Revija SRP 77/78

Iztok Vrhovec

 

 

MOZHICELJ

(besedilo za gledalishko igro, 2006)

II

 

Osebe:

 

MARKO: bister osmosholec

MAMA: njegova mama

»MOZHICELJ«: majhen, debel, star mozh v dolgem chrnem plashchu (njegova prava identiteta se razkrije shele na koncu, zato v narekovajih)

GLAS: Markov glas

 

4.

Vecher. Marko se vracha iz shole. Spet sede na klopco, tokrat je popolnoma miren. Zamaknjeno gleda v nebo. Iz tega spokojnega stanja ga nenadoma predrami znan shum. Refleksno se ozre proti grmovju, a tam ni nikogar. Obrne se she na drugo stran, proti drevesu. Zagleda Mozhiclja, ki prilomasti izza drevesa.

 

MOZHICELJ (veselo)

Pozdravljen, dobri mozh!

MARKO (zadrzhano, a kljub temu z rahlim nasmehom)

Pozdravljen.

MOZHICELJ

No, kako je bilo vcheraj v sholi?

MARKO

Odlichno. Shlo je kot po maslu. She sam nisem mogel verjeti. Ravnatelj je presegel vsa moja prichakovanja! Ampak, ti si gotovo zhe vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo, a?

MOZHICELJ

Ne, tega nisem vedel. In tega z gotovostjo ni mogel vedeti tudi nihche drug.

MARKO

Jaz pa imam obchutek, da ti vse vesh.

MOZHICELJ

Obchutek vchasih tudi vara, moj dragi Marko. (zagonetno) Jaz vem le tisto, kar morash vedeti ti. (spet v svojem obichajnem tonu) A pojdiva lepo po vrsti. Zakaj tega ni z gotovostjo mogel vedeti nihche? Ker je bila odlochitev o tem, kaj bosh storil, ali bosh sploh uporabil kroglico in tako naprej, samo tvoja, razumesh?

Marko ga le zachudeno gleda.

MOZHICELJ

Ker je to ena od tistih najpomembnejshih rechi, zaradi katerih je chlovek chlovek. Edinstven in neponovljiv, razumesh? Chlovek ima svobodno voljo. Moch izbire. To je tisto, kar ga razlikuje od drugih zhivih bitij, ki so v glavnem podvrzhena nagonom. (po kratkem premoru) In kako to, da si tako pozen?

MARKO

Kaj ne vesh?

MOZHICELJ (se ne zmeni za njegovo vprashanje)

Kako to, da si tako pozen?

MARKO

Ob torkih imam znanstveni krozhek. V glavnem to pomeni matematiko in fiziko. Pa malo kemije in biologije.

MOZHICELJ

Matematika in fizika sta ti precej vshech, kaj ne?

MARKO

Nadvse. She srecha, da nas ima pri krozhku drug uchitelj kot pri pouku. Drugache ne vem, ali bi hodil tja. Letos smo dobili Jeguljo, ki mi je matematiko zhe skoraj chisto priskutil. Prejshnja leta smo imeli uchiteljico, pri kateri so bile ure matematike najbolj vznemirljiva stvar na svetu, potem pa se je upokojila in prishel   je ta ... ta ...«

MOZHICELJ (se zasmeji)

Jegulja?

MARKO

Ja. Ime mu je Kolja, nekdo ga je preimenoval v Jeguljo, pa se ga je ochitno prijelo.

MOZHICELJ

Che te nekaj privlachi in vznemirja tako zelo, kot tebe matematika, in verjamesh, da je to tisto, s chimer se hochesh ukvarjati, ne smesh nikomur dopustiti, da ti jo priskuti. Takoj ko zachnesh razmishljati in chutiti podobno kot ti, postanesh zhrtev. Ker vajeti svoje usode prepustish drugemu. Takoj, ko v sebi zachutish neprijetna chustva, se morash vprashati, zakaj tako chutish. To je tvoja pravica in dolzhnost, che hochesh postati chlovek, kakrshen zhelish biti in izpolniti svoje zmozhnosti.

