Revija SRP 77/78

Milena Merlak Detela

 

DESETNICA

 

 

 

KAJ JE POVEDALA NOCH

 

Dvigam se iz polnochi,

dvigam na mrtvashkem odru dne,

z iztegnjenimi rokami se dvigam

po svetli vrvi mesechine,

dvigam do samega meseca

po charobno palico sanj,

charam.

 

Svetli charovnik nochi

charam chrna, mrtva okna

v pojoche odseve zvezd,

charam,

nezhni obeshenec mesechine,

ki ga davi noch.

 

 

 

 

BREZVERJE

 

Oltarji so se porushili,

utrgali so se zvonci,

ki so vabili k darovanju,

angeli so izgubili perutnice,

razbila se je vechna luch.

 

Ostal je le krohotajoch odmev

v prazni cerkvi

in obledela freska

nad ugaslim lestencem.

 

Ostala je zdolgochasena Herodiada,

ki z rozhnim vencem

lovi glavo Janeza Krstnika;

ostal je na smrt trudni Judezh,

ki sam prosi za pogubljenje.

 

Oblezhali so tezhki, prazni svechniki.

 

 

 

 

POMLAD 1945

 

Gore so zmagale nad dolino;

chez noch so vsi opazili, da so vishje.

 

Predpostavljeni so postali chez noch zapostavljeni,

prebezhali so meje, soteske, preleteli oceane in

celine.

Izmuchili so se, vchasih obnemogli kot ptice selivke,

ki so z glavo navzdol obvisele na bodechih zhicah.

Niso se mogli vrniti, ko je znova nastopila

pomlad.

 

Gore so imele svoje najvishje govore

(kogar je bilo strah, se je skril med mnozhico),

bajtarji so oblekli porochna oblachila, raztegnili

meh,

kot lastniki so se razkorachili pod najeto streho.

Delavci so z novimi cestami objeli vznozhje gorá,

kmetje so olepshali vozove z rdechimi trakovi,

vpregli vozhnje nevajene zhrebce in stare konje,

brusili na vozovih kose in srpe, s cepci mlatili

zhito,

pokali z bichi, med dirom stiskali med.

 

Dekleta so ploskala chevljarsko polko na mitingih,

mnozhica je postavljala mlaje, obeshala zastave,

plesala in pela,

polagala vence in zaprisegala pred spomeniki

padlih borcev,

sholarchki so pred tablo zlogovali reke najvishje gore:

UCHITE SE, UCHITE SE IN SHE ENKRAT UCHITE SE!

Gore so povsod najvishje, vsi so morali strmeti v

njihov vrh,

zato so odstranile napise pred gorskimi prepadi,

lezhishchi vechnega ledu,

pred razpokami, previsi, pred nedostopnimi

pechinami.

 

Prvi mozh je spustil po drchi v dolino krsto za zheno,

ki mu je v shtiriletnem pozharu rodila brezdomce.

(Ponochi se je blazno dekle vozilo s splavom po

narasli reki,

brez junaka, brez ocheta si je svetilo z utripajocho

krstno svecho.)

 

Taborski zid okoli podruzhnic je bil zapushchen,

cerkvena vrata najvechkrat zaklenjena, cerkovnik

pogreshan.

 

V pozabljeni vasi so she visele v izbah

prepovedane slike.

Pred posestnikovo hisho je vzklikala desetletna

deklica:

Zhivela svoboda, zhiveli osvoboditelji!

Z zhivordecho ruto pionirja udarnika okoli vratu.

Brat ji je zatiskal usta, vezal vrancu rep v paradni

vozel.

Brat novomashnik se je skrival ranjen na

podstreshju.

Gospodar je s prazno sejalnico blodil po

razlashchenih njivah,

mati pa je jokala za hisho, kot da se blizha konec

sveta.

(Mladoletni sin je lezhal v gorskem prepadu,

pod skladi iznakazhenih trupel nemo placheval tuj

dolg.)

 

Pomlad 1945 je bila pomlad za vse,

ki so verjeli, kar so dokazovale gore.

Krvava pomlad 1945 je bila zmagovalcheva

pomlad.

 

 

 

 

DESETNICA

 

I.

 

Pred domom se usede na kamnito klop,

mati prede v izbi, kot da je ne vidi

(oche je padel v tridesetletni vojni),

sestre in dekle perejo v potoku prejo in pojejo,

sosedje in strici sedijo pri statvah in tkejo,

vashki fantje nosijo mimo desetnice snope lanu,

prepasani s pasovi iz pobeljenega platna ...

 

Pestunja se napije, stenske ure ne navije.

 

 

II.

 

Doma se usede na zaprasheno klop pred garazho,

mati tipka po nareku v zadruzhnem domu

(oche je po shtiriletni vojni zhe dvajset lct pogreshan),

sestre delajo v tovarni za pralne in shivalne stroje,

dekle plevejo na drzhavnem posestvu sladkorno

peso,

sosedje in strici so na seji delavskega sveta,

vashki huligani se vozijo mimo desetnice z

motorji,

hupajo, se prehitevajo z glasovi iz tranzistorjev ...

 

Stara pestunja se opija, zdaj budilko, zdaj stensko

uro navija.

 

 

III.

 

Doma obvisi v zraku pred tristonadstropnim

nebotichnikom,

mati je na natechaju za preselitev na Mesec

(oche in brat sta eksplodirala v dvominutni vojni),

sestra dela na oddelku za vesoljske uniforme,

dekle krmijo alge in korale v podmorski farmi,

sosedje in strici so si vsi, zato k desetnici nikogar

ni,

radioaktivni mladenichi lovijo po zraku zadnje

lastovke.

 

Pestunj ni, ure na prstancih se navijajo same.

 

 

 

 

POGLED SKOZI CHRKO O

 

III.

 

Iz oklepa chrke O

se z vprashanji

osvobajash:

BO O NOVO OKO?

BO nOvO OkO nOvO zlO?

Bo NoCH oKRoGLo PoLNoCH?

Bo novo oko dobro,

bo dno modro,

BO bog BOG?

 

Je chrka O obod skrivnostnega soda, ki ima odbito dno, a je

vseeno poln pijanosti?

 

Vsakodnevni pogled v temno chrko O ti razshiri zenice v vech

pogledov, v pogled brez pogleda in v pogled, s katerim strmish

v nich.

 

Nich ni chrka O

nich ni gol

prav nich ni bozhji

prav nich chloveshki

niti ni nich zhelve

ki nosi pod oklepom

deset ubitih zhivljenj.

Nich je nekaj, kar NI NICH,

in NEKAJ je nekaj, kar je nich.

 

Kaj je nich, che ga lahko obkrozhish s chrko O?

 

 

 

 

 

Milena Merlak Detela (1935 – 2006), najpomembnejsha pesnica v literaturi slovenskega zdomstva, je s prichujochim ciklom predstavljena v skrajno zozhenem izboru na peterico naslovov, ki skushajo ponazoriti bistvene tochke njene pesnishke identitete: avtodefinicija v baladichno grozljivi, fantastichni ekspresiji (Kaj je povedala noch), sodobna »metafizichna izpraznjenost« (Brezverje), travmatichni spomini na vojno-povojno otroshtvo (Pomlad 1945), mitoloshka »zakletost« posebne zhenske usode v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti (Desetnica I, II, III), ob hipersenzibilnem intimizmu in univerzalnem socialnem posluhu tudi smisel za jezikovno »igrivost« v stilu konkretizma (Pogled skozi chrko O). Teksti so iz zbirk Kaj je povedala noch (1985) in Svet svitanja (1997).

 

 

Izbor in opomba Ivo Antich