Revija SRP 79/80

Andrej Lenarchich

Chlovekov razvoj

 

SLOVENCI – ZHRTVE NACIFASHISTICHNEGA

EKSPANZIONIZMA SOSEDOV

 

(s posebnim ozirom na jugovzhodno sosedstvo)

 

 

Nacifashistichno1 nasilje nad Slovenci je bilo totalno in stalno. Zajema tako geopolitichni kot duhovni vidik. Izvajale so ga oblastne, drzhavne in cerkvene strukture, ki so bile – dejansko absurdno – od nekdaj slovenske, trdno vcepljene v dusho ljudi vzhodnoalpskega obmochja med Donavo in Jadranom, ti pa so med seboj obchevali v brizhinski slovenshchini in izvajali svojo unikatno ljudsko demokracijo, odkar zgodovina pomni in she dalech tja na prag novega veka, chetudi v zhe sprevrzheni formi in s tujimi glavnimi igralci.

Da bi odstranili vsak sum o objektivnosti, ponovimo, kar je trdila najkompetentnejsha nemshka stroka konec 19. stoletja, ko je bil nemshki nacionalistichni ekspanzionizem na vrhuncu:

 

Spochetka je bilo prebivalstvo vzhodnoalpskega prostora najvechji del retijskega porekla. V chasu rimske vladavine je bilo delno romanizirano. Nekako od 5. stoletja naprej so od vzhoda zacheli prodirati Slovani (Slovenci), ki so se razshirili vse do okolice Innsbrucka. Nekaj pozneje so s severa prishli Nemci (Bavarci),2 ki so germanizirali velik del romaniziranega prebivalstva in Slovencev. V novejshem chasu so se z juga razshirili Italijani. Ocenjuje se, da je v vzhodnoalpskem prostoru 77% Nemcev, 16% Slovencev, 6% Italijanov in Retoromanov/Ladinov. Od protireformacije naprej je prebivalstvo strogo katolishko. Velika etnichna raznolikost prebivalstva je posledica izoliranosti posameznih dezhel zaradi geografskih razlogov, zapletenega reliefa in visokogorja.3

 

 

Duhovno nasilje

 

O intenzivnosti in uchinkih duhovnega nacifashistichnega ekspanzionizma pricha zhe podrobnost, da celo nacionalistichno razpolozhenemu Nemcu konec 19. stol. niti na misel ni prishlo, da bi na vzhodnoalpskem prostoru omenil katerokoli drugo »slovansko« ljudstvo razen Slovencev. Danes pa je intelektualni nacifashizem zhe povsem prezhel celo slovensko prorachunsko »znanost«. Obsedenost z naselitvenimi pravljicami je kulminirala v popolno izlochitev pojma »Slovenec«, ki ga nadomeshcha s smeshnico, nevredno vsake strokovnosti, »Alpski Slovani«, potem v odrekanje slovenstva Karantaniji in za povrh she vpletanje Hrvatov. Kako globoko do dna dantejevskega pekla sovrashtva do lastne etnije more pasti etablirana »znanost«, pricha uvodnik znanega slovenskega zgodovinarja, ki je v uvodu tujcem namenjene reprezentativne in razkoshne publikacije zapisal, da s(m)o Slovenci pridrli v te kraje v krdelih.4

Duhovni nacifashizem se je razodeval tudi v vlogi Cerkve na Slovenskem kot institucije, ki se ji pripisuje zashchitnishtvo nad Slovenci. S tem slovesom je sicer tezhko uskladiti nekatera dejstva. Zacheli bi lahko zhe pred letom 1000, ko cerkvena oblast v sufraganskih karantanskih shkofijah ni dovolila semenishch na obmochjih, poseljenih s Slovenci, ker »bi na ta nachin duhovshchina bila prevech vindisharska«.5 Che se omejimo na novejshe chase, je tu znano unichenje slovenske knjizhevnosti, ki je vzniknila sochasno z nastankom drugih nacionalnih literatur v Evropi, po zaslugi cerkvene skrbi za Slovence pa potem potonila za skoraj dvesto let. Postaviti velja tudi vprashanje, kako to, da se pri nas nikakor ni mogla izoblikovati dovolj mochna plast »civilne« – laichne inteligence. Vsekakor je res, da je bilo »kandidatov« v izobilju,6 le do kruha so tezhko prishli drugache, kot da so pokleknili. Vsak, ki se mu je uspelo zavihteti v drzhavno sluzhbo, je zasvetil kot supernova – pa che ostanemo le pri Vegi. Po protireformacijskem deslovenizacijskem dosezhku ni dolgo trajalo, da je Cerkev razoblichila »zahtevo« za Zedinjeno Slovenijo v medlo »proshnjo« dunajskemu dvoru, pobudnika, svojega duhovnika, pa najprej izgnala na svetohelenske Visharje, potem pa, ker se ji ni zdelo dovolj varno, she v daljno Prago, kjer je umrl kot pes za vogalom.7

Posebnost tega cerkvenega »narodnega zashchitnishtva« nad Slovenci je prishla najbolj do izraza na prelomu stoletij, ko so shla v klasje narodnobuditeljska prizadevanja mnogih evropskih etnij. Slovenci smo se takrat znashli goli in bosi, brez vsake najmanjshe drzhavotvorne misli in pobude. Nacionalni naboj, kolikor ga je she ostalo izven etnichnih in religioznih, kvazi »kulturnih« sprostitvenih ejakulacij, se je manifestiral kvechjemu v poniglavem medsebojnem spotikanju, obtozhevanju in zmerjanju dveh nasprotujochih si polov – neprimerljivo mochnejshega, klerikalnega, in shibkejshega, pretezhno laichnega, svobodnjashkega. Najvech, chesar so bili bolj ali manj samozvani »narodni voditelji« sposobni v trenutku, usodnem za Slovence, ob koncu prve vojne, je bilo panichno iskanje novega tutorja namesto chez noch izginulega dunajskega. Katastrofa Slovencev pri koncu prve vojne je bila zato popolna in mnogo hujsha od tiste, ki je zadela porazhene zachetnike svetovne morije. Razblinila se je nacionalna skupnost, izgubili smo dve tretjini nacionalnega bogastva, polovico prebivalstva in skoraj toliko ozemlja, che na shtiri drzhave razkosane krpice sploh moremo poimenovati ozemlje. Nenadoma smo bili izpostavljeni unichujochmu prepihu. Iz zgodovinsko priznane etnije smo padli na polozhaj manjshin. Che namrech privzamemo, da je manjshina etnija, ki se proti svoji volji znajde v neki drzhavni skupnosti, ki je ne obchuti kot svojo, potem s(m)o Slovenci leta 1918 postali manjshina tako v Italiji, na Madzharskem kot tudi v Jugoslaviji (!).8 V smislu definicije manjshine edino Koroshci niso bili manjshina – ostali so v »svoji« drzhavi, in to po svoji volji, pa naj se slishi she tako groteskno ali shizofreno.9

