Jean Tardieu
OKAMNELI DNEVI
OKAMNELI DNEVI
Z zavezanimi ochmi z drhtechimi rokami
zbegan od topota svojih korakov
ki ponese vsepovsod mojo tihoto
in izgubi sled mojih dni
naj se chakam ali se prehitevam
vedno se znajdem tam
kot kamen pod nebom.
Od sonca in nochi
obsojen brez dokazov in brez krivde
na zidovih svojega tesnega prostora
se obracham na dnu spanca
turoben kot upanje
nedolzhen kot ochitki vesti.
Chlovek ki hlini da se stara
vklenjen v svoje otroshtvo
prihodnost sije na isti tochki
she vedno se je spominjamo
sonce trepeta na istem mestu
chas narashcha kot morje.
POTOVANJE Z GOSPODOM GOSPODOM
Z Gospodom Gospodom
grem na potovanje.
Cheprav ne obstajata
nosim njuno prtljago.
Jaz sem sam ona sta dva.
Ko se vlak odpelje
opazim na njunem oblichju
zadovoljstvo
da ostajata negibna
ko vse drvi okrog njiju.
Brzh ko si stojita nasproti
vsak po svoje modruje.
Prvi reche: stvari prihajajo
in drugi: one odhajajo.
Ko jih vlak prehiti
mar hishe she obstajajo
ali se razblinijo?
jaz pravim da za nama
ne ostane prav nichesar.
– Vidite kakshni ste!
mu odvrne prvi,
za vas se nich ne ustavi
jaz pa vidim poljsko
in vashko obzorje
kako dolgo traja.
Midva sva minljiva
midva sva dim…
Tako se pomenkujeta
in njuno prichkanje
postane tako naporno
da zgubita pamet.
Tedaj se vlak ustavi
skupaj s pokrajino
in se vse pomesha.
GOSPOD GOSPOD NA KOPANJU V MORJU
Nekega dne ob morju
Gospod in Gospod sama
se mirno pogovarjata
in jesta jabolko
medtem ko gledata nebo.
– Oglejte si torej, zine eden
od njiju, prijetni nich!
in kakshna pomiritev
ko brezbrezhno brezno
brez truda pomesha
stvari in ljudi!
Za tiste podobne Bogu
posebni dnevi
niso sploh potrebni.
– Ni v tem problem
Gospod (odgovori Gospod)
Mi smo minljivi,
torej celovitost
velikega Edinstva
nam je bila odvzeta
zavoljo kolichine ki jo
zase komaj zmoremo.
In mi seshtevamo
in mi kopichimo!
Torej razlichnost
za nas na tej zemlji
je nujnost.
Glejte to ribo
ki ni ptich
ki ni jabolko
ki ni kit,
ki ni ladja…
– Ah zame je vse tako,
ga prekine Gospod, kot da
bi shlo za kita in jabolko
pred vechnostjo
sta enaka.
Ob teh besedah zapiha veter
in jima odnese klobuka
na modrem in lepem nebu
tudi nasha dva junaka
pri prichi izgineta.
BISTVENE TEZHAVE
Gospod obuje nogavice
Gospod mu jih sezuje.
Gospod si da spodnjice
Gospod mu jih raztrzhe.
Gospod obleche srajco
Gospod si da naramnice
Gospod obleche suknjich
Gospod si chevlje obuje:
in istochasno z njimi
Gospod poplesava.
Ko se Gospod sprehaja
Gospod doma ostaja
ko je Gospod tu
Gospod ni nikoli tam
ko se Gospod ljubi
Gospod se pokorava
che drzhi govor
najrajshi molchi,
che se odpravi v gozd
je le zato da se v mestu naseli,
ko ohranja spokojnost
je le zato ker je nemiren
on spi ko se zbudi
smeje se ko joka
ob sonchnem vzhodu
glej zhe lega noch;
zares! prav vrtoglavo je
ko ga vsakokrat vidish
bodisi samega ali v dveh
stoje lezhe stoje
pokonci sede pokonci!
Si sname klobuk
si klobuk posadi
s klobukom brez klobuka
brez klobuka s klobukom
in nikoli pochitka.