MARKO (poskusha ugovarjati)

Ampak ...

MOZHICELJ (odlochno)

Ne, Marko. Zdaj se ne moresh vech izgovarjati. Le spomni se vcherajshnje lekcije. In tega, da si rojen zmagovalec. Vsak, ki hodi po tem svetu, je rojen zmagovalec. Razumesh? To mu je dano z rojstvom.

MARKO (ga pogleda, kot da ima privide)

Niti sanja se mi ne, kaj hochesh povedati.

MOZHICELJ

Spomni se, kako si prishel na svet.

MARKO (se zasmeji)

Pa ne, da me bosh zdaj uchil o tem, kako shtorklja prinasha otroke, kaj? Se ti ne zdi, da sem zhe v letih, ko so mi te stvari zhe precej dobro znane?

MOZHICELJ

Seveda mi je jasno, da vesh, kako pride otrok na svet. Ampak pojdi she malo nazaj. Pomisli na spochetje.

MARKO (v nekakshni rahlo napihnjeni profesorski drzhi)

Semenchece potuje po semenovodu, nadaljuje svojo pot po jajcevodu do zhenskega jajcheca, predre ovojnico in oplodi jajchece.

MOZHICELJ

Natanko tako. Kaj torej to pomeni?

MARKO

Kaj to pomeni, kaj to pomeni? Saj pravim: da ga oplodi!

MOZHICELJ

In med kolikimi semencheci je prav tvoje prishlo do jajcheca?

MARKO (po zelo kratkem razmisleku)

V semenski tekochini je na milijone semenchec. Raziskave kazhejo, da je v Evropi v zadnjih 50 letih njihovo shtevilo padlo kar za polovico, to pomeni, da jih ima moshki v kubichnem centimetru dvakrat manj kot pred 50 leti: v povprechju le she 50 milijonov. Pri 30 milijonih pa velja, da je moshki neploden. Razlichni strokovnjaki vzrok za tako nagel padec pripisujejo razlichnim dejavnikom. Nekateri krivijo ...

MOZHICELJ (ga prekine)

Dobro, dobro, da ne bova prevech zashla. She enkrat: koliko semenchec?

MARKO

Saj sem rekel: na milijone.

MOZHICELJ

In spet: katero izmed te silne mnozhice semenchec je zmagalo?

MARKO (ga preblisne kot strela)

Moj bog, pa res! Moje! Tisto, iz katerega sem nastal jaz!

MOZHICELJ (zadovoljno)

Natanko tako. Tvoje. In vsak chlovek, ki stopa po tem svetu, ima popolnoma identichno zgodovino, kot je tvoja ... No, che za trenutek zanemarimo tiste, ki so bili umetno oplojeni ... A to je zhe druga zgodba.

MARKO

In to po tvojem pomeni, da smo zaradi tega vsi rojeni zmagovalci?

MOZHICELJ

Tako je! Vsak, ki stopa po tem svetu, je dedich velichastne prve zmage, ki mu je omogochila, da je privekal na svet. Zhe samo to je veliko tezhje, kot zadeti glavno nagrado na loteriji, razumesh! Da se je izmed te silne mnozhice semenchec prav tvoje prerinilo do cilja, preshlo ciljno chrto in oplodilo jajchece. Vse drugo je v primerjavi s tem machji kashelj. Che seveda potem v zhivljenju izkoristish vse mozhnosti in orodja, ki so ti dana na razpolago.

MARKO (se nasloni na klop in razmishlja o tem, kar je pravkar slishal)

GLAS

Da sem zmagovalec? Na kaj takega nisem she nikoli pomislil. Ampak res! Kakshna silna bitka je to morala biti? Na milijone in milijone semenchec. In ravno moje je doseglo cilj. In iz njega sem se rodil jaz. Moj bog! Kakshna dedishchina. Kako velichasten zachetek!

