Revija SRP 79/80

Ivo Antich

Chitalnica

 

(SAMO)PREVARE ALI DRAMA ZORENJA

(Ob zbirki pesmi Prevare Iztoka Vrhovca)

 

Poglavitna znachilnost vsake pesnishke (tochneje: pesemske) zbirke ali zbirke pesmi kot bralstvu izrochene knjizhne publikacije je fenomen kompozicije iz dolochenega shtevila tekstov, ki so nastajali ob najrazlichnejshih prilozhnostih, morda tudi povsem nenachrt(ova)no in v vechletnem ali celo vechdesetletnem obdobju. Ta knjizhna kompozicija sama po sebi, imanentno, neizogibno, pomeni bolj ali manj strogo in formalno natanchno ujetost nekoch nakljuchnih in »prosto lebdechih« pesemskih tekstov v »logiko knjige«, ki je pach svezhenj papirja, zvezan med prednjo in zadnjo platnico, se pravi med svoj zachetek in konec. Takoj ko gre za pojav zachetka in konca nekega fenomena, pa je tu (eo ipso) zhe vprashanje zgodbe.

Nikakrshen, niti najbolj modernistichno-avantgardistichen ali anarhofilski nekonformizem ne more mimo osnovne zakonitosti komponiranja ali urejanja, ki se kazhe kot dejstvo postavitve sestavnih elementov v dolocheno sosledje med zachetkom in koncem knjige (ali tudi filma, kjer je she bolj v ospredju dejavnik chasa, ki tudi prostorsko-chasovno povsem razbito »kvazizgodbo« vodi od zachetka do konca predvajanja). Nacheloma (fenomenoloshko) je torej vsaka zbirka pesmi, tudi che je bila morda nachrtno in zdrzhema pisana kot knjizhna celota, skozi fragmentarnost posameznih pesemskih tekstov podana dolochena »zgodba«, katere avtorska identiteta je najprej nakazana z avtorjevim imenom, vsebinska enkratnost pa z njenim naslovom. Vrednost enkratne kompozicijske paradigme v slovenski (in verjetno sploh v vsej evropski) literaturi ima seveda knjiga Preshernovih Poezij kot svojevrsten izum pesmotvorne zapisovalske ekonomije (uresnichenje Mallarméjeve »absolutne knjige«?), ki se zdi s svojim konchnim, vsestransko umerjenim rezultatom poglavitni »chudezh«, presegajoch mnoge svoje posamezne, med sabo neenakovredne in raznorodne sestavine. Tako se v Preshernovih Poezijah vsi pesemski teksti, ki so nastajali kakshnih dvajset let, povezujejo in z razlichnih vidikov dopolnjujejo v medsebojnih tako vsebinskih kot oblikovnih korespondencah, s posrednim pesnishkim idiomom in imaginarijem nakazujoch avtorjevo biografsko in psihogramsko zgodbo v treh poglavitnih formalno-formativnih krogih: razlichne pesmi, soneti, epska pesnitev (nachrtovani »namechek« nemshkih pesmi je pod neavtorskim vplivom ostal zunaj).

Primera med klasikom slovenske poezije in danashnjim sodobnikom pri zachetku literarne poti seveda ni »faux pas«, ker je vprashanje pesnishke velichine tukaj irelevantno, saj gre predvsem za ugotavljanje dolochenih sorodnosti v simptomatiki ustvarjalne (individualne in nacionalne) tipologije. Zbirka Prevare je namrech izrazit primer kompozicije pesemskih tekstov v »pesnishko zgodbo«, ki je pri slehernem pesniku v bistvu tako ali drugache avtobiografska, chetudi to seveda ni v vsakem primeru niti toliko »neposredno razvidno«, kot je pri Vrhovcu. V osnovi je pach vsaka radikalnejsha refleksija bivanja po svoje »avtobiografska«, tako rekoch v smislu starogrshkega nasveta »spoznavaj sebe«; je torej nekakshna avtorjeva »psihohigiena« ali »duhovna avtobiografija«, predstavitev njegovega strokovnega (»duhovnega«) izkustva in razvoja, tudi che gre za povsem »neosebno« znanost in teorijo. Nachelni smisel takih, vchasih na zunaj bolj ali manj nesmiselno avtotorturnih prizadevanj je primarno predvsem v avtorjevi osebni zavezi, se pravi kot (p)osebna disciplina, kot sam postopek ali »praxis«, raziskujoche delovanje; shele v sekundarni perspektivi je mogoche rachunati tudi na objave, uspehe, statusna priznanja ipd. (Goethe je sicer menil, da je spoznavanje samega sebe nesmiselno, vendar je v vsem svojem ogromnem opusu, tudi v naravoslovnih raziskavah, v bistvu pochel prav to.)

