Revija SRP 79/80

Dushan Marolt
 
DOZHIVETJA NASELJENOSTI
 
NA DAN
 
na dan, ko sem nashel zhivljenje,
so se premeshali planeti.
 
v srzhi mladostnih okonchin
me je ganil skomig.
 
chutim vibracije, skozi kozho rozh,
ki zasajene v mojem skeletu,
prinashajo pristno resnico.
 
vsako oko je barvno.
 
nisem navaden v svojem labirintu
streha energij mi vrzhe v objem
zvezdo,
 
v podobi zhenske.
 
 
 
 
POGOVARJAM
 
pogovarjam se s seboj,
 
pogovarjam se s tabo.
 
podozhiviva svet, ustvarjen za naju!
 
dvorana predstav se rushi.
poglej!
opeka pada v letu,
ustavi se v narochju blazin.
 
premlada sva, da bi minila.
ni potrebno, da mineva.
 
zazhiviva, kot hocheva
 
pogovarjajva se she naprej.
 
 
 
 
PESHACHIM
 
peshachim na mestu mesta.
razlichnost epruvet, v vseh dimenzijah.
velike, okrushene, prelomljene.
nekaterih sploh ni.
ostale so sledi viharnishkih debat.
nekdaj zelen zvon,
zdaj v gnilem robcu hrani nohte
in odsluzheno perilo.
to bi lahko bila hvalnica
prepozno je za trkanje na steklo,
pozabiti je treba.
ljubim te in roko polozhim nate.
 
 
 
 
NJEN
 
njen darezhljiv objem
nezhen oklep,
ki mi da vedeti,
da pojem blizhine ni le zrachna beseda,
ki bi odplavala s prvim vetrom,
ob jutru mrzlega napeva.
 
 
 
 
ZALJUBLJENCA
 
naseliva se v trenutek tishine.
 
objeta z orhidejami neke zime,
pozhirava hlape nochi.
 
ko naju zazebe,
se spet zazhgeva.
 
najina svetloba je ochesni lesk,
ki ga oddajava,
ko nama zmanjka barv.
 
 
 
 
ORANZHNA
 
oranzhna je zashchitnica tvojega platna
in iluzije s te strani so resnichne.
izumljam povechavo,
da zachutim povrshino ljubezni.
chvrsto telo blage rose
reshuje podobe dovrshene romantike.
 
 
 
 
VESOLJE RUMENEGA
 
ob ponovnem rojstvu
se bova nauchila nabirati sonchnice.
 
skozi globoke vdihe lesa
bova zaspala na stolu
 
in postala absolut.
 
 
 
 
PRIPADNOST
 
kri ponujam ob razdajanju tebi.
intravenozno te rad obchutim
in barvam lepoto.
 
kot kipa adrenalina in razprav
loviva najin beg.
 
she v sanjah slishim globoke vzdihe
svojega hotenja zhil.
 
slechena v vechnosti, tlakujeva zgodbo.
 
 
 
 
ODHOD
 
nekoch, skoraj zagotovo,
naju bo sonce povedlo s sabo
in prezharchilo v blagi pish vetra.
nekje v prizmi bova lezhala,
se spominjala plishastega zajca,
z narochjem polnim pomaranch,
in v vodnjaku shtela kroge na vodi,
ki jih bodo oblikovale race.