Kot v resnici shizofreno se je namrech izkazalo slovito cerkveno tutorstvo/zashchitnishtvo tudi tokrat. Konec 19. stoletja je mimo jozhefinskega cerkvenega intervencionizma v gospodarski sferi na Slovenskem pochasi, a vendarle nastajala plast delavstva. Selitev zhelezarstva z Jesenic na Trzhashko – in gospodarski razvoj Trsta nasploh – je pripeljala tja nove delavce, od tega veliko Slovencev. Trst je postal najvechje slovensko mesto. Svobodnjashke struje med Slovenci so zahtevale slovensko univerzo. Slovenci so bili prisotni v javnem zhivljenju. Nastale so mnoge pomembne nacionalne institucije, financhne, gospodarske, prosvetne, kulturne, politichne. Politichne okolishchine konec 19. stoletja so bile Slovencem na obmochju »Küstenländer« naklonjene, saj je na jugozahodu monarhije pritiskal italijanski iredentizem. Verjetno ni bilo nakljuchje, da je polozhaj trzhashkega guvernerja pripadel Slovencu.10 Tudi denar za ustanovitev univerze je bilo mogoche pricheti zbirati pod pokroviteljstvom »presvitlega« cesarja. Ochitno je na dvoru za trenutek prevladala ideja z mochnimi Slovenci ustaviti italijansko ekspanzijo. Zato so podprli slovenski nacionalni potencial. Kako je potem dejansko potekala diverzija, ki je zrushila nabirko in pobudo, namesto tega pa ustanovila zasebno shkofijsko srednjo sholo v Shentvidu nad Ljubljano, je mogoche le slutiti.11 Ochiten pa je vsakomur vzrok in uchinek te Jeglicheve diverzije.

»Vsezaverodomcesarjevsko« cerkveno zashchitnishtvo je s chasom vech kot ochitno prishlo v navado in v zanimivo maniro. Narodna prebuja je postala zlasti v 19. stoletju vsesploshna. V bolj ali manj ekstremni obliki je zajela vso Evropo. Nashe dezhele so posebej mochno chutile nemshki nacionalistichni sunek. Dunajska oblast je postala povsem nemshka in sporadichni pojavi slovenskega nacionalnega (samo)zavedanja so bili motnja. Jozhef II. je z nasilnim poizkusom uvedbe popolnoma nemshkega uradovanja v slovenskih dezhelah povzrochil odpor, in je moral odnehati. Ponemchevanje uradnega in javnega zhivljenja se je nato uveljavljalo po korakih. Tu je nashla svojo nisho Cerkev, ki je narodnozavedno potenco ljudstva usmerila v religiozno obmochje. Pobozhnosti, cerkev, romanja in zakristija so postali nadomestki, kjer se je sproshchala slovenska etnichna potenca in koder so sproti trebili narodnopolitichne nastavke. Nacionalizem, politika, oblast in denar so vse bolj postajale grdobije, s katerimi naj se ukvarjajo oni drugi, blago in ponizhno slovensko ljudstvo pa se je vzneseno zgrinjalo okoli narodovih verskih svetinj.12 Nemshka dunajska oblast je zaznala to zanjo pozitivno dimenzijo dogajanja in je bila pripravljena Cerkev ustrezno nagrajevati.13 Slovenske molitve in pobozhne pesmi nemshkemu nacionalistichnemu ekspanzionizmu pach niso bile v napoto pri njegovem pohodu na Jadran in v smeri Bizanca. A zavzetost visokega klera je bila brezmejna. Znan je primer ljubljanskega shkofa, Slovenca Jakoba Missie, ki je cesarjevi pobudi, da se v slovenskih dezhelah uvede obvezna pridiga v slovenskem jeziku, ugovarjal, chesh da tako ali tako vsi znajo nemshko. Plachilo – nagrada – je prishlo kmalu: postal je kardinal.14

Kulminacijo duhovnega nacifashistichnega nasilja nad Slovenci je tako mogoche videti prav v likvidaciji libertarnih prizadevanj za slovensko univerzo in v kraji zanjo zhe zbranega denarja.15 Namesto univerze je potem zrasla slovenska zasebna cerkvena srednja shola, ki kljub vztrajnemu frazarjenju ni bila niti prva niti edina16 – je pa bila odlochilen dejavnik, ki je zaustavil razvoj zhe tako skromnih poganjkov slovenske moderne drzhavotvorne ideje. Dotlej so namrech slovenski maturanti, ki so popolnoma obvladali nemshki in tudi druge jezike, lahko svobodno nadaljevali shtudij na mnogih evropskih univerzah. Tudi mnogi izmed tistih, ki so jih pri shtudiju podpirali domachi zhupniki, so se uspeli izmakniti cerkvenemu objemu in so doshtudirali »civilne« stroke, za razvoj nacionalne politichne misli, znanosti in tehnike she kako pomembne. Samo slovenska srednja shola, in she ta popolnoma pod cerkvenim vplivom, pa je otezhila vsako drugachno nadaljnjo shtudentovo pot, razen bogoslovja. Tudi vsak drugachen nadaljnji shtudij maturantov cerkvene gimnazije je bil izkljuchno v znamenju cerkvenih potreb in nadzora. Sam pobudnik te slovenske srednje shole je zapisal, da je bil glavni vzgib za njegovo prizadevanje dejstvo, da tuje univerze slovensko mladino kvarijo. Ne nazadnje o namenih in ciljih dovolj pove v ochi bijochi napis na prochelju: Kristusu, zvelicharju sveta.17 O vzgojnih principih in metodah uprave in vodstva zavoda pa so veliko povedali nekateri slushatelji. Pravzaprav o tem najvech pove dejstvo, da je prichevanj malo, tako velik je bil strah vse do konca. Prichevanja dajo slutiti, kako okvarjene znachaje je zavod produciral. Nasilje pooblashchencev nad sosholci v posameznih »divizijah«, kakor so imenovali skupine dijakov v velikanskih, kasarnishkih oddelkih, je bilo mochno problematichno. Prenapetost posameznikov iz vodstva je vse do konca povzrochala trenja celo v samem vodstvu. Jeglichev favorit Gnidovec, kasnejshi shkof v Skopju, je s svojim izzhivljanjem nad she otroki povzrochil revolt med profesorji in je moral oditi.18 Bilo bi zanimivo analizirati, kolikshen je bil delezh tako vzgojenih prenapetezhev pri kasnejshem trku dveh ideologij v razmerah okupacijskega kaosa.

