Revija SRP 77/78

Iztok Vrhovec

 

BELI CHLOVEK

 

Neko dezhevno nedeljo, ravno sem pisal angleshko domacho nalogo, je vstopil v mojo sobo ded. Molche je sedel na rob postelje in potrpezhljivo chakal, da koncham. Shele takrat sem ga pravzaprav zares opazil.

»A?« sem izdavil, ko sem ga zagledal. »Kdaj si pa ti prishel?«

»Saj ni pomembno,« je odvrnil, »nekaj chasa sem zhe tukaj. Veseli me, ko te gledam tako zadovoljno zatopljenega v delo. Brez angleshchine najbrzh res ne gre vech. V prihodnosti bo pa najbrzh she toliko bolj pomembna, ker jo bo moral znati vsak. No, ti imash tako ali tako srecho, da te stvari tako zelo zanimajo, pa ti uspeh pri uchenju skoraj ne more uiti.«

»No ja ….« sem se malce dvomeche popraskal po glavi.

»Ko bosh malce starejshi, bosh spoznal, da ta lastnost ni ravno zelo razshirjena, in je zaradi tega she toliko bolj dragocena.«

»Meni se ne zdi nich posebnega,« sem ravnodushno skomignil z rameni.

»Ja, saj pravim – chez nekaj let … Ti verjamesh, da je radovednost in zhelja po uchenju prirojena, da je to nekaj najbolj vsakdanjega.«

»Ja, seveda,« sem she vedno precej odsotno pokimal.

»Tudi sam vem, da je tako,« je nadaljeval, »ampak tukaj, v tem nashem svetu, smo se tako uchinkovito nauchili dushiti vse tiste vzgibe – kar strese me, ko pomislim na vse to …« Zagledal se je v eno od slik na steni in opazil sem, da ga je v resnici – streslo.

»Ne vem, ali najbolje razumem, kaj mislish,« sem previdno nadaljeval.

»Starshi in uchitelji ponavadi tako zelo narejeno zhivo silijo otroke pocheti vse tisto, kar naj bi se nauchili, da jim vse skupaj zagabijo,« je izstrelil.

»Aja, to,« sem zavzdihnil malce razocharano, ker sem prichakoval kakshno bolj revolucionarno trditev.

»Ja, tako preprosto je to, a kljub vsemu tako … zhalostno in unichujoche. Zhivljenje se skoraj nevede spremeni v en sam boj za prezhivetje in pozneje, v odraslosti, v odklanjanje vsega drugachnega. Strashno!« je zagrlel kot ranjen ptich in teatralno zakrilil z rokama.

»Pa se ti res zdi tako zelo hudo?« sem spet malce pokroviteljsko ugovarjal.

»Ja, samo ozri se malo okoli sebe …« je spet zanosno prhnil. »Chredice tistih, ki si zhelijo oblasti, si jo seveda prikrempljajo, nikogar od po blatu gomazeche raje pa ne zanima kaj dosti, kdo so ti neuki birichi, katerim so tako naivno prepustili vajeti svojih zhivljenj, da zdaj na njihovih plechih brez kakrshnih koli zadrzhkov izvajajo eksperimentalne akrobacije s svojimi ekshibicijsko okrvavljenimi bichi. Svoj razvoj so zamrznili na nekakshni predsholski stopnji popolne nezmozhnosti kritichnega opazovanja in presojanja. Nekateri so preprosto okajeno fascinirani z mochjo, ki jo imajo nad njimi ti bledolichni brezdushnezhi, katerim se usluzhno priklanjajo, drugi spet le otopelo sledijo nechemu, za kar schasoma zachenjajo verjeti, da je njihova vechna in nespremenljiva usoda – v resnici pa so se v njih zgolj ukoreninile sprevrzhene ideje peshchice manipulantov, katerih najvechja zhelja je zahteva po sonchenju lastnega jaza v unichujochih plazovih praznega pridigarstva,« je grmel kot kak razjarjen Zeus.

»In po tvoje je to vse zaradi …« mi kljub njegovi strastni pridigi ni bilo jasno, kam pravzaprav meri.

