Revija SRP 79/80

Damir Globochnik

 

SATIRICHNI LIST PETELINCHEK IZ LETA 1870

 

Gashpar H. Martelanec se je v anale slovenskega chasnikarstva zapisal kot »marljivi izdajatelj« in urednik politichnega lista Jadranska zarja (september 1869–julij 1870) in satirichnega lista Juri s pusho (februar 1869–konec leta 1870), ki sta izhajala v Trstu. Manj znano je, da je Martelanec aprila 1870 zachel izdajati »ilustriran list za kratek chas« Petelinchek. Morda je na izbiro naslova »zabavljivega lista«, ki je izhajal v istem chasu kot Levstikov Pavliha, vplivala tedaj popularna shaloigra v enem dejanju Servus Petelinchek. Shaloigro je 1865 iz nemshchine poslovenil zavedni primorski Slovenec, pesnik, eden prvih piscev in prevajalcev burk za chitalnishke odre, ustanovitelj slovenskega politichnega chasnika Naprej, Miroslav Vilhar (1818–1871). Mozhna bi bila tudi povezava s trzhashkim satirichnim listom Il Kikeriki iz leta 1869 ali z njegovim vzornikom, dunajskim satirichnim listom Kikeriki (1861–1933).

V »Vabilu na narochbo« je Gashpar H. Martelanec zapisal, da se »ilustriran list za kratek chas« Petelinchek (za razliko od Jurija s pusho) ne namerava posvechati politichnim zadevam.

»Da ustrezhem mnogim tukajshnjim in zunanjim rodoljubom, ki si nochejo glave beliti z berilom politichnih listov, in torej se ve da ne morejo vsega umeti, kar prinasha moj humoristichni list "Juri s pusho", namenil sem si meseca aprila t. l. pochenshi izdajati poleg "Jurija s pusho" in "Jadr. Zarje", poseben zabavljiv list pod naslovom:

Petelinchek, ki bode donashal za vse stanove razumljivo berilo vechidel smeshnega zadrzhaja s primernimi ilustracijami.

S tem mislim zadovoljiti mnogoshtevilnim zheljam prostih Slovencev, kteri se hochejo za svoje krvavo zasluzhene novce smijati, slovensko ljudstvo pa – ki se za chitanje sploh she premalo briga – spodbujati v zabavljivi obliki k zhivejshemu gibanju, ter po mogochnosti pospeshevati njegov dushevni razvoj.

Slovenci! Moja dva lista "Juri s pusho" in "Jadr. Zarja" sta zhivi prichi, da najbolj na to gledam, da svoje chastite narochnike zadovoljujem, nego na materijalni dobichek. Nadejam se tedaj, da se – enako kakor imenovana dva lista – tudi moj novi list "Petelinchek" Slovencu kmalu prikupi, i da bode vsak rodoljub za razshirjanje lista po mogochnosti skrbel.

"Petelinchek" zapoje drugo nedeljo v vsakem mesecu, obsegal bo osem velikih strani in veljal: za tri mesece 30, za devet mesecev 90 kr. – Narochnina naj se meni poshilja.

V TRSTU, na praznik sv. Jozhefa 1870
G. H. Martelnac,
vrednik v Trstu.
Kikeriki! - "Petelinchka" vsi! – Kikeriki!«
("Vabilo na narochbo«, Juri s pusho, 1869)

Izid prve shtevilke Petelinchka je bil napovedan za datum 1. aprila. V resnici je bila bralcem na voljo 27. aprila. Narochnina za tri mesece je znashala 30 krajcarjev, za devet mesecev pa 90 krajcarjev.

O novem slovenskem »zabavljivem listu za svaki stalish« je pisal tudi hrvashki list Zatochnik (1869–1871): »U Trstu izashao je 1 br. najavljena vech shaljiva lista "Petelinchek", uredjivana gosp. Martelancem, koji je ujedno urednik "Juri s pusho". Prvi ovaj broj je bogat raznovrstnimi ilustracijami shaljivimi predmeti, a pisan na chistom Slovenshtinom, da ga i nash sviet posve razumije. Izlazi jedanput na mjesec, a ciena mu za cielu godinu 1 for. 20 novch., za 3 mjeseca 30 novch. Predplatu prima izkljuchivo g. H. Martelanec, urednik u Trstu. /…/ Ovaku Slovenci imaju sada chetri pet li shaljivih listovah sa malom cienom koje turaju med narod da ga zabavom drzhe budna u narodnoj sviesti, i u shali ga pouchavaju o dnevnih pitanjih i tezhnjah narodnih.« (»Knjizhevnost«, Zatochnik, 1870, sht. 103)

Leta 1870 so bili bralcem na voljo kar shtirje slovenski satirichni listi (Brencelj, Juri s pusho, Pavliha in Petelinchek), ki so se zgledovali po dunajskih, trzhashkih, cheshkih in drugih satirichnih listih.