Je pa she ena skrajno problematichna posledica cerkvenega skrbnishtva nad nacionalnimi rechmi. Po sami logiki stvari se je Cerkev vse bolj ukvarjala z gospodarskimi dejavnostmi. Je seveda resnica, da je veliko duhovnikov nesebichno delalo za gmotno korist svojih zhupljanov, da so mnogim reshevali usodna eksistenchna vprashanja. Je pa tudi res, da so zhupnikova gostilna, trgovina in marsikje she mesnica in roka nad zadruzhnishtvom in prosveto hochesh nochesh ustvarjale monopolna razmerja in marsikje, kljub nespornim dobrodelnim uchinkom, rodile trajne zamere, sovrashtvo, »lochitev duhov« tudi na tem podrochju. Neizogibno je tudi naneslo, da tisti, ki se ni vkljuchil v cerkveno/versko okolje, ni imel skoraj nobene mozhnosti za gospodarsko uspeshnost, razen v nemshkem okolju. Vse »slovensko« je bilo trdno v rokah Cerkve. Ker pach niso bili vsi slovensko zavedni ljudje tudi cerkveno razpolozheni, je iskanje boljshe prihodnosti v tujini, namesto vdinjanja osovrazhenemu tujcu doma, zavzelo izjemen obseg. Emigrantstvo, umikanje, tudi beg iz domovine je she ena zlochesta posledica pojava, ki ga drugod v civiliziranem svetu ne belezhimo. Sprevrzhenost te vrste se she dandanashnji kazhe v skoraj obozhevanju izseljenstva, namesto priznanja onim, ki se doma spoprijemajo s tezhavami in ohranjajo domovino in slovenstvo. Ali pa v nekritichnem sprejemanju dezerterstva cele vojske, ki se je sama hvalila s svojim domobranstvom, kot nekaj povsem normalnega. Celo priznanemu pisatelju se she pred dobrim desetletjem ni zdelo zavrzhno odvrachati rojake od prizadevanj za suvereno lastno drzhavo, ker da jih tako ali tako chaka ona druga, vechna, nebeshka Slovenija ...19 Privoshchljivo muzanje kakega navdushenca iz nasprotnega tabora seveda nikakor ni utemeljeno. Pochetje boljshevistichnih zanesenjakov je povsem, do detajla, primerljivo. Tako po metodi kot po uchinkih. Partijsko bicikliranje, elitizem in sektashtvo je konec koncev she presegalo dosezhke klerikalizma. Pach skladno z maksimo o dobrem uchitelju, chigar kvaliteta se kazhe tako, da ga uchenec prekosi.20

Brez ozira na moralne in politichne vzgibe delovanja cerkvenega vrha je bila posledica tega sto let trajajochega delovanja ne le popolna »lochitev duhov« in ekstremni verski shovinizem, ochiten v znanem geslu: »Samo katolichan je lahko Slovenec«,21 marvech in predvsem popolna odsotnost slovenske drzhavotvorne misli. V usodnih trenutkih na zachetku dvajsetega stoletja, ko so drugi evropski narodi z dosti mlajsho drzhavnostno tradicijo od nashe slovenske – karantanske – vzpostavljali svoje moderne nacionalne drzhave, s(m)o Slovenci berachili po Balkanu in cerkveni dostojanstveniki so panichno iskali novi »Dunaj« – novega gospodarja, kateremu bi prodajali ukrocheno slovensko chredo. Politichna smetana drugih narodov chrno-zholte monarhije je zhe desetletja prej gradila svojo moderno drzhavnostno identiteto. Obiski pri voditeljih sil Antante zhe davno pred koncem vojne so prinesli trdno zavezo najvplivnejshega izmed voditeljev, Wilsona, da za vsako ceno uresnichi samoodlochbo narodov. Cheshki Masaryk je imel ob koncu vojne zaradi svojega »minulega promocijskega truda« kaj lahko delo pri vzpostavljanju suverene Cheshke republike. Ker so bili sosednji Slovaki (nomen!), podobno kot Slovenci, politichno bosi oz. obuti v cerkvene strukture, je dobil za povrh she Slovashko.22 Za kako sprevrzhena dejstva gre v slovenski zadevi, postane ochitno, ko opazimo, da je v chasu, ko ni bilo nikjer nobenega ekumenizma, ampak je med Vatikanom in pravoslavjem vladalo pravo sovrashtvo, slovenska katolishka cerkvena elita naravnost drvela v objem balkanskega pravoslavnega monarha. Zagotovo je bil strah pred izgubo njenih stoletja trajajochih »vsezaverodomcesarjevskih« pridobitev in privilegijev vech kot brezmejen. Da so s svojega (pridobitnega) stalishcha ravnali prav, se je izkazalo tik preden je slovenstvo (tudi) po njihovi zaslugi utonilo v novo katastrofo druge vojne in revolucije. Kot poplachilo za »trud«, ko so s prizhnic svojim podanikom »pojasnjevali« sporazum Cvetkovich-Machek med Srbi in Hrvati, so od Beograda v rezhiji Antona Koroshca dobili celo tisto premozhenje, ki jim ga je poprejshnji dunajski gospodar odrekel: freisinshke in briksenshke fevdalne posesti, ki nikoli v zgodovini niso bile last Cerkve.23 Bile so drzhavni fevd, zhe pred stoletjem in pol sekulariziran – uprava je bila odvzeta cerkvenim knezom. Ker so bile na zemljishke posesti/fevde zhe od nekdaj vezane patronatske pravice in dolzhnosti, je dunajska vlada iz sekulariziranega premozhenja oblikovala »verske sklade« in del dohodkov namenjala verskim potrebam. Povrshna »stroka« pa ima ochitno vtis, da gre za cerkveno lastnino ...

Koliko je omenjeno druzhbeno naci(klero)fashistichno nasilje imelo zraven pri razrastu revolucionarnega nasilja in pri grozovitostih v nashi dezheli med vojno in po njej, bo razkril chas.

Duhovno nacifashistichno nasilje nad Slovenci je torej glavni vzrok in razlog, da smo, chetudi znamenita drzhavotvorna etnija v Evropi, s prvimi zapisanimi besedili v jeziku, ki ni latinski ali grshki, s prvo dokumentirano in izprichano svatensko drzhavno prakso, z epohalnimi deli na prvem vlaku, ki je evropske nacije odpeljal v kulturno sodobnost, zakrneli, obstali osamljeni v podalpskem zakotju, zdesetkani in razkosani prebivakirali polovico zadnjega stoletja, padli v brezno okupacije in revolucije ter komaj obstali na pozhganem, razrushenem, s trupli posejanem preostanku svoje domovine. Morebiti bi s svojo osamosvojitvijo po tej stoletni kalvariji lahko veljali za eklatanten dokaz smotrnosti Stvarstva, ki navsezadnje vendarle vzpostavi pravichno stanje stvari.

