Revija SRP 79/80

Bogdan Novak
 
 
RUSKI OVRATNIK
 
Hochem vech!
 

Gledam oljke in velike strnade v njih, kako pikirajo v travo po zhuzhelke, ki jih potem nabadajo na trne v drevesu. Slavchki zafrfotajo po svoj plen, a ga pogoltnejo takoj, nato v kroshnji zapojejo hvalnico zhivljenju. Lastovke jadrajo po zraku, obrnejo se z enim samim gibom in z zevajochim kljunom prestrezajo muhe in mushice. Galebi visoko v zraku brez trepljaja krila plavajo s trupi, ki so podobni cholnom in vmes krakajoch opozarjajo nase.

O, kako vesel sem, da se ta hip zavedam zhivljenja in sem ga vesel. Libanonske cedre obrachajo svoje zelene storzhe navzgor kot sveche v zhidovskem svechniku, veverice glodajo storzhe borovcev in pinij. Zavedam se, da nisem nich drugega, kot samo delchek tega zhivljenja, dogajanja pred hotelom v Valkaneli, trenutek velikega nicha.

Toda hochem vech! Hochem imeti vech! O, zvezde nad mano, ve ste videle dosti vech povejte mi, kaj me chaka! Molk mi odgovarja, utrujen sem po ljubezni, ne vem, ali sploh je kje kaj vech.

Pach! Grlici na drevesu mi pojeta o ljubezni. In dekle poleg mene me prime za dlan ter mi jo rahlo stisne. Morda je to odgovor. Mogoche je zares kaj vech.

Gledam turiste, ki se gnetejo pri zajtrku. Premishljeno si nalagajo na krozhnike, izbirajo hrano in se posedajo za mizo z ocvrtimi jajci, s hrenovkami, klobasami, gorchico, salamami, siri, sladicami, s kavo, sokom, chajem, z vilicami, zhlicami, nozhi in zhlichkami. Zamishljeno zhvechijo in se pogovarjajo o kopanju, o temperaturi morja, o oblekah in o navadah sosedov.

O Bog! Kako prav je imel Leonardo, ko je z levo roko zapisal v zrcalni pisavi, da za vechino ljudi ne ostane nich drugega kot polna latrina. Tu smo, pa vechina nas bo samo za razplod chloveshke vrste, za nadaljevanje primatov. Le redkim bo uspelo kaj vech.

Kaj vech? Samo vechji kup v latrini?

Nietzsche je imel prav, da so ljudje, ki niso vredni pochenega grosha, in so ljudje, ki se zavedajo samega sebe in skushajo iz sebe narediti kaj vech.

Ljubi Jezus! Vsi sanjamo o tem vech. Sosed bi rad boljshi avto, drugi vech denarja, tretji vech zhensk. Eden bi rad rolke z utripajochimi luchkami, drugi vsaj prijazen pogled od sosednjega bitja. Od kateregakoli bitja.

Jaz bi rad veliko vech.

Che je to sploh kaj vech?

Galebi sedijo na strehi hotela v Funtani, Valkaneli. Tu je njihov pristan, pod dimniki iz kamna, na korcih opechnate strehe. Grem mimo in sanjarim o svojem zhivljenju. Galebi pa se oglashajo s svojim vechnim ha ha ha.

Hodim nad brezni svojih sanj in se podajam v vrtoglave vishine, ki jim morda sploh nisem kos.

Galebi pa se smejejo na strehi sveta. Saj! Oni lahko vedno odskochijo in razprejo krila in odjadrajo, kamor jih vleche srce.

Jaz, jaz pa sploh ne vem, ali znam leteti. Vendar ti verjamesh vame in to mi daje moch in pogum, da drzno razpenjam krila.

 

 

Ruski ovratnik
 

Bila sta chisto povprechen par. On ga je rad spil, ona tudi. Vchasih se jima pa ni izshlo. Takrat sta trchila skupaj.