Petelinchek naj bi izhajal vsako zadnjo nedeljo v mesecu ter »vesele in tuzhne prepeval slovenskemu ljudstvu, nalik temu, kakor mu je kljun izrastel« (Jadranska zarja, 1870, sht. 8). »Kdor si misli "Petelinchek" narochiti, naj brzo poshlje narochnino (za tri mesece 30 kr., za celo leto 1 f. 20) vredniku G. H. Martelancu v Trst, kjer se bo prihodnjich tiskalo le toliko listov, kolikor bo narochnikov« (»Petelinchek«, Jadranska zarja, 1870, sht. 9).

Martelanec je v naznanilu satirichnega lista prosil »vrle« Slovence, naj »novega nashega tovarisha z izvrstnim zrnjem obilo podpirajo, ter ga vsem svojim bratom in znancem obojega spola krepko priporochajo, da postane v kratkem ponos nam, slovenskemu narodu pa veselje in radost.« (Jadranska zarja, 1870, sht. 8)

»Zatorej gospodarji se ganite
In vsi si Petelinchka narochite!
Budil vam posle on zaspane.
 
Pa tudi gospodinje sposhtovane
Za gorko suho si ga zamenite
Potrdil vam hcherk bo zalezuhe skrite,
Da! nochne tiche bo podil neslane.
 
Oj, Petelinchka, fantje in dekleta!
Si narochite vsi mi vsega sveta!
Zadost bo smeha, dosti vam zabave.
 
Ker v Trstu se njih vojska je izlegla,
Njih polovica bi ves svet oblegla;
Danashnja doba koklja je zmeshnjave.«
 
(Petelinchek, 1870, sht. 1)

Martelanchevi listi Jadranska zarja, Juri s pusho in Petelinchek spadajo poleg Ilirskega Primorjana oziroma Slovenskega Primorca (1866–1867), Trzhashkega ljudomila (1866), Slovenskega Primorca (1868) in Pod lipo (1869) med prve slovenske chasnike v Trstu po obnovitvi ustavnega zhivljenja.

Martelanchev »politichen, poduchiven i kratkochasen list« Jadranska zarja je izhajal dvakrat mesechno, Juri s pusho je nekaj chasa izhajal dvakrat mesechno in nekaj chasa vsako zadnjo nedeljo v mesecu. Oba lista sta bila mladoslovensko usmerjena. Opozarjala sta na protislovensko politiko italijanskih nacionalistov, zagovarjala sta program slovenskega politichnega gibanja in tabore. Jadranska zarja, ki je objavljala tudi dopise z Gorishkega, je bila v letu 1870 edini politichni list Slovencev na Primorskem (po: Branko Marushich, »O nekaterih poskusih za skupni list primorskih Slovencev v sedemdesetih letih preteklega stoletja«, Primorski chas pretekli / Prispevki za zgodovino Primorske, Koper, 1985, str. 96).

Gashpar H. Martelenac je Petelinchka zhelel nameniti »onemu oddelku slovenskega ljudstva, ki nima volje beliti si glave s politiko«. »Po zheljah vechine nashih narochnikov, politike nismo vzeli v program, list bode tedaj samo poduchiven in kratkochasen.« Martelenac je obljubljal, da bo Petelinchek »v gladkem, lahko umevnem jeziku« bralcem ponujal mikavne spise; »kmet in sploh delavec, ki s potnim chelom prebije skoraj ves chas pri tezhavnem delu, najde v Petelinchku prijetnega berila; trudili se bomo, da se prikupi vsem Slovencem obojega spola. / Nij skoraj ene hishe na Slovenskem, v kteri ne bi znal eden domachinov chitati, – z nizko ceno se torej Petelinchek lahko ugnezdi pri vseh rodovinah, ktere ga bodo s chasom gotovo prav vesele.« Petelinchek bo vselej imel pred ochmi dushevni napredek slovenskega ljudstva – »speche Slovence bode Petelinchek s svojim petjem dramil.« Zatorej naj rodoljubi podpirajo list in skrbijo, da se bo razshiril med slovenskim ljudstvom, ki ga bo Petelinchek budil »na rano delo« (po: »Petelinchek«, Jadranska zarja, 1870, sht. 9, in Petelinchek, 1870, sht. 1)

Morda je urednikovi tezhnji, naj se Petelinchek izogiba politichnim temam in »donasha razumljivo berilo vechidel smeshnega zadrzhaja s primernimi ilustracijami« (»Petelinchek«, Slovenski narod, 1870, sht. 35), botrovalo dejstvo, da sta bila sredi leta 1869 zaplenjena Juri s pusho in posebna shtevilka z naslovom Juri s pusho na taboru (izshla je dan pred taborom pri gradu Kalec – posestvu Miroslava Vilharja). Na razpravah pred porotnim sodishchem decembra 1869 je bil Gashpar H. Martelenac oproshchen obtozhb o shirjenju sovrashtva proti nemshki narodnosti in povzrochanju sovrashtva med Slovenci in Italijani.