Za izhodishchno ilustracijo je na tem mestu potrebna vsaj groba skica Preshernove »zgodbe«, kot se kazhe v Poezijah. Bistveno »sporochilo« vse knjige je povzeto zhe v motu, ki je tako rekoch epigramska kvartina brez naslova (prva, chasopisna objava z naslovom Prosto srce, 1838): gre za nazorno dvodelnost, podpichje kot prelomnica lochuje prvi in drugi par verzov na ugotavljanje izrecno osebnega (prva beseda je »Sem« kot naveza na starogrshko napotilo v avtorefleksijo, z ekonomijo pisave pa tudi na drugi delfski nasvet: »nichesar prevech«) stanja najprej v preteklosti in nato posledichno v sedanjosti. Tako se Presheren uvodoma definira v krogu svojih zgubljenih upov, strahov in ponovnih zhelja po njih kot nekakshen suzhenj kvazisvobode ali »jetnik prostosti« (prim. naslov pesnishke zbirke Vena Tauferja Jetnik prostosti, 1963), she zlasti v sozvenu Sonetov nesreche, kjer je zhivljenje izrecno oznacheno kot jecha. Motu sledijo trije cikli: Pesmi, Balade in romance, Razlichne poezije; pod slednji naslov je zaradi raznolikosti mogoche zajeti vse troje glede na to, da v drugih treh ciklih prevladuje poenotenje oblik in metrike: Gazele, Sonetje, Krst pri Savici (razen v gazelah je tukaj verz povsod »sonetistichni« jambski enajsterec). Ciklichna opozicija tri proti tri ima poleg formalne tudi vsebinsko vrednost, soglasno z dvodelnostjo mota: »pobochje« vzpona se konchuje z vedrino Zabavljivih napisov (podcikel Razlichnih poezij, ki so tudi sicer navedrejshi del Poezij), »pobochje« spusta pa z resignacijo lochitve Chrtomira od Bogomile. V prvem ciklu je pomembna zlasti Zgubljena vera, v drugem prevod Bürgerjeve Lenore, v tretjem Slovo od mladosti. – Zgubljena vera: prelom z idealom, ljubezenska deziluzija. – Lenora: demonizem ljubezni, vrachanje mrtvih, delni vampirizem (pravzaprav edini Preshernov tekst s pravo fantastiko; njegovo nezaupanje do fantastichnosti je tudi tu seglo vanjo prek ovinka, s prevodom, kakor je v apokrifnost izlochil izhodishchni »demonichni« sonet Pov´do let starih … iz ostalih realistichnih Sonetov nesreche). – Slovo od mladosti: obrachun z mladostjo kot »lepsho polovico dni«, zhivljenjska deziluzija. – Gazele, Sonetje, Krst: tezhnja k zaokrozhanju vech pesmi v ciklichne enote (kronski primer Sonetni venec) se izteche v sklenjeno lirsko-epsko Chrtomirovo zgodbo. Glede na radikalnost slovesa tako od ideala kot od mladosti v prvi cikelski trojici pomeni markantno opevanje ideala v drugi trojici dolocheno relativizacijo. V kontekstu tega knjizhnega zaporedja, pri katerem datumi nastanka tekstov izvirno niso navedeni (Zgubljena vera je ena zadnjih Preshernovih pesmi), je torej ideal naposled vendarle »mochnejshi«, pisava se mu »znova« posvecha z magistralnim, »bogomilskim« chashchenjem v she strozhji, she bolj urejeno zavezujochi, uniformirajochi obliki, s poanto lirske epike Krsta in njegovega zadnjega verza, ki je konchno slovo (»nich vech se nista videla na sveti«).

Zhe zachetno prelistavanje Vrhovchevih Prevar razkrije nekaj osnovnih znachilnosti. Opazno je, da gre vechkrat za daljshe pesmi, v katerih so verzi v glavnem nanizani v krajshih ali tudi povsem kratkih, enobesednih cik-cakastih odsekih, spominjajochih na t. i. stopnichasti stih (z nakljuchnimi rimami) Majakovskega, kar je vsekakor dovolj izjemno v sodobni (slovenski) poeziji. Pregled vsebine pokazhe, da zbirko sestavlja devet ciklov, od katerih ima vsak kratek, z izjemo zadnjih dveh enobeseden, a vsebinsko-razvojno pomenljiv naslov: Naivnosti, Svitanje, Odisejada, Slovo, Ostuda, Odhod, Svoboda, Meddobje (in memoriam), Chrni vran. To zaporedje v grobem nakazuje »dogajanje« neke odisejade od naivnosti in svitanja prek slovesa z odhodom v svobodo do konchnega vranjega mraka (pri natanchnejshem branju se izkazhe, da imata Ostuda in Meddobje funkcijo trenutnega zadrzhka ali premora v poglobitvi, brez odlochilnejshega vpliva na »sploshno smer«). Shtiri pesmi prvega cikla imajo izjemno pomembno vstopno vlogo, po svoje analogno shtirim verzom v motu Preshernovih Poezij; ostali cikli namrech razvijajo in z variiranjem dopolnjujejo tisto, kar je podano v izhodishchnem kvartetu, zato se kazhe pri njem podrobneje zadrzhati. Po vrsti ga sestavljajo naslovi: Brez, Moja ljubezen, Prevara, Pelinova svatba.

