Revija SRP 77/78

Lev Detela

 
TRI ZVEZDE
 
XV
 
(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*
 
 

Veronika, objokana, z razmrshenimi lasmi, obvisi sredi koraka na robu gozda. V srcu jo neznansko mochno zaboli. Skloni se naprej, proti prvemu deblu, pade v gosto tiho travo.

Nich ni vech tako kot prej. Nich. Chisto nich. Kam je odshlo nekdanje veselje? Strast? Radovednost? Zanimanje za druge moshke? Kakshni so, ko ljubijo? Kako te pobozhajo, kako ti privzdignejo dojko, poljubijo bradavico? Zakaj ne more biti vech vesela in lahkomiselna? Le kam je odshel njen uzhivashki ponos, ko so moshki, medtem ko so jo slachili, zardevali od pohote in ji takoj zatem izrekli priznanje, da je najboljsha zhenska?

Ja, takrat je chutila, kako uzhivajo njeno lepoto in jih omamlja opojnost njenega telesa in zanimivost njene dushe. Takrat jih je zhelela do konca preizkusiti, popolnoma razgaliti, nesramezhljivo slechi njihov znachaj, jih zapeljati do zadnjega. Ponosno je dvigala glavo. Se zavedala, da po privlachnosti prekasha druge zhenske, morebitne tekmice, prijateljice, pa tudi vse Friderikove obchasne kurbe in zapeljivke.

Toda zakaj vse to? Zakaj je bila taka? So kriva za to njeno obnashanje mladostna dozhivetja z Johano? Njen radovedni znachaj? In konchno ... Friderik, veliki zapeljivec in osvajalec?

Pri ljubljenju kmalu ni poznala vech nobene mere in meje. Chisto enako kot Friderik in njegove igre z zhenskami. Zares je uzhivala pri raziskovanju vseh teh v strasti do nje velikokrat skrajno razdrazhenih velikih in kratkih, debelih ali prismuknjeno ukrivljenih lulchkov. Ja, teh ubogih, neumnih, nesramnih lulchkov vseh barv in oblik. Prizna, da jih je postopoma zbrala v izzivalno velik in imeniten spominski shopek navzgor zavihanih temnordechih, rozhnatih ali vijolichastih neumnih glavichev, iz katerih je, ko je nastopil skrajni chas visokega ljubljenja, bolj ali manj uspeshno brizgnil nesramni slap bele moshke strasti. Kako je uzhivala! Toda ko so ji s svojo razdrazhljivo napetostjo brez sramu mochili mednozhje, je primerjala vse te, v njenem razgretem mesu utapljajoche se moshke z njenim Friderikom in njegovim bolj ali manj uchinkovitim opravljanjem zakonske dolzhnosti. Sprva je bila ocharana od njegove odlochne, vchasih kar precej grobe moshkosti. Toda pozneje ne vech ...

Takrat, na samem zachetku, mu je hotela biti she brezpogojno zvesta. Samo njegova. Toda potem jo je razocharal. Vse tiste druge zhenske, in to kar takoj, po nekaj tednih. Tista Ana von Egkh z njeno debelo ritjo in shiroko dojko. S katero ima baje, kot pravijo, celo otroke.

Zakaj nista s Friderikom mogla ali hotela ohraniti chiste, nezhne ljubezni? Zakaj nista bolj cenila in sposhtovala drug drugega? Njuno zhivljenje je prehitro zashlo na napachno pot.

Veronika lezhi v gosti temni travi. Z obrazom, obrnjenim navzdol, k rezko dishechi zemlji. Joka. Se ne more pomiriti.

Vsi ti moshki. Zdaj je konec, zdaj ... Ko ji je bilo konchno vsega dovolj ... Ko se ji je nekdanje zhivljenje dokonchno zastudilo. Ko je, potem ko je svojemu razbojnishkemu posiljevalcu odgriznila njegovo nesramno moshkost, morala izbruhati vse svoje nekdanje zhivljenje. Vse moshke. Vse zapravljene ljubezni. Hrepenenja. Ko je zachutila, da bo verjetno izgubila tudi Friderika.

Ko bo, kot se zdi, izgubila she Johano z njenim zapeljivo polnim telesom in tezhkimi dojkami, ki ji zhe v mladosti nikoli ni dala miru ter si jo je hotela telesno in dushevno prisvojiti. To je bil pravzaprav zachetek njene zhivljenjske nesreche. She pred prvimi stiki z moshkimi. Johana jo je zapeljala v skrajno nevarno ljubljenje mesa z istim mesom, kar oblast, che za to izve, kaznuje s smrtjo.

Veronikina dusha lebdi v temnem breznu in obupano ishche izhod v prijazno prostost. Kaj naj naredi? Zazdi se ji, da bo kmalu izgubila tudi samo sebe.

***

Zapre ochi. Sanja tezhke, neprizanesljive sanje. S slabim namenom ji dvori pet bradatih moshkih v zelenih plashchih. Divje ochi se jim bliskajo izpod grozeche shirokih lovskih klobukov. Nastopi zamolkla groza. Plashchi mozh lovcev srdito frfotajo v vetru. Morilski nozhi se iskrijo v zahajajochem soncu. Nekateri so rdechi od zarje, drugi od krvi. Zadaj se svetlika stari grad. Trije stolpi, trije krizhi, tri nenaravno velike zlate krogle na strehi. Tri orjashke zlate zvezde. Vechje kot ves svet. Celjske zvezde. Zaradi njih se vreme nenadoma usodno spremeni. V daljavi nevarno grmi. Veronika zatrepeta po vsem telesu.

***

Vitez Josht Soteshki, s svojimi mozhmi, sredi goshchave.

»Zaboga, vse samo zaradi te coprnice!«

Iz ochi mu jezno poka. Dushi ga v prsih.

»Tokrat jo dobimo, vam rechem!«

Grmi proti svoji strumni cheti lovcev. Sami krepki mladenichi.

»Aj, aj, ne bo ji dobro ...«

Mozhje molche strmijo v poveljnika. Nemo prikimavajo.

Nochejo priznati, da se je v njihove dushe prisesal strah. Ta neznosna goshcha. Te divje zhivali. Rokomavhi in potepuhi. Zahrbtna gmajna. Mogoche sedezh samega hudicha. Gozd, kot sod ostrega strupa, napolnjen z uroki in demoni. Bog se usmili!