»Ja, vechinoma se zachne v najrosnejshih letih, z najzgodnejsho vzgojo,« se je popraskal po svojem starem nosu; »chesar ne zavozi ta, pa potem s svojim vedno polnim lonchkom pelina doda shola, ki tovrstno destrukcijo le she krepi. Kar se dogaja potem, pa je le logichna posledica tega, v otopeli spanec povitega zadovoljnega suzhenjstva. Ljudje znajo konec koncev pocheti le tisto, chesar so se navadili. In vse to tuleche kolesje se zachne nezajezljivo razlivati po tej svoji groteskno spolzki kolesnici z … ocenjevanjem!« me je ostro pogledal. »Si kdaj razmishljal o tem?«

No, sem pomislil, ta mu je pa zhe malce bolj podobna. Zhe vechkrat sva se pogovarjala o sholi in o vzgoji, o tem, kakshne napake delajo starejshi, ko pretirano vsiljujejo svoje ozke poglede na to, kaj je prav, kaj se mora in kaj ne, in kaj to pomeni za kot spuzhva vpijajocho odrashchajocho déco.

»Si pa izbral temo za nedeljsko jutro,« sem se nasmehnil.

»No, si zhe kdaj razmishljal o tem?« se ni dal vrechi iz svoje kolesnice.

»Pravzaprav sem,« sem se vdal v to, da bom slishal she eno njegovih lekcij.

»Ja,« je pokimal ded, »tebe seveda tiste shtevilke, ki vam jih lepijo v sholi, ne motijo prav pretirano.«

»Saj vesh, da ne,« sem odvrnil malce vzvisheno, kot da bi hotel dati mirni zgled kreature, ki je na tem planetu prezhivela zhe dobrih deset let in ki zaradi svojih bogatih izkushenj chuti, da marsikaj ve in je zato njena sveta naloga, da pomiri pretirano zavzetost za tako nepomembno vprashanje, kot so tiste shtevilke. »A sem o tem razmishljal zelo na hitro in povrshno,« sem nadaljeval, »ko so pri nekaterih predmetih uvedli tiste smeshne opisne ocene: uspeshno, manj uspeshno in tako naprej. Vechina jih je potem zachela jemati ocene she manj resno kot prej. Te bedaste oznake jim preprosto niso pomenile nichesar.«

»Jasno!« se je razvneto presedel ded. »To je vendar popolnoma logichno!« je vzkliknil, kot da je pravkar odkril neovrgljiv dokaz za to, da se chlovek v resnici ni razvil iz opice. »Ko nekoga navadish na neki sistem tiranije, potem pa to spremenish v nekaj na videz manj vsiljivega, bo reakcija natanko taka, kot je bila vasha. Saj zato pa pravim, da lahko chlovek pochne le tisto, chesar se navadi. Navade pa je, kot vesh tudi sam vsaj tako dobro kot jaz, sila tezhko spreminjati, ker je za to potrebno toliko volje, da tega skrhani pragmatizem vsakodnevnih skrbi, kako napolniti trebuh, niti po nakljuchju ni vech zmozhen,« je she naprej bobnel kot kak ostareli vulkan, ki mora she nekaj poslednjih trenutkov svojega obstoja izkoristiti za to, da s svojo pojemajocho, a she vedno vroche puhtecho lavo oplazi tistih nekaj nich hudega slutechih vandrovcev, ki so zashli na njegov granitni greben.

»Ti, stari,« sem nagrbanchil svoje mlado chelo, na katerem se je bila shele sem ter tja zachela kazati kakshna borna sled zhivljenja, in ga malce postrani premeril, »si imel zelo naporno noch? Te je stara zvecher razjezila s kakshno svojo neuko in premalo razdelano logiko, pa si se potem celo noch v sanjah z njo prerekal?« sem pletel, zadovoljno uzhivajoch v plehkosti svojih misli. »Potem si pa zjutraj znova dojel, da ni ravno ustrezna sprejemnica tvojih razlag in si zdaj prihrumel v tale zakotnejshi kotichek, da se malce potolazhish?«

»Ja, seveda,« je zavzdihnil malce nezadovoljno,« ti mislish, da se staremu blede.«

»Ma, saj te razumem,« sem she vedno bredel kot slepec po svojih zglajenih mozhganskih brazdah. »Ampak …« sem za hip okleval, ker se mi je zazdelo, da sem ga nemara uzhalil.