 

 

Geopolitichno nacifashistichno nasilje

 

Tudi geopolitichno nacifashistichno nasilje kot ekspanzionizem sosedov je besnelo nad Slovenci skoz vso znano zgodovino. Vsem svechenikom in apostolom ideoloshko in politichno kontaminirane zgodovinske misli velja najprej povedati, da je beseda »Slovenci« v tem kontekstu terminus technicus, ki pomeni ljudi slovenskega jezika, ki so od zachetkov naseljevali dezhele vzhodnih Alp in obrobja. Tujci in domachini so tako ali drugache poimenovali te prebivalce, njih znachilnosti – govorice in drzhavotvornega svatenskega duha – pa niso mogli ne zatajiti ne skriti niti ju ni dokonchno zadushila nacifashistichna manipulacija. Jezika ni povozila niti dobro plachana akademska svojat, ki si je prisvojila oblast nad narodovo govorico, niti ni drzhavotvornega karantanskega instinkta izvotlila jata zmedenih ali prodanih narodnih voditeljev. Kjer so ljudje obmolknili, so vpila dejstva, je prichala kulturna krajina in so zveneli toponimi.24 Kljub vsemu se je preprosto slovensko ljudstvo ob pravem trenutku, vech kot pol tisochletja potem, ko so izzvenele slovenske drzhavne prisege na Svatnah, znalo odzvati in ujeli smo zadnji – ter morebiti edini – vlak v moderno drzhavno samostojnost.

Pogled na ostanek ostanka nekdanje slovenske resnichnosti, na ozemlje danashnje Republike Slovenije, pricha o nenasitnem geopolitichnem nacifashistichnem nasilju vseh sosedov. Posebnost Slovenije, njenega ozemlja in ljudi je, da je ves znani zgodovinski chas samo izgubljala ozemlje in prebivalce, ki bi se she upali imenovati Slovenci, lakomni nacifashizem sosedov pa je pridobival oboje –  ozemlje in prebivalstvo. Le geografskim znachilnostim, zaprtosti, tezhji prehodnosti nekdanje vojvodine Kranjske gre zahvala, da je ostala od vseh slovenskih dezhel do najnovejshih chasov skoraj popolnoma slovenska. Celo osrednje obmochje nekdanje Karantanije, vojvodina Koroshka, ki je bila she sredi 19. stoletja srchika slovenskega narodnega zhivljenja, je zhe pred prvo vojno podlegla raznarodovalnemu pritisku. Odtlej pa je tam vedno manj tistih, ki si she upajo povedati, kaj so. Prav farsichno je, da so si lakomni sosedje morali prisvajati celo nasho slovensko dedishchino, saj svoje ali sploh niso imeli ali ni bila dosti vredna. Skladno z naravnimi zakonitostmi pa so imeli tolikanj vech fizichne mochi in primitivnega gona po nasilju. She bolj neverjetno, a tudi tragichno pa je, da s(m)o se celo sami Slovenci rade volje in lahkomiselno odpovedovali lastnim koreninam, svoji lastni zgodovinski dedishchini, drzhavnostni tradiciji, prichevanjem. Podlo odrekanje slovenskosti zgodovinskim dejstvom, kar pospesheno zganja celo sodobna zgodovinska »znanost« pri nas, presega vse meje. »Stroka« sistematichno taji notorichne resnice. Iz javne zavesti je povsem izrinila delezhe Slovencev in slovenskih dezhel zlasti pri kulturnem in politichnem razvoju v shirshem okolju. Malokomu je she znano, v javnosti pa sploh ni, da so celo slavni Dunajski dechki slovensko delo. Njihov ustanovitelj je Ljubljanchan, Jurij Slatkonja, ki je bil tudi prvi shkof novoustanovljene dunajske shkofije. Delezh slovenskih diplomatov in emisarjev na dvorih od Shpanije prek Rusije do Carigrada je skoraj popolnoma zamolchan. Nekoliko bolj – a vechjidel omejeno na ljubiteljsko prizadevanje – je obdelan le Herberstein in njegovi Moskovski zapiski, pa she to verjetno le iz razloga, ker mu »stroka« podtika nemshko poreklo. Imamo torej opravka s popolno zaroto. Po eni strani zamolchevanje delezha Slovencev in slovenskih dezhel, po drugi strani pa rasistichno samoodpovedovanje delezhu vseh, ki jih morejo razglasiti za tujce, cheprav so se rodili tukaj in so njihove rodovine zhivele v nashih dezhelah stoletja. Pochetje slovenske zgodovinske stroke bi veljalo preuchiti z vidika blutundbodenskih rasitichnih kriterijev. Kaj drugega je odrekanje »domovinske pravice« pomembnim ljudem le zato, ker so imeli priimek ali ime nemshko zapisano? 25 Povedanemu velja dodati povsem istovrstno shkodljivo ravnanje (ne le) na Koroshkem, kjer se Slovenci brez razmisleka (samo)razglashajo za manjshino. Kakor bi nekdo svojo hisho odprl na stezhaj tujcu, sam pa bi se stiskal v kaki ropotarnici. Ni mogoche odobravati zamolchevanja za Koroshce tako silno pomembnega dejstva, da je sedanja Avstrija dobila pravico do obstoja zaradi protinacistichnega boja Koroshcev, koroshkih Slovencev, ki so se nasilju uprli z orozhjem. Ta oborozheni boj je bil argument Dunaja, ko je uveljavljal pravico do suverenosti Avstrije, kakor je dolochala Moskovska deklaracija.26 Nikjer drugje na ozemlju danashnje Republike Avstrije namrech ni bilo uchinkovitega oborozhenega odpora, razen slovenskega partizanskega na Koroshkem. Vsa preverznost ideoloshke zakrknjenosti se kazhe v ignoranci tega dejstva, ki si ga – verjeli ali ne – privoshchi prav prizadeta »manjshina« sama. Nikoli se ne sklicuje na to dejstvo. Raje zhdi v svojem »manjshinskem« kotu in moleduje za krajevne table ... Ne pomaga niti poshtena, drzhavnishka poteza Dunaja. Nagovor druge predsednice avstrijskega parlamenta ob proslavi na Ljubelju (2006) je ostal popolnoma brez odmeva.27

Shirshi javnosti ni znan she eden, posebej perfiden poseg v slovensko koroshko dedishchino. Che komu, je Slovencem jasno, da Koroshka odmeva od slovenskih pesmi, prastarih besedil in she starejshih melodij. Sploshno je tudi znano, da je vechglasno ljudsko petje zelo redka posebnost, ki pa je med Slovenci nekaj obichajnega, tipichnega. Dejstvo, da je zborovsko ljudsko petje med nemshko govorechimi ljudmi mochno razvito le na Koroshkem, mora prav gotovo zbuditi pozornost. Zelo hitro je mogoche tudi priti do odgovora. Sredi 19. stoletja je namrech Koroshec Thomas Koschat (Tomazh Koshat!) iz Vetrinja28 slovenskim pesmim podlozhil nemshka besedila in z drzhavno podporo organiziral intenzivno kampanjo z gostovanji pevskih zborov doma in po svetu. Tako je nemshka linija preprichala svet o nemshkosti Koroshke. Seveda je zhe povprechno glasbeno razgledan poslushalec opazil nenavadno mrmranje, kadar je zaradi slovenskemu jeziku ustrezne melodije besedilu v nemshchini zmanjkal kak zlog ...