Soteshki chuti strah svojih mozh. Je zato she bolj razdrazhen. Jezen na ves svet. Toda tudi v njem je nekakshna negotovost. Cheprav na zachetku ni verjel, da bi bila Friderikova nova zhena charovnica, zdaj ni vech preprichan, da Veronika ni povezana s temnimi silami. Drugache bi jo zhe davno ujeli.

Zhal mu je, da je svoje dni, na zachetku, dvomil o Hermanovem obsojanju te zhenske. A mu je zvesto prikimaval, kot se spodobi za vazala.

Zvestoba do groba! Nikoli nasprotovati! Biti v vsem, brez ozira na mnenje drugih, samo pokoren sluga. Do smrti vdan svojemu gospodarju! Ne glede na resnico in pravico, kot si ju je domislil preostali svet.

»Da veste, tu nekje se skriva ... Che bo potrebno, preishchemo vsak grm ... Nich nam ne bo ushlo ... Te zhenske sem zhe sit do obisti ...«

Neprijetno se pochuti, ker je sprva mislil, da se zheli veliki celjski grof znebiti Friderikove zhene samo iz rodbinskih razlogov. Ker bi mu sinova poroka s to nizhjo plemkinjo preprechila visokoleteche nachrte. Namrech zhenitev sina na sam kraljevski vrh sveta.

Sram ga je, da je takrat, na zachetku lova na to charovnico, mislil, da jo hoche Herman dobiti v pest samo zaradi ljubosumnosti. Zato, ker je nevoshchljiv, da se je sin porochil s tako lepo mladenko. Takrat je celo posumil, da stari grof vso to gonjo proti nesrechni Veroniki pochenja iz enega samega razloga. Namrech da bi jo she sam, kot mnogi drugi - in ne le njegov neubogljivi sin, dobil v posteljo, da bi se tako mashcheval zaradi Friderikove nespameti.

Soteshki se nejevoljno strese. Gleda chez kroshnjo najblizhjega drevesa naravnost v nebo.

»Ja, to niso majhne stvari …!«

Shkrta z zobmi. Ker mu mlade babnice kljub skrajnim naporom she vedno ni uspelo ujeti.

Ja, res je charovnica! Zagotovo je charovnica!

Miga z glavo. Drgeta. Nekaj od besa. Nekaj iz strahu.

***

Pater Konrad vstopi z zaskrbljenim obrazom v sobano velikega grofa. Pod desetzobim svechnikom z imenitno utripajochimi svetili si z dlanjo zastre ochi. Prevech svetlobe za navadnega smrtnika!

Le zakaj porabijo ti gospodje toliko luchi, ko je vendar znano, da edina vredna svetloba ni od tega sveta? Toda ta greshni svet prevechkrat pozabi na bozhjo svetlobo!

V zadregi nekaj slepomishi in onegavi. Vendar se takoj zbere, ker ga grof ostro pogleda.

»Kaj zhe spet hoche? Ali ni bilo zhe vsega dovolj!«

»S sinom njihove milosti nekaj ni v redu ... Chudno govori …«

»Kako to ve?«

»Zjutraj sem bil pri njem ... Hotel se je spovedati.«

»Ja ... Naj se spokori ...«

»Slabo mu gre ... Lahko se mu kaj pripeti ...«

»Ja, naj se mu pripeti ...«

»Zdi se, da ni vech pri zdravi pameti ...«

»Pri pravi pameti ni bil nikoli ...«

»Toda zdaj bo izgubil razum ...«

»Saj ga je zhe davno ...«

»Njihova milost mora vedeti, da je tudi telesno zelo slab. Shibak ...«

»No, in ... Si bo zapomnil, da se ne sme delati neumnosti in se na skrivaj, proti ochetovi izrecni volji, zheniti z malopridnimi coprnicami!«

»Vendar je tako slab, da lahko umre ... Nich ne je ... Tudi skoraj nich ne pije ...«

»Che bo zares zhejen, bo zhe zhehtal tisto umazano jetnishko vodo ...«

»Toda njihova milost je vendar od vseh visoko sposhtovani krshchanski gospod ... Ki skrbi za dobra dela usmiljenja ...«

»Ja, in? Zdaj me bo she poucheval ...«

»Tako slaboten je, da lahko zhe danes ali jutri umre ...«

»Che je tako nespameten, pa naj pogine ... Ja, naj vendar crkne! Saj imam k srechi she enega sina. Na njega zdaj stavim ...«

Veliki grof mrko dvigne glavo.

»Ja, kaj she hoche od mene? Saj sem mu zhe vse povedal!«

Pater Konrad povesi glavo. Srce mu zahrbtno utripa. Se stari grof res ne bo usmilil?

***

Cesarica ve, da je beli petelin najboljshi pomochnik pri netenju ognja, v katerem se charobni kresni kamen spremeni v zlato. V chisto zlato. Vendar je treba ujeti pravi trenutek, ko sonce sredi svojega visokega obrata spremeni znachaj in lahko celo petelin znese zlato jajce. Zato si pravkar nekoliko privzdigne dolgo vijolichasto oblachilo, da se ji med najodlichnejsho tkanino za trenutek zasvetijo lepa, izzivalno lesketajocha se kolena. Radodarno se skloni proti ognjishchu ob prizidku in nishi v zadnjem delu precej temachnega prostora. Tja, v sredino vdolbine, je pravkar postavila chok iz suhega, mochno gorljivega lesa.

Med mrmranjem zelo chudnega zaklinjevalnega obrazca zakuri s tremi gorechimi rumenimi svechami suhljad ob visokem choku, ki se takoj vname. Ve, da mora zdaj skrbeti, da se bo les dobro razplamtel. Ne sme ugasniti do zore, ko bo beli petelin verjetno, che bo shlo vse po srechi, trikrat zakikirikal.

Tokrat se mora posrechiti. Zadnjich ji ni uspelo. Toda zdaj se mora posrechiti ... Na vsak nachin mora uspeti ... Saj je pripravila nove zaklinjevalne obrazce ...

Se nekoliko sprosti. Dvigne glavo. Temni kostanjevorjavi lasje ji zdrsijo navzdol, chez vrat in rame, in se vroche zaiskrijo v siju plamenov na ognjishchu. Trikrat se obeshenjashko zavrti okoli same sebe kot okrog svete osi. Pri posebnih opravilih in pri ljubljenju je vedno zelo gibchna.

