Revija SRP 79/80

Ivo Antich

Chitalnica

 

CHUDEZHNO ROJSTVO PREVODA

 

Edvard Kocbek, Siamo nati per i miracoli: raccolta antologica – Rojeni smo za chudezhe: antoloshka zbirka.
Prevedla in uredila Jolka Milich; uvodna eseja Boris Pahor, Alojz Rebula; Mladika, Trst 2004
 

Ob podatku o zalozhniku prichujoche knjige se kazhe na zachetku zapisa o njej v kontekstu sprejetja Slovenije v EU ravno v letu njenega izida, ki je hkrati leto Kocbekove (in Kosovelove) stoletnice rojstva, v luchi tega novega, zdaj ne vech balkanskega, temvech zahodnoevropskega ali panevropskega »bratstva in enotnosti« provokativno retorichno vprashati, zakaj izbora iz pesnishtva »enakopravno evropskega« velikana slovenske poezije ni izdala (morda celo na svojo iniciativo?) kakshna vechja italijanska zalozhba, npr. Mondadori. Che gre za resno veljavo slavnostnih besed o »vrnitvi domov« in o enakovrednosti vseh evropskih identitet, tovrstno prichakovanje pravzaprav ne bi smelo biti pretirano. Tako pa vendarle niti pomislek o vtisu, da se s kancem »vsiljivosti« prizadevno ponuja neka »mikroprovincialna nesrecha«, ob tovrstnih domorodskih »prodorih v svet« ni povsem brezpredmeten. Vsak tak, zlasti pesnishki prodor je potemtakem v bistvu nekak chudezh, in tako so te pesmi malih narodov she posebno »rojene za chudezhe«, da jih kdo od velikih naposled morda le nekako »odkrije«.

Zajetna, mehko vezana publikacija s platnicami v elegantni rozhnati barvi in klasicistichni likovni izvedbi, lepo natisnjena dvojezichno z izvirnikom na levi in italijanskim prevodom na desni, na dobrem papirju (knjigo sta oblikovala Nadia Roncelli in Matej Susich). Na zachetku, za naslovno stranjo, fotografski portret pesnika (s »francoskimi« brki in s krajino v ozadju), na naslednji strani »giuda minima« za izgovorjavo slovenskih besed (chrk, glasov) za italijanskega bralca. Tekstovni del zachenja krajshi zapis Borisa Pahorja z naslovom Edvard Kocbek. Che je ta chlanek predvsem zgoshchena zhivljenjepisna predstavitev »najvechjega slovenskega pesnika druge polovice dvajsetega stoletja« (cit. str. 119; za Italijane je to, po njihovem chudnem chasovnem »zaostajanju« za svetom, »seconda meta del Novecento«, cit. str. 7), je drugi uvodnik z naslovom Slovenski Péguy? izpod peresa Alojza Rebule bolj esencialno uglashena skica za psihoportret fenomena Kocbek (»Z velikim Francozom ga vezhejo: zemeljska mistika, kritichen odnos do uradne Cerkve in predvsem do klera, ter socialistichna strast«; cit. str. 20), z ne najbolj potrebno navedbo celotne pesmi Molitev na koncu (tako je ta pesem v knjigi dvakrat ali – s prevodom – pravzaprav shtirikrat).

