena edina misel je bila le ta, da bi pomagala svojemu bratu.
In to je bilo poslednje, kar so videle ochi majhne deklice. Kajti tudi njo je objela vrtinchasta voda in je ni vech izpustila iz svojega ledenega objema, prav tako kot njenega malega brata ne. Otroci, s katerimi sta se she malo prej igrala, so pozneje pripovedovali, da se je vse skupaj dogodilo tako hitro, da sploh niso videli, kaj tochno se je v resnici zgodilo. She malo prej so bili skupaj, zhe naslednji hip pa je Jan izginil v vodi in potem she Anja …
Nashli so ju nekaj kilometrov nizhe, na plitvini, kjer reka ostro zavije. Ded je pripovedoval, da tisto noch in veliko naslednjih nochi pri hishi skoraj nihche ni spal.
Jana in Anjo so polozhili v majhni krsti in nihche ni mogel prav verjeti, da ju ni vech med njimi.
Drobne rochice, s katerimi sta se she vcheraj oklepala njegovega vratu, je pripovedoval ded, ga shchipale v lica, tista prisrchna, nasmejana obraza, ki sta razsvetlila she tako turoben in zhalosten dan – nichesar od tega ni bilo vech. In ko sta tako lezhala v tistih svojih majhnih lesenih posteljah, se je zdelo, kot da spita …
»A se nista nikoli vech prebudila,« je nadaljeval. In shele ko so ju pokopali, je pochasi doumel, da je to zdaj chisto zares in za vedno. Da ju ne bo nikoli vech videl – vsaj tako ne, kot ju je videval prej – in da ne bo nikoli vech slishal njunih chebljajochih, angelskih glasov. Orosile so se mu ochi in glas se mu je narahlo zatresel. Babica mi je pozneje povedala, da so mu takrat v eni sami nochi posiveli lasje. Nedolgo zatem pa so postali popolnoma beli.
»In potem se je zachelo,« je dejal ded, ko se je malce odkashljal.
»Kaj se je zachelo?« sem vprashal.
»Zachela sta naju obiskovati – naju z babico.«
»Kako obiskovati?« me je zanimalo.
»Dejala sta, da je bilo za trenutek zelo hudo … v tisti vodi,« je nadaljeval ded, »potem pa je vse minilo, in zdaj se imata v redu, cheprav naju vchasih pogreshata in jima je hudo, ko vidita, kako zhalostna sva. Takrat sva z babico sklenila, da ne bova vech zhalostna. Vsaj ne tako zelo – mislim, na tak nachin, kot sva bila dotlej.«
»In – kako sta vaju obiskovala?«
»V sanjah,« je dejal ded. »Vsak vecher sta prishla k nama, v najino posteljo, in sta ostala vse do jutra. Vchasih sta bila z nama she nekaj minut po tistem, ko sva se zbudila … potem ju ponavadi nisva videla do vechera, cheprav sta nama ponochi pripovedovala, da sta tudi chez dan pogosto v hishi ali nekje v blizhini … tam, kjer sta se prej ponavadi igrala. Rekla sta, da bosta z nama toliko chasa, dokler nama bo tako zelo hudo.«
»In koliko chasa je to potem bilo, deda?«
»Uf, » je dejal ded in se popraskal po glavi, »kar dolgo … dobrih deset let, se mi zdi. Potem sta zachela prihajati redkeje in tudi z babico ju nisva vech tako zelo pogreshala. Dejala sta nama tudi, da mislita, da je zdaj prishel chas, ko bi lahko imela druge otroke … in kot vesh, sva jih res. Najprej tvojo mamo in kmalu zatem she tvojega strica. Razlika v njuni starosti je prav tolikshna, kot je bila med Anjo in Janom … In potem sta prihajala vse bolj in bolj poredko. In tudi z babico sva imela toliko dela z dojenchkoma. Pa she vojna je prishla … A kljub temu vchasih she vedno prideta na obisk. Zdaj smo si zhe bolj kot stari prijatelji, cheprav sta bila najina otroka. Povedala sta nama tudi, da se bomo – che bova to seveda zhelela – videli, potem ko …«
»Ko bosta vidva z babico …« tudi jaz nisem dokonchal stavka.
»Ja, ko bova z babico tudi odshla na drugo stran,« je dejal ded.
»Che prav razumem,« sem nadaljeval, »mene sploh ne bi bilo, che se Anji in Janu ne bi zgodilo to, kar se jima je?«
»Morda …« je nekam zamishljeno odvrnil ded. »Morda …«
Cheprav je minilo zhe toliko let, odkar je odshel tudi on, in kmalu za njim tudi babica, zdaj njegovo zgodbo bolje razumem, saj me je obiskoval tudi on. Zelo dolgo skoraj vsak dan, potem pa malce bolj poredkoma – prav tako kot njega in babico njuna Anja in Jan. In vchasih me she vedno obishche … In takrat v meni znova zazhivijo vsi tisti trenutki, ko je bil z mano tu. Ko je sedel na svojem razmajanem stolu in vsak dan po kosilu zadremal za kuhinjsko mizo, se vsak vecher prerekal z voditeljem TV dnevnika ali pa ugibal, kako to, da mu tako hitro zmanjkujejo cigarete, ko pa je vendarle shele vcheraj odprl nov pakelc …
In takrat me prevzame nekakshno prijetno vznemirjenje, ki me vedno znova preprichuje, da se bomo nekoch spet srechali. In v meni zachnejo odmevati njegove tihe in pomirjujoche besede, ki sem jih bil tolikokrat slishal iz njegovih zagonetno smehljajochih se ust:
»Vse ob svojem chasu, vnuk moj, vse ob svojem chasu. Chasa, ki je le uchni pripomochek razuma, da se chlovechek lazhje sem in tja po svetu podi, pa tako ali tako ni, zato se vse, kar se pripeti, v natanko pravem trenutku zgodi.«
In takrat se mi zazdi, da razumem, kaj je hotel s temi besedami povedati in da je imel prav.