GROB GOSPODA GOSPODA
V gosti tishini
govorita Gospod in Gospod
to je kot da bi se Nihche
pogovarjal z Nichem.
Prvi reche: Ko pride smrt
za vsakega od naju
je kakor da nihche
ni nikoli zhivel.
Brzh ko izginem
kdo lahko reche da sem bil?
– Gospod, odgovori Gospod,
shel bom sam she dlje:
danes ali nikoli
niti ne vem, ali sem sploh bil.
Chas teche tako naglo
da v hipu ko govorim
(sedanji chas)
zhe nisem vech tisti
ki sem bil prej.
Che govorim v preteklem chasu
pa she ta ni dovolj
chutim da bi potrebovali
nichelni naklon.
– Res je, odvrne Gospod,
v tem neznanem naklonu
bom obema opisal
svoje in najino zhivljenje:
Torej na dan s spomini!
Midva se nisva sploh rodila
nisva sploh rasla
nisva sploh sanjala
nisva sploh spala
nisva sploh jedla
nisva sploh ljubila.
Midva nisva nihche
in nich se ni zgodilo.
SRECHANJE
(Prijazen. Zabava ga vsaka malenkost.
Skromen, vendar upa, da se bo povzpel.)
Vidim chloveka ki se blizha
s klobukom na glavi.
Kdo neki je ta patron?
Kdove od kod je on?
Pri moji veri morda sem jaz?
Da, da, mislim da sem prav jaz:
stopam v danashnji dan
ampak oni drugi od jutri in
pojutrishnjem na poti kot odsev
mi prihaja zhe naproti.
Jutri jutri jaz BOM
to chesar she nisem
moj bog koliko stvari ne vem!
Saj ne vem nich, nich od nicha.
Ne vem zakaj imajo muhe
shest nozhic in ne samo treh
zakaj je pozimi mraz
zakaj so zobje v ustih
zakaj se sonce prikazhe
zakaj umremo zakaj se rodimo
zakaj machke zakaj mishi
in tako dalje in tako dalje.
Ne ne tega she ne vem
obstajal bom shele ko zvem
ne vem pa zakaj prav jaz
zakaj jaz namesto tebe
zakaj danes in jutri
in slednjich kdo je
ta chlovek ki mi prihaja naproti
na tej vrazhje chudni poti.
ETUDA O ZAIMKIH
O ti o ti o ti o ti
ti ki zhe ti ki vendarle
ti ki zlasti.
Ti ki medtem ti ki nekdaj ti ki zmeraj
ti zdaj
Jaz vselej drevo in ti vedno travnik
jaz dih, ti listje
jaz vmes, ti skladno!
In midva ki brez nikogar
skozi svetlobo skozi tishino
z nichesar zgolj za naju
vse, popolnoma vse!
ETUDA V IZ MOLU
Nebo je bilo iz nochi
noch je bila iz jechanja
jechanje je bilo iz upanja.
Ochi so bile iz ustnic
ustnice so bile zora
izvir je bil iz snega.
Moje zhivljenje je bilo iz plamena
moj plamen je bil iz reke
reka je bila iz brona
bron je bil iz kazalca
kazalec je bil urin
ura je bila vcherajshnja:
ona je danashnja.
Danashnjost je iz zemlje
danashnjost je iz kamna
danashnjost je iz dezhja.
Moje obrezhje je iz molchanja
moje roke so iz listja
moj spomin je iz pozabljenja.
ETUDA PO TELEFONU
1
Allegro gioioso
Da da tule sem jaz moj glas moje zhivljenje
da da seveda slishim poslusham
in she kako zmerom seveda chujem
da moja ptichka da sonchece moje da moja vas
da moje lepo vreme moj oblak moje zhivljenje
da odprta vrata na dan!
2
Grave
Saj saj vsekakor, ko boste hoteli
da ljubezni moje da moja pamet
po tako dolgem chasu poslusham
slishim vas, slishim
da odprta vrata na poletje
da ljubezni moje ko bosh zhelela
iz svoje kozhe bom stopil
da moj ptichek da moje sonce, moja resnica!
