Revija SRP 77/78

Jean Tardieu

 

OKAMNELI DNEVI

 

 

OKAMNELI DNEVI

 

Z zavezanimi ochmi z drhtechimi rokami

zbegan od topota svojih korakov

ki ponese vsepovsod mojo tihoto

in izgubi sled mojih dni

naj se chakam ali se prehitevam

vedno se znajdem tam

kot kamen pod nebom.

 

Od sonca in nochi

obsojen brez dokazov in brez krivde

na zidovih svojega tesnega prostora

se obracham na dnu spanca

turoben kot upanje

nedolzhen kot ochitki vesti.

 

Chlovek ki hlini da se stara

vklenjen v svoje otroshtvo

prihodnost sije na isti tochki

she vedno se je spominjamo

sonce trepeta na istem mestu

chas narashcha kot morje.

 

 

 

 

POTOVANJE Z GOSPODOM GOSPODOM

 

Z Gospodom Gospodom

grem na potovanje.

Cheprav ne obstajata

nosim njuno prtljago.

Jaz sem sam ona sta dva.

 

Ko se vlak odpelje

opazim na njunem oblichju

zadovoljstvo

da ostajata negibna

ko vse drvi okrog njiju.

 

Brzh ko si stojita nasproti

vsak po svoje modruje.

Prvi reche: stvari prihajajo

in drugi: one odhajajo.

 

Ko jih vlak prehiti

mar hishe she obstajajo

ali se razblinijo?

jaz pravim da za nama

ne ostane prav nichesar.

 

– Vidite kakshni ste!

mu odvrne prvi,

za vas se nich ne ustavi

jaz pa vidim poljsko

in vashko obzorje

kako dolgo traja.

Midva sva minljiva

midva sva dim…

 

Tako se pomenkujeta

in njuno prichkanje

postane tako naporno

da zgubita pamet.

 

Tedaj se vlak ustavi

skupaj s pokrajino

in se vse pomesha.

 

 

 

 

GOSPOD GOSPOD NA KOPANJU V MORJU

 

Nekega dne ob morju

Gospod in Gospod sama

se mirno pogovarjata

in jesta jabolko

medtem ko gledata nebo.

 

– Oglejte si torej, zine eden

od njiju, prijetni nich!

in kakshna pomiritev

ko brezbrezhno brezno

brez truda pomesha

stvari in ljudi!

Za tiste podobne Bogu

posebni dnevi

niso sploh potrebni.

 

– Ni v tem problem

Gospod (odgovori Gospod)

Mi smo minljivi,

torej celovitost

velikega Edinstva

nam je bila odvzeta

zavoljo kolichine ki jo

zase komaj zmoremo.

In mi seshtevamo

in mi kopichimo!

Torej razlichnost

za nas na tej zemlji

je nujnost.

Glejte to ribo

ki ni ptich

ki ni jabolko

ki ni kit,

ki ni ladja…

 

– Ah zame je vse tako,

ga prekine Gospod, kot da

bi shlo za kita in jabolko

pred vechnostjo

sta enaka.

 

Ob teh besedah zapiha veter

in jima odnese klobuka

na modrem in lepem nebu

tudi nasha dva junaka

pri prichi izgineta.

 

 

 

 

BISTVENE TEZHAVE

 

Gospod obuje nogavice

Gospod mu jih sezuje.

 

Gospod si da spodnjice

Gospod mu jih raztrzhe.

 

Gospod obleche srajco

Gospod si da naramnice

Gospod obleche suknjich

Gospod si chevlje obuje:

in istochasno z njimi

Gospod poplesava.

 

Ko se Gospod sprehaja

Gospod doma ostaja

 

ko je Gospod tu

Gospod ni nikoli tam

 

ko se Gospod ljubi

Gospod se pokorava

 

che drzhi govor

najrajshi molchi,

 

che se odpravi v gozd

je le zato da se v mestu naseli,

 

ko ohranja spokojnost

je le zato ker je nemiren

 

on spi ko se zbudi

smeje se ko joka

 

ob sonchnem vzhodu

glej zhe lega noch;

 

zares! prav vrtoglavo je

ko ga vsakokrat vidish

bodisi samega ali v dveh

stoje lezhe stoje

pokonci sede pokonci!