»No, izpljuni zhe!« je bleknil. »Kaj se zdaj delash finega? Fino je za voljno glino, ne pa za stare skale, ki jim je malo mar, kdaj se bojo razklale.«

»Ah, ti …« sem zavzdihnil, pokroviteljski val moje uchenosti pa se je ob tej njegovi zadnji domislici, ob kateri se je zadovoljno smejal in tleskal po artritichnih kolenih, dokonchno umiril.

»No?« me je spet pogledal s svojim predirnim chrnim pogledom.

»Malo pa res,« sem se ojunachil.

»No, naj ti poskusham pojasniti nekoliko drugache,« se ni dal zmesti niti za pedenj.

Kot da imam kakshno izbiro, sem pomislil.

»Ko si bil mlajshi – mislim na chas, preden si shel v sholo – sva se kar precej druzhila.«

»Ja,« sem vzdihnil nostalgichno. »Temu pa res ne morem oporekati.«

»Kaj bi rekel komu, ki bi trdil, da je bilo takrat vse, kar sva pochela, popolnoma brez smisla, ker nisi dobival ocen, s katerimi bi bilo tvoje znanje objektivno ovrednoteno?«

»Rekel bi, da je popoln bedak!« sem izstrelil kot iz topa.

»Kaj bi pa rekel, che bi jaz – starchek, ki se poslavlja s tega sveta …« je nadaljeval pomenljivo.

»To tako rad ponavljash, da se ob tem zhe skoraj sladostrastno zabavash,« je odkrushek rim, ki se je malo prej odkresnil iz njegove glave, zdaj ochitno zadel tudi mojo.

»No,« je za trenutek njegov razbrazdani obraz le spreletel zadovoljen nasmeshek, »kaj bi torej rekel, che bi jaz prav tako preprichano, kot si ti to pravkar zatrdil meni, butnil v obraz tvojim uchiteljem v sholi: da je ocenjevanje popolnoma brez smisla oziroma da ima na dolgi rok totalno negativen uchinek, brez izjeme, za vse?« se je ponovno razvnel kot velikanski Atlas.

»Hm,« sem se prvich, odkar se je neslishno kot dezhevnik priplazil v mojo sobo, v resnici malce zamislil.

»Ja, seveda,« je spet zachel brundati svojo neuklonljivo pesem, »tebe to ne moti kaj dosti. Ampak spomni se, kaj sem rekel malo prej. Reciva, da imash pet let, ko sva se uchila pisati, pa risati osminke in trilchke, pa to, da konj pri shahu ne skache iz shahovnice na okensko polico, temvech malce drugache …«

»Ah,« sem spet zavzdihnil ob spominu na vse te lepe trenutke iz zdaj zhe skoraj davne preteklosti.

»Pa kaj zdaj cvilish kot kakshna mulasta kamela,« se je spet zachel krohotati, »kot da imash ti na grbi sedem krizhev, ne pa jaz?«

Zdaj sem tudi sam moral prasniti v smeh, ki ga je prekinil shele nich kaj zadovoljni glas stare mame, ki je z neodobravajochim trkanjem in navelichanim glasom velevala, naj ne rjujeva kot podivjana merjasca, ki sta se prvich znashla v svinjskem raju.

»Jaz pa imam nekje neki poseben zvezhchich, kamor si skrbno zapisujem shtevilke, s katerimi vrednotim tvoj mladostnishki napredek,« je zdaj ded zopet umirjeno nadaljeval z razvijanjem svoje zgodbe.

»Ja, kot sem rekel, stvar je popolnoma brez smisla,« sem se zdaj njegovega razprave zheljnega duha pochasi zachel navzemati tudi sam. »Ampak tisto o opisnih ocenah … da jih potem nihche ne jemlje resno – che ne bi v sholi ocenjevali, potem bi nastal kaos! Evo, to mislim,« sem zdaj po blizhnjici prisopihal na cilj svojega veleumnega preprichanja.