IDENTITETA
Rogeru Vieillardu
Globoke nevihte
skrivno sonce
kretnje stvari
dejanja chasa
poslusham vas
ko nash dan
utihne, ko se nash korak
oddaljuje, ko
prichakujemo
Kakor veja
ko so ptichi
odleteli
kakor val
ko breg
izgine
o Brezno o Noch
v tvoji tihoti
je moch razbrati
vsako besedo.
PAPIRNATE ROZHE
Rekel sem ti ti si mi rekla
rekel sem ti rekel sem ti ti si mi rekla
rekel sem ti ti si mi rekla jaz sem ti rekel ti
si mi rekla jaz sem ti rekel
– Oh kako so bile hishe visoke!
Oh kako je staro stanovanje zaudarjalo po prahu!
Oh kako je bilo nemogoche najti spet
sonchne chase, chas prihodnosti, papirnatih rozh!
Rekel sem ti ti si mi rekla
rekel sem ti rekel sem ti ti si mi rekla
VIZHICA ZA JOKANJE
(Resignirano, a jasnovidno)
Veliko sem zvedel
in vse dojel
nichesar nisem razumel
in si nichesar zapomnil.
Lotil sem se
slishal sem
izgubil sem se
znashel sem se
nato sem zgubil vse.
Ko so razumeli
da sem izgubljen
so me pochakali
so me zaslishali
so me zbegali
potem so mi vse pobrali
nato me she obesili.
Potem ko sem visel
so mi she ceno dali
ustrezno ceno.
Tedaj sem dojel:
vse je bilo izgubljeno.
O AVTORJU
Francoski pesnik, pripovednik in dramatik Jean Tardieu se je rodil 1. novembra 1903 v Saint-Germain-de Joux-ju (Jura) v umetnishki druzhini (oche slikar, mati glasbenica). Umrl pa je v visoki starosti v Créteil-u 27. januarja 1995, po literarno in na sploshno zelo uspeshnem zhivljenju. Shtudiral je v Parizu, diplomiral na Sorboni iz leposlovja, bil sprva urednik pri narodnih muzejih, nato do leta 1939 v zalozhbi Hachette. Med drugo svetovno vojno sodeloval v odpornishkem gibanju. Po vojni delal pri radiu, sprva kot vodja dramskega oddelka, nato kot direktor eksperimentalnega kluba in shtudijskega centra, slednjich do upokojitve pa je bil v direkciji za svetovalca. Napisal je kar nekaj gledalishkih iger, ki so jih pogosto igrali tako v Franciji kot v inozemstvu, objavil pa jih je v treh knjigah. Pisal je tudi navadno in poetichno prozo in seveda, v she vechji meri, poezijo. Dobitnik vech pomembnih nagrad za poezijo in gledalishche, leta 1991 pa prestizhne Voltairove nagrade (Prix Voltaire) za zhivljenjsko delo na radiu. Naj omenim she nekaj pomembnejshih pesnishkih zbirk: Accents (Naglasi), 1939; Jours pétrifiés (Okamneli dnevi), 1947 in 1948; Le témoin invisible (Nevidna pricha), 1943; Poèmes (Pesmi), 1944; Monsieur Monsieur (Gospod Gospod), 1951; Choix de poèmes 1924-1954 (Izbor pesmi 1924-1954), 1961; Le fleuve caché (Skrita reka – z izborom pesmi od leta 1938 do 1961), 1968; Comme ceci comme cela (Zdaj to zdaj ono), 1979, in leta 1986 tako antologijsko zbirko Margeries (Obrobnosti – od leta 1910 do 1985) kot L’accent grave et l’accent aigu (Krativec in ostrivec). Tudi po njegovi smrti je izshlo precej izborov pa izbranih in zbranih del. Prevedene pesmi, razen Identitete, ki je iz izbora Choix de poèmes, Gallimard 1961, so iz zbirke Le fleuve caché (Skrita reka), ki je izshla pri parishki zalozhbi Gallimard leta 2005.
Prevod in belezhka o avtorju Jolka Milich