MARKO

A kljub vsemu ... To je bil shele zachetek. Zdaj pa imam toliko problemov, da sploh ne vidim nichesar drugega.

MOZHICELJ (odlochno)

Vsi so reshljivi! Vsi, razumesh! Samo pravilno se jih morash lotiti in jih reshevati postopoma: enega za drugim. Se ne prepustiti zmedi. In morebitnim slabim vplivom tistih, ki tega ne znajo ali nochejo pocheti. Za katere se ti zdi, da ti delajo krivico, da ti kratijo tvoje pravice.

Kratek premolk.

MOZHICELJ

No, zdaj ko sva doumela ta tvoj velichastni pohod na zmagovalni oder, pa se spet vrniva nazaj v konkretno sedanjost. Torej sta ti vshech matematika in fizika. Ni ti pa vshech ...

MARKO

... Jegulja.

MOZHICELJ

Se she spomnish, kaj sva govorila prej, preden sva se lotila zgodbe o zmagovalcu?

MARKO (za trenutek razmishlja, potem se spomni)

Che me nekaj privlachi in vznemirja tako zelo, kot me matematika, in verjamem, da je to tisto, s chimer se hochem ukvarjati, ne smem nikomur dopustiti, da mi jo priskuti. Takoj ko zachnem razmishljati in chutiti na tak nachin, da mi je zoprna, postanem zhrtev.

MOZHICELJ

Kajti ne le, da si, tako kot vsako drugo zhivo bitje, po svoji naravi zmagovalec, imash tudi neodtujljivo pravico, da zmagujesh ves chas, dokler si zhiv. Che le s tem ne kratish pravic drugih. A che hochesh zmagovati, za to potrebujesh ustrezne pripomochke. Zato imash tudi pravico do izobrazhevanja. Da si izoblikujesh osebnost in svetovni nazor v skladu s svojimi preprichanji. Da imash dostop do najrazlichnejshih informacij. Pravico do mozhnosti, in po mojem dolzhnosti, da razvijesh lasten in kritichen odnos do vsega, kar te obdaja in kar je v tebi. Che se ti zdi, da te pri tej pravici kdor koli ovira, poskushaj to njegovo oviro jemati ... hm ... neosebno.

MARO

Neosebno?

MOZHICELJ

Predstavljaj si, da sedish na klopci, recimo kar na tejle tukaj, in ti nenadoma nekaj pade na glavo. Recimo ... ptichji ...

MARKO (se zasmeji)

 ... drek.

MOZHICELJ

Recimo ... Se bosh zaradi tega jezil na pticha? Kakshen smisel bi to imelo? Ali pa ... zamisli si, da te na poti v sholo nenadoma preseneti pes; zagledash ga za ograjo ene od hish, teche proti tebi in zachne razjarjeno lajati. Se bosh z njim sporekel? Ga zachel preprichevati, naj neha lajati? Da nima prav? Se bosh z njim potem v svojih mislih kregal she cel preostanek dneva? Morda she dlje? Predstavljaj si, da to pochnesh she z vsakim drugim psom, ki bi morda storil isto! Kakshen smisel bi to imelo, a? V kaj bi se potem spremenilo tvoje zhivljenje? In kogar koli bi srechal, bi mu na dolgo in shiroko pripovedoval o tem, kako je na svetu grozno. Da te noben pes ne pusti pri miru. Da vsi lajajo. Da cele dneve razmishljash samo o njih, da si jih nikakor ne moresh izbiti iz glave, a proti temu ne moresh nichesar storiti. Da te nihche ne jemlje resno! A?!

MARKO (po kratkem razmisleku)

Dobro, shtekam. Ampak kar se matematike tiche, Jegulja sploh ni glavni problem, vesh. Jaz bi rad po konchani osnovni sholi shel na gimnazijo, na naravoslovno smer. Potem pa shtudirat matematiko ali morda fiziko.