Vendar je Martelanec 22. maja 1870 javil oblastem, da bi imel Petelinchek tudi politichno vsebino. 24. maja je postal politichen list tudi Juri s pusho (po: Janez Kramar, »Narodno gibanje in slovenski tisk«, Prvi tabor v Istri, Koper 1970, str. 19 in 20).

Martelanec je v Petelinchku pripravil literarni natechaj. 10 srebrnih goldinarjev je bilo namenjeno pisatelju, ki bi do konca maja 1870 poslal najboljsho izvirno humoristichno oziroma kmechko novelo, ki bo objavljena v Petelinchku. »Zadrzhaj naj se posname iz kmechkega zhivljenja. Brzh po tisku se poshlje za najboljsho noveleto omenjeno darilo.« (po: »Darilo 20 goldinarjev v srebru«, Slovenski narod, 1870, sht. 41)

Satirichni list je izhajal na osmih straneh, na katerih je bilo objavljenih tudi nekaj ilustracij. Naslovno vinjeto in ilustracije so najbrzh pripravili za tisk v tiskarni Avstrijskega Lloyda, v kateri je delal urednik Martelanec. Vinjeta na naslovnici poleg naslova, izpisanega z velikimi chrkami in dekorativno inicalko, prikazuje personifikacijo satirichnega lista. »Petelinchek« v oblachilih dvornega norca stoji za govornishkim odrom, na katerega je pritrjen bich, in nagovarja poslushalstvo.

Izshle so samo tri shtevilke Petelinchka. List si najbrzh ni uspel pridobiti dovolj narochnikov, cheprav se je nanj narochilo 55 dijakov mariborske gimnazije, a zgolj shtirje dijaki iz vseh ostalih gimnazij na slovenskem ozemlju (po: »Listnica urednishtva«, Petelinchek, 1870, sht. 1). Zaradi tezhav, v katere je zabredel Martelanec, je julija 1870 prenehala izhajati Jadranska zarja in konec leta tudi Juri s pusho.

Gashpar Henrik Martelanec je bil rojen 5. januarja 1829 na Opchinah pri Trstu. Umrl je 4. oktobra 1884 v Trstu. Zaposlen je bil kot stavec v tiskarni Avstrijskega Lloyda v Trstu. Kot »vrednishki pomochnik« in pisec prispevkov je sodeloval pri listu Trzhashki ljudomil, ki ga je leta 1866 zachel izdajati Josip Godina Vrdelski (biografski podatki po: Martin Jevnikar, »Martelanec, Gashpar Henrik«, Primorski slovenski biografski leksikon, 10. snopich, Gorica 1984, str. 369). Leta 1871 je z »Jurijevim manifestom« napovedoval ponovni izid Jurija s pusho in pripravljal satirichni list Der Blitz, ki naj bi bil pisan v nemshchini. Vendar za lista ni dobil dovolj narochnikov (po: »Iz Trsta 10. junija«, Novice, 1872, sht. 25). Leta 1872 je napisal in izdal Razlichne burke (Zlato knjigo za veselo slovensko ljudstvo).

Martelanec je v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja izdajal liste, pisane v trzhashkem italijanskem dialektu: El Zavatin oziroma El Zavatin de Trieste (1872, it. copatar, tisti, ki dela copate, chevljar), »ljudski chasnik« El Triestin (1875–1876), humoristichni list L'Oca (1875, samo 1. sht.), El Dindio (1875, it. puran, poskusna in 2 redni sht.), »univerzalen chasopis« Sandro (1875–1887, po letu 1884 ga vodi Luigi L. V. Martellanz), El Zurlo (1876–1877, zurla: pri nekaterih jugoslovanskih narodih pihalni instrument), »polresni ljudski list« Tramway (1877–1881), Il Gallo di Trieste (1884–1886, naslov v slovenshchini pomeni Trzhashki petelinchek). V slovenskih listih se je podpisoval tudi kot Martelanc oziroma Martelanz, v italijanskih Gaspar (Gasparo) E. Martellanz.

Cheprav so Martelancu ochitali, da si z listom El Zavatin, v katerem je objavil tudi nekaj podob iz Jurija s pusho, »zhep polni in Slovence grdi« (»Frickov Janez«, »Iz Trsta«, Novice, 1872, sht. 199), je vselej ostal zaveden Slovenec. El Zavatin je zagovarjal slovanofilsko, prodrzhavno politiko in federalistichno ureditev monarhije, branil je interese slovenske skupnosti in delavcev ter se zavzemal za slovensko gimnazijo (po: Silvana Monti Orel, I giornali triestini dal 1863 al 1902, Trst 1976, str. 193).