Brez: v drugi osebi ednine nagovor neznanega (neimenovanega) bitja; to je mogoche razumeti kot nagovor realno bivajoche osebe, ki jo v svoji intimi pozna le avtor, ali kot nagovor »ideala« v smislu klasichnega zachetnega nagovora »muze« (prim. prvi verz v Homerjevi Iliadi in Odiseji); pesem je vsaj oblikovno manj tipichna za avtorja, skoraj tradicionalna s tremi kvartinami, od katerih vsaka izzveni z visokim konchnishkim i-jevskim »rimanjem«, sklepna poanta pa je trikratna ponovitev obsesivne izkljuchnosti »le ti«; naslov se nanasha na odsotnost nagovorjenega bitja, brez katerega prvoosebni (»v meni«) avtor v sebi ugotavlja zamrlost zhivljenjskih sokov.

Moja ljubezen: ta pesem je oblikovno zhe »blizhe Majakovskemu«, naslov pa jo po svoje navezuje na predhodno kot pojasnilo tistega »brez«, se pravi »brez moje ljubezni«, cheprav tokrat avtor govori le o lastnem odnosu do spet neznanega, s »ti« nagovorjenega bitja; opazna je prevladujocha brezodzivnost tega bitja kakor tudi avtorjeva slikovito podana samoironija v prizadetosti in obsesivnem prizadevanju za usklajevanje (Majakovski v Odi revoluciji, katere prvi verz je beseda »Tebi«, nagovarja svoj naslovni ideal, ki se mu kljub slavilnemu chashchenju kazhe ambivalentno: »o zverska, o otrochja, o neznatna, o velika … dvoobrazna …«).

Prevara: tudi tu gre za drugoosebni nagovor, ki pa je zdaj usmerjen le vase kot znano stilistichno sredstvo samogovora ali notranjega monologa; ekspresija v »formi Majakovskega« se silovito dramatizira v avtorjevo radikalno soochenje s samim sabo; spoznanje prevare je kot mozhnost samoprevare (»ko se v jecho zapresh« ali posvetish nechemu skrajno osebnemu) potencirano do metaforichnega samomora z bodalom (Majakovski se je, menda zaradi razocharanja nad sovjetsko revolucijo, a je tudi neuresnichena ljubezen njegova pogosta tema, ne le metaforichno, temvech dejansko suicidiral; Presheren je razpad svojega ideala markantno izrazil v pesmi Zgubljena vera, v bivanjski praksi pa je poleg poskusov obeshenja naredil pochasni samomor z alkoholom).

Pelinova svatba: drugoosebno nagovorjeno bitje je zdaj »bolj razvidno«; kljub svoji poetichni »idealnosti« je dozorelo kot »betezhna starka«, ki v avtorefleksiji gleda »hromo starko v sebi« in v tej razcepljenosti lastne psihe ne more ne zhiveti ne trohneti; tako v grenkem rajanju »zdivja razklana misel« (chetrti verz pesmi Brez) do prve aluzije polzhivega, polmrtvega demonizma-vampirizma, shirshe razvitega v nadaljnjih ciklih (npr. »povampirjeni truski« v pesmi Mrtvashki robidovec, »svetivo zdivjanih demonov« v pesmi Tuberan, »kri pijanih vampirjev … Jaz pa sem beli vampir« v pesmi Trepetlika, »trupla nekdanjih ljudi« v pesmi Odhod, tudi pesem Ljudozhrc).

