Revija SRP 77/78

Jolka Milich

Vprashalnica
 
 
O PREVAJANJU IN POEZIJI (V)

PET RAZLOGOV ZA SLABO VOLJO

 
 
Prvi razlog

V tretjem nadaljevanju svojega premishljevanja o prevajanju in poeziji (SRP shtev. 73/74, junij 2006, strani 180-3), in sicer v zapisu Dvojezichne zbirke – zares dvorezni mech? sem omenila zelo tenkochutnega in nadarjenega slovenskega pretezhno narechnega pesnika Janeza Ramovesha iz Poljanske doline, ki bi po mojem mnenju sodil v kakshno antologijo slovenskega pesnishtva, che bi se tudi mi ravnali kot nashi zahodni sosedi, ki v svoje cvetnike v knjizhnem jeziku vkljuchujejo tudi dobro narechno poezijo, seveda opremljeno pod izvirniki s prevodi v zborno italijanshchino, da bo dostopna tudi tistim sorojakom, ki uporabljenega regionalnega govora ne obvladajo. Takrat pa nisem navedla njegovega imena, ker mi je shel iz glave, saj sem se ga spomnila shele pozneje, med brskanjem po Primorskih srechanjih, kjer je objavil zelo posrechen sonetni cikel, posvechen kravam, ki je leta 2001 izshel v Zhirovnici tudi v zbirki Porochilo iz geta. Ob nedavnem izidu njegovega Staroselskega ciklusa z zgoshchenko pri Cankarjevi zalozhbi pa sem si sposodila v knjizhnici vse, kar so njegovega imeli, in sicer shtiri knjige, ker dveh vmesnih (Striptiza in Namesto Kim Basinger) ne premorejo njihove police. Da si pach ustvarim popolnejsho sliko o njem. No, zdaj sem obenem poskrbela, da je stopil iz anonimnosti tudi za bralce Srpa, da bodo vsaj vedeli, o kom je tekla beseda.

Svojo prvo – nenarechno – zbirko, Bozhjastnice, je izdal leta 1990 v Kranju, samozalozhnishko, berem v kolofonu, v dobro znani Zagorichnikovi zbirki Fondi Oryja Pála. Tone Perchich in Ivo Antich sta ga popeljala v svet s spremnima zapisoma. V drugi knjigi, prav tako samozalozhnishki, Moja debela mama iz leta 2001, se je shel le urednika antologije poljanske naivne poezije, in sam tudi izbral sedem pesnikov, od katerih le dva she zhivita, in izbor pesmi, ki so povechinoma napisane v knjizhni slovenshchini, z izjemo she zhivechega Jerneja Jakopina, ki je svoje trivrstichnice napisal v poljanskem narechju. Ostali dve samostojni zbirki Janeza Ramovesha, ki sem ju zhe omenila, pa sta pisani le v poljanskem narechju. O manjkajochih dveh pa nimam podatkov, zato jih bom kar preskochila.

Do tu vse prav in naravnost chudovito. Verjetno bi kazalo povedati za navrh she kaj v zvezi z zgoshchenko, ki je prava poslastica in skupno delo pesnika, njegove zhene glasbenice in pevke Urshule Ramovesh in Fantov z jazbecove grape, a naj zadostujejo te navdushene in, upam, tudi navdushujoche vrstice.

Zdaj pa le na dan s slabo voljo, saj je prvi in glavni razlog tega zapisa. Torej:

Ramovesh pishe v poljanskem narechju. Dokler je izdajal svoje narechne pesmi, tako rekoch, doma, za najozhjo domacho rabo, kakshnega malega slovarchka na koncu knjige kot pripomochek za lazhje razumevanje ni bilo sploh treba, ker vsi domachini, s prishleki vred, bolj ali manj znajo lokalno govorico. A brzh ko mu je zbirko izdala ljubljanska Cankarjeva zalozhba, bi mu moral po mojem laichnem in tudi strokovnem mnenju, che se ne bi sam dokopal do te modre misli, urednik zalozhbe svetovati nekaj takega, najprej iz pozornosti do bralcev, od katerih nihche ne more zahtevati, da znajo vsa slovenska narechja in she nekaj tujih najbrzh, in drugich, da si z olajshanjem branja in razumevanja tako zalozhba kot avtor povechata krog potencialnih bralcev in postaneta hitreje she bolj popularna in odmevna, pa zato, da jima she kakshen dodaten cekinchek pricurlja v naprsni zhepek, kar ni noben greh, le prijeten, zazhelen in hvalevreden dosezhek