 

Si sname klobuk

si klobuk posadi

s klobukom brez klobuka

brez klobuka s klobukom

in nikoli pochitka.

 

 

 

 

GROB GOSPODA GOSPODA

 

V gosti tishini

govorita Gospod in Gospod

to je kot da bi se Nihche

pogovarjal z Nichem.

 

Prvi reche: Ko pride smrt

za vsakega od naju

je kakor da nihche

ni nikoli zhivel.

Brzh ko izginem

kdo lahko reche da sem bil?

 

– Gospod, odgovori Gospod,

shel bom sam she dlje:

danes ali nikoli

niti ne vem, ali sem sploh bil.

Chas teche tako naglo

da v hipu ko govorim

(sedanji chas)

zhe nisem vech tisti

ki sem bil prej.

Che govorim v preteklem chasu

pa she ta ni dovolj

chutim da bi potrebovali

nichelni naklon.

 

– Res je, odvrne Gospod,

v tem neznanem naklonu

bom obema opisal

svoje in najino zhivljenje:

Torej na dan s spomini!

Midva se nisva sploh rodila

nisva sploh rasla

nisva sploh sanjala

nisva sploh spala

nisva sploh jedla

nisva sploh ljubila.

Midva nisva nihche

in nich se ni zgodilo.

 

 

 

 

SRECHANJE

(Prijazen. Zabava ga vsaka malenkost.

Skromen, vendar upa, da se bo povzpel.)

Vidim chloveka ki se blizha

s klobukom na glavi.

Kdo neki je ta patron?

Kdove od kod je on?

 

Pri moji veri morda sem jaz?

Da, da, mislim da sem prav jaz:

stopam v danashnji dan

ampak oni drugi od jutri in

pojutrishnjem na poti kot odsev

mi prihaja zhe naproti.

 

Jutri jutri jaz BOM

to chesar she nisem

moj bog koliko stvari ne vem!

Saj ne vem nich, nich od nicha.

 

Ne vem zakaj imajo muhe

shest nozhic in ne samo treh

zakaj je pozimi mraz

zakaj so zobje v ustih

zakaj se sonce prikazhe

zakaj umremo zakaj se rodimo

zakaj machke zakaj mishi

in tako dalje in tako dalje.

 

Ne ne tega she ne vem

obstajal bom shele ko zvem

ne vem pa zakaj prav jaz

zakaj jaz namesto tebe

zakaj danes in jutri

in slednjich kdo je

ta chlovek ki mi prihaja naproti

na tej vrazhje chudni poti.

 

 

 

 

ETUDA O ZAIMKIH

 

O ti o ti o ti o ti

ti ki zhe ti ki vendarle

ti ki zlasti.

 

Ti ki medtem ti ki nekdaj ti ki zmeraj

ti zdaj

 

Jaz vselej drevo in ti vedno travnik

jaz dih, ti listje

jaz vmes, ti skladno!

 

In midva ki brez nikogar

skozi svetlobo skozi tishino

z nichesar zgolj za naju

vse, popolnoma vse!

 

 

 

 

ETUDA V IZ MOLU

 

Nebo je bilo iz nochi

noch je bila iz jechanja

jechanje je bilo iz upanja.

 

Ochi so bile iz ustnic

ustnice so bile zora

izvir je bil iz snega.

 

Moje zhivljenje je bilo iz plamena

moj plamen je bil iz reke

reka je bila iz brona

 

bron je bil iz kazalca

kazalec je bil urin

ura je bila vcherajshnja:

 

ona je danashnja.

 

Danashnjost je iz zemlje

danashnjost je iz kamna

danashnjost je iz dezhja.

 

Moje obrezhje je iz molchanja

moje roke so iz listja

moj spomin je iz pozabljenja.

 

 

 

 

ETUDA PO TELEFONU

 

1

Allegro gioioso

 

Da da tule sem jaz moj glas moje zhivljenje

da da seveda slishim poslusham

in she kako zmerom seveda chujem

da moja ptichka da sonchece moje da moja vas

da moje lepo vreme moj oblak moje zhivljenje

da odprta vrata na dan!

 

2

Grave

 

Saj saj vsekakor, ko boste hoteli

da ljubezni moje da moja pamet

po tako dolgem chasu poslusham

slishim vas, slishim

da odprta vrata na poletje

da ljubezni moje ko bosh zhelela

iz svoje kozhe bom stopil

da moj ptichek da moje sonce, moja resnica!