»Ja, saj vem, da tako razmishlja vechina otrok, in vem, da tako misli tudi vechina njihovih starshev. Da o prfoksih sploh ne govorim … In da niso nikoli zares pomislili na kakshno drugo mozhnost, mi je tudi kristalno jasno. Pa … sva midva imela kaos?« je spet dvoumno privzdignil svoje bele obrvi.

»Hm,« sem si privoshchil trenutek, da od nekod utrgam odreshilno misel, s katero bi mu oporekal, pa ne vech le zaradi oporekanja samega, temvech zato, ker se mi je zdelo, da nekaj v njegovi logiki kljub vsemu ne shtima. »Ampak midva sva bila sama,« sem naposled nashel nekakshen priblizhek tistega, kar sem hotel povedati.

»Torej pravish, da v sholi kaj takega ni mogoche, ker vas je prevech?«

»Ja,« sem nemudoma odvrnil, pa ne zato, ker bi bil popolnoma preprichan, da imam prav, temvech zato, ker mi je bilo ljubshe, da se kar sam trudi in me prepricha, che mu je zhe toliko do tega, kot pa da se pretirano in po nepotrebnem naprezam sam. Potem pa sem se kljub nedeljskojutranji lenobnosti nenadoma premislil in nadaljeval malce bolj premishljeno: »Ampak ne le to. Ocene pripomorejo k objektivnosti. Ja, to je to,« sem zadovoljno kimal. »Mislim, da so zaradi tega nujne.« Zdaj sem bil zadovoljen, ker se mi je zdelo, da sem uporabil vse svoje sposobnosti dostojnega ugovarjanja.

»Kako pa je bilo z objektivnostjo, ko si imel pet, shest let?« je she naprej rinil ded.

»No ja, saj vem, kaj hochesh rechi,« sem se izmikal.

»Si kdaj opazil, kako ljudje v resnici ishchemo objektivnost in smisel? Kako ljudje dejansko ocenjujemo lastno vrednost, kako gledamo na to, kaj si o nas mislijo drugi, kaj si o sebi mislimo sami? Oziroma kako to pochnemo po naravni poti, dokler se ne nauchimo tega pocheti na izrojen ali, che hochesh, malce sodobneje - na kulturen nachin?«

Spet sem se zlovoljno namrshchil.

Po kratkem premolku je nadaljeval spet malo bolj umirjeno:

»Ja, vnuk moj, tudi ti si zhe marsikaj pozabil,« je zavzdihnil. »Pa saj to se najbrzh mora zgoditi. Ampak nekoch se bosh moral spet vsega spomniti, vesh. Che bosh hotel biti v resnici zhiv, seveda. Saj mi je jasno, da se ti zdajle vse to zdi malce prevech vesoljsko … Se she spomnish dojenchkov, otrok, ne nazadnje samega sebe in svojih sosholcev? Kako ocenjujejo svoje uchitelje, starshe, drug drugega?«

Konchno me je preshinilo, na kaj je zhe ves chas meril.

»Ja, seveda,« sem se malce osramocheno tlesknil po chelu. Pochutil sem se kot kak domachi izdajalec, ker sem pozabil vse tisto, kar se je njemu zdelo najbistvenejshe in kar mi je nazorno in brez zadrzhkov demonstriral zhe toliko let. Potem sem ga prvich, odkar je stopil v sobo, pogledal naravnost v ochi.