Shirno obmochje slovenskih krajin, ki je, kakor povedo viri in klichejo toponimi ter kulturna krajina, segalo tja do Podonavja na severu, v Panonijo na vzhodu, dalech v Posavino na jugovzhodu in v Benechijo na zahodu, je pohlep geopolitichnega nacifashizma v nekaj stoletjih zreduciral na trikotnik, stisnjen med obronke jugovzhodnih Alp, skrajni zahodni rob Panonije in trzhashko zaledje. Prav za toliko, kot so nam ukradli, so sosedje nabreknili.29 In naj je she tako shokantno za treznega prebivalca zelenomodrega Planeta, she vedno niso siti. Med seboj se lochijo le po metodi. Eni bolj, drugi manj zviti, spretno prevarantski, nekateri bedasto primitivni, oshabni ali shtorasti, vsi po vrsti pa dosledni in uchinkoviti. Ker torej niso kaj dosti med seboj razlichni, zadoshcha poblizhe pogledati »uspeshno« prizadevanje soseda na jugovzhodu.

 

Znova pride prav geografski dosezhek – veliki atlas, ki je nastal leta 1900 sredi najmanj Slovencem naklonjenega novokolonialnega nemshkega imperija, v Berlinu. Nemshka natanchnost in doslednost prikazhe prav vse relevantne podrobnosti dalech v preteklost. Presek ozemeljskih pridobitev jugovzhodne sosede razodeva, koliko je nabreknila v zadnjih stoletjih. Danes uveljavljeno njeno skupno ime je bilo prvotno neznatna krajina med »hrvatskim« (sic!) Zagorjem30 in Gorskim Kotarjem.31 Slavonija in Dalmacija, ki sta danes integrirani v skupnost, sta bili ves chas kronovini zase, kolikor je mogoche tako imenovati vse do konca prve vojne madzharskim kraljem podrejeni dezhelici. Poleg tega je zelo pouchen pogled na karto, ki kazhe razprostranjenost posameznih verstev. Vsa dezhela od vkljuchno Dalmatinske Zagore prek Kninske krajine mimo Karlovca do Save je oznachena kot grshko ortodoksna. Prav tako velika obmochja Posavine med Pozhego in Donavo.32 Le odkod nenadoma ta nabrekla antemuralekristjanska novota, ki si je po prvi vojni prilastila nikdar njen Chakovski okraj do zliva Mure in Drave, po drugi vojni pa she Istro, ki ne le, da nikdar ni bila njen del, temvech sploh nikoli v zgodovini ni bila z njo v stiku? 33 Reshki okraj je dobila izkljuchno zahvaljujoch potrebi, da Dunaj potolazhi Budimpeshto, in je zato Madzharska dobila Reko kot svoje svobodno pristanishche. Vse od tod proti severu in jugu je bilo avstrijsko – Küstenländer.

Za danashnjo rabo je zelo pomembna celo podrobnost, kako je potekala meja od Reke do Karlobaga:

Sosednji mednarodnopravni strokovnjaki in strokovnjaki pomorskega prava (tako se sami postavljajo) v zvezi s stanjem v Piranskem zalivu v en glas trobijo, kako ni bilo nikoli nikjer primera, da bi bilo morje v eni drzhavi, obala pa v drugi.34 Naj izvolijo pogledati karto podvelebitske obale iz leta 1900, pa bodo morebiti opazili, da meja med Avstrijo in Ogrsko poteka po obalni chrti od Sushaka do Karlobaga, kjer se shele dvigne na grebene Velebita. Tako se na njihovem domachem zelniku sesuje v prah fama, s katero poskushajo briljirati pred neukimi, ki ne opazijo popolnoma enako potekajoche mejne chrte med Hong Kongom in Kitajsko, ki je bila stoletna meja med dvema drzhavama in je to she vedno na svoj nachin. Ni potemtakem presenechenje, che si lakomnost po vsem stoletnem zhretju tujega privoshchi she naprej lomastiti po slovenskem Piranskem zalivu, po snezhnishkih bregovih, po Gorjancih ter po lokah in tokavah ob Muri. Ravnanje, ki v celoti razlozhi na prvi pogled sicer presenetljivo nacistoidno obnashanje sosede v obdobju nacifashistichne strahovlade med drugo svetovno vojno.

Pravzaprav vsak pogled v minule chase odkrije nova dejstva, ki povedo, da obnashanje juzhne sosede ni nikakrshno nakljuchje, marvech je logichno nadaljevanje obichajne prakse na zgodovinskim okolishchinam ustrezen nachin. Le sobivanje v skupni jugoslovanski drzhavi, kjer charshija ni dovolila nobenih vojashkih in drzhavnih premislekov, kaj shele razprav, o chemerkoli vojashkem ali drzhavnostnem mimo srbskih epopej, je utishalo med Slovenci zhiv spomin na stoletja, ko so prek Kolpe in Sotle leto za letom vdirale tolpe roparjev in morilcev. Ti nenadni napadi iz gozdov na nich hudega sluteche kmete na polju, mirne vasi in naselja, so osiromashili dezhelo in zdesetkali prebivalstvo. Tolpe so se pritajeno premikale skozi gozdove in brez opozorila napadale tudi dalech v notranjosti – na Gorishkem, Koroshkem, Kranjskem in Shtajerskem. To niso bile redne vojashke enote. Zato je poimenovanje »turshki vpadi« napachno. Odseva posledice politichno vsiljene »bratovske ljubezni« z juzhnimi sosedi. Tolpe so bile namrech sestavljene iz ljudi zelo podobne govorice, blizhnjih sosedov z onega brega. Marsikdaj je bilo celo tako, da so isti ljudje, ki so podnevi ali prek tedna sluzhili krajnskim vojashkim poveljnikom v protiturshkih mejnih utrdbah Karlovcu ali Bihachu in drugod, ponochi ali za vikend zganjali morilsko, pozhigalsko obrt na Slovenskem. Tudi v mejashkih, krajinskih utrdbah in med tamkajshnjimi vojnimi pohodi so radi skrajshali za glavo ali ugrabili kar svojega slovenskega poveljnika.35 Ugrabljanje ljudi, ki je dandanashnji posebnost blizhnjevzhodnih muslimanskih okolij, je bilo v nashih krajih za chasa »turshkih vpadov« vsakdanjost. Tolpe »Turkov« so pobijale vse starejshe, otroke, zlasti moshke pa so odvlekli s seboj, da so jih prodali za janicharje, za suzhnje ali – dekleta – za hareme. Posel je bil cvetoch she zlasti zaradi posebej zvite domislice. Najraje so namrech ugrabili kakega vplivnega veljaka, vojshchaka, plemicha, potem pa so nastopili dubrovnishki trgovci kot posredniki. Ponudili so Krajncem mozhnost odkupa. Seveda so slovenski sorodniki radi segli globoko v zhep/skrinjo, da bi dobili nazaj svojega chloveka – resnici na ljubo dostikrat skoraj zhe mrtvega. Za cekine iz te odvratne trgovine so rasle dzhamije36 in dubrovnishki Stradun bi lahko bil tlakovan s slovenskim zlatom.

