Revija SRP 77/78

Sergej Ivanov
 
Chlovekov razvoj
 
SAMOVOLJNI NAROD
(Razmishljanje o ruskem nacionalnem znachaju)

 

Predvsem naj spomnimo, da je nacionalni znachaj svetovni nazor, filozofija, in da ima vsak narod dve: eno – znanstveno, knjizhno, svechano in praznichno, drugo – vsakdanjo, domacho, obchevalno; tako po definiciji B. Belinskega. Z eno narodi hodijo na mitinge in se pogovarjajo s tujci, z drugo preprosto zhivijo in – kar je glavno – prezhivijo v boju s sovrazhniki, z naravo in lastnimi oblastmi.

Prvi filozofiji namenja dovolj pozornosti, che uporabimo stari sovjetski jezik, propaganda kakor tudi tiste sile, ki sebe imenujejo patriotichne. Bolj zapleteno pa je razumeti »samovoljni« narod. Ta je skrit pred nezazhelenimi ochmi in iz povsem razumljivih razlogov ne paradira ... Koristno je razmotriti »rusko vprashanje« brez iluzij. Morda bo tak pristop izzval shok, vendar druge poti ni, che se hochemo izogniti samoprevaram in iluzijam. Nasprotno, tak pristop je odobril tudi akademik Dimitrij Sergejevich Lihachov z besedami: »Ne zavrachajte negativnih mnenj. V zadnji konsekvenci velja o narodu soditi po njegovih vrhuncih, a bolj ko se povzdignesh, nizhje padesh. To je naravna amplituda ...« In prav te naravne amplitude ne zhelijo opaziti ne »patrioti« ne »liberalci«.

 

»MI« IN »ONI«

Takole je pisal Mavricij Strateg na prelomu VI.–VII. st. nashe ere o plemenih nashih prednikov, tj. o Slovanih in Antih:

»Ker med njimi ni enotnega mnenja, se ne zbirajo; che pa se zhe zberejo, sprejeto takoj prelomijo, ker so drug do druga sovrazhni in nihche noche nikomur popustiti.”

Pomembni ruski misleci seveda niso mogli mimo tega pojava. Za vse je znachilna na primer naslednja izjava V. Solovjova: »Nagnjenje k razdoru in razprtijam, nesposobnost za soglasje, red in organizacijo je bilo vedno, kot je znano, znachilnost slovanskih plemen«. In she mnenje – pravzaprav ne mnenje, temvech krik dushe – neznanega avtorja nekrologa ob smrti zgodovinarja N. Kostomarova (1885): „Nekaj usodnega je v nashem ruskem zhivljenju, neka trajna delitev druzhbe na dve polovici ... Notranja sovrazhnost je nenehno zhiva, nenehno se razvnema, nenehno raste in zori. Vedno lahko vnaprej rechemo, da vsak pojav ruskega zhivljenja izzove dve diametralno nasprotni chustvi in neizogibno kopichi nova sovrashtva. Le povrshen pogled ne opazi, da je to temeljna, skupna lastnost, skupna poteza, sploshna znachilnost ruskega znachaja – v vsem videti ukano, v vsem slutiti nevarnost ...« In she Artemij Volinski, ki je skozi trpljenje in smrt prishel do svojega aforizma: »Nam, Rusom, je kruh odvech, drug drugega jemo in smo od tega siti.“

Hoditi locheno ... zhiveti locheno ... misliti locheno.

Taka je torej ena od temeljnih lastnosti »druge filozofije« nashega nacionalnega znachaja – nagnjenje k razdoru. Bilo bi pa napachno mnenje, da zhivljenje ni iznashlo zdravila. Drugache se namrech drzhava, ki se razteza na ogromnih ozemljih, s svojimi razdiralnimi nasprotji ne bi mogla normalno razvijati in obdrzhati. Lahko rechemo, da je oblast nekako kompenzirala shibkost druzhbe z mochjo drzhave, ki je v razvoju neizogibno prerasla v despotijo in z nichimer omejeno samovoljo. Vse to je dobro znano iz ruske zgodovine. Nashe vprashanje je drugje: kako se je ta proces odrazil na »drugi filozofiji« ruskega chloveka? Ali ni postal ta chlovek ne le objekt, temvech tudi subjekt samovolje, se pravi njen nosilec?