 

 

 

 

IDENTITETA

Rogeru Vieillardu

Globoke nevihte

skrivno sonce

kretnje stvari

dejanja chasa

poslusham vas

ko nash dan

utihne, ko se nash korak

oddaljuje, ko

prichakujemo

 

Kakor veja

ko so ptichi

odleteli

kakor val

ko breg

izgine

o Brezno o Noch

v tvoji tihoti

je moch razbrati

vsako besedo.

 

 

 

 

PAPIRNATE ROZHE

 

Rekel sem ti ti si mi rekla

rekel sem ti rekel sem ti ti si mi rekla

rekel sem ti ti si mi rekla jaz sem ti rekel ti

si mi rekla jaz sem ti rekel

 

– Oh kako so bile hishe visoke!

Oh kako je staro stanovanje zaudarjalo po prahu!

Oh kako je bilo nemogoche najti spet

sonchne chase, chas prihodnosti, papirnatih rozh!

 

Rekel sem ti ti si mi rekla

rekel sem ti rekel sem ti ti si mi rekla

 

 

 

 

VIZHICA ZA JOKANJE

(Resignirano, a jasnovidno)

Veliko sem zvedel

in vse dojel

nichesar nisem razumel

in si nichesar zapomnil.

 

Lotil sem se

slishal sem

izgubil sem se

znashel sem se

nato sem zgubil vse.

 

Ko so razumeli

da sem izgubljen

so me pochakali

so me zaslishali

so me zbegali

potem so mi vse pobrali

nato me she obesili.

Potem ko sem visel

so mi she ceno dali

ustrezno ceno.

 

Tedaj sem dojel:

vse je bilo izgubljeno.

 

 

O AVTORJU

Francoski pesnik, pripovednik in dramatik Jean Tardieu se je rodil 1. novembra 1903 v Saint-Germain-de Joux-ju (Jura) v umetnishki druzhini (oche slikar, mati glasbenica). Umrl pa je v visoki starosti v Créteil-u 27. januarja 1995, po literarno in na sploshno zelo uspeshnem zhivljenju. Shtudiral je v Parizu, diplomiral na Sorboni iz leposlovja, bil sprva urednik pri narodnih muzejih, nato do leta 1939 v zalozhbi Hachette. Med drugo svetovno vojno sodeloval v odpornishkem gibanju. Po vojni delal pri radiu, sprva kot vodja dramskega oddelka, nato kot direktor eksperimentalnega kluba in shtudijskega centra, slednjich do upokojitve pa je bil v direkciji za svetovalca. Napisal je kar nekaj gledalishkih iger, ki so jih pogosto igrali tako v Franciji kot v inozemstvu, objavil pa jih je v treh knjigah. Pisal je tudi navadno in poetichno prozo in seveda, v she vechji meri, poezijo. Dobitnik vech pomembnih nagrad za poezijo in gledalishche, leta 1991 pa prestizhne Voltairove nagrade (Prix Voltaire) za zhivljenjsko delo na radiu. Naj omenim she nekaj pomembnejshih pesnishkih zbirk: Accents (Naglasi), 1939; Jours pétrifiés (Okamneli dnevi), 1947 in 1948; Le témoin invisible (Nevidna pricha), 1943; Poèmes (Pesmi), 1944; Monsieur Monsieur (Gospod Gospod), 1951; Choix de poèmes 1924-1954 (Izbor pesmi 1924-1954), 1961; Le fleuve caché (Skrita reka – z izborom pesmi od leta 1938 do 1961), 1968; Comme ceci comme cela (Zdaj to zdaj ono), 1979, in leta 1986 tako antologijsko zbirko Margeries (Obrobnosti – od leta 1910 do 1985) kot L’accent grave et l’accent aigu (Krativec in ostrivec). Tudi po njegovi smrti je izshlo precej izborov pa izbranih in zbranih del. Prevedene pesmi, razen Identitete, ki je iz izbora Choix de poèmes, Gallimard 1961, so iz zbirke Le fleuve caché (Skrita reka), ki je izshla pri parishki zalozhbi Gallimard leta 2005.

 

Prevod in belezhka o avtorju Jolka Milich