Zazdi se ji, da je nenavadno skrivnostna svechenica, chudezhna boginja, ki more s pomochjo zaklinjevalnega obrazca mojstriti usodo. Ko se bo plamen na ognjishchnem zhrtveniku najbolj razplamtel, bo tudi sama postala ogenj, sonce, odlochilno bozhanstvo. Zato medtem, ko se ji dolgi gosti lasje zamolklo lesketajo v temni svetlobi zhrtvovalnega ognja, komaj chaka, da petelin prvich zakikirika in se pod chokom zasveti odlichno zlato. Tedaj se bo tudi sama, cheprav morda samo za trenutek, spremenila v bozhanski onstranski zlati lik, medtem ko bo zlato napolnilo vse skrinje v blagajnah cesarstva, popolnoma izpraznjenih zaradi vojn ali lakomnosti slabichev in lenuhov.

Po podolgovatem prostoru, ki ga prebada odsvit plamenov na zhrtveniku, odmeva momljajochi spev chudezhnega obrazca:

Zhivi ogenj, dobri zherec,
vse pozhira polizalec ...
Pravi ogenj svarozhich,
vedno dober divji ptich ...
Beli ogenj jutrabog,
shivaj kamen, rezhi rog!
Dvigni glavo, sukaj prst,
mi napravi zlati krst!

Zhe se zanosno premika okoli ognjishcha, na katerem prasketa chok v zubljih svetega ognja. Ziblje se v nenavadno ostrem razpolozhenju, kot da stopa okoli glavne osi sveta, ki zhivljenje razmejuje na nov nachin. Domishlja si, da jo od vseh strani zachenja zalivati onstranska svetloba. Ochi ji zazharijo v temnem lesku svetega ognja. Blazno hitro diha. Se hoche popolnoma razdati. Popolnoma predati nevidnim mogochnim silam. Se popolnoma razgaliti pred poslednjimi skrivnostmi sveta. Svoje zhivljenje nenadoma obchuti na nenavadno mochan nachin. Vse je tako velichastno. Chuti, kako vsepovsod po stenah prostora migotajo zlate zvezde, zvezdice, igle, zlate iglice. Nekje stoji vrch vina. Zhivljenje je veliko. Zhivljenje je krasno. Zhivljenje je grozno. Opojno disheche. Mochno. Kot rozha mogota. Zazdi se ji, da skozi gosti zadimljeni zrak poletavajo nekakshne kresnice. Rozhe. Bisernice. Zaradi vedno hitrejshega gibanja okoli ognja in hoje na levo in na desno od ogla do ogla je vedno bolj zadihana. Tudi vrocha. Obsedena. Vlazhna, prepotena kozha na chelu se ji zachenja mastno svetiti. Od vseh strani jo zaliva nekakshna vrochica. Zdaj zheli biti she bolj divja. Zheli poleteti na vse strani. Zaplesati sredi rdechega gostega zraka, tezhkega kot pesek, ostrega kot rdechi petelin, ko zagori na strehi. She bolj poskochi. Vendar ve, da mora paziti, da se ne vnamejo leseni podboji zgoraj nad ognjishchem. Da se ne vname ves grad. Da she sama ne zagori skupaj s Sigismundom v vrochem zhivem plamenu.

Vse je tako svechano in grozno, kot da sploh ni resnica. Se more sploh nekaj dogajati na tako chuden nachin?

Spet se pomika mimo ognja naprej in nazaj. Telo ji vedno bolj drhti pod neverjetnim bremenom skrivnostnega obreda, vendar mora naprej. Ne sme odnehati. Mora se boriti.

V ocheh se ji zalesketajo sanje o zlatu. Pomika se sem in tja, kot da bi bila pijana. Maha z obema rokama, sklanja glavo, poje skrivnostni obrazec, poskochi, zakrichi. Zdi se ji, da bo izgubila zavest. Skozi njeno dusho se pretakajo zlate, rdechkaste in zelenkaste proge, zlate chrte, tezhke zlate gube ... Vse okrog nje plapola z zlatorumenkastim utripom ... Njeni zhivci so skrajno napeti ... V njeni dushi so ostre sledi neznosno mochnih prichakovanj ... Zazdi se ji, da bo pljusnila dalech, dalech naprej, v sveti kres, v sveti bes, v sveti ogenj, v zlato onstranstvo ... Potem se nekaj v njenem telesu sprozhi kar samo od sebe. Zapre ochi. Se za trenutek zaustavi. Premishljuje. Telo se ji nenadoma napne kot struna. Glasno zakrichi. Se spet zravna. Ochi se ji rezko zaiskrijo. Zachuti se popolnoma povezano z najvechjimi skrivnostmi vseh glavnih sil matere narave, z ognjem, zemljo, zrakom in vodo.

Strmi v ogenj. Ga blazno mochno obchuti. Polzi v migotajoche plapolanje ognjene svetlobe. Se lovi med sanjsko bliskavico prichakujochega zlata.

Vse okrog nje je preprezheno z gostimi zlatimi nitmi. Zdi se ji, da jo je popolnoma zapredlo v zlate koprene. Zlati pajek jo je ujel v usodno mrezho.

Nekje blizu, toda dalech, valovi v juzhnem vetru zlata pshenica. Pred ochmi se ji pomenljivo bliska. Zato vidi nekakshna zlata polja, zlate steze. Zdi se ji, da je zrak zlat dezh, pesek zlat utrip ... Zlati zrak poka od napetosti v svetem ognju na zlatem ognjishchu.

Vse je tako svechano in tako imenitno. Tako veliko in tako silovito.

Oh, ti grozno, chudno zhivljenje!

Che zapre ochi, zachuti, da se priblizhuje zhe dolgo chasa tezhko prichakovani zlati dogodek, ko se bo, medtem ko bo petelin znesel tri nova zlata jajca, na neizrekljivo blazhen nachin spojila z zlatim moshkim, ki ga kljub skoraj vsakodnevnim novim ljubimcem in raznim drugim uzhivashkim zadovoljevalcem njenih pozhelenj she ni spoznala. Ve, da se bo tedaj zachel glavni obred.

V zamolkli in tezhko dolochljivi zhelji po tistem, kar shele mora priti, dvigne levo nogo in jo postavi na leseno stojalo pod seboj. Mochne, tezhke dojke pod vijolichasto tkanino ji vzburjeno zatrepetajo in se ostro napnejo. V nenavadni opojnosti zaniha z zgornjim delom telesa naprej in nazaj, da se ji razpnejo glavni deli oblachila in pochasi zdrsijo na tla. Z roko si sezhe pod tezhko gmoto svojih shirokih prsi in jih izzivalno ostro potisne dalech ven iz razpetega blaga. Debela temnorjava vrshichka polnih, med poplesavanjem in petjem rahlo potresajochih se in zdaj popolnoma razgaljenih prsi zazharita v siju charobnega ognja.