MOZHICELJ

In?

MARKO

Ja, nich in. Mama pravi, da bi to trajalo predolgo, da moram dobiti sluzhbo prej, kot pa shele chez devet, deset let. Pa she kdo ve, pravi, ali bom sploh doshtudiral. Da je ta shtudij zelo tezhek. In che mi ne bo uspelo doshtudirati, kaj bom pa storil potem? Kdo me bo vzdrzheval? Sama zhe zdaj komaj shaja s placho, ki jo dobi kot trgovka. To mi vseeno daje misliti. Che grem v kakshno lazhjo sholo, bom shel lahko v sluzhbo zhe chez tri, shtiri leta, tako pa ... Mamo precej tezhko jemljem ... ee ... kako si zhe rekel? ... Neosebno.«

MOZHICELJ

Kaj pa pravi oche?

MARKO

Oche me podpira.

MOZHICELJ

V chem je torej problem?

MARKO

Ja ... ocheta vidim precej redkeje kot mamo, s katero zhivim. Vsakih 14 dni ali pa she bolj poredko. Njen vpliv name je precej mochnejshi kot ochetov. Pa she kar naprej ga kritizira. Odkar sta se lochila ... uf.

MOZHICELJ

Vsak otrok ima pravico do rednega videvanja z obema starshema, vesh. Ne glede na to, kaj o tem meni eden ali drugi od njiju. Zdaj si zhe toliko star, da pri tem lahko sodelujesh precej bolj aktivno kot takrat, ko si bil she mlajshi.

MARKO

Ja, saj vem. A kadar koli ga vidim, in potem hochem o tem kaj povedati mami, zachne delati take grimase, kot bi jo dajali iz kozhe.

MOZHICELJ

Ne skrbi prevech zaradi tega! A seveda tudi premalo ne. Najbolj zgresheno pa je, che svoje probleme spremljash pasivno. Da samo opazujesh, kaj bodo naredili drugi. Potem zachnesh postajati zhrtev. S tvojo usodo zachnejo upravljati drugi, ti pa se zachnesh spreminjati v nevidnega opazovalca. Tudi z izobrazhevanjem ni nich drugache. Pa verjamesh, da si dovolj sposoben za to sholo?

MARKO

Bil sem na testiranju pri sholskem psihologu, in povedal mi je, da sem vsekakor dovolj sposoben za naravoslovno sholo. In tudi za poznejshi shtudij. Glede na moj sholski uspeh bi se lahko vpisal brez problema. Samo mama ...

MOZHICELJ

Prav je, da uposhtevash njeno mnenje. Od nechesa je treba zhiveti in denar je treba nekako zasluzhiti. A ne pozabi: che hochesh izpolniti svoje zhivljenje, izkoristiti svoje sposobnosti, morash trezno razmisliti o vseh dejstvih, ne le o enem. Shele potem sprejmi ustrezno odlochitev. To je tvoja pravica. Morda bo tvoja odlochitev v skladu z zheljami tvoje mame, morda ne, a odlochitev mora biti tvoja, to je najpomembnejshe.

MARKO

Slishi se tako preprosto, ampak, moj bog, vse te odlochitve ... saj se mi bo utrgalo.

MOZHICELJ

Bi bil raje she vedno dojenchek, brez vsakrshnih skrbi in tezhav? Ko so zate nenehno skrbeli drugi?

Marko melanholichno zavzdihne.

MOZHICELJ

Ampak tudi takrat ni bilo tako preprosto, vesh, kot se ti morda zdi na prvi pogled. Tudi takrat si se moral presneto boriti za tisto, kar si potreboval. Ko si bil lachen, si se drl kot jesihar, che si si zazhelel to ali ono igracho, prav tako. Ko si se uchil hoditi, si padel, pa se spet pobral, pa spet padel, in tako naprej in tako naprej. Kolikokrat si imel razbito glavo, potolchena kolena in komolce. Pa si odnehal? Seveda nisi! Nauchil si se hoditi! Morda se ti danes to ne zdi nich posebnega, ampak takrat je bil to zate velik dosezhek. Ker si rojen zmagovalec. Ker je to v tvoji krvi, razumesh! Da se spopadesh z vsakim problemom, na katerega naletish v zhivljenju, in ga obvladash.