»Glej,« je zinil in pomignil z glavo proti televizorju, »napovedovalka ima kitajski ovratnik.«

»Ruski ovratnik,« si hotel rechi, ga je popravila.

»Ne, kitajski,« je zanikal. »Vem, kaj je ruski ovratnik in kakshen je kitajski. Ruski ima dva do tri centimetre visok rob, evropski ovratnik ima zavihek navzdol, kitajski ovratnik pa je preprosto odrezana srajca brez ovratnika.«

»Ti bosh meni govoril!« je vzkipela. »Pojma nimash o stvareh.«

»O stvareh morda ne, a o kitajskem ovratniku ga imam,« je pribil.

»Ne, imela je ruski ovratnik!«

»Poslushaj, imela je kitajski ovratnik.«

»Ruski!«

»No, prav. Che ti tako pravish, je pach imela ruski ovratnik. Ti zhe vesh! Vse na tem svetu vesh najbolje.«

»Ne, ne bosh me zajebaval. Bil je ruski ovratnik.«

»Okej. Ruski. Ti zhe vesh! Verjetno si ji ga celo ti seshila, zato si tako preprichana.«

»Prekleti zapitezh! Pijanec! Vse mi morash pokvariti, vse v zhivljenju si mi zajebal!«

»Poslushaj, ljuba. Nichesar drugega nisem trdil, kot to, da je imela zhenska kitajski ovratnik.«

»Samo, da jaz ne bi imela prav. Samo, da me zajebavash, da si dash prav v svojih od pijache skisanih mozhganih!«

»Ne, ljubica, che je kitajski ovratnik, je pach kitajski. Ti si ruskega videla v svojih skisanih mozhganih. Nichesar zhalega ti nisem hotel, pa me zmerjash, ker bi rada, da potvarjam resnico. A ne bom priznal: Rusija je Rusija, Kitajska pa Kitajska. Pri ovratniku je nekaj centimetrov vmes, a so ti pomembni kot Tajvan, Afganistan, Mandzhurija ali karkoli.«

Televizijski dnevnik je spet pokazal napovedovalko. Jasno se je videlo, da ima kitajski ovratnik.

»No? Si videla? She vedno trdish, da je ruski ovratnik?« jo je zmagoslavno vprashal.

»Nikoli nisem trdila, da je ruski ovratnik,« je zasopihala. »Trdila sem le, da je razlika med ruskim in kitajskim ovratnikom, ti pa mi tega nisi hotel priznati.«

»Ohoho!« je zavpil. »Tudi razlike med prejshnjo in zdajshnjo trditvijo ti ne bom priznal! Razlika je eno, lazh je chisto nekaj drugega.«

»Prekleti pijanec!« je siknila proti njemu. »Vse v zhivljenju sprevrachash. Med v strup, ljubezen v sovrashtvo, ruski ovratnik v kitajskega!«

»Saj res,« je mirno rekel. »Vse v zhivljenju sem sprevrgel.«

Dvignil se je in odshel. Hisha je bila prostorna, nichesar ni bilo slishati. Ona je gledala dnevnik do konca, potem ga je shla poiskat, kajti imela mu je she marsikaj povedati o ruskem ovratniku.

Nashla ga je v garazhi. Bil je obeshen na kljuko v stropu, ki jo je uporabljal za dviganje motorja iz avtomobila.

Na prsih je imel karton, na katerega je v naglici nachechkal:

»To je tvoj ovratnik. Nekam tesen mi je.«

 

 

Zadnja skrb
 

Srechal sem ga na pokopalishchu. Shel sem si ogledat materin in ochetov grob. Nich se ni spremenilo od zadnjega obiska. She vedno sta bila tam, che sem lahko verjel nagrobnemu napisu.