Medtem ko chok na ognjishchu zagori z mochnim, ostrim plamenom, popolnoma naga omotichno zadrgeta. Si pozheljivo bozha zhe rahlo razkrechena stegna. Sega s prsti globoko med mehki vlazhni puh. Se nasladno zravna. Polzi z roko chez mehko belino izzivalno shiroke leve dojke. Se zavrti v razkoshno razposajeni ples. Strastno nashopirjena seska na sredi mochno pridvignjenih prsnih kolobarjev nemirno poskakujeta med njenimi vedno hitrejshimi premiki in zasuki.

Ve, da je velika boginja, ki doji s svojimi ogromnimi prsmi vse Rimsko cesarstvo. Je zares prava boginja ljubezni z zdaj zhe skrajno nabreklimi seski, na katerih od blazhenosti vedno znova omedlevajo in v vrochi strasti umirajo najboljshi in najhujshi ljubimci.

Dvigne roko zlatu v pozdrav. Tezhki, tolsti, kot debela sladka sadezha navzdol bingljajochi dojki se v siju svetega ognja zasvetita kot vrocha ponudba nevidnim bogovom zlata. Moch njenega vidno nabreklega belega prsnega mesa postane strashna, prekipevajocha kot razpenjeno mleko. Vzburjeno zastoka. Z desnico spolzi chez goli trebuh. Zdaj bo razprla noge kot she nikoli prej. Do skrajnosti bo razgalila svoje toplo ogromno mednozhje, v katerem zaradi njene milostljivosti in naklonjenosti do vsega lepega najdejo zashchito in uzhitek vsi najboljshi moshki cesarstva.

Toda to zdaj je nekaj drugega ... Zares svetega...

Spet se ji zachenja dozdevati, da bo konchno lahko stopila na drugo stran, na zlati vrt radostne ljubezni, ki spremeni osnovno zemeljsko snov v chisto zlato ... Zdaj bi namrech moral vanjo vdreti tisti nevidni zlati neznanec, ki ga she vedno prichakuje. Kot zadnjikrat, kot pri prejshnjih poskusih. Ki so preizkusi za njo samo. Odkrivanje in razgaljanje nje same. Njenih upov, zhelja, hrepenenj. Njenih skrivnih sanj. Prepovedanih, zatajenih strasti, ki pa se jim ne more odrechi, naj pride, kar hoche.

Ve, da jo bo lahko le tezhko prichakovani zlati odposlanec zares dodobra zadovoljil. Vzel na skrajno bozhanski nachin. Ljubil kot she nihche drugi. Divje. Zhivalsko. Usodno. Chloveshko. Do nezavesti. Da bo lahko rodila prestolonaslednika in naredila gore zlata. Saj bo takrat beli petelin najbolj ostro zapel in celotno cesarstvo se bo kopalo v gorah chistega zlata ...

***

She vedno tava po temnih gozdovih. Samotna. Obupana. Che je utrujena, si poishche skrivalishche in pochivalishche v grmovju v blizhini divjih zhivali. Pravzaprav je vedno na prezhi. Zato spi zelo nemirno in kratko. In sanja, da so jo odkrile ostre ochi velikega grofa. Stiska, bolechina in strah so njena dnevna hrana.

Skoraj ne more razumeti, da je njen in Friderikov grad nad Kochevjem samo she kup razbitega kamna in umazanega pepela. Razvalina. Razbit vrch. Strohnelo drevo.

Vedno bolj jasno sluti, da se hoche Friderikov oche polastiti tudi njenega telesa. In to samo zato, da bi se mashcheval ter Frideriku in njej dokonchno strl srce. Ve, da jo hoche Herman popolnoma unichiti. Verjetno ubiti.

Spet se, na smrt utrujena, ulezhe v travo. Joka. Zgoraj, pod turobnim nebom, se v vetru nemirno premikajo koshate kroshnje dreves.

Nenadoma se ji zazdi, da je nekdo za njenim hrbtom. Prestrasheno plane iz zhalostnih misli, a se trenutek zatem na glas zasmeji.

Pred njo stoji chudna prijateljica Johana. Chrni lasje ji padajo dalech chez zelenkasto oblachilo, v katero sta se zgoraj skrili obe polni dojki, ki se nagajivo zatreseta ob vsakem novem prijateljichinem premiku.

Od zadaj se za namechek prikazheta razburjeni glavi obeh zadnjih Veronikinih spletichen, ki sta pobegnili na Ogrsko, ko je dal stari grof porushiti kochevski grad. Nekaj chasa sta se skrivali v nekem stolpu na Hrvashkem, kjer ju je nashla Johana. Tudi ona je morala pobegniti od doma, ker so jo obtozhili charovnishtva.

Nesrechne. Divje. Uboge zhenske.

Toda zdaj so tu, skupaj, zdruzhene v hudi stiski. Se bodo reshile?

»Torej sem te le nashla,« reche Johana in si prijateljico pritisne na svoje radozhive prsi. »Saj si se skrila na konec sveta!«

»Preganjajo me kot divjo zver!«

»Kot mene,« reche Johana. »A se jim ne bom pustila ujeti.«

»Bog vedi, ali imash prav,« reche Veronika.

»Che nas dobijo v pesti, nas bodo kar po vrsti obdolzhili nechistovanja s hudichem in charovnishtva ...«

»In potem sezhgali na grmadi ...«

Vse shtiri zhenske se utrujeno spogledajo. Se objamejo. Se kot lepe uboge gozdne vile primejo za roke. Tavajo po poltemi. Na vechji jasi, obdani s shtirimi mogochnimi stoletnimi hrasti, se ulezhejo pod koshat grm. Potiho jokajo. Se smejijo.

Johana se skloni proti Veroniki. Jo nezhno bozha in ljubkuje. Poljublja Veronikine suhe, razpokane ustnice. Pomochi v blizhnji potok rutico. Brishe z Veronikinega obraza sledove prestanih naporov in trpljenja. Shari z dlanjo po na pol raztrganem blagu gornjega dela Veronikinega oblachila. Razpne vrvice nad prijateljichinim oprsjem, da se prikazhe she vedno dobro ohranjena lepota obeh Veronikinih snezhnobelih hrushkastih dojk. Se nenavadno strastno prisesa na prijateljichini rozhnati bradavici.