MARKO (se zasmeji in potreplja Mozhiclja po hrbtu)

Ti bi pa morda lahko uspel kot poklicni motivator, a? Mislim, da bi bil lahko kar huda konkurenca Smiljanu Moriju. Marichka, kakshen govor!

MOZHICELJ

Marko, jaz vem le tisto, kar morash vedeti ti, razumesh?

MARKO

Zelo dobro vesh, da ne.

MOZHICELJ

Ja, ja, seveda vem... A nich ne skrbi. Vse ob svojem chasu. Nikakrshne odvechne skrbi niso potrebne.

MARKO (se razgleda po okolici, se vznemiri)

Saj je zhe trda tema. (odpre sholsko torbo, kjer ima uro, pogleda na uro) Pol devetih! Uf, che ne bom pred mamo doma, bo hudo. (nervozno pogleda Mozhiclja) Oprosti, tole kramljanje s tabo je nadvse prijetno in pouchno, ampak zdaj se mi pa res zelo mudi. Letim! Adijo! (odhiti)

MOZHICELJ

Vsekakor, vsekakor. A samo sekundo she, che dovolish.

Marko se zaustavi in ga napeto gleda, oklevajoch, ali naj gre raje takoj domov ali naj she za trenutek pochaka.

MOZHICELJ tako kot prejshnji dan s prefinjeno kretnjo razpre svoj chrni plashch, kjer se zasvetlikajo shtevilni zhepki.

MOZHICELJ (profesorsko, z dvignjeno obrvjo)

O chem sva torej govorila danes?

MARKO (nestrpno)

O zmagovalcih.

MOZHICELJ

In o chem she?

MARKO (hitro nashteva)

Matematika, fizika, naravoslovni krozhek, Jegulja, srednja naravoslovna, mama, oche ... tezhave.

MOZHICELJ (zadovoljno)

Natanko tako. O tvoji pravici do tega, da imash stike z obema starshema. O tvoji pravici do izobrazhevanja. (pochasi izvleche kroglico prijetne rumene barve in she eno, nezhno vijolichne barve, ju gleda) Poglej, ti dve kroglici ti bosta dali moch, da se bosh zavedel teh svojih pravic. Rumena – izobrazhevanje, vijolichna – oba starsha. Tako kot tisto vcherajshnjo jo morash le stisniti z dlanjo, in sposoben se bosh trezno, razumsko in v skladu svojimi zheljami in potrebami in vsemi pomembnimi dejstvi odlochiti tako, da bo najbolj prav. (pogleda Marka) Ne pozabi! Najpomembnejshe je, da je izbira tvoja. Okej?

MARKO (pograbi kroglici in ju na hitro pobashe v zhep)

Okej.

MOZHICELJ

No, zdaj pa le izkoristi te svoje zhe skoraj petnajstletne noge. (izgine v mrak)

MARKO odhiti domov. Doma se na hitro razgleda po stanovanju. Ko vidi, da mame she ni, si oddahne..

Uf, hvala bogu. Ni je she.

 

Zatemnitev.

 

 

5.

Popoldne. Marko, sam na odru.