Urednik Cankarjeve zalozhbe Zdravko Dusha – ochitno napachno informiran s strani Andreja Medveda, ki se zhe dlje chasa, kot pishe v spremni besedi, »obsesivno« ubada z italijanskim pesnikom Pier Paolom Pasolinijem – Pasolinija vzporeja s poljanskim pesnikom Ramoveshom. In v imenu obeh do kraja neosnovano in skregano z realnostjo trdi: »Tako Pasolini kot Ramovesh namrech zapisheta poezijo v lokalnem jeziku in se niti priblizhno ne ozirata na to, koliko ljudi ga bo bralo oziroma razumelo.«

Za Ramovesha ne vem, koliko ta apodiktichna trditev drzhi, sam naj pove, a v zvezi s Pasolinijem: tako more govoriti le nekdo, ki ga niti malo ne pozna. Svoje prve pesmi, to je furlanske, je Pier Paolo objavil med vojno v letih 1941-3 z naslovom Pesmi iz Casarse, ko je zhivel v Furlaniji, kjer so vsi veliko boljshe razumeli in govorili furlanshchino (oz. neshteto krajevno obarvanih narechij) kot pa italijanshchino. Ko je kasneje skushal pri Bompianiju ponatisniti ... pregledano, izboljshano in povechano izdajo, so se vsi skupaj z njim vred sprashevali o morebitnem negotovem komercialnem uspehu, chesh ali bo sploh shla v promet, in se zedinili v misli, da jo bodo v Furlaniji prav gotovo pokupili, che drugje po Italiji ne. Njegov stric-zalozhnik pa je vseeno okleval in odlashal, v strahu, da bi s slabo ali nichno prodajo utrpel preveliko izgubo denarja, saj je zbirka izshla z naslovom La meglio gioventů nekoliko kasneje (1954), in to celo pri drugi zalozhbi (firenshki Sansoni). Pri turinskem Einaudiju pa shele leta 1975 zelo razshirjena in deloma tudi predelana izdaja, tista, ki jo vsi poznamo z naslovom La nuova gioventů. In kaj je zanjo tipichno? Ne boste verjeli: da je, stran za stranjo, pod vsako furlansko pesmijo njen prevod ... v italijanshchino. In te prevode je bral tudi Andrej Medved, saj ne zna furlanshchine. In kdo je narechne pesmi prevajal v italijanshchino? Spet ne boste verjeli: sam Pasolini, tisti, ki po trditvi nashih dveh poznavalcev njegove poezije pravita suvereno, da se njen avtor niti priblizhno ni oziral na to, koliko ljudi ga bo bralo oziroma razumelo. In she kako je Pasolinija zanimalo, kdo vse ga bo bral in razumel, in moralo bi zanimati vsakega ustvarjalca. Z Ramoveshem vred. Pasolini je bil nadvse komunikativno bitje. In to je na golo oko razvidno, ker je na koncu marsikaterega proznega dela, kjer je uporabljal izraze iz raznih zhargonov, recimo, v rabi kriminalnih zdruzhb, proletariata, mladincev itd., je povsod dodajal slovarchek – glossari(ett)o manj znanih besed, da bodo bralci lazhje brali in tudi razumeli. Vchasih celo takrat, ko je domneval, da nanizane izraze zelo verjetno poznajo, a nich ne shkodi, che zvejo za njihov pomen dvakrat.

Povedano na kratko: z vechjim uzhitkom bi brala poljanskega pesnika, che bi nam na koncu knjige v slovarchku povedal – da nam ne bi bilo treba prevechkrat ugibati in magari streljati mimo pomena – kaj pomeni: zatoknil (zataknil?), piism (pesem?), povosval, vardeja, kopuchavnk, darcha, pajsati, bunkce, ohoban, zagulki, wodrajna, futrwola, driklce, lisku, shkundra, kopishe, manglc itd.

Ochitno precenjuje nasho razgledanost in uchenost, che prichakuje, da bomo gladko brali, ne pa prepogosto trchili ob hude jezikovne pregrade ali tezhave. Po tej plati je bil pokojni Janez Menart she najbolj jasnovidni literarni mozhak, on je tochno vedel, do kam sezhe nasha ... ignoranca ali erudicija, in nam takoj z lichno in do pichice natanchno razlozhenim slovarchkom pritekel na moch ljubeznivo na pomoch. Sploh ni nakluchje, da smo hvalezhno in radostno pokupili vse njegove pesnishke zbirke.

O pisavi narechnih glasov pa prihodnjich, v drugem razlogu ... za slabo voljo.

__________
* (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 69/70 – 2005; 71–72 – 2006; 73/74 – 2006; 75/76 – 2006)
O prevajanju in poeziji I
O prevajanju in poeziji II
O prevajanju in poeziji III
O prevajanju in poeziji IV
O prevajanju in poeziji VI