Veronika zapre ochi.

»Zakaj zdaj? Takoj zdaj?« zashepeta. »Zakaj tako hitro?«

»Zato, da bova srechni,« zarezgeta chrnolasa zhrebica in se ozre po obeh spletichnah, ki se z obrazoma, rdechima od od vzburjenja, hihitata v travi.

»Zato, da bomo vse srechne,« odlochno reche in se skloni proti obema mladenkama. Se zasmeji.

»Ajde, slecita se,« reche. »Prevech grozno je v teh gozdovih ... Zato si bomo napravile lepo ...«

Po gozdu zaplava sladkost vznemirljivega in vedno bolj obupanega ljubljenja. Sladkost iskanja reshitve za vse stiske v razgaljeni in razdrazheni medsebojni telesnosti.

Gosta trava se ziblje chez gola telesa vseh shtirih zhensk, ki sanjajo pod oboki groznega gozda veliko odreshilno ljubezen.

Vse je tako chudno. Opojno. Tuje. Vilinski gozd z drevesi, shelestechimi v vetru, s svezho, rezko dishecho travo, z razprtimi ustnicami shtirih mladih preganjanih zhensk, zheljnih ljubezni. Shtirje razgreti obrazi, na pol zaprte ochi, tezhko, razburjeno dihanje...

Veronika lezhi v narochju svoje prijateljice popolnoma gola in utrujena, a vendar nasmejana, vesela, ker ni vech chisto sama. Najbolj divja in zagnana je Johana. Gola kozha vseh shtirih zhensk se zamolklo sveti od vzburjenja.

Veroniko nenadoma zaboli pri srcu. Dvigne glavo. Za kroshnjami dreves se nevarno temni. Obide jo nema groza. Zazdi se ji, da ne more vech ubezhati tezhki usodi.

Ko se Johana spet skloni proti njenim prsim, skoraj jezno zakrichi: »Pusti me zdaj! Ne morem vech ...«

»Kaj potem hochesh?« zasope Johana.

»Zhelim si miru ... In da bi bila pri Frideriku ... Da bi bilo spet vse prijetno, varno in lepo ...«

»Ah, ti sanjachka,« se zasmeji chrnolasa prijateljica. »Kaj ne vesh, da se nahajamo na svetu, kjer se muchi, pretepa, ubija ...«

»Ja, vem,« zastoka Veronika. »Toda ta svet bi bil lahko chudovit ... Ko bi bili ljudje drugachni ...«

Skloni glavo in divje zajoka.

***

Herman Celjski dvigne roko, kot da bi hotel udariti proti nevidnemu sovrazhniku. Ko drugich zamahne, sluzhabnik zapre tezhka hrastova vrata.

Veliki grof se shiroko razkorachen usede za mizo. Premishljuje. Rachuna. Jezi se, ker si she ni mogel pridobiti nekaterih zemljishch v Zagorju na Hrvashkem. Toda cesar Sigismund mu pri shirjenju posesti pridno pomaga, ko she enkrat neprevidne razlashcha tistega, kar je bilo prisilno prodano, in nato na novo prodaja tisto, kar je pravzaprav zhe prodano. Ampak tako je na svetu. Mogochni odlochi, kaj je prav in kaj ne.

Staremu grofu se pred ochmi zabliskajo tri zlate celjske zvezde, znamenje njegove zhivljenjske poti. Pravzaprav znamenje celjske vladarske chasti, ki mu jo je neumni sin Friderik tako bedasto zapravil. Toda vse to bo zdaj popravil. In se za sinovo nepokorshchino bridko mashcheval. Predvsem bo ob glavo tista nesramna Friderikova coprnica. Celjske chaka bozhanska prihodnost. Zdaj pridejo drugachni chasi. Friderikov sin Ulrik, ki postaja lep, pogumen mladenich, je njegovo veliko upanje.

Tretjich zamahne z roko. Sluzhabnik zagrabi vrch z vinom in nataka rdecho tekochino v zhe pripravljeno chasho. Herman mlaska z jezikom. Zgrabi chasho. Pije.

Ja, izpeljal bo svoje nachrte, naj stane, kar hoche. Tiste, ki se mu bodo upirali, bo skushal kupiti ali odkupiti ter podkupiti. Z zvijacho jih bo prisilil k pokorshchini. Izrabil bo njihove shibkosti in njihovo neprevidnost ter jih prisilil, da mu sledijo. Kdor se bo kljub temu she vedno upiral, tega bo preprosto zadushil. Telesno izpodrezal. Taki ne bodo imeli prostora v njegovi mogochni drzhavi treh zlatih zvezd.

Pochasi se umiri. Pokima proti sluzhabniku. Spet dvigne roko. Mu namigne, da se lahko odstrani.

***

Enea Silvio de Piccolomini she enkrat precej ostro pogleda proti mizici pod ozko lino ob stranski steni. Opazuje mladega debelushnega pisarja, ki bi mu lahko postal nevaren. Nekaj na njegovem shirokem, razpotegnjenem, pravzaprav prashichjem obrazu ga moti. Ve, da mora biti tokrat posebno previden. Nich zasebnega ne sme izdati temu chloveku. Ne sme se mu zarechi, da je na vojvodovem dvoru poshkilil po lepi Dunajchanki in bil kar hitro uslishan. Sedmi chut za ljudi mu pravi, da je mladi mozh z gosjim peresom v roki verjetno potuhnjen tekmec, ki bi ga samo zato, da bi se prikupil shkofu, na najbolj prostashki nachin ochrnil pred visokim dostojanstvenikom. Zato bo od zdaj, che bo le mogoche, pazil na vsak korak mladega vetrogonchicha in mu na premeten nachin izpodrezal peruti. Pri tem poslu mu zelo koristi neumnost nezrele in neizkushene prismode, saj pisar zagovarja nemarnega pesnika Dangeroza, ki je padel v nemilost pri njegovem nadvse dragem podporniku, najbolj krshchanskem vladarju Avstrije.

Pri svojem nachrtu in njegovi izvedbi ne potrebuje nikogar. Pismo bo napisal lastnorochno in takoj uredil vse potrebno, da pride chimprej v roke njegove vojvodski visokosti, ki se pravkar mudi v staroslavnem in zares bogabojechem krshchanskem mestu Krems ob skoraj vedno modri Donavi.