MARKO (gledalcem)

Od zadnjega srechanja z Mozhicljem je minil dober mesec in v tem chasu sem ga videval skoraj vsak dan. Vchasih je prilomastil iz grmovja, vchasih izza drevesa, vchasih se mi je zdelo, da se je pojavil pred mano kar iz nicha. Vedno pa se je to zgodilo v trenutku, ko sem nanj zavestno skoraj pozabil, ko so mi misli tavale bog ve kje in sem bil popolnoma sproshchen. V tem chasu sem si nabral zhe skoraj za celo vrecho teh njegovih chudezhnih kroglic. Moji problemi so izginjali oziroma so se z njihovo pomochjo reshevali kot po tekochem traku. Mama se je na moje veliko zachudenje strinjala z mojo pravico izbire izobrazhevanja, pristala je celo na mojo pravico do zasebnosti, in zdaj vsakich, preden vstopi v mojo sobo, prej potrka in me vprasha, ali gre lahko naprej; che ji kaj na meni ni vshech, me nich vech me ne zmerja, da sem prav tak vrag kot moj oche, ki ga zdaj spet videvam precej pogosteje, mama pa se v najin odnos tudi pretirano ne vmeshava. Che ji o kaki stvari nochem pripovedovati, mi brez vechjih pretresov dopushcha pravico do skrivnosti, celo po mojih stvareh ne brska vech, kot je to pochela vchasih, ko je to opravichevala s tem, da ima do tega vso pravico samo zato, ker je pach moja mama. Z Mijo, punco, v katero sem bil zaljubljen, sva se pogovorila, in spoznal sem, da sem tudi sam storil precej neumnosti. Moja uzhaljenost in jeza sta bili le posledica ranjenega ponosa, svoja uzhaljena chustva pa sem prelevil v zaigrano jezo – togoto in kujavost – s katero sem hotel izsiliti, da bi se drugim smilil. Prav tako sva se pogovorila s Tadejem, ki sem ga krivil, da je prav on kriv za mojo nesrecho. Zdaj gremo vchasih celo vsi trije skupaj na pijacho ali kaj podobnega, in se smejimo, kako neumni smo bili, ker smo si nashe pretekle dogodivshchine razlagali tako egoistichno in zgresheno. Zdaj pa moram – domov. (odide)

Marko pride domov, zagleda luch v svoji sobi, to ga preseneti. Tiho vstopi. Na svoji postelji zagleda mamo, ki ihti.

GLAS

Kaj je pa zdaj to? Zakaj joka? Kaj se je zgodilo? Zakaj je zhalostna? (spomni se, kaj mu je o zhalosti povedal Mozhicelj)

MOZHICLJEV GLAS (Marko ga slishi v svoji glavi)

Zhalost omogocha, da se bolechina ob izgubi nekoga ali nechesa sproshcha in manjsha. Jok sproshcha dolochene kemichne snovi, ki bolechino zmanjshajo. K lajshanju zhalosti pripomore pogovor, morda telesni dotik, iskreno razumevanje, potrpezhljivost. Tisti, ki otrokom preprechujejo, da bi zhalost izrazili – ko jih na primer preprichujejo, da fantki ne smejo jokati, da je tisti, ki joka mila jera in podobno, ne ravnajo prav, saj s tem zhalost le potlachijo, namesto da bi ji pustili, da se izrazi.

Marko se previdno priblizha mami in sede na svoj stol. Mama ima obraz zakopan v roke, she vedno ihti.

MARKO (previdno)

Kaj se je zgodilo?

MAMA (odmakne dlani z obraza, do zdaj ga ni opazila)

Oh, Marko! (plane v neutolazhljiv jok)

MARKO

Mama, kaj se je zgodilo?

MAMA (sede, polagoma neha jokati, zmajuje z glavo, kot da ne more verjeti, kaj se je zgodilo)

Se spomnish Tineta? Dve ali tri leta je bil mlajshi od tebe, se mi zdi.

MARKO

Ja, seveda se ga spomnim. Prejshnji mesec je bil star dvanajst let. Kaj je z njim?