V zvezi s »turshkimi« vpadi je treba povedati tudi tole: nenadni napadi na popolnoma neprichakovanih krajih – ta znachilnost je dokaz, da napadalci nikoli niso bile redne turshke vojashke enote, ampak tolpe »honorarcev« iz soseshchine. Le ti so se mogli in znali pritajeno priblizhati naseljem dalech v notranjosti. Tudi niso nikoli napadli vechjih utrjenih krajev. Torej ochitno »niso imeli chasa«, za redne vojashke enote to ne bi bila posebna tezhava. A redne vojske so bile vedno pravochasno na ocheh, ogleduhi in kurirji so lahko pravochasno opozorili na premike, in slovenske redne chete so vedno zmagovale – zhe pred znamenito bitko pri Sisku, ki she zdalech ni bila edina slovenska zmaga nad Turki. Tolpe pa so bile problem, ker redne chete niso mogle biti pravi chas na kraju napada. »Partizanski« nachin vojevanja je bil torej zhe takrat uspeshen oz. je jasno, odkod je prishel v nashe kraje med zadnjo svetovno vojno. So pa Slovenci izumili sijajen obveshchevalni sistem, ki je bil popolnoma uchinkovit in edinstven (poleg enako unikatnih in uchinkovitih obrambnih naprav – taborov). To so bile grmade na dalech vidnih vrhovih.

Ni odvech spomniti na she eden zelo zanimiv vidik. Iz zgodovine slovensko-hrvashkih odnosov ni znan le pojem »zemljokradice«. Enako, che ne bolj, je znano, kako so slovenski »voditelji« ves chas nekam lezli tamoshnjim. Vchasih prav neokusno. Obozhevanje »hrvashkega drzhavnega prava« je mejilo na aboto. In je tudi bilo abotno. Che namrech znana dejstva pogledamo natanchneje in brez predsodkov, se prikazhe sila zanimiva podoba. Namesto obozhevane hrvashke »drzhavnosti« in podjarmljenih »Krajncev« ugledamo Slovence, ki vladajo Hrvatom. Dejstvo je namrech, da so bili Hrvati ves chas podrejeni Madzharom – ne konstitutivni element madzharske kraljevine, marvech podjarmljena dezhela. Madzhari so jim dolochali upravnike, ki so nosili madzharsko ime ban. Prav tako so Madzhari ustanovili svojo shkofijo v Zagrebu in zgradili stolnico, posvecheno Shtefanu, madzharskemu kralju. Popolnoma druga situacija kot pri nas. Habsburzhani so se sicer res z bojem polastili velikokarantanskega Otokarjevega vojvodstva. Koliko jim je pomenilo biti vojvoda v karantanski dedovini, se pokazhe v tem, da cesarju Rudolfu Habsburshkemu ni bilo dovolj premagati Otokarja, ampak ga je ukazal celo zahrbtno, neviteshko, po konchanih bojih, umoriti (1278). Umazano delo so sicer zanj opravili ukrajinski Polovci (morebiti so bili zraven tudi Madzhari), a ga je ta zlochin vseeno stal cesarske krone: papezh je ni hotel polozhiti na glavo morilcu kralja ... Vendar je bilo za vojvodstvo v dezhelah slovenske Karantanije, ki bo prinashalo potomcem krono rimskih cesarjev, vredno veliko tvegati. Habsburzhani so vedno gledali (in se zhenili) dalech naprej. In tako se je tudi zgodilo, da je legitimni, do 16. stoletja tudi dejansko obredno v slovenshchini ustolichevani slovenski knez, in od leta 1806, po ukinitvi Svetega rimskega cesarstva, avstrijski cesar, do konca prve vojne vladal kot kralj tudi Madzharom in njim podrejenim Hrvatom. To pomeni, da od znamenitega hrvashkega drzhavnega prava ne ostane veliko. Slovenski vojvoda – torej Slovenci smo jim vladali ...

 

Pogled na zverizheno preteklost slovenskih dezhel in ljudi ni spodbuden. She zadnje nastavke optimizma odpihnejo obnashanje, govorjenje in dejanja slovenskih politikov, polit-diplomatov in uradnikov. Tezhko bi nashli v zgodovini primer tako poniglavega ravnanja. Drugache si tega nenavadnega pojava ni mogoche razlozhiti, kot da se spomnimo prej obravnavanega druzhbenega nacifashistichnega nasilja nad Slovenci. Kako dalech so lahko padli vodilni slovenski kleriki v svojem hlapchevanju tujcem in ideologiji, dovolj ilustrira zapis najbolj cenjenega slovenskega cerkvenega filozofa, doktorja Alesha Ushenichnika, v agitki za Jugoslavijo: »Pa zakaj se Slovenci tako upirajo zdruzhenju s Hrvati? Saj bi izgubili le jezik, sveto vero bi pa ohranili.« Karkoli pripomniti k temu dosezhku bi bilo perverzno bolj, kot je perverzna zhe sama zapisana misel. Pa se tudi ni treba zamujati s pripombami. Na izbiro je she brez shtevila dosezhkov te vrste. Od zhe prej omenjenega dobrih sto let starega klerikalnega gesla, da ni Slovenec, kdor ni katolik, do dosezhka ljubljanskega nadshkofa iz zadnje chetrtine dvajsetega stoletja, da je Jugoslavija edina prihodnost za Slovence.37 Kakor je po eni strani povsem razumljivo, da sta narodnozavedni chut in drzhavotvorna misel ljudstva, ki stoletja jechi pod tako poshastno sprevrzheno indoktrinacijo, obsojena na izginotje, je po drugi strani dokaz njegove neverjetne potence, prav genetske naravnanosti v drzhavnost in zakonitost, to, da se je skoraj do konca zatolcheno vzpelo v obnebje suverenih nacij na Planetu, in da s svojo uspeshno, zgledno drzhavo kljub vsem spotikanjem in lastnim slabostim pricha, da pradavna ustolichevalska demokratichna praksa in slovenska karantanska drzhavnost nista bili nikakrshno nakljuchje. Vse je trdno vsajeno v nravi slovenskega ljudstva. Te danosti so Slovenci ohranili v domachi dezheli, posejali pa so jo sami ali obchudujochi tuji prichevalci she dalech naokoli.

 

Andrej Lenarchich, poslanec prvega sklica

 

 

 

 

Opombe:

 

1 Mozhen bi bil tudi izraz »klerofashistichno«, a bi bil manj vsepoveden, che uposhtevamo, da »nacifashizem« dejansko pomeni vsako nacionalno/drzhavno podprto nasilje zaprtih klik/korporacij nad svobodnim ljudstvom;  torej avtomatichno zajema tudi cerkveno nasilje, saj se je cerkvena posvetna moch utelesila v drzhavi sui generis – tj. v Vatikanu.