»Ja,« je dejal popolnoma mirno, ko je videl, da se mi je konchno le zasvitalo. »Dojenchki jim sledijo popolnoma nagonsko. Iz njih razbirajo in vpijajo ves smisel, vse, kar bodo postali, kar bodo nekoch verjeli; vse, chesar se bodo v resnici nauchili, bodo prebrali iz ochi soljudi. Takoj, ko pa si chlovek prilasti pravico, da s shtevilkami vrednoti drugega chloveka, sistematsko, dan za dnem, teden za tednom, leto za letom, kot se to dogaja v sholi, potem se tistim, ki jim gre dobro – in s tem seveda ne mislim tistih, ki jim gre v resnici dobro, temvech tiste, ki imajo dobre ocene, in ti si eden od njih – sistem seveda zdi … sprejemljiv in objektiven; drugi, ki jim gre slabo, pa se pochutijo chedalje slabshe, neradi zahajajo k pouku, zoprno in nadlezhno jim je, doma se prerekajo s starshi, sovrazhijo uchitelje, sosholce in konchno se jim zameri cel svet. Ker pa je nagon po prezhivetju tako silovit, da prekasha vse druge sile v chloveku, morajo vendarle nekaj ukreniti, da se zavarujejo pred temi nadlezhnimi obchutki. Recimo, da se zaprejo vase, torej si poleg tega mesenega oklepa, ki nas zhe tako vech kot v dovoljshnji meri omejuje, nadenejo she nekaj novih verig. Svojih zoprnih obchutkov ne zmorejo deliti z nikomer, ki bi jim lahko v resnici pomagal. Z zunanjim svetom se najraje ne bi vech nikoli soochili, ker je zanje prekrut in prebolech. Tisti naravni dar – zhelja po spoznavanju novega – pa pochasi ugasha. Kar se pa tiche vas, ki vam gre dobro – vi pa zachenjate verjeti, da v resnici nekaj veste; in vse to samo zato, ker imate dobre ocene; ker te postajajo vasha objektivna resnica, zachenjate biti preprichani, da je tisto, kar se ocenjuje, resnichno. In schasoma boste verjeli, da je resnichno edino tisto, kar se ocenjuje. Poglej, saj to je po svoje zhe zdaj tako. Saj si sam dejal: predmeti, ki se ocenjujejo z opisnimi ocenami, so manj vredni, nepomembni, torej nekako neresnichni. In che nadaljujem o zrcalu dushe … Ocene so tiste, zaradi katerih med uchenci in uchitelji schasoma zraste nepremostljiv zid. Seveda se to ne zgodi hipoma. Stvari se, kot vsaka dobra in temeljito skonstruirana prevara, razvijajo pochasi. Ampak she tako blagi dejavniki z vztrajnim ponavljanjem dosezhejo uchinek, kakrshnega ne presezhe nobena trenutna eksplozija. Voda, ki se dolga leta zaganja v skalo, ki se po svoji trdoti ne more z njo niti priblizhno primerjati, jo bo prej ali slej spodjedla. Pogoltnila bo najvishjo goro, che bo le dovolj vztrajna. In v sholi ni prav nich drugache: otroshki zhar, otroshka zhelja po védenju, po radosti v spoznavanju novega, po pristni komunikaciji pochasi, a vztrajno ugasha. V tvojih letih ta veleumni domislek shele zachenja dobivati prave obrise tragedije, v katero se bo schasoma razvil. A vendar: koliko chasa je minilo, preden si me danes prvich v resnici videl, a? In tako edini pravi nachin komunikacije postopoma skoraj popolnoma ugasne. Uspeshni in ugledni, ki se boste prerinili chez vse mozhne shole, boste popolnoma verjeli edino v lastno ocenjevano objektivnost, ki jo boste povsod in na vsakem koraku nadvse veshche in znalsko zagovarjali. Vasha neomahljiva logika tovrstne objektivnosti bo znala zapolniti vsakrshno razpoko, ki bi se morda zasekala vanjo. Tisti manj uspeshni, ki so jim radovednost, ki je preprosto in zgolj drugachna od vashe, zadushili, pa se bodo tega – neupravicheno, a vendar! – sramovali in o tem ne bodo javno razpravljali – razen v zaprtem krogu svojih enako chutechih znancev, kjer se bodo s sklonjeno glavo pasli na presahlem obronku svojega ranjenega zhivljenja. Uspeshni oblastniki pa bodo vladali in shirili svojo brezsrchno objektivnost. In vechina se ne bo vech nichemur upirala, ker ne bo v njih vech popolnoma nichesar, kar bi v resnici hotelo kar koli vedeti – poglej samo poglede odraslih, pa ti bo vse jasno. Zakaj jih odmikash od tistih, ki s TV zaslonov tako krvnishko sejejo to svojo bogu izogibavajocho se vero

»In po tvoje je ocenjevanje v sholah krivo za to, da …« se mi je she vedno zdelo, da pretirava.

