Revija SRP 77/78

Lev Detela

 
MILENI V SPOMIN
 
 
(Nagovor v Drushtvu slovenskih pisateljev v Ljubljani in v razshirjeni obliki v Slovenskem kulturnem centru Korotan na Dunaju)

Draga Milena, takrat, v jeseni davnega leta 1959 sem te prvich zagledal na ljubljanski univerzi pri dramatichno stopnjevanem predavanju dr. Bratka Krefta o Gogolju in Dostojevskem kot prvih seizmografih modernih druzhbenih in dushevnih prelomov, ki so nas popeljali vse do eksistencialistichnega tavanja med uporom in nichem, med strahom in pogumom v sredo nevarne sodobnosti. She zdaj te vidim, kako stojish z nasmeshkom na ustnicah pri vhodnih vratih v predavalnico. Chutil sem, da se za tvojo na videz veselo, zhivahno, vitko postavo skriva nekakshna drugachnost, morda tiha zhalost, stkana iz velikih hrepenenj in neuresnichenih prichakovanj. Zazdelo se mi je, da sicer zhivish tu v tem svetu in njegovih zahtevah, vendar te je ozkost razmer osamila, pa tudi osamosvojila. Vse to je tvoji poeziji, ki si jo takrat med drugim objavljala v Nashi sodobnosti in v prehitro politichno ukinjeni Reviji 57, podarjalo zanimivo eksistencialno napetost.

Trzhashka pesnica Irena Zherjal je v argentinski reviji Meddobje (sht. 1 – 2, 1999) oziroma v slovenskem trzhashkem radiu Trst A v eseju o tvojem delu, ki ga je poimenovala Pesem na razlichnih shahovnicah, poudarila, da si med tedanjimi nevsakdanjimi ljubljanskimi politichnimi dogodki, ki so jih spremljali pompozni obredi ukinjevanja revij in pesnishkih projektov in onemogochevanja dela pesnikov in pisateljev, imela eno literarno mochno predhodnico Lili Novy in dve talentirani sovrstnici, Svetlano Makarovichevo in Sasho Vegri, toda odshla si na svojo pot, ki je razodevala svojsko zgodnjo deziluzijo. Vendar so tvoje pesmi uchinkovale stvarno in odgovorno. Zato so bile zahtevnejshe do bralca.

Na sprehodih po ljubljanskih predmestjih in po okolici sva si pripovedovala najine tezhke zgodbe in se hitro zblizhala. Toda proti nebu se je ves chas ponosno, kot svareche dvignjeni prst oblastnishke roke, dvigal kamniti grad, zadaj pa so se bleshchale strehe mesta, ki nama je bilo tuje.

Potem se je zgodilo, da sva 8. avgusta 1960 zapustila tedanjo Slovenijo in odshla na dolgo pot na Dunaj, ki je trajala samo pet dni manj kot 46 let. In ti si ves chas, ko si skrbno negovala svojo vedno vechjo druzhino, ki si jo in ki te je osrechila s tremi sinovi, hodila z nami po shirokih in po ozkih poteh, she bolj pa si se v duhu pri svojem pesnishkem ustvarjanju zanosno in istochasno ranljivo in obchutljivo sprehajala mimo novodobnih palach in nebotichnikov in ogrozhene narave in okuzhenega okolja preko asfaltnih cest z drvechimi avtomobili proti neznani in neznanski skrivnosti. Zhe v knjigi lirichne proze Skrivnost drevesa iz leta 1969 si se pojavila z dograjeno ekoloshko motiviko. Toda tvoj osnovni cilj je bil presezhne metafizichne vrednosti. Hrepenela si po osmishljenem in odreshenem chloveku v drugachnem svetu in okolju. Kajti zapisala si, da je pred bozhjim chasom vladal na Zemlji nechloveshki chas. In vedno znova, in she posebej v svojem poznem samotnem chasu, si vedno bolj slishala neko petje dalech v vishavah. Z neizrekljivim smehljajem si chutila in dochakala to najvechjo skrivnost in si pozabila na dolgo tezhko hojo skozi snezhni metezh sedanjosti.