2 Nachin opisovanja pove, da gre izkljuchno za Slovence in Bavarce. »Slovani« in »Nemci« sta le pomozhna, nova, pavshalna »strokovna«, nacionalistichna pojma, ki sta se pojavila mnogo kasneje. »Nemci« pred 14. stoletjem sploh niso obstajali, »Slovani« so pa berlinska izmishljija s sredine 19. stoletja.

3 Spamers Hand-Atlas, Leipzig 1900.

4 Peter Vodopivec: »... zhe v tistem zgodnjem jutru nashe lastne zgodovine (torej gre definitivno za nas!), ko so morda nekaj deset ljudi obsegajocha (»morda« se tiche shtevila – ne ali je ali ni res!) slovanska (!) krdela (!) prvich pridrla (!) v Alpe in zachela naseljevati ozemlje, na katerem zhivimo she danes...«. Dokumenti slovenstva, Cankarjeva zalozhba, Ljubljana 1994.

krdélo – neurejena, navadno manjsha skupina zhivali: krdelo konj, psov / volkovi se druzhijo, zbirajo v krdela / ovce so prihajale v krdelih / star. krdelo ptic jata // nav. slabsh., s prilastkom skupina ljudi: pred hisho se je podilo krdelo otrok; na cesti stoji krdelo zhensk / sovrazhna krdela / ekspr. celo krdelo obchudovalcev je stalo okrog nje (SSKJ).

5 Vzemi in beri: Katolishka prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih dezhelah 1564-1628, Hermagoras/Mohorjeva, Styria, Graz-Wien-Köln 1994.

6 Shtevilo »krajnskih« in drugih slovenskih shtudentov zlasti na dunajski in padovanski univerzi je bilo vedno enormno visoko, brez cerkvene podpore pa niti do tja niti od tam ni bilo lahko priti. (Dunaj in Slovenci, Ljubljana 1994; Slovenski Dunaj, Mohorjeva, Celovec-Ljubljana-Dunaj 1995).

7 Matija Majar-Ziljski (Goriche, 1809 – Praga, 1892).

8 Nobenega preizkusa ljudske volje ni bilo.

9 Referendum bi se brez delezha Slovencev izshel neugodno za Nemce.

10 Brat arhitekta Maksa Fabianija, visok funkcionar tajnih sluzhb. Oba sta bila dobro zapisana na dvoru.

11 Razumljivo je, da povsem cerkvi in klerikalnim strankam podrejeni mediji in stroka po prvi vojni o tem niso pisali. Iz razlichnih virov pa je vseeno mogoche povzeti dogajanja, she zlasti na podlagi »negativa« – odsotnosti podatkov. Tako je npr. dovolj zapisanega o tem, kako je Tavchar nagajal Jeglichu, da ni mogel zidati shole na cerkvenem zemljishchu v Ljubljani, ampak je moral iti dalech v Shentvid. Nihche pa se ne vprasha, kako to, da tako nesporno zavedni Slovenec pisatelj Tavchar nasprotuje shkofovi »slovenski« pobudi. Stvar postane razumljiva, che se spomnimo, kaj je pomenila slovenska srednja shola namesto slovenske univerze, za katero so si prizadevali Tavchar, Cankar in ostali necerkveni domoljubi.

12 She dandanashnji se slovenska drzhava/demokracija spotika ob posledice te rushilne dejavnosti. Jasno, da pendant klerikalizma, pol stoletja vladajochi boljshevizem, ni ravnal nich drugache kot njegov uchitelj. Na popolnoma enak nachin si je prisvajal vse drzhavno, plebs pa z omenjenimi gesli odvrachal od udelezhbe v politiki. Boljsheviki so seveda uporabili druge ventile za sprotno sproshchanje drzhavnostnega, politichnega, soupravljalskega naboja pri ljudeh. Namesto pobozhnjakarstva, romanj in pobozhnosti je negoval SZDL, mnozhichno karikaturo strankarskega udejstvovanja, »delovne akcije« in chashchenje »voditeljev«.

13 – Duhovniki spet prevzamejo vodenje matichnih knjig (1814).

Odnose med Cerkvijo in drzhavo poslej ureja drzhavno ochetovsko pokroviteljstvo, ki zagotavlja drzhavi velik vpliv pri reshevanju cerkvenih zadev. Milejshe nastopanje Leopolda II. in Franca I. ne more prikriti dejstva, da so she vedno v veljavi jozhefinska nachela, po katerih naj Cerkev sluzhi drzhavi in da naj se duhovnik chuti »v cerkvi uradnika«. Zato morajo po cerkvah she vedno razglashati in ljudem pojasnjevati vladne odloke, duhovniki morajo porochati vladi, kako se ljudje odzivajo na vazhnejshe gospodarske in politichne ukrepe. Po drugi strani pa se je drzhava she vedno vtikala v cerkvene notranje zadeve, zahtevala odobritev vazhnejshih cerkvenih odredb, bdela nad cerkvenim premozhenjem, budno spremljala pastoralno delovanje duhovnikov in nadzirala njihovo zasebno zhivljenje. Istovetenje Cerkve z drzhavno oblastjo (zveza »trona z oltarjem«) je bilo v ocheh ljudstva kamen spotike, ker se je zdelo, da sta vera in Cerkev le policijsko orodje.

Drzhava je seveda taki duhovshchini rada priskochila na pomoch v materialnih stiskah z dopolnili kongrualne plache (Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Mohorjeva, Ljubljana 1991).

14 Te vrste imenovanja so bila v Avstro-Ogrski domena cesarja.

15 Na pobudo zhupana Hribarja, njegove skupine in s podporo ministra za uk in bogochastje, viteza Hartla, so ustanovili »Cesarja Franca Josipa vseuchilishki fond«. Zarota s cerkveno privatno srednjo sholo je pripeljala tudi do kraje tega denarja. Potroshila ga je klerikalna Vseslovenska ljudska stranka. Njen in shkofov eksponent Krek si je v ta namen privoshchil nesramen, zaradi umazanosti in podlosti dalech naokoli odmevajoch nastop/napad na Hribarja in njegove v dezhelnem zboru (Slovenska kronika 1900-1941, Nova revija, Ljubljana 1995, str. 30-31).

16 Idrija, Gradec ...

17 Poleg shkofovih pisanih utemeljitev za gradnjo Zavodov, v katerih odkrito pove, da so namenjeni edinemu cilju, da se slovenska mladina ne bi (moralno-versko!) kvarila na tujih visokih sholah, je veliko povedala tudi vsedrzhavna proslava stoletnice »prve slovenske gimnazije« v Cankarjevem domu leta 2005. Od vse »slovenskosti« zavodov se je na proslavi pojavila le ena sama samcata slovenska tochka – ena pesem, pa she ta protestantska (sic!).

