Revija SRP 79/80

Damir Globochnik

 

SHTEFKA IN MARIO PETRICH

 

Kiparski opus Shtefke Petrich po motivni plati sega od portreta prek chloveshke figure do fantazijske rastlinske plastike. V shirokem ikonografskem razponu se skriva trdna razvojna logika, ki jo pogojuje ena temeljnih umetnichinih opredelitev za kiparsko delovanje kot intimen dialog s samim seboj, kot nachin razkrivanja odnosa do chasa in okolja, torej opredelitev za kiparski opus, stkan iz osebnih odzivanj na svet in bivanje.

Osrednji motiv kiparskega oblikovanja Shtefke Petrich je sprva predstavljala chloveshka figura. Kiparka je z vrsto realistichnih portretov in celopostavnih chloveshkih figur potrdila svoje kiparsko znanje. Doslednemu realistichnemu pogledu zlasti na zhenski portret je sledilo svobodnejshe komponiranje chloveshkega telesa, narashchala je tezhnja k stilizaciji, igri svetlobe in senc, k prikazu dinamike gibanja, izstopal je obchutek za izchishchenost kompozicij. Zato figuralne plastike Shtefke Petrich kljub komornim formatom marsikdaj delujejo monumentalno.

Tezhnji po motiviki z univerzalnim pomenom je Shtefka Petrich sledila pri kiparskih delih, ki so nastala na podlagi motivnih vzpodbud iz rastlinskega sveta. Kiparka je chloveshki lik uspela postopoma, na povsem logichen nachin, preliti v slikovito, vsebinsko izpovedno rastlinsko motiviko. V glini je oblikovala pestro paleto oblik, ki nas spominjajo na rastlinske dele, cvetove, plodove, grme, gobe, cvetlichne shopke, portret in torzo. Kot je ob kiparkini razstavi leta 1988 zapisal dr. Cene Avgushtin, »ti motivi iz narave niso vezani na to ali ono izbrano realistichno predlogo, so zopet plod tezhenj k iskanju chim bolj plastichnih oblik v svetu rastlin«. Prevladujejo fantastichne sestavine, ki jih pogojuje voluminoznost dolochenega motiva, povezana s tezhnjo po izgrajevanju prostorskih elementov v kompoziciji kiparskega dela. »Oblikovanje prostora ima namrech pomembno vlogo v umetnichinem kiparskem snovanju. Sklenjene ploskve rastlinskih listov in plodov skushajo zajeti kar najvech obdajajochega ambienta, zaradi chesar nastajajo svojevrstne oblikovne reshitve, odmaknjene od obichajnega izkustva. Prav to daje tem malim plastikam iz terakote posebno privlachnost, obchutek trdnosti in sklenjene telesnosti« (dr. C. Avgushtin, spremno besedilo v katalogu razstave v Likovnem razstavishchu Domzhale, 1988).

Odlochitev za motivni sklop, navezan na kiparsko ponazarjanje in ustvarjalno preoblikovanje plastichnih, smiselno stiliziranih oblik, vzetih iz rastlinskega sveta, ni nakljuchna. Kiparka je v napete vegetativne forme, ovite v mehko zaobljene linije, ki jih obliva in ozhivlja svetloba, vtisnila nekatera novodobna razmishljanja o neprekinjeni povezavi med chlovekom in naravo. Zato pri nekaterih rastlinskih plastikah lahko odkrijemo asociativne povezave s chloveshkim telesom. Vchasih zlahka prepoznavna, pogosto pa prikrita ali zastrta simbolika kiparskih kompozicij Shtefke Petrich se dotika tudi razmishljanj o venomer znova obnavljajochi se zhivljenjski mochi narave (npr. plodovi, ki nosijo v sebi kal nadaljnjega razvoja).

Shtefka Petrich poudarja, da je kiparska forma izrazno sredstvo chustev. Estetske, chiste, usklajene oblike, ki niso kompozicijsko raztrgane ali umetno statichne, morajo vsebovati ritem, nuditi morajo obchutek rasti, dihanja in zhivljenja. Samo harmonichne oblike so tudi stabilne in chvrste. Tovrstno ravnotezhje, ki ga najdemo v naravi kot neposrednem odrazu lepote stvarstva, mora biti prisotno tudi v likovni umetnosti. V naravi prevladujejo vertikalne oblike, ki kot simboli zhivljenja rastejo proti soncu in svetlobi. Harmonichne, na kompozicijsko vertikalnost vezane oblike so tudi osnova za kiparsko pripoved Shtefke Petrich. Njene rastlinske plastike imajo fantazijski znachaj, vendar so vselej oblikovane po nachelih naravne zgradbe. Tako kot je v naravi vse obdano, pravochasno zashchiteno, je tudi v plastikah Shtefke Petrich zhivljenje skrito pod zunanjo formo. Zhivljenje se porodi iz notranjosti. Kot je mogoche ljubezen najti v nasprotnem polu, je v kiparskih oblikah vse povezano, zaobjeto v enotno celoto (iz pogovora s Sh. Petrich, november 2006).

Srechujemo se s simbolichnim in metaforichnim kiparskim jezikom. Posamezno se spreminja v obche, osebna simbolika postaja asociativna, slehernemu namenjena posvechena govorica simbolov. Tovrstna izhodishcha opredeljujejo tudi ciklus Neveste, s katerim se je Shtefka Petrich ponovno navezala na figuralni motiv. Z obchutkom za mero in proporce predstavljene neveste (kipi in pasteli) so tudi deklice, zhene in matere. Zhenske postave, zajete v svojem duhovnem bistvu, krhke in lirichne, a obenem zhivljenjsko stvarne, so dobile v kiparskem opusu Shtefke Petrich zanimivo likovno podobo in svojevrsten spomenik.