»To je eden od zelo uspeshnih mehanizmov, ja – so seveda she mnogi drugi; ampak ocenjevanje je eno tistih najbolj zastrashujochih, ob katerem si marsikatera dusha nadene svoj temni oklep, stkan iz obchutkov krivde in sramu in nevrednosti in kar je she te gnile share, ki potem z leti zazhivi nekakshno lastno, namishljeno zhivljenje, ki v sebi nima vech nobene resnichno zhive mochi, a jih preplavi s tako neusahljivo silovitostjo, da uspe prezhiveti shtevilna predolga in muchna leta …«

Seveda je imel prav, ko je trdil, da so s svojimi plitvimi in zamegljenimi in poveshenimi pogledi »odrasli« vechinoma mrtvi. Skoraj nihche vech nikogar ne pogleda v ochi, ker so zaradi te svoje mrtvosti tako nezanimive. Glede tiste njegove objektivnosti pa sem bil sam zhiv dokaz tega, kar je trdil. Ja, moja resnica o objektivnosti ocen me je zachenjala napeljevati celo na to, da sem zachenjal verjeti, da sem vech vreden od tistih, ki so imeli slabshe ocene kot jaz. Moj bog! me je spreletelo in v meni so se sprostili nekakshni obchutki, ki jim je ob tem spoznanju ochitno odleglo. Ampak iz tega nujno sledi – che sem se zaradi tega pochutil vechvrednega – da se drugi zaradi tega pochutijo manjvredne. Zaradi shtevilk! In tako se delimo na boljshe in slabshe. Mi, ki nekaj smo, ki nekaj pomenimo v resnici, in tisti, ki v resnici ne pomenijo nich! Kdo bi she pomislil na to, da bi kogar koli pogledal v dusho? To je seveda popolnoma nepomembno! In pozneje? Ja, tisti uspeshni brezdushnezhi dobijo pomembne sluzhbe in tisti povzpetni, ki zhelijo vladati, se zachnejo ukvarjati s politiko. In smo tam – oziroma tu, kjer se je mudil stari.

Ko sem ga pogledal, se mi je zazdelo, da mu je nekako odleglo, ko je videl, do kakshnih spoznanj sem prishel.

»Ded, ampak, zaboga, to je precej … nerodno!«

»Hm,« se je zamishljeno zagledal skozi okno, kjer so zhe dolga stoletja kraljevale negibne Kamnishke Alpe. »Seveda. Ampak ne pozabi, da je to nerodno samo za tiste, ki se tega zavedajo. Drugi ti bodo rekli, da je to – naravno. Morda ti bodo she kaj napletli o naravni selekciji in chudotvorni Darwinovi evoluciji. Le da v tej selekciji ni nich naravnega. Narava ima dusho. In ljudje tudi. Ta, priuchena, pa je brez duha – pravzaprav je to nekakshna posebna evolucija uspeshnega prezhivetja brez dushe. Cinizem srednjih let je nekaj najstrashnejshega, kar se zgodi chloveku. Ko je chlovek star, se morda vsaj priblizhno zachne zavedati, kaj se dogaja. A pri vechini je zhivljenjska sila takrat zhe tako oslabela, misli skrhane in betezhne, chustva pa zhe tako zvozhena, da je vse skupaj she najbolj podobno nekakshni bledikavi farsi. Zhalostno, che chlovek vsaj priblizhno sluti, kakshne neverjetne potenciale nosimo v sebi.«