Drugi cikel Svitanje sestavljata dve obsezhnejshi pesmi: Jutro (mrtvashki ples) in Svit (druga je sploh najobsezhnejshi pesemski tekst v zbirki); tudi zdaj gre za drugoosebni nagovor, toda v kontrastnem obratu glede na prvi cikel tokrat neznana demonichno gospodovalna sila, na koncu Jutra podpisana kot »Tvoj Chrni Vran«, z ekspresivnim retorichnim plazom Svita skrajno sugestivno nagovarja slehernika, ujetega v kaotichni karnevalski mrtvashki ples socialnega sveta, k reshilnemu samosprashevanju; naslov cikla nakazuje prvo shirshe, svitajoche se doumevanje te tako rekoch objektivne, naravne logike bivanja. Tretji cikel Odisejada v prvi pesmi z naslovom Fichfirich in s prvim verzom, ki ugotavlja »Chas otroshtva je minil« (prim. Preshernovo Slovo od mladosti), slehernika groteskno prikazuje kot zgubljeno (odisejsko?) tavajochega gizdalina (iz madzh. fity-firity) in zhivega mrlicha; v Modernem chloveku to podobo kritichno-preroshko dopolnjuje, v Odiseji ga navdihovalec (avtor samega sebe?) nagovarja k reshilnemu upornishkemu dejanju (»Razvezhi vrv, ki ti stiska zakrneli vrat«), v Sekaj, sekaj se zgodi tudi grafichno razviden prelom v smeri radikalizacije stopnichastega verza in vsebinsko daljnosezhnega naslovnega ukaza, obarvanega z neologizmi in abstrahirajocho pomenljivostjo, vse to pa se v sklepnem Kavalirju izteche v nasvet zvestobe usodni lastni identiteti kot »svojemu nozhu«. Chetrti in peti cikel – Slovo in Ostuda (Preshernov »zhivljenja gnus«) – na osrednjem mestu v zbirki sledita temu ukazovalnemu nasvetu od antologijskega lapidarnega Hlapchona prek Parade rdechega nicha in Granitne dushe do Plesa hipnotichnih odijev; omenjene pesmi se zdijo she posebno markantne v svojem sluzhenju povsem intimistichni, avtorefleksivni osebni »revoluciji« (v drugem chasu in prostoru seveda povsem drugachni kot pri Majakovskem, ki je prav tako inoviral pesnishki izraz z udarno, nesentimentalno patetiko izoliranih besed, z neologizmi, dialektizmi, vulgarizmi, s satirichno kritichnimi sarkazmi, s hiperbolami itd.). Shesti cikel Odhod s tremi teksti tvori krajshi prehod in glede na predhodno Slovo tako rekoch ponovni odhod v abstrahirano radikalno doumljeno Svobodo (prim. »Ko doumesh …« v sklepni pesmi Svoboda) sedmega cikla, ki dopolnilno razpira panoramo izzivalno osveshchujochih refleksij (v pesmi Bogec z dvojnim naslovnim pomenom she o Bogu, s katerim se je ukvarjal tudi Majakovski v svojih apologijah revolucije). Osmi in deveti cikel sestavljata po en tekst vsakega: Meddobje (in memoriam) se s pesmijo Starka v konchnem zaokrozhanju navezuje na starko v Pelinovi svatbi v prvem ciklu, Chrni vran na istega v Jutru v drugem ciklu. Starka je edinstvena po svoji intenzivni zhivljenjski preprichljivosti, Chrni vran dopushcha mrachno murnovsko asociacijo o trdilno samozanikujochem odmiku od sveta (Murn: »Pa ne pojdem prek poljan, / je v poljani chrni vran…«).

Po vsem povedanem, ki je skushalo zgoshcheno (tudi v luchi tipoloshke slovanske primerjave s Preshernom in Majakovskim, se pravi z njunim »problematichnim«, samounichevalnim odnosom do ideala) predstaviti prichujocho zbirko, je tako rekoch samoumevna ugotovitev, da gre za nedvomno markanten, izpovedno izviren in avtentichen ter izrazno do srhljive grotesknosti vznemirljiv, prediren, grob in temperamentno dinamichen, skoraj »vratolomen« (gl. pesem Vratolom) korak v slovensko poezijo. (Vrhovec je sicer tudi zanimiv pisec krajshe proze, prav tako se je poskusil v dramatiki.) Omeniti she velja, da zbirka slovenski pesnishki jezik bogati s celo vrsto novih, manj znanih ali narechnih besed, razlozhenih v dodanem slovarchku. Poleg teh chisto literarnih vidikov je zbirka tudi v shirshem sporochilno-izkustvenem smislu zrelo prichevanje o posameznikovi dramatichni »odisejadi« od iluzij otroshtva skozi prevare in samoprevare do take ali drugachne socializacije (umestitve v svetu in druzhbi), se pravi, da gre za poetichno funkcionalno »zgodbo« ali zgodovino sebeishchoche psiholoshko-socioloshke izgradnje ustvarjalcheve osebne identitete.

 

(dec. 2006)