Revija SRP 77/78

Lev Detela

Chitalnica
 
HITLER IN STALIN
 
SIAMSKA DVOJCHKA IN ANTIPODNA KONKURENTA? 

 

Henrik Eberle in Matthias Uhl (urednika):

Das Buch Hitler (Knjiga Hitler)

Tajni dosje sluzhbe NKVD, pripravljen za tov. Josipa Visarijonovicha Stalina in sestavljen na podlagi protokolov z zaslishevanj Hitlerjevega osebnega pribochnika Otta Günscheja in osebnega pomochnika Heinza Lingeja, Moskva 1948/1949

Iz rushchine v nemshchino prevedel Helmut Ettinger

S spremno besedo prof. dr.dr.h.c. Horsta Möllerja, direktorja Inshtituta za novejsho zgodovino v Münchnu in Berlinu

Bastei Taschenbuch Verlag, Bergisch Gladbach, januar 2007

Slovenski prevod: Dosje o Hitlerju; prevod: Jozhe Novak in Ingrid Peinkicher; Modita d.o.o., Kranj 2006

 

Dobrih shestdeset let po koncu druge svetovne vojne so v ruskih arhivih odkrili dokument z vznemirljivo vsebino. Gre za svezhenj zapisov z zaslishevanj dveh pripadnikov nemshke formacije SS, ki jih je v Moskvi po koncu druge svetovne vojne opravil sovjetski komisariat za notranje zadeve (NKVD). Obe zaslishevani osebi, firerjev pribochnik Otto Günsche (pred tem gorech hitlerjunge in stoodstotno na zhivljenje in smrt nemshkemu vodji predan mlad kader) in vodja osebne sluzhbe pri firerju Heinz Linge (pred svojo nacistichno kariero neuspeshen zidarski pomochnik, pozneje natakar v hotelu), sta bili vse do Hitlerjevega smrti oziroma njegovega samomora 30. aprila 1945 ob pol shtirih popoldne v neposrednem stiku z nemshkim diktatorjem. Obchudovala sta ga kot »genialnega voditelja«, a nista bila z njim zasebno in chloveshko povezana. Vendar sta bila ochividca Hitlerjeve smrti in poleg tega zadolzhena, da do nespoznavnosti zazhgeta oziroma unichita truplo mrtvega Hitlerja in njegove zhene Eve Braun.

Dokument je nastal na zahtevo drugega diktatorja, sovjetskega voditelja Stalina, ki je bil sprva Hitlerjev zaveznik, a tudi konkurent pri politichnih ukrepih, pozneje pa seveda sovrazhnik – in po koncu druge svetovne vojne zmagovalec in imperialistichni osvajalec. Zanimivo je, da Stalin v svoji patoloshki nezaupljivosti do vsega in vsakogar po koncu vojne dolgo chasa ni verjel, da je Hitler mrtev. Sumil je, da je s pomochjo zahodnih »zaveznikov« pobegnil iz Nemchije in se nekje skriva – kot potencialna nevarnost, ki bo Ameriki pomagala ob morebitnem napadu na Sovjetsko zvezo.

Dokument je preuchilo vech ruskih in nemshkih znanstvenikov. Nedavno je izshel v nemshchini pod naslovom Knjiga Hitler (Das Buch Hitler) kot prevod iz ruskih zapiskov. Zanimivo je, da sta se oba diktatorja vidno zanimala drug za drugega. V marsichem sta si bila podobna. Razmishljala in ukrepala sta v podobnih kategorichnih okvirih (ti prijatelj – on sovrazhnik, ti pohvaljen – nagrajen, on kaznovan – usmrchen), ki niso dopushchali umika v »mehkuzhno popushchanje« in »licemersko slepomishenje«. Oba sta sovrazhila »izkorishchevalske« Zhide. She 23. marca 1942 – v chasu hudih bojev s Sovjetsko zvezo – se je Hitler v zasebnem pogovoru zelo pohvalno izrazil o Stalinu, chesh, pri sovjetskem voditelju moramo ceniti, da ne dopusti, da bi Zhidje dekadentno unichevali umetnost. Ob neki drugi prilozhnosti je poudaril, da je Stalin »genialen mozhakar«, »potrebno ga je brezpogojno sposhtovati«, na primer tudi zato, ker je bil sposoben odstraniti marshala Tuhachevskega, »zakaj med nekdanjimi caristichnimi oficirji in Stalinom zevajo svetovi«. 11. aprila 1942 je nemshki diktator menil, da se lahko drzhavna oziroma narodna skupnost ustvari samo s silo in »che je Stalin v prejshnjih letih uporabil pri ruskem narodu metode, ki jih je nekoch pri nemshkem narodu izpeljal Karel Veliki, ne smemo nad njim zlomiti palice, ker moramo uposhtevati sedanje nizko kulturno stanje ruskega naroda«. K temu je she pristavil, da je »Stalin ravnal iz preprichanja, da je potrebno Ruse povezati v trdno drzhavno organiziranost, ker ni drugache mogoche politichno zavarovati boja za prezhivetje vsem tem v Sovjetski zvezi zdruzhenim narodnim skupnostim«.