Draga Milena, bila si mi nenadomestljiva spremljevalka, usmerjevalka, partnerica, zhena in mati najinih otrok v najodlochilnejshih in velikokrat tezhkih obdobjih zhivljenja. Samo s tvojo nesebichno pomochjo in samodarovanjem je najina druzhina lahko vzpodbudno rasla in se razvijala. Nashe bivanje si napolnila s srchno dobroto in s plemenitostjo svoje dushe in nas na poseben, svetal nachin osrechila. Bila si kot osvezhujoch veter, ki vedno znova prevetri zatohlost in utesnjenost bivanja. Kot sonce si trkala na nasha okna in bila ne le kot pesnica, temvech tudi kot zhena in mati vse tisto, kar si nekoch zapisala v svojih lepih verzih: »Naj bo moja pesem sonce, ki vse ogreva«.

V shestinshtiridesetih letih bivanja in ustvarjanja izven Slovenije si trkala na srca tvojih blizhnjikov, toda domovina je na ta tvoja trkanja izpod peresa tedaj tako imenovane emigrantske pesnice in pisateljice prevech dolgo vech ali manj molchala, cheprav je strokovna sodelavka Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani dr. Janja Zhitnik v knjigi Slovenska izseljenska knjizhevnost, I., Ljubljana 1999, zapisala, da te tvoje zbirke uvrshchajo »med najkvalitetnejshe avtorice slovenske izseljenske lirike«.

Ob tem si se istochasno z izvirnimi teksti v nemshchini, s posrednishkimi sestavki in prevodi slovenske literature v nemshchino in avstrijske nemshke literature v slovenshchino vpisala tudi v sodobno avstrijsko knjizhevnost. Znani publicist in esejist Wolfgang Müller Funk je ta del tvojega literarnega delovanja med drugim oznachil takole: «Ob vsej drznosti in kompleksnosti jezikovne razporeditve ne uchinkujejo pesmi Milene Merlak nikoli pretirano ali izumetnicheno, temvech izzharevajo moch neposrednosti, ki je vpisana v poetichni jezik«.

O tvoji pesnishki podobi in vrednosti bodo zagotovo govorili in pisali drugi, vendar lahko prav zato, ker sva bila vse zhivljenje kot literata skupno povezana in zavezana k oblikovanju lepe besede in kritichne misli, poudarim, da tvoj duhovni prispevek k sodobni literaturi ni majhen, cheprav si bila premalo uposhtevana v vedno bolj skomercializirani in v majhne zasebne danosti usmerjeni pisateljski zaljubljenosti in zabubljenosti v lastno zamejeno popkovino. Zakaj prav ti si ustaljeno podobo knjizhevnega ustvarjanja osvezhujoche spreminjala z vechplastnostjo pesnishkih motivov in z vechsmernostjo poetichnega sporochila. Zhe v prvem, vchasih she romantichno zasanjanem obdobju svojega pesnishkega ustvarjanja si druzhbenemu nasilju, zlorabi mochi in negativnim oblikam chloveshkega znachaja zoperstavila kot osnovni cilj lastne bivanjske usmeritve ljubezen do blizhnjega, svetlobo v medsebojnih chloveshkih odnosih, a prav tako drznost in zhivljenski pogum v druzhbenem kontekstu chloveshkega delovanja.

Pozneje si vedno bolj chutila, da je zhivljenje prepredeno s pastmi in zankami in iz disonanchno podozhivetih danosti so se ti porodili zapisi o destrukcijah bivanja, o ogrozhenosti zhivljenja. Med prvimi v slovenski literaturi si v zate tipichnih pesmih in pesmih v prozi, velikokrat oblikovanih v znachilnem filozofskem, transcendentalno zasukanem bogoiskateljskem religioznem kljuchu, iskala humanistichno vizijo ne le druzhbene in politichne, temvech tudi ekoloshke chistosti sveta, ki pa mora biti, da res uspe, najprej predvsem odraz chistosti chlovekovih prizadevanj in hotenj.

V marsikateri od svojih pesmi si prelomila s konvencijami tradicionalnih pesnishkih nachinov. V mnogih tekstih si poleg tega izpovedala svojevrstno zhensko suverenost. V pesmi Porod si na primer v drznem bio-duhovnem ritmu iz besed in besednih sklopov ob izkushnji lastnih porodov treh otrok vstopila v samosvojo in enkratno dimenzijo zhenske psihofizike bivanja.

Ves chas svojega literarnega delovanja - pa tudi kot zhena in chlovek - si pri tem rasla iz humanih vrednot, cheprav si svoj literarni svet in svoj zhivljenjski krogotok istochasno napolnila z novodobnimi eksistencialno razvejenimi mozhnostmi chustvovanja in delovanja.

Milena, hvala ti za vse, kar si nam dala, nikoli te ne morem(o) pozabiti!