»In kaj bi potem chlovek po tvojem moral narediti?«

»Vnuk moj,« je dejal ded in me pogledal skoraj otroshko, »poglej malo okrog sebe! Vse, kar so ustvarili najrazlichnejshi mojstri, je nastalo iz precejshnjega trpljenja in sprashevanja o tem, kaj naj chlovek pochne na tem svetu. Mislish, da bi se tiste Beethovnove note, ki jih zdaj vchasih preigravash tudi ti, rodile, che bi postal cirkusant, v kakrshnega ga je hotel nashemiti njegov omejeni oche, ki je iz njega hotel narediti novega Mozarta, da bi ga lahko razkazoval pomembnezhem tako, kot je original razkazoval Amadeusov papá? A Mozart je bil pri petih letih sposoben izvajati take cirkushke tochke, kakrshnih Beethoven ni mogel niti v sanjah pri dvanajstih. Pa je kljub temu s svojo glasbo ozhivil toliko duha, da ob njej drhtimo she danes. In slutimo svetove, ki jih ne bi nikoli, che se iz njegovega razjarjenega genija ne bi rodile stvari, kakrshne so se. In vsi drugi, ki jih danes tako salonsko obchudujemo, o katerih pouchujejo ljudje, ki v resnici o njihovem zhivljenju ne razumejo nichesar bistvenega, ker niso nikoli zachutili njihovega duha – ga pa potem na svoj mrtvouden, dolgochasen nachin shirijo med druge. Sama mehanika. In vechina se potem te mehanike navadi. Zachnejo verjeti, da je zhivljenje prav tako eno samo dolgochasno obnavljanje zunanjih oblik. Enodimenzionalna, pusta ocenjevana objektivnost. Vidish, kako lahko stvari postanejo absurdne, che jih gledash s tega zornega kota? To chloveshko ocenjevanje drugih je tako neznosno pritlehno, da ne pusti prezhiveti nichemur, kar vsaj malo spominja na pristen, zhiv duh.«

»Che te prav razumem, bi se moral chlovek znajti, kot ve in zna, po svojih najboljshih mocheh.«

Ded se je na shiroko zasmejal. »In ob tem slediti samemu sebi, a? Malo ochistiti kanale, che je sprejem slab?«

Zdaj sem se tudi jaz malce zamishljeno zazrl v Kamnishke Alpe, ovite v meglo in sneg.

»Kako zhe grejo verzi tistega tvojega benda …?« se je ded poskushal spomniti ne vem natanko, chesa, zhe hip zatem pa je nadaljeval: »Beli chlovek, kaj je ostalo od tvojih sanj? Le napis na nagrobniku: Chlovek, ki se je nauchil, kako uchiti, potem pa pozabil, kako se uchiti sam.« In se je spet gromoglasno zasmejal. »Fant moj,« je nadaljeval, »tile tvoji mojstri pa niso kar tako.« In se je she kar naprej dobrodushno nasmihal, potem pa vstal in me pokroviteljsko potrepljal po hrbtu. »No, me veseli,« je rekel, »da sva se po dolgem chasu spet malce pogovorila.«

»Ja, tudi mene,« sem odvrnil in ga prav tako potrepljal po njegovih starih plechih.

»No, drzhi se,« je dejal chez chas malce nostalgichno, ker mu je bilo, prav tako kot meni, zhal, da se ne vidiva vech tako pogosto, kot sva se vchasih. A mi je bilo jasno, kot seveda tudi njemu, da moram v zhivljenju opraviti she precej takih in drugachnih preizkushenj, in da mi pri tem ne more vech kaj dosti pomagati. Najini zhivljenjski poti sta, vsaj za kratek utrinek tega zemeljskega zhivljenja, morali zaviti vsaka v svojo smer.

»Ja, ti tudi,« sem odvrnil.

In potem je odshel.

Ulegel sem se na posteljo in pustil mislim, da so se mi sprehajale sem ter tja po glavi, kot se jim je zahotelo. Kaj, za vraga, je hotel rechi s tistim mojim bendom in o belem chloveku?

Chez chas sem vstal in dal na gramofon ploshcho, ki sem jo kupil ravno pred kratkim. Spet sem se zleknil nazaj na posteljo, zaprl ochi in ob glasbi podozhivljal prijetne trenutke, ki sem jih bil pravkar dozhivel s svojim dedom. Potem sem nenadoma zaslishal besede, ki jih je malo prej izgovoril ded: White man, white man … What is left of your dream? Just the word on your stone: A man who learned how to teach, then forget how to learn. Za boga! me je spreletelo. Kdaj, za vraga, pa je moj ded poslushal Queene*?!

 
 
___________
* Zadnja kitica pesmi White man (Beli chlovek), z albuma The Queens A Day At The Races (Dan na dirkah), 1976. (Op. avt.)