Pero mu kar poskakuje chez pergament, cheprav hoche ostati, ko pishe, popolnoma miren. Ve, da je najbolje, da zachne kar pri nemogochem danskem kralju Eriku VII., tem zares vprashljivem ozhjem sorodniku cesarja Sigismunda in zato tudi sorodniku nesrechnega celjskega grofa Hermana, ki bi se rad, kot dobro ve, polastil oblasti po vsej Shtajerski in Kranjski. Saj hoche ta kruti Celjan povsod, kjer je mozhno, izpodriniti pravichno krshchansko vladavino odlichnih vojvod Habsburshkih. Celotni dvor v Budi mora velevisokemu vojvodi she enkrat, kot zhe tolikokrat, prikazati v chim slabshi luchi. Shele na koncu se bo spotaknil ob svojega pomochnika, to nespametno pisarnishko mushico. A jo bo tako ochrnil in stisnil, da ne bo od nje ostal niti madezh na papirju, po katerem zdaj she polzi njegovo neuko pisalo.

Piccolomini jezno pomezhikne. Ve, kako bo dvignil svoje pero v napad. Najprej bo seveda opisal razvratno pojedino na Sigismundovem gradu, o kateri se, cheprav je med tem po Donavi, Dravi in Savi preteklo zhe precej vode, she vedno govori. Na njej so med razbrzdanim zhretjem in pitjem na zharu spekli kar shest volov, dvajset tezhkih mastnih prashichev in tako veliko shtevilo tolstih kopunov, da jih ni mogel nihche preshteti. Vishek nesramnega sprenevedanja pa je bilo rohnenje neumnega danskega kralja proti presvetlemu avstrijskemu vojvodi, chesh da ne naredi nich za omiko in lepo odliko, temvech celo, kot se je zareklo danskemu nesrechniku, preganja pevce vsega lepega. Neumni kralj Erik si namrech zhe od nekdaj na napihnjen nachin lasti pravico najvishjega razsodnika lepih umetnosti. Znano je, da se ta pomorjansko nemshki pritlikavec ima za najvechjega pisatelja, kar bi naj dokazal s svojo bedasto kroniko danskih starozhitosti, ki da bodo predrugachile pokvarjeni svet. Napisal jo je s pomochjo svojih she bolj neumnih pisarjev v polomljeni latinshchini in za namechek poimenoval De origine gentis Danorum. Sramota! Quo usque tandem? Kako dolgo naj she to prenashamo? Ni treba poudariti, da je na pojedini teklo vino kar v potokih. Tezhka pijacha je hitro omamila in razdrazhila vechino prisotnih. Zato ni chudno, da so si presvetle dame s cesarjevo zheno na chelu za zavesami pred razvnetimi kavalirji takoj, ko jih je zagrabilo pozheljenje po nechistovanju s tujim moshkim mesom, izpodrecale zhe itak zelo prozorna oblachila. Prostashko uzhivanje po krivem in pochez se je nadaljevalo do ranih jutranjih ur. Edino razbijashka glasba za razbrzdani ples in krichavo petje sta preglasili vzdihe pokvarjenega dogajanja v ozadju. Presenecha le, da na tem vse krshchansko ponizhujochem ogrskem slavju ni bilo razvratnega mladega celjskega grofa Friderika. Cesar Sigismund in kralj Erik sta ga namrech nekaj pred tem v okovih poslala na celjski grad njegovega ocheta, da se tam spokori zaradi neke Veronike, ki da jo je baje protipostavno porochil potem, ko je umoril svojo prvo zheno Elizabeto Frankopansko. Tako lahko zdaj ves svet vidi, da so ti Celjski navadni morilci, krvoloki in pokvarjenci, ki se ne boje ne Boga in ne hudicha. Toda zasluzhena bozhja kazen jih zagotovo chaka.

***

Pozno zvecher enajstega listopada, na pijani praznik shkofa vina in tolstih gosi Martina Tourskega in na predvecher dne, ko se pobozhni svet spomni na vsega chashchenja vrednega presvetega Martina I., se na Celjskem vreme mochno pokvari. S hribov na vzhodni strani udari oster mraz.

Na zapoved velikega grofa, ki se mu sin v temni luknji zaradi pokajochega mraza nenadoma zasmili, se stari hlapec napoti iz spodnje grajske kuhinje z vrchem vina proti glavnim jecham v velikem stolpu. Po strmem stopnishchu in zavitih hodnikih votlo done njegovi pochasni koraki.

Z zhalostnim izrazom na ocheh obstoji pred tezhkimi z zhelezom okovanimi vrati, za katerimi mora zhe dolge mesece prezhdeti mladi grof Friderik, ta Hermanov prekleti sin. Stari mozh ga je pestoval in se z njim igral, ko je bil grofich she otrok.

Jechar grdo pogleda prishleka. Trikrat zakashlja. Jezno sopiha, ko si mane premrazhene roke. Zagrabi za zapah in z velikim kljuchem odpre vrata. Se zamaje z gornjim delom telesa proti gosti smrdljivi temi spodaj v luknji. Porine palico z gorecho tresko na dolgem kavlju dalech v zatohli mraz pod seboj.

Hlapec miga z glavo v temo. Napenja ochi.

»Kaj bo oni norec spodaj s to golido vina,« nejevoljno zarezgeta jechar. Pozhira sline. »Bi ga raje midva izpila, da nama pogreje stare kosti. Mrzlo je.«

»Ravno zato je veliki grof zahteval, da mu prinesemo vino. Da bo sina manj zeblo, kot je rekel.«

»Ah, » se zarezhi jechar. »To grofovo usmiljenje je res neumno, saj mu je hotel, ko so ga zavlekli v to luknjo, v sveti jezi polomiti vse kosti. Noche ubogati mogochnega ocheta. Zato je pach tako.«

Hlapec dvigne vrch, ga pomoli navzdol.

»Gospod grof oche so bili zares milostljivi,« zakrichi. »Ker je praznik svetega Martina in za namechek tak mraz, poklanjajo njihovi milosti vrch rujnega vina.«

»Iz tega ne bo na ta nachin nich, » zasopiha jechar. »Mu ga bo treba poriniti na vrvi v koshari navzdol...«

Jezno privzdigne kol z gorecho tresko na zarjavelem kavlju in posveti v temo.

