Revija SRP 79/80

Bogdan Novak

 

JE NESTRPNOST BISTVENA ZNACHILNOST SLOVENSKEGA ZNACHAJA?
 

Leta 1995 sem izdal mladinsko povest ki me je takoj naslednjich ozmerjal: Ninina pesnika dva. V njej sem omenil tudi znano prekmursko pesem Vsi so venci vejli. Ko je knjiga izshla, sem jo podaril ochetu,

»Kakshni venci vejli? Pravilno je samo venci bejli! Pred leti sem v pismih bralcev v Delu zhe zaman protestiral proti takshnemu pachenju ljudske pesmi. A ste vsi gluhi in slepi? Kje si pa zhe slishal v prekmurshchini besedo vejli? Vejli v prekmurshchini ni nich, to je izmishljotina nevednih bedakov! Obstaja samo vejnoli, v stari prekmurshchini pa vejhnoli ali vehnoli. Vsaj v Dravchevo zbirko ljudskih pesmi bi pomolil svoj nevedni nos!«

Bilo me je sram. V vseh druzhbah smo peli, da so venci vejli, ne pa bejli, zato she pomislil nisem, da bi bilo kaj napak. A oche je tedaj zhe sestavil Slovar stare knjizhne prekmurshchine (ki je izshel shele leta 2006) in je bil strokovnjak za prekmurshchino. Ker je bil tudi strokovnjak za ljudsko pesnishtvo in pripovednishtvo, sem se spomnil, da je Jozhe Dravec hodil k njemu po nasvete, ko je pripravljal za tisk svojo knjigo ljudskih pesmi.

Potem si je oche vzel chas in mi je razlozhil kot profesor etnologije tudi izvor teh vencev v pesmi. Povedal mi je, da so nekoch Prekmurci pokopavali device z belim venchkom na krsti. Tiste, ki niso bile vech device, so dobile zelen venec na krsto. Torej dekle v pesmi poje: vsi venci bejli, samo moj zeleni. Zato ga tudi zaliva s solzami. Kar pomeni, da je izgubila nedolzhnost, zato nima vech pravice do belega venca. Chudovito povedano s pesnishkim jezikom visoke ljudske umetnosti. Kakor hitro pa spachimo bele vence v vejle (kar naj bi pomenilo ovenele, nima pa v prekmurshchini nikakshnega pomena!), se bistvo sporochila izgubi in pesem postane prazna.

V naslednji izdaji knjige sem od zalozhnika zahteval, da je vejle vence popravil v bejle. Seveda na ocheta zaradi te kritike nisem bil prav nich jezen. Nasprotno, hvalezhen sem mu bil, da me je opozoril na napako.

Toda ljudje she vedno prepevajo, da so venci vejli. Tudi moj prekmurski rojak, ki je ne le odlichen pevec, ampak tudi eden najboljshih slovenskih pesnikov, poje o vejlih vencih. Zato sem mu nekoch zatezhil, da bi kot Prekmurec zhe moral vedeti, da vejli v nashem govoru ne pomeni nichesar in naj poslej poje bejli. Zachel mi je dokazovati, da je on nashel pach to inachico in da je ta tudi pravilna. Povedal sem mu, kaj pravi o tem moj oche, ki je nesporen strokovnjak za to podrochje, a je prijatelj vzrojil:

»Pa kaj naj zdaj? Naj vzamem ploshcho iz prometa, ali kaj?«

In je odvihral naprej.

V tem ima prav. Ploshcha je tu, kaj se more? A pesem poje v zhivo in she naprej govori o vejlih vencih. Tudi pri ponatisu pesmi tega ni popravil. Ne morem si kaj, ker sem prav tak technezh, kot je bil moj oche, in vsakich, ko ga vidim, ga malce zbodem zaradi teh vejlih vencev. Takoj postane nestrpen in zdaj me zhe kar pisano gleda, ker ve, da ne bom odnehal. On je nashel nekje tudi napachno inachico pesmi in vse drugo ga ne briga.

Tudi Josip Dravec je pred leti nashel obe inachici, a je bil resen chlovek in je prishel vprashat mojega ocheta, katera inachica je prava in zakaj. Kajti vchasih so ljudje tisto, kar so objavljali, jemali resno in odgovorno. Danes pa je za mlade vse dobro. In che jih opozorish na napako, postanejo nestrni, zhe skoraj sovrazhni do tebe.

Po dokaze ni treba dalech. Tako se danes obnashajo uredniki chasnikov. Kdaj pa kdaj sem zachutil potrebo, da napishem kakshno pismo in ga poshljem v chasnik. V grdih komunistichnih chasih mi teh pisem niso objavljali, a so ohranili vsaj kanchek vljudnosti, da so mi vsakich odgovorili in pojasnili, zakaj ga ne bodo objavili, pa naj je bila zavrnitev she tako iz trte izvita.

