Iztok Vrhovec
MINEVANJA
DECHEK IN DEKLICA
Zhivela je deklica,
ki vse svoje dni
stopala je po stezah samotnih,
in nikogar razen dreves
in ptichev in zvezd na nebu ni poznala;
potem pa nekoch
je srechala dechka,
in mislila je,
da je fantich njen brat.
Pozdravljen dechek, moj brat!
zaklicala veselo je deklica.
Fantich jo gledal je, a rekel ni nich.
Pozdravljen dechek, moj brat!
she glasneje zaklicala je deklica.
Dolgo sem te chakala, dolgo jokala,
ker bila tako strashno sem sama;
zdaj sem vesela in srechna,
ker konchno nashla sem brata,
ki sem si ga vedno tako srchno zhelela.
Jaz nisem tvoj brat,
zdaj dechek je tiho dejal,
jaz sem …
jaz ne vem, ne kdo sem ne kaj,
jaz ne vem, ne kam grem ne zakaj in ne pochemu,
dechek je tiho dejal.
Moj brat si, moj brat!
klicala je deklica,
kaj bi drugega bil!
Dve roki imash
in glavo imash in prste in usta …
in v prsih ti bije srce!
Kaj bi drugega bil?
Jaz nisem tvoj brat, deklica,
she tishe je fantich dejal,
jaz nisem nikogarshnji brat.
Da – imam roki kot ti, in glavo in prste in usta …
a v meni ne bije srce, deklica;
da v meni teche kri,
to se le tako zdi…
a v meni ni ne krvi ne srca, deklica,
rekel she tishe je dechek.
Ne govori takih besed, ljubi moj brat,
vsa v solzah dejala je deklica.
To so strashne besede,
to so besede obupa in zmede,
ne govori takih besed, ljubi moj brat.
Ne klichi za brata me
vech nikdár in nikoli, deklica,
zdaj rekel odlochno je fant.
Za hip le sta se krizhala najina pota,
zdaj ostala zopet bosh sama,
kajti jaz moram drugam.
Deklica je zajokala,
se skljuchila v grbo
in negibno obstala.
Fant za trenutek she
je tiho postal,
potem se od deklice obrnil je stran,
in vse, kar she ostalo za njim je,
bila je kosti glodajocha, ledena zmrzal.
Deklica je od zhalosti strashne,
od grozeche samote
okamenela.
Zdaj vchasih na skalo samotno
usede se utrujen ptich;
zazre se naokoli,
pokljunchka po mahu,
in potem odleti;
kaj drugega pa ne zgodi se
nikdár in nikoli vech
nich.
ZAPRI OCHI
Zapri ochi,
dete maló,
zapri ochi,
sanjaj o beli cesti,
ki je vech ni,
zapri ochi –
Zapri ochi,
nihche vech ne hodi po njej –
to kar si bil,
zdaj nisi vech ti –
Okamenela je nekdanja resnica,
odreveneli so ostanki njenih
sanj –
vem – strashecha je ta resnica,
da te je z vsakim dihom
manj in manj
in manj in manj –
Zapri ochi, dete sladkó,
zapri ochi,
sanjaj o shiroki,
beli cesti,
taki,
ki je she ni –
Naj ne zaustavi te drget
slabosti,
ki krichi,
da prav je,
da je ni –
Zapri ochi, zapri ochi,
dete chloveshko –
sezi v roko svoje
chloveshke
dlani,
ne hlapchuj bichu
zasuzhnjujochih
chudi –
Zapri,
zapri ochi,
dete junashko –
Ustvari svet,
ki ga ne bodo uzrle
moreche ochi –
ZASPI
Zaspi, zaspi,
naj ponikne tvoj chrni drget –
Zaspi, zaspi,
naj vznikne novi
shepet –
Posadi beli brest,
naj iz njega vznikne nov
poganjek tvojih
sanj –
Naj vklije kot jutranja rosa,
gola in bosa –
Zaspi, zaspi,
zaspi.
MINEVANJA
Roka,
ki je nekoch
plesala
po zvedavih
licih
njegovega
obraza,
minila je.
Minile so
ochi,
ki so takrat ga
ljubovale
z upanjem
in vero.
Minile
kaplje so
dezhevne,
ki bozhale so
njeno
in njegovo
lice,
ko diroma sta
jezdila
po skrivnih
izbah
svojih
src.
Le spomin
ostaja –
Dokler tudi ta
ne bo preshel.
Potem
kolesje
se obrne
znova.
Drug smeh
in druga
verovanja –
Ostaja le nenehni
shum drdranja
teh
nenasitnih
valptovih kolesij
minevanja.