Ugotovitve so na sploshno muchne. Praktichno vsi »izvedenci«, ki so se lotevali tega vprashanja, so odgovorili nanj pritrdilno. Da, vsi Rusi so zacheli ravnati samovoljno, brzh ko se je ponudila prilozhnost ... Zato se nam kategorichni in ostri sklep N. Chernishevskega ne zdi skrajnosten, temvech nasprotno povsem logichno zaokrozha sploshno podobo. Ko je ugovarjal privrzhencem zelo absurdnega pogleda, da se ruski znachaj pravzaprav sploh she ni razvil, je zapisal:

»Nashe temeljno stalishche, trmasta legenda je, da v vse vnashamo idejo samovolje. Pravne forme in osebni napori se nam zdijo neuchinkoviti in celo smeshni; kar neuchakani smo, ko hochemo vse podrediti nashim kapricam, nenadzorovanim odlochitvam; na zavestno podporo, na samodejno pripravljenost in sposobnost drugih sploh ne upamo ... Vsak med nami je majhen Napoleon ali, bolje recheno, Batu. Vendar, che je vsak od nas Batu, kaj se tedaj dogaja z druzhbo, ki je vsa sestavljena iz Batujev?«

Ena od osrednjih tezhav je v tem, da se nenehno srechujemo z nagnjenostjo k razdoru, z oblastnishko samovoljo na vseh ravneh, navadili smo se je, imamo jo za nekaj zunanjega, napoti nam je, a je neodvisna od nas. Vendar pa to »zunanje« v resnici tichi globoko v nas. Priznati to potezo kot dejstvo nashega nacionalnega znachaja je zhe polovica opravljene naloge. »Che zhelimo, da bo narod krepak in mochan, potem ni potrebe po njegovi slabitvi z omamo domishljavosti,« je prepricheval svoje sodobnike veliki ruski filozof Vladimir Solovjov. Vendar pa ochitno ni vseh do konca preprichal.

 

Iz rushchine prevedel Just Rugel

 

BATU (1207-1255), mongolski kan, vnuk Dzhingiskana, osvajalec zahodnih in severnih ozemelj, ki so tvorila mongolski ulus (plemensko podrochje). Leta 1229, po Dzhingiskanovi smrti in po kurultaju, tj. po volilni skupshchini mongolskih plemen, ko je bil za velikega kana izbran Dzhingiskanov sin Ogotaj, se je Batu odpravil na osvajanje ozemelj na zahodu – Perzije in drugih srednjeazijskih podrochij. Med zimskim pohodom 1237-38 Batu z nekaj bliskovitimi vpadi dosezhe vrsto mest staroruskih knezhevin v porechju Volge in Oke. Unichi Rjazan, Kozelsk, Kolomno, verjetno tudi Moskvo. Po tem bolj roparskem kot osvajalnem pohodu se Batujeva vojska umakne. Nov pohod izvede 1239 in ruski knezi znova dozhivijo poraz. Leta 1240 Batu po obleganju osvoji Kijev in ga v skladu z mongolsko tradicijo vojskovanja unichi ter pobije vechino prebivalstva. Chez Madzharsko, Tiso in Donavo mongolska vojska leta 1242 prispe do Jadranskega morja, takrat pa vrhovni poveljnik Ogotaj odpokliche Batu kana domov. Po enako unichujochem pohodu se prek Bosne, Srbije in Bolgarije vrne v pokrajine ob Volgi in 1243 osnuje prvo prestolnico mongolske drzhave, t. i. Zlate horde. Rusija je ostala pod mongolskim gospostvom do 15. st., le v Novgorodu se je obdrzhala ruska patricijska republika; drugi ruski knezi so plachevali davek kanu Zlate horde. (Op. prev.)
 
___________
Vir: iz chlanka Samovoljni narod, Literaturna gazeta, sht. 16, 2003.