Mario Petrich je bil kot pripadnik druge generacije shtudentov Akademije upodabljajochih umetnosti v Ljubljani delezhen likovne izobrazbe pri profesorjih, ki sodijo v vrh slovenskega slikarstva sredine 20. stoletja. Shtudijski program ljubljanske likovne akademije, ki je temeljil na predvojnem barvnem realizmu in zajemal iz aktualnih, vendar zmernejshih vsebinskih in formalnih likovnih inovacij, je za Maria Petricha predstavljal soliden temelj, na podlagi katerega je v sedemdesetih letih preteklega stoletja zachel oblikovati samosvoj, premishljen in zrel slikarski opus z izrazito koherentnim znachajem. V ospredju slikarjevih prizadevanj sta bila namrech vselej odnos do narave in odnos do zhivljenja, prehodi iz enega slikarskega obdobja oziroma iz enega ciklusa v drugega pa so bili logichno zastavljeni, vsaka serija slik je nastala na podlagi prejshnje.

Sprehod skozi slikarsko ustvarjanje Maria Petricha nam razkrije, da ga dosledno realistichne ali konkretne odslikave krajine, figure in drugih motivov nikoli niso zanimale. Bolj ga je pritegnilo podajanje vizualnega spomina oziroma vtisov na neki motiv ali dozhivetje. Zato je pri oblikovanju kompozicij lahko posegal po postopkih stilizacije, likovnega prevrednotenja in opushchanja nebistvenega. Posamezne motivne elemente pogosto lahko samo slutimo v osnovnih obrisih, drobnih fragmentih in aluzijah. Slikarjeva nagnjenost do sproshchene gradnje podob je motive raztopila in povezala v malone abstraktno likovno polje. Tudi barvna skala se je uklonila slikarjevim hotenjem.

Podobe pejsazhev (rechne in obmorske krajine), pri katerih je Maria Petricha namesto realistichnega upodabljanja pritegnila razpolozhenjska odslikava krajinskega ambienta, imamo lahko tudi za likovne odraze slikarjevega razumevanja krajine kot zhivega likovnega organizma. Naslikani pejsazhi, ki jih opredeljujejo razlichni, sistematichni in analitichni likovni pristopi, sproshcheno slikanje z nizanjem potez chopicha ali kontrolirano sestavljanje kompozicij iz ostro obrisanih likov, kontrastne ali zadrzhano ubrane barvne kombinacije vse to je slikar vselej zasnoval kot sozhitje igrivih in harmonichno prelivajochih likovnih elementov. Pogosto se srechujemo s tipizirano krajino, preudarno sestavljeno iz oblik, ki zhivijo v slikarjevem spominu na porechje Kolpe. Na platnu so zazhiveli bistveni deli fiziognomije krajine, ki jo je Mario Petrich razumel tako v neoromantichnem kot v arhetipskem smislu. Cheprav je pogosto posegal po skrajnih stilizacijah, je zhelel izpovedati predvsem obchutek za enotnost z naravo, o chemer nas med drugim lahko preprichajo slike, pri katerih se sredi krajinskih detajlov, sredi premishljene arhitekture likovnih ploskev in oblik, sredi skrbnega, na krajino vezanega kompozicijskega in barvnega ustroja, zachne postopoma porajati chloveshka figura.

Tudi pri ciklusu najnovejshih del sta znova prisotni obe osrednji problemski podrochji in ustvarjalni spodbudi slikarskega nagovora Maria Petricha: narava in zhivljenje. Vendar se zdi, da je umetnik prestopil meje konkretnega krajinskega izhodishcha, tezhishche njegovega slikarskega zanimanja se je premaknilo v drug sklop: narava ni samo krajinsko ali vsako konkretno okolje, v katerem se je zadrzheval slikar, temvech je postala predvsem njegova in nasploh chloveshka narava (tj. skupek chlovekovih lastnosti, ki pogojuje nashe ravnanje), zhivljenje pa se je iz fizichnega, zemeljskega bivanja zachelo prelivati v duhovni obstoj. Delchki krajinskega ambienta so se spremenili v sestavne dele kozmichnega prostora, nekoch na krajino vezane likovne elemente pa so nadomestile asociativne simbolne oblike. Med njimi izstopajo krilati figuralni liki, krizhi, krog, sidro, niz linij in barvnih polj, ki je povezan v nezakljucheno zaporedje, ceste, ki se prepletajo in vijugajo … V prividnih krilatih figurah, ki se pomikajo po neskonchnem, s simbolno in poduhovljeno modro barvo prezhetem prostoru, bi lahko videli likovne prispodobe za chloveshko usodo in usojenost. Zhivljenje ima svoj konec, a je hkrati tudi neskonchno potovanje k spoznanju, materialni svet si prizadeva, da bi se povzdignil do duhovnega razodetja …

Slikarski izraz Maria Petricha je sproshchen, mestoma celo vehementen, njegova poteza s chopichem pa je intuitivno vzpodbujena, vendar vselej natanchno premishljena. Vsi sestavni deli kompozicij so povezani med seboj in tvorijo harmonichno celoto. Sleherni element na njih ima formalno in pomensko tochno dolocheno mesto. Ker so slikarske kompozicije postale dozhivljajska in izpovedna okna ter avtor v njih vidi metafore chlovekove usode, se kot je ob razstavi Maria Petricha leta 1988 zapisal Marijan Trshar srechujemo s slikarstvom, ki ni vech »lepo«, marvech je resnichno.