Vsak svoj predgovor sta torej napisala nestorja sodobne slovenske trzhashke literature. Primera s Péguyem je nedvomno utemeljena (Kocbek je zhe pred vojno napisal esej o njem), saj je bil tudi ta francoski pesnik in prozaist polemichen krshchanski socialist, neposredno angazhiran v vojni (padel na bojishchu na zachetku prve svetovne vojne). Zdi pa se, da bi bilo mogoche najti she kakshno – chisto literarno – sorodnost v moderni francoski poeziji (»francoske zveze« so pach nekako samoumevne, saj je bil Kocbek romanist in profesor francoshchine). Na primer Jules Supervielle: njegov elementarni zanos z rodno latinskoamerishko divjino v spremljavi kozmichnih podtonov. Ali pa Pierre-Jean Jouve, pesnik katolishke orientacije in upora zoper nacistichno okupacijo, ki je pesnika (Rimbauda) oznachil kot »oko katastrofe«, kot neozdravljivo razdvojenega prichevalca apokalipse, izvirajoche iz chlovekove ujetosti med bozhansko in greshno (prim. Kocbekovo pesem Nekaj iz zbirke Kamen skala, 1991, kjer »po jouveovsko« ali tako rekoch heretichno pravi: »brez greha ne moremo / pomagati Bogu do / chloveshkosti, sebi / pa ne do bozhanskosti.«, cit.str. 288); Jouve je npr. avtor po naslovu, »omamni« vsebini in nizanju verzov »kocbekovske« pesmi Mistichna pokrajina ter znachilno naslovljene knjige Matiere céleste (1937). Tudi za Kocbeka je pesnik specifichno razdvojeni prichevalec tako svojega zhivljenjskega chasa kot kozmichnega brezchasja v poduhovljeni zemeljski krajini ali, po Jouvu, »nebeshki materiji«. V francoski literaturi je nekaj izrazitih ustvarjalcev katolishke orientacije, ki so bili podobno kot Kocbek aktivni v odpornishkem gibanju zoper nacistichno okupacijo (npr. Francois Mauriac, Pierre Emmanuel).

Knjiga je ustrezno naslovljena z verzom iz pesmi Poziv (str. 110), saj Kocbekov pesnishki opus radikalno izprichuje, da je pesnik po svojem bistvu posvechen predvsem refleksiji temeljne chudezhnosti zemeljsko-kozmichne eksistence, zhe po tradiciji razpete med eros in thanatos, med »zemljo« (plodnost, ekstaza v snovi) in »grozo« (vojna, ekstaza v duhu). Pojem chudezha pri Kocbeku ni samo nekje v metafiziki, temvech zajema tudi zemljo (naslov prve zbirke Zemlja, 1934). V ozadju je tezhashko urednishko-prevajalsko delo z namenom predstaviti slovenskega pesnishkega velikana italijanskemu bralcu. Kocbek, chetudi pomemben prozaist, velja predvsem za pesnika, to naj bil strzhen njegove identitete. Kolikor je mogoche presoditi po sodobni italijanski poeziji, se vzpostavitev »blizhnjega srechanja« med Kocbekom in kakshnim pozornejshim italijanskim bralcem ne zdi nemogocha. Zaradi Kocbekovih v glavnem prostih verzov je mozhna razmeroma natanchna »predelava« v tuj jezik, brez specifichnih zahtev formalne metrike. Prevodi so natanchni in s posluhom, izbor podaja ustrezen prerez skozi celoten Kocbekov pesnishki opus. Poglavja so naslovljena po zbirkah, sledijo si kronoloshko. Opus je pregledno predstavljen v svojem razponu od zgodnjih pesmi prek prve zbirke Zemlja (1934) do zadnje Kamen skala (izdana posthumno 1991). Za izborom iz zadnje zbirke je Kocbekov prozni zapis o pesnishkem ustvarjalcu, nato sledi faktografski kronoloshki pregled po tochkah letnic Zhivljenje Edvarda Kocbeka in bibliografija samostojnih Kocbekovih del, knjizhno izdanih prevodov in pomembnejshih razprav o njem. Kazalo na koncu je zaradi dvojezichne zgoshchenosti slabshe pregledno, zato manj funkcionalno. Na zadnji strani platnic je v celoti navedena pesem Ravna chrta iz zbirke Nevesta v chrnem iz leta 1977 (slednji naslov ima malce »trilerski« prizvok glede na istoimenski Triffautov film, posnet po trilerju C. Woolricha); pesmi v knjigi ni, je pa indikativna za Kocbeka, saj v njej izrecno omenja svoje iracionalno, magichno videnje resnichnosti: »she spanje je magichna / nagnjenost chlovekove budnosti.« Chudezhna nagnjenost k chudezhem …