Ni bilo chisto zanesljivo, to sem vedel iz lastne izkushnje. Ko je umrla mama, je dal oche izklesati nagrobni kamen, v katerega je klesar vtolkel mamino rojstno letnico in letnico smrti 1995. Ochetovo ime, rojstno letnico, pomishljaj in 199 .

»Samo she leto smrti boste dopisali,« je rekel oche in zadovoljno gledal svoje ime na nagrobniku. »Tako torej je videti takshna rech.«

»Ti si nas le zafrknil,« sem mu rekel. »Umrl bosh v naslednjem tisochletju in potem bomo morali mastno plachevati klesarju, da bo iztolkel 199 in vtolkel 200 in she eno cifro na koncu, kot bi rekel tvoj prijatelj Toporishich. On ima cifro za shtevilko, mi pa smo tako imenovali shekasto kravo v Prekmurju.«

»Tebi ni nich svetega, ker gledash na zhivljenje skozi ochi izkrivljenega humorista,« mi je rekel oche.

Ob smrti mi je dal prav, kajti vklesati smo morali letnico 2003. Bilo je precej drago. A konchno je bilo vredno svojega denarja. Oche je bil varno pospravljen poleg mame in mir je bil na svetu. Nich vech godrnjanja, obtozhevanja socialne delavke, da mu je ukradla denar, ne stokanja zaradi tega, ker so v domu upokojencev okoli njega same stare babe, ne uhajanja z doma, ne tarnanja zaradi neusmiljenih usmiljenih sester, h katerim se je zatekel na koncu.

Mir, samo mir. Hvalezhno sem se ozrl po pokopalishchu. Ne rechejo mu zaman sveto polje. Campo santo.

Zagledal sem godrnjavsa, ki je prihajal po poti med grobovi in si nekaj godel v brado. Ko je prishel do mene, me je oshvrknil s pogledom in rekel:

»Saj pravim! Tako je. In to je slabo.«

»Recimo,« sem mu napol pritrdil.

Kar poskochil je.

»Prosim?« je hlipnil. »Kaj pravite? Zakaj recimo?«

»No, rekli ste, da je tako in da je po vashem mnenju to slabo.«

»Saj res,« je prikimal. »Nochejo mi napeljati elektrike.«

»V tem chasu, ko lahko kupite drzhavni svet ali pa vlado?« sem se iskreno zachudil.

»Ja, natanko v tem chasu,« je jezno stisnil ustnice.

Izvlekel je iz zhepa zhepnega matichka, ga nagnil in potem ponudil she meni. Obrisal sem njegov vrat in potegnil dolg pozhirek, potem sem mu matichka vrnil, che je bilo sploh she vredno.

»Veste,« mi je rekel, ko me je premeril s pogledom od vrha do tal in ocenil, da sem vreden njegovega zaupanja, pri chemer je do konca izpraznil matichka, ga skrbno zamashil, se obliznil in ga spravil v notranji zhep suknjicha. »Veste, nochejo mi napeljati elektrike do groba.«

»Do vashega groba?« sem se zachudil. »Bi radi elektrichno svecho.«

Zhalostno je odkimal.

»Nak! Neumnost. Kaj bi z elektrichno svecho? Samo vtichnico potrebujem.«

»Aha, za grelno odejo,« sem uganil.

»Nikakor. Ko si mrzel, si mrzel. Za polnilec.«

»Polnilec? Akumulator? Radio? Teve?« sem ugibal.

»Nikakor. Za mobi. Poslovnezh sem in po smrti me bo she marsikdo poklical. Morda bo vmes kakshen nujen klic. Ne morem vendar mirno spati, ne da bi imel napolnjen mobi!«

»Saj res. Chisto prav imate,« sem mu pokimal.

Odshel je naprej, sam pa sem zmajal z glavo in rekel proti nagrobniku:

»Saj si bil she chisto normalen, oche.«

Ko sem odhajal, sem pomislil, da mu moram prihodnjich prinesti rozhe.

 

______
Iz she neobjavljene knjige Zhivljenje na Marsu