18 Prepovedal je otrokom deliti svezh kruh, da bi jih obvaroval »greshnih misli« ... (prim.: A. Gerzinich, Bozhji sluzhabnik Janez Gnidovec, Buenos Aires 1972).

19 Alojz Rebula: Smer – Nova Zemlja (1972; 1995).

20 Prvaki ene in druge strani so bili iz iste kuhinje, tako glede na poreklo kot na sholsko-vzgojno pot. Nemalo je imen vodilnih komunistov (celo v Rusiji, kaj shele pri nas), ki so se oblikovali v verskih sholah, semenishchih in redovnih skupnostih.

21 Vech mdr. tudi v: Jozhko Pirc, Alesh Ushenichnik in znamenja chasov, Ljubljana 1986.

22 Kako zelo slovenskim podobne okolishchine so vladale na Slovashkem, pove usoda Slovashke med okupacijo. Tudi tam je bila nosilec kolaboracije in vazalne drzhavnosti Cerkev.

23 Nemalo je znamenj, da »posel« ni bil opravljen pravno korektno. Ne nazadnje je tudi razlog zanj umanjkal: puchistichna Simovicheva vlada je odlochno zavrnila sporazum Cvetkovich-Machek. Tudi vse naslednje emigranstke jugoslovanske vlade so ravnale enako.

24 Prek vsake meje dostojnosti gre psevdoznanstveno manipulativno trmoglavljenje z razlichnimi poimenovanji, ki so se pri razlichnih virih ob razlichnih prilozhnostih in v razlichnem chasu uveljavila. Takim poljubnim poimenovanjem, ki ne pomenijo nobene dejanske populacijske spremembe, marvech so izkljuchno pomozhno delovno sredstvo, pritikajo kvazi strokovnjaki razlichne, vsakokrat druge etnije. Pa je povsem jasno, da so Vendi, Vindisharji, Slavi – po vsej verjetnosti tudi Kelti in podobni »izumi«, chisto navadni prebivalci teh krajev, ki se danes imenujejo Slovenci. Che bi sledili njih logiki, bi opis prebivalstva Slovenije v zadnjih sto letih izgledal nekako takole:

Med Krajnce, Shtajerce, Koroshce in Primorce so ob koncu prve vojne vdrli shtevilni Jugoslovani. V dobrih dveh desetletjih je prishlo do intenzivnega preseljevanja in vojnega stanja. Nekaj chasa so obmochje naseljevali Italijani, Nemci in Madzhari, po koncu druge svetovne vojne pa so z juga prihrumeli komunisti. Konec drugega tisochletja so se v Sloveniji od nekod znashli Slovenci.

25 Zhe Janez Puch je nekoliko na stranskem tiru, Mariborchan Tegetthoff, zmagovalec najznamenitejshe pomorske bitke na Jadranu vseh chasov, pri Visu, je pa popolnoma zamolchan in njegov spomenik v Mariboru odstranjen. Enako so odgovorni ravnali v Ljubljani z marshalom Radetzkym, znamenitim vojskovodjem, ki je s svojimi Kranjskimi Janezi zmagal nad Beogradom. Ljubljana mu je zato podarila pochitnishki dvorec grad Tivoli, od njegovega spomenika pa stoji danes le she podstavek. (Kip lezhi v depojih Mestnega muzeja). In she bi bilo mogoche nashtevati, brez konca.

26 »Austria is reminded, however that she has a responsibility, which she cannot evade, for participation in the war at the side of Hitlerite Germany, and that in the final settlement account will inevitably be taken of her own contribution to her liberation.« (Moscow Declaration 1943; tochka 3).

27 Magistra Barbara Prammer je povedala: “Prinasham vam pozdrave s spominske svechanosti Avstrijskega Mauthausen komiteja s severne strani Ljubelja, kjer sem pravkar govorila v spomin zhrtvam. Kot Druga predsednica Drzhavnega zbora Avstrijskega parlamenta se vam hochem tudi osebno zahvaliti, da zhe toliko let skrbite za to, da tukajshnje podruzhnichno taborishche Mauthausna ne tone v pozabo, da neutrudno spominjate na tiste, ki so se uprli nacizmu, ki so se borili proti nacistichnemu barbarstvu in se borili za svobodo.

Antifashistkam in antifashistom, partizankam in partizanom hochem izraziti svoje sposhtovanje. Tem pogumnim zhenskam in moshkim bi se na tem mestu rada zahvalila. Ko je bilo v Avstriji treba dokazati lastni prispevek k osvoboditvi, so uveljavili vasho borbo, saj je bila skorajda edini oborozheni boj. Da se mora slovenska manjshina na Koroshkem she danes boriti za svoje v ustavi zagotovljene pravice, kot to ochitno prikazuje prepir okrog postavitve dvojezichnih krajevnih napisov, je znachilen izraz avstrijske pozabljivosti, che gre za posledice iz nacistichne zgodovine. Vendar zgodovinska odgovornost ne sme nikdar pretechi, obdelava nacistichnih zlochinov pa she sploh ne. Pod to preteklost nikdar ne smemo potegniti chrte. Zahvaljujem se vam za pozornost.”

28 Thomas Koschat (Vetrinj 1845 – Dunaj 1914); za zasluge je dobil ulico na Dunaju (Pötzleinsdorf).

29 Sosedje, ki so tako ali tako vechinoma slovenskega porekla ...

30 Od Celjanov so ga osvojili Madzhari.

31 Padel je v frankopansko-zrinsko bisago. Ni bilo brez razloga proceduralno skrajshanje Frankopana in Zrinskega za glavo na Dunaju.

32 Marsikaj iz komaj minule vojne v obeh Krajinah postane razumljivo ob pogledu skozi to optiko.

33 Na Kastavu je bila ustanovljena prva slovenska chitalnica na Slovenskem! Z odlokom dne 26. aprila 1922 je Chakovski okraj (Medjimurje) politichno sodil pod Mariborsko oblast, cerkveno pa pod zagrebshko shkofijo.

34 Ne nazadnje je popolnoma identichno stanje, kakrshno bi bilo ob izlivu Dragonje, she vedno na meji med Hong Kongom in Kitajsko: tudi tam se meja, ki poteka po reki, nadaljuje nekaj deset km naprej po morskem bregu.

35 Npr. Herbert Turjashki, general, poveljnik Vojne Krajine. Ubili so ga njegovi Krajishniki na pohodu proti Turkom blizu Bihacha (o tem shtevilni viri).

36 Najbolj je (bila) znana banjalushka Ferhadija, danes zbrisana z oblichja Zemlje – posledica zadnje vojne v Bosni med Srbi in Muslimani.

37 Nadshkof Pogachnik v intervjuju za Delovo Sobotno prilogo; 12. 3. 1977, str. 22; naslov: »Verni ljudje nochemo biti nergachi« (cit. »Dobro se zavedamo, da Slovencem izven Jugoslavije ni zhivljenja. To konstruktivno stalishche do Jugoslavije verni s pogumom izpovedujemo.«)