MAMA (spet zachne odkimavati z glavo, po licih ji steche she nekaj solz, a zadrzhi nov napad joka)

Pa njegovega ocheta? Se spomnish njega? (obraz ji spreleti nekakshna iskra gnusa)

MARKO (she vedno nadvse potrpezhljivo)

Ja, tudi njega se spomnim. Ko sem bil nekajkrat pri njih doma, mi ni bil prav nich vshech. Enkrat sem bi celo zraven, ko je Tineta pretepel s pasom.

MAMA (obupano)

In to se ni zgodilo le enkrat. Jaz jih poznam zhe zelo dolgo, vesh. Ko je bil Tine she majhen, sem ga kar pogosto pazila, ko sta bila njegova starsha v sluzhbi. Zhe takrat ga je tepel. Pa mama tudi ni bila dosti boljsha. Kadar koli je storil kaj takega, kar jima ni bilo vshech, je dobil klofuto. A nisem nikoli nich rekla. Cheprav sem ves chas vedela, da bi morala nekaj storiti. A ta prekleti strah me je tako hromil. Vse mogoche sem si dopovedovala, da bi se le nekako preprichala, da je bolje, da ne ukrenem nichesar, cheprav sem globoko v sebi ves chas vedela, da ne ravnam prav. Da sem najbrzh ena redkih, ki ve, kaj se dogaja, morda celo edina ... In zdaj, moj bog, zdaj se je zgodilo tole ...

MARKO

Za bozhjo voljo, mama, povej zhe, kaj se je zgodilo!

MAMA

A klofute so bile she najmanj, kar je moral ubogi fant pretrpeti. Kar nekajkrat sem bila zraven, ko je oche zagrabil pas, in zachel udrihati po njem, da je pokalo, kot bi priganjal konja k delu. Ko pa je bil she posebej razpolozhen, je pas obrnil in po njem udrihal kar z zaponko. Ubogi otrok je bezhal kot ponorel, se poskushal skriti pod mizo, tekal med stoli, da so frchali po kuhinji, kot bi bili iz papirja. Oche pa za njim kot podivjana zhival. Fant je bil pogosto ves v modricah, vem, da so ga nekajkrat peljali celo na shivanje. Moj bog ... moj bog ... Jaz pa sem stala tam kot hipnotizirana tepka, kot da ne morem dojeti, kaj se dogaja, kot da ne morem verjeti, kaj se dogaja. Ponavadi sem se potihoma izmuznila iz stanovanja, kot da se bojim, da se ne bi she meni kaj zgodilo. A ko bi vsaj potem, ko sem bila enkrat zunaj, kaj storila. (obupano pogleda Marka) Njegova mama me je potem vsakich, ko me je srechala, preprichevala, da s Tinetom ni nich hujshega, da jih je odnesel le z nekaj praskami, in da tudi ona vchasih dobi kakshno zaushnico, a da se moramo s tem sprijazniti. Da je njen mozh pach tak, kot je. Da je po srcu neizmerno dober chlovek, a vchasih pach ponori, ker ima toliko skrbi.

MARKO

Mama, she vedno mi ni jasno, kaj se je zgodilo s Tinetom?

MAMA

Vcheraj zvecher je bil baje spet v enem od tistih svojih ponorelih stanj. Tako mi je vsaj rekla njihova soseda, ki mi je danes telefonirala v sluzhbo. Je rekla, da je bilo vcheraj iz njihovega stanovanja slishati tako nechloveshko rjutje, da ni vech zdrzhala, in je poklicala policijo. A je bilo zhe prepozno.

MARKO

Prepozno? Prepozno za kaj?

MAMA

Ko so prishli policaji, je bilo v stanovanju zhe vse tiho. Najprej jih zhena celo ni spustila naprej, potem ko so jo videli, da je vsa zmeshana – tako mi je rekla soseda, ki je vse skupaj opazovala s hodnika – pa so vendarle vstopili na silo.

MARKO

In?

MAMA

Tine je lezhal v kuhinjskem kotu, oche pa je popolnoma mirno sedel na stolu v dnevni sobi in buljil v televizor.