Droben shop svetlobe pade na nekakshno glavo s shopom zamazanih temnih las. Na veliko chudno glavo. Na shiljasto, oglato, rumenkasto glavo, iz katere bolshche na shiroko odprte ochi. Ozke, srepe ochi. Trpeche ochi, v katerih ledeni groza.

Glava odpre usta in izgovori tri ali shtiri nerazumljive besede.

Staremu hlapcu skoraj zastane srce. Stoji na pragu jeche kot okamenel. Zazdi se mu, da tisto umazano in bledo spodaj ni Friderik, temvech hudi duh, ki ponochi muchi pridne, poslushne in bogabojeche ljudi.

Postava v polmraku pomiga z glavo, se skusha premakniti in vstati. Veriga neprijetno zarozhlja. Glava se strese, iz ust ji pochi nekakshen zvok, ochi se na pol zapro. Umazana postava zaniha naprej in nazaj. Dvigne roko nekam navzgor. Na slepo in v nich. Iz ust se ji izvije pridushen krik.

Glava pade kot odsekano na prsi. Shop chrnih las se prevesi navzdol, kot ovenelo cvetje. Postava na verigi klecne nazaj, se sesuje na tla. Veriga zarozhlja, ko Hermanov sin oblezhi na tleh.

Hlapec se skloni naprej, zavpije, da je gospod Friderik morda mrtev.

Jechar se zamaje proti treski na kavlju in reche: »Obvestiti moramo gospoda velikega grofa. Morda je ta spodaj v luknji zdaj zares umrl...«

Z ochmi pozhira vrch z vinom in ne vidi, da stari hlapec potiho hlipa.

***

Nevarno ljubezensko razpolozhenje z mladimi nagimi zhenskami v leseni kochi sredi gozda. Obe popolnoma razgaljeni in noro razdrazheni spletichni se sprenevedata na senu v kotu in ljubkujeta druga drugo. Se bozhata chez prsi in si lizheta nabrekle bradavice, ki se bochijo iz razgretega kolobarjastega mesa. Potem za trenutek obmirujeta in zadihano opazujeta, kako Veronika dvigne glavo in si sredi zamolklega ljubljenja z Johano pogladi svetle lase. Johana se nagne naprej, razkrechi obla, zgoraj prijetno zalita stegna pred zadihano prijateljico. She enkrat hoche uzhivati, pa chetudi pride za tem konec sveta.Veronika zdrsi pod Johanin trebuh. Otipa mokri, vidno napeti rdechkasti sram, ki se nesramno bochi iz gostega temnega puha. Zdrsi s prsti chez prijateljichino rezho, jo previdno razpre, kot da bi odpirala opojno dishechi cvet, poln sladkega medu.

Veronika se zasmeje. Pobozha prijateljico po tezhkih rumenkastordechih dojkah, a se zhe trenutek za tem spet skloni proti na shiroko razprtemu prijateljichinemu mednozhju. Razkoshno velik trikotnik Johaninega gostega chrnega puha se vabljivo zalesketa, ko prijateljica zdrsi z roko chez njegov zgornji del. Johana zastoka in vrzhe glavo dalech nazaj. Temni gosti lasje ji v treh ali shtirih kratkih sunkih zavalovijo chez golo kozho, ko ji Veronika porine jezik globoko med razprte ustnice in jo v odprtem mokrem mesu pod shchegetavchkom prebodejo opojno rezki sunki ostrega ljubljenja.

Obe zhenski rezko zakrichita. Polzita ena chez drugo. Veronika zasope in dvigne glavo. Poskakuje chez polno meso pod seboj, kot da ga hoche spoznati do zadnjega. Zadnjich. Kot pred vesoljnim potopom. Tik pred smrtno uro. Se dviga z vsem telesom navzgor in navzdol chez Johanino izzivalno veliko zadnjico. Zdrsi z roko chez polne, vidno napete Johanine prsi. Privzdigne obe tezhki tolsti dojki, da se temnorumeni bradavici sredi razpetih kolobarjastih nabreklin vzburjeno zatreseta.

Johana nasladno zastoka. Se nagne naprej. Z jezikom uzhivashko spolzi chez hrushkaste obline Veronikinih nekoliko navzgor zavihanih dojk. Jih nesramno lizhe. Veronika zapre ochi. V ostrih valovih vdira razburkana strast v vse pore njenega telesa. She enkrat hoche dozhiveti svojo prijateljico na karseda razburljiv nachin, cheprav ve, da je v njunem ljubljenju nekaj obeshenjashkega. Zares chuti, da se je nevarnost zdaj resno priblizhala. Zdi se ji, da se je obrochasta veriga Hermanovih lovcev na uboge, vendar svobodne zhenske, za obronki velikega gozda zhe skoraj popolnoma sklenila in ni vech reshitve. Goshchava je postala usodna past.

V obupu dvigne glavo. Z levico zdrsi v gube pod Johanino dojko in jo sunkovito privzdigne. Oblo prsno meso se radozhivo zatrese, ko se Veronika z razgretimi ustnicami prisesa na Johanino raskavo bradavico, kot da hoche do konca izpiti nesramni sok strasti, ki se je skril globoko v notranjost Johaninih mochnih prsi, a bo zdaj, med vedno bolj razvnetim ljubljenjem, vsak trenutek z blazno glasnimi vzkliki in kriki privrel iz toplega zhenskega mesa.

S kratkimi medsebojnimi pritiski razgretih ustnic na razgaljene prsi se zhenski v nekaj trenutkih popolnoma razdrazhita. Veronika spet sezhe z roko pod Johanino zadnjico in jo potisne proti sebi. Skloni glavo med Johanina stegna in jo zachne nepozabno ljubiti. Uzhivashko ljubiti. Kot nekoch. Kot tedaj na Desenicah v redkih srechnih trenutkih.

Johana popolnoma razpre kolena, da njeno vedno bolj nabreklo meso pod trebuhom zazhari kot skrajno nevaren cvet. Potem se sunkovito obrne proti Veronikinim kolenom in z dlanjo zdrsi proti prijateljichini na shiroko razprti rezhi, ki zhe predolgo chaka na odreshilni poljub strasti. Konchno se z ustnicami zarije med Veronikin mehki mednozhni puh. Veronika zachuti, da jo bo vsak trenutek izpodneslo na skrajni vrh uzhivanja. Zasope in se vrzhe s trebuhom navzgor, proti Johaninim vrochim, tezhkim in zdaj, ko se je sklonila proti prijateljici, navzdol visechim dojkam. Skozi Veronikino razprto meso se srbeche poganjajo neprizanesljivi valovi strasti. Divje stoka in hlipa. A se trenutek za tem zhe zachne, cheprav se she upira, potapljati v temno, gosto meglo. Zazdi se ji, da se sredi tega chudnega, obeshenjashkega, neznosno ostrega ljubljenja z Johano za vedno poslavljata od njunih skupnih spominov in od njunega prijateljstva. Kot da sta prispela sredi neprizanesljivega gozda na konec sveta in na konec zhivljenja.