Ko je prishla demokracija, sem mislil, da se bo to spremenilo. Zdaj je prishel chas, ko lahko vsakdo pove svoje mnenje v javnosti. Toda v Delu so mi prav tako zavrnili marsikatero pismo. Vendar brez pojasnila. Che sem poklical urednika in se zanimal, kaj je s pismom, so se sprenevedali, da ga ne najdejo, bodo pa takoj pogledali in mi sporochili. Seveda me niso poklicali nikoli vech. Ker je Delo postalo bolj desnicharsko, kot bi si zhelel, sem ga odpovedal in se narochil na Dnevnik.

Prishel sem z dezhja pod kap. Tudi tu mi nochejo objaviti pisma z dokaj nedolzhno vsebino o knjizhnichnem nadomestilu. Ko sem poklical urednika in prosil za pojasnilo, se je izgovoril, da za pismo ne ve, bo pa pogledal, a tezhka bo, kajti prihodnji teden gre na pot za teden dni. In seveda pismo ni bilo nikoli objavljeno.

Natanchno tudi vem, zakaj. V njem sem konkretnemu novinarju Dnevnika ochital vrsto napak in povrshnosti v porochanju s sestanka o knjizhnichnem nadomestilu v Drushtvu slovenskih pisateljev. Za konec pa sem she pribil, da je pritlehno, ker so pod sliko Dese Muck zapisali, ali je zhrtev stanovskega nerazumevanja ali lastnega pohlepa. Ochitati pohlep nekomu, ki se bori za svoje materialne avtorske pravice, je vsekakor umazano.

Jasno, da mi pisma v Dnevniku niso objavili. V njihovih pismih bralcev lahko na sploshno udrihash chez politiko ZDA, chez kakshne lovske pravice, lamentirash o grdi cerkvi in domobrancih, chez novinarje Dnevnika pa ne, che so she tako shlampasti.

Treba bo odpovedati she Dnevnik. Kdo pa sploh she potrebuje chasopise, ki ti zjutraj prinesejo tisto, kar si izvedel prejshnji vecher v televizijskem dnevniku?

A nestrpnost ni lastnost le novinarjev. Pri neki zalozhbi so izdali knjigo, v kateri sem soavtor, ne da bi sploh kdaj sklenili z menoj pogodbo. Opozoril sem jih na to, a ker so mi odgovorili, da teh pravic nimam, in se mi celo posmehovali v odgovoru, sem dal zadevo odvetniku.

Malo pozneje mi je pri tej zalozhbi izshla knjiga, ki ni bila opremljena tako, kot smo se dogovorili. Ko sem o vzroku pobaral urednika, je ta povprashal likovno urednico. Ta me je rochno poklicala domov in mi povedala, da se nalashch ni hotela drzhati dogovora o opremi knjige, ker sem nichla od chloveka in hudoben chlovek, ki ga nihche pri njih ne mara, saj sem njeno zalozhbo dal odvetniku. In tako naprej.

Si predstavljate, da gre njena nestrpnost tako dalech, da je pripravljena pokvariti knjizhno opremo, mislech, da bo s tem zafrknila mene, a je v resnici huje zafrknila zalozhbo, saj je oprema tako amaterska, da je zalozhbi v sramoto. Popolnoma neprofesionalen odnos do dela! A zato se v zalozhbi nihche ne vznemirja. Verjetno se v si strinjajo z njo, da bi me bilo treba utopiti v zhlici vode, ker se drznem svoje pravice od zalozhbe zahtevati prek odvetnika. Pa pri tem sploh ni pomembno, ali imam prav ali ne v svoji zahtevi. Pomembno je to, da ne znajo odreagirati profesionalno, ampak se prepustijo chustvu nestrpnosti. Verjetno zdaj dolga leta pri tej zalozhbi ne bom smel objavljati, kar se mi je sicer zhe enkrat zgodilo. Pa nich hudega, ker sem k srechi toliko uveljavljen, da so mi odprta vrata vechine drugih zalozhb. Doslej sem bil preprichan, da zalozhbe potrebujejo mene, ker se moje knjige dobro prodajajo in jih ljudje radi berejo. A vse to ne shteje nich vech, ko pride do nestrpnosti in chustva prevladajo nad profesionalnostjo (che so sploh kdaj vedeli, kaj je to).

Ni treba biti posebej bister, da bi chlovek uganil, od kod usihanje profesionalnosti in narashchanje nestrpnosti med Slovenci. Ko slishish Jelinchicha govoriti o Ciganih na TV, ko poslushash napadalne govore mnogih poslancev v drzhavnem zboru, in ko slishish, da predsednik drzhave ochita predsedniku vlade primitivizem, je vse jasno.

Tako nisem presenechen, ko krajani dolochene skupnosti ne zavrachajo brez argumentov samo odlagalishch za navadne ali za jedrske odpadke, marvech tudi diktirajo, kje bo shla trasa avtomobilke, poleg drugega smetja zavrachajo tudi Rome v svoji skupnosti, ustavljajo policijske avtomobile in jih preiskujejo, zavrachajo popravo krivic, storjenih izbrisanim, mechejo molotovke na stavbo stranke, katere voditeljica je izgubila zhupanske volitve itd.

Jaz si pa domishljam, da je nestrpen chasnik, ki mi noche objaviti kritichnega pisma. Sem tudi sam postal nestrpen? Ali pa je treba nestrpnost odpravljati zhe pri drobnih stvareh?