MARKO

In kaj je zdaj s Tinetom? Kako hudo je poshkodovan?

MAMA

Oh, Marko, eden od udarcev je bil tako hud, da mu je ... Oh, moj bog, pa saj to ne more biti res ... (ponovno plane v jok)

Marku postane jasno, kaj se je zgodilo, prebledi.

MAMA

Eden od udarcev je bil tako silovit, da mu je ... pochila lobanja. Dezhurni zdravnik, ki je tja prishel nekaj minut za policijo, je dejal, da je bil fant na mestu mrtev.

MAMA (po kratkem premolku)

In vesh, kaj je izdavila ta zverina?

MARKO

Njegov oche?

MAMA

Da si je sam kriv. Da je navaden slabich, ki ga nikoli ni bilo nich v hlachah in ga tudi nikoli ne bo. Da takih ni prav nich shkoda. Da mu je celo storil uslugo.

Marko she bolj prebledi.

MAMA

A fanta bi lahko reshili. Zhe zdavnaj bi ga lahko reshili. Che bi le kdo od nas, ki smo vedeli, kaj se dogaja, kaj storil. Lahko bi poklicali socialno, razumesh? Ali kaj jaz vem, koga. Saj imamo v Sloveniji varne hishe, kamor se lahko zatechejo mame in njihovi otroci, che hochejo zbezhati pred nasiljem v druzhini. Tako pa smo vsi samo nemo stali ob strani in gledali, kaj se dogaja. To, da Tineta zdaj ni vech, je tudi nasha krivda.

MARKO (sede k mami na posteljo, ji polozhi roke prek ramen)

Mama, ne krivi zdaj sebe. Naredila si tisto, kar si mislila, da je bilo v tistem polozhaju najbolje.

MAMA

Premalo, premalo ... Nichesar, nichesar nisem storila.

Molche sedita na postelji.

 

Zatemnitev.

 

6.

Jutro, Markova soba, od Tinetove smrti je minilo nekaj tednov.

Mama nenapovedano vstopi v Markovo sobo. Marko jo zachudeno pogleda.

MAMA (razkacheno)

Nich me ne glej tako zabodeno! Jaz sem tvoja mama in ta tvoja pravila in dogovori mi grejo vchasih preprosto na zhivce. Pravzaprav sem pozabila potrkati. Prav?

Marko she vedno samo zachudeno gleda.

MAMA

Nekam sem zalozhila denarnico. Preiskala sem zhe celo stanovanje, pa je ni nikjer. Si jo ti morda kje videl?

MARKO

Ne.

MAMA

Nujno jo potrebujem, razumesh? V njej imam ... Pa kaj bi ti pojasnjevala ... Potrebujem jo. Pa kje, za vraga, sem jo pustila? (ob teh besedah je ravno ob Markovi pisalni mizi, odpre predal pisalne mize, zaradi vznemirjenosti premochno potegne, predal treshchi na tla. V njem so kroglice, ki se razletijo po podu)

MARKO (plane pokonci)

Mama! Zdaj je pa dovolj te tvoje ...

MAMA (ga jezno pogleda)

Tako se ne govori s svojo mamo. Najraje bi ti eno primazala! Kaj res ne razumesh, da denarnico nujno potrebujem? Te tvoje ... frnikule ... niso zdaj prav nich pomembne.

MARKO

To niso nikakrshne frnikule! To so chudezhne kroglice, ki mi jih je dal ... (premolkne, se zave, da je povedal vech, kot je hotel)

MAMA (z meshanico zachudenosti in namrshchenosti)

Kaj pravish? Da so kroglice chudezhne? (ga gleda, kot da preverja, ali se mu je zmeshalo) In ti naj bi shel shtudirat matematiko? Pa saj se ti je zmeshalo! Kaj ne vesh, da chudezhev ni? She malo, pa bosh star petnajst let. Fant, pa kaj se dogaja s tabo? (sede na posteljo