»Ah, le zakaj si morala spoznati tistega Friderika,« zarezgeta Johana in se s trebuha prevali na hrbet. »Pobozhaj me tu spodaj, pod zadnjico.«

»Ja, ampak se je zgodilo,« zasope Veronika in z iztegnjenim jezikom spolzi med tople obline nad Johaninimi razkrechenimi stegni.

»Lizhi me she bolj,« zasope Johana in nekoliko privzdigne trebuh. Se rezko zasmeje. Ljubezenska igra obeh spletichen na senu medtem naraste do divjega stokajochega vrha. Johana se z od strasti rdeche razgretim obrazom razdrazheno obrne proti objemajochima se sluzhabnicama. Jima reche, naj se priblizhata. Ko se obe mladi dekleti z navzdol bingljajochimi in od strasti popolnoma oznojenimi prsmi sklonita k v ljubezenski igri vidno vzburjeni Johani, se vse shtiri zhenske nenadoma ujamejo z ustnicami v skrajno opojen poljub. Kmalu za tem se iz osamljene koche pozhenejo ostri kriki nasladne medsebojne strasti in presekajo gozdno tishino, a se prevech hitro pomeshajo med travnimimi bilkami, mahom in praprotjo v zategnjen, obupan jok. Veter zashumi skozi kroshnje dreves, vendar ne more posushiti solz na bledih licih preganjanih zhensk.

***

Neprijetnost za neprijetnostjo. Poskoki v kozji rog. Gluha loza. Slaba noch. Zanke in vislice. Tri lobanje se obeshenjashko vrtijo okrog Hermanovega rezkega krika. Vzadaj, za tezhko zaveso, shklepetajo nesrechne kosti.

Stari grof dvigne glavo. Se vzpne iz blazin. Mrtvec ga motri brez ochi v dno srca.

»Zakaj si tako neprizanesljiv do sina?« mu reche.

Zavesa pri postelji zashkripa v soparnem vetru. Od vzadaj zaniha glavni grb celjskega gospostva. Tri zlate zvezde se razpochijo tik nad Hermanovo glavo. Se drobijo v prah in pepel. Stari grad se zamaje v temeljih in nagne na levo stran.

»Sin ti bo umrl! Te ni sram, da si tak!«

Grof v sanjah she enkrat zakrichi. Pred njim zazeva nesramen prepad. Celjski grad se zavrti proti mesechini, ki je ni, a je, tako se mu vsaj zdi, na levi strani neba. Grajski stolp se nagne strmoglavo navzdol, skoraj do dna. Grofa zaboli glava. Nevarnost je neizprosno na delu. Chuti, da bo vsak trenutek, che se pravochasno ne zbudi, z gradom vred zgrmel v pekel, kjer ni nobene milosti.

Nenadoma se rdecha brokatna zavesa radodarno razpre. Pred njim stoji njegova pokojna zhena. Naga. Stara je okrog dvajset let. Sramezhljivo sklanja glavo. Gleda v tla. Ostro izbochene prsi se razburjeno vdajajo njegovim pohotnim prstom, ki vedno bolj neusmiljeno grebejo po mehkem zhenskem mesu.

Herman zatrza z nogami. V njegovi glavi razsaja nevzdrzhen pok. Prsti, ki so trenutek pred tem she uzhivali slast prelestno napete dojke, mu oledenijo na vrhu trde neusmiljene kosti. Opojno polna zhenska je samo she kup mrtve groze, ki ga zbada v srce.

Tok, tok. Pok, pok! Sprevod mrtvecev ropota naravnost skozi zaveso. Kosti tolchejo po blazini.

»Zakaj se jezish na Friderikovo novo zheno? Pusti mlada chloveka na miru, chetudi sta morda greshnika! Ne bodi razsodnik! Prepusti Bogu, da sodi, odpushcha in kaznuje!«

Mrtveci dvigajo glave brez ochi, s slepimi vdolbinami. Lobanje pokajo. Okostnaki korakajo mimo grofove glave. Starca trga po kosteh. Prekleti protin! Mrtveci pojejo zhalobno pesem. Kosti shklepetajo po grajskem lesu. Tok, tok. Pok, pok. Jok in stok.

Mrtvashka pesem postaja vedno bolj grozna, preglasna. Stari grof si zatiska ushesa, a je ne more preslishati.

Pish svinchen ob mrzlem mraku
zadnji cvet bo pokonchal.
Gnusni zlodej se mrtvaku
na pogrebu bo smejal.
 
Trchimo lobanje nashe
v upe, ki so nam odshli.
in zatulimo brezglasno,
ker, kdor tuli, ne trpi!
 
Pish svinchen ob mrtvem mraku
zadnji cvet bo pokonchal.
Gnusni zlodej se bedaku
na pogrebu bo smejal.

Izpod zavese se prikazhe neusmiljeno lepa glava drazhestno zapeljive zhenske. Herman zastoka v snu. Dvigne roke. Veronika! Ji hoche iti naproti. Zazdi se mu, da so se pozheljive zhenske ustnice pravkar opojno prisesale na njegovo po vsem sladkem hrepeneche telo.

Spet zastoka.Veronika! Skusha odpreti ochi.

Nekje nekaj poka. Kosti. Same kosti. Vsepovsod neusmiljene kosti.

Mrtveci se premikajo skozi rdecho zaveso, Veronika migota v vedno bolj neprijetni polsvetlobi, se, grozna, neusmiljena charovnica, spreminja v kost, postaja bela zhena s koso v roki in izginja v temi mrtvashkega sprevoda.

***

__________
* (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 49/50 – 2002; 51/52 – 2002; 53-54 – 2003; 55-56 – 2003; 57-58 – 2003; 59-60 – 2004; 61-62– 2004; 63-64 – 2004; 65/66 – 2005; 67/68 – 2005; 69/70 – 2005; 71-72 – 2006; 73/74 – 2006; 75/76 – 2006)
* Tri zvezde XVI (v naslednji shtevilki Revije SRP)