Morda niti ne presenecha, da je Hitler medtem, ko se je razmeroma ugodno izrazhal o Stalinu, z najvechjim zanichevanjem ocenjeval politiko in znachaj zahodnih demokratichnih politikov, na primer Churchilla in Roosevelta (Hitler: »Che je Churchill shakal, je Stalin tiger«). Napad na Sovjetsko zvezo je Hitler zagovarjal na poseben nachin: »Pogodba z Rusijo me ni nikoli zavezovala, da bi do notranje nevarnosti zavzel drugachno stalishche. Toda nashi (nemshki; op. p.) komunisti so mi pravzaprav tisochkrat bolj simpatichni kot ta Starhemberg (avstrijski knez Rüdiger von Starhemberg je podprl Hitlerja pri njegovem neuspelem puchu 9. novembra 1923 v Münchnu, vendar je pozneje postal kot voditelj katolishko-monarhistichnih »avstrofashistov« njegov nasprotnik in je leta 1938 odshel v emigracijo; op. p). To so bile krepke narave, ki bi, che bi ostale dalj chasa v Rusiji, prishle ozdravljene k nam nazaj.«

Prav tako kot Hitler se je tudi Stalin osebno kaj malo zanimal za notranje ekscese in politichna grozodejstva svojega nasprotnika in tako imenovano zhidovsko vprashanje in celo unichevanje Zhidov ga je pustilo hladnega. Pri razdelitvi Poljske sta kot »zaveznika« uporabila pri eliminiranju »sovrazhnika« podobne brutalne metode. Ker Sovjetska zveza pri zasedbi Poljske tej drzhavi ni napovedala vojne, zajetih poljskih vojakov ni obravnavala po dolochilih zhenevske konvencije o vojnih ujetnikih iz leta 1929, temvech je s pomochjo politichne policije NKVD v Katinu pobila zaradi »protisovjetske sovrazhne dejavnosti« kar 27.500 poljskih oficirjev in civilistov. Toda Sovjetska zveza je tudi druge poljske vojne ujetnike na sploh, namesto da bi jim nudila uveljavljeno zaschito, dolocheno z mednarodno pogodbo, poshiljala naravnost v koncentracijska taborishcha in jih kaznovala zaradi »banditstva«. Sovjetizacija nekdanjih vzhodnih predelov Poljske je potekala kot boj proti »razrednemu sovrazhniku«, pri katerem so bile glavne zhrtve poljski meshchanski sloji ter bogatejshi kmetje, tako imenovani »kulaki«.

Prichakovati bi bilo, da bo boj med Nemchijo in Sovjetsko zvezo za nadoblast v Evropi in v svetu vplival na mentalno razpolozhenje obeh brutalnih voditeljev in v njunih psihah netil mashchevalno razpolozhenje do nasprotnika. A prav to se ni zgodilo, cheprav je bilo jasno, da bo tisti od njiju, ki bo vojno izgubil, istochasno klavrno propadel in izgubil glavo. Vojna je oba diktatorja pravzaprav povezala v skupno usodo in ju naredila za nekakshna antipodna siamska dvojchka. Toda v nasprotju z bistveno bolj previdnim in lisjashkim, a nich manj brutalnim Stalinom je bil Hitler pravi hazarder, igralec na srecho, ki pa ga je nenadoma popolnoma zapustila. A konec koncev sta oba diktatorja svojo politiko gradila na skrajnem nasilju, brez ozira na zhrtve.

Zaslishevanje obeh Hitlerjevih pomochnikov je pod geslom »Operacija mitos« vodil nadporochnik Fedor Parparov, diplomirani pravnik, ki je od leta 1926 delal za sovjetsko shpijonazho. Cheprav je odlichno obvladal nemshchino, je bilo potrebno dikcijo protokolov v rushchini »pravilno« prirediti patetichnemu stilu velikega bralca in genialnega voditelja, ki so ga zanimale predvsem zasebne stvari iz Hitlerjevega zhivljenja, na primer njegovo razvedrilo pri Evi Braun in drugih zhenskah ter nekaterih nacistichnih veljakih. In seveda, kot glavno, jasen odgovor na vprashanje, ali je firer zhiv ali mrtev. Zgodbo o Hitlerju so zaslishevalci zavili v paket pri Stalinu tako priljubljenih preprosto napisanih pouchnih zgodbic z grozilno in srhljivo vsebino (ki jih je tudi sam uporabljal pri svojih edinozvelichavnih spisih). Tako zaslishevalci kot oba zaslishanca so bili pod velikim politichnim in psihichnim pritiskom, saj so morali skrbno paziti, da ugodijo okusu velikega bralca in zaradi kake napake ali pomankljivosti ne padejo v nemilost.

Tajni dosje o Adolfu Hitlerju je bil desetletja shranjen s shtevilko 462a pod kljuchem v nekdanjem arhivu sovjetske komunistichne partije. Tekst, napisan na stotinah strani, je zanimiv iz mnogih in razlichnih razlogov. Na marsikaterem mestu se bere kot napet roman s Hitlerjem kot glavnim protagonistom v naslovni vlogi. Zanimiva je plastichno zachrtana atmosfera dogajanja oziroma dejanja in nehanja s poudarkom na psiholoshkih potezah Hitlerjevega vechsmernega, a tudi izrazito negativnega demonichnega znachaja. Vsekakor ponuja Knjiga Hitler pogled na vrh antagonistichne piramide Hitler – Stalin, ki je pravzaprav kljuch v razumevanje bridkega dogajanja v 20. stoletju.

Dokumentaciji zaslishevanj obeh Hitlerjevih pomochnikov so v publikaciji, ki obsega 682 strani, dodane obshirne spremne in sklepne besede ter komentarji obeh urednikov in direktorja berlinskega Inshtituta za novejsho zgodovino dr. Horsta Möllerja. Kar 587 ponekod tudi zelo obshirnih, a drobno natisnjenih opomb in belezhk pod chrto skrbi za mozhnost dodatnega poglabljanja v mrachno gradivo. Za namechek je v knjigi objavljeno tudi obshirno fotografsko gradivo ter biografije glavnih oseb iz Hitlerjevega kroga, a tudi njegovih nasprotnikov in mednarodnih osebnosti, ki so krojile svetovno zgodovino v 20. stoletju.

Sovjetska tajna sluzhba je potrebovala zelo veliko chasa, preden se je opogumila in baje v enem samem izvodu oddala konvolut gradiva o Hitlerju in njegovi smrti pod shifro »Strogo zaupno« vodstvu Sovjetske zveze. 29. decembra 1949 ga je Stalinu osebno izrochil tedanji sovjetski notranji minister Sergej Kruglov. Drugi chlani komunistichnega politbiroja tega gradiva niso prejeli. Stalin je nekaterim chlanom pozneje sicer dovolil vpogled v dosje, vendar ga je shranil v svojem zasebnem arhivu.

Zanimivo je, za kaj se je sovjetski voditelj, ki je bil skrajno nezaupen do svojih sodelavcev, najbolj zanimal. Lastnorochno je podchrtal odlomke, kjer so opisani Hitlerjevi ukrepi proti tako imenovanim izdajalcem njegovega vodstva. Na primer: 29. marec 1945: generalpolkovnik Guderian zaradi predloga, da bi zacheli z zahodnimi silami voditi pogajanja o kapitulaciji, odpushchen ... 25. april 1945: Göring zaradi veleizdaje izkljuchen iz nacistichne stranke ... 29. april: poroka Adolfa Hitlerja z Evo Braun in izdajalstvo Jodla, Himmlerja in generalov ...« Stalin se je baje chudil, zakaj je bil Hitler do svojih generalov, che so proti njegovi volji zagreshili toliko napak, tako popustljiv in jih ni pravochasno kaznoval oziroma onemogochil ...

V dosjeju manjkajo – verjetno z obzirom na Stalinovo mentalno preobchutljivost – podatki o Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo, ko je v zachetni fazi sovjetska obramba popolnoma odpovedala. Zato pa so pozneje tembolj podchrtani nemshki zapleti v Rusiji in Hitlerjevi postopni porazi. Izpushchena je s tajno pogodbo s Hitlerjem omogochena sovjetska zasedba nekdanjih vzhodnih predelov Poljske. Vedno znova je opisan polozhaj v nekaterih pozneje satelitskih drzhavah pod kontrolo Sovjetske zveze, vendar se Jugoslavija in Titovo partizanstvo praktichno ne omenjata, saj je Stalin to drzhavo v letih 1948 / 1949 zaradi »izdajalstva« odpisal iz svojega konteksta.

Vsekakor nova publikacija o Adolfu Hitlerju nudi veliko shtevilo dodatnih podrobnosti o dejanju in nehanju tega demonskega nechloveka, poleg tega vsaj delno osvetljuje nekatere poteze Stalinovega znachaja in ponuja novo gradivo o zgodovini Tretjega rajha in destrukciji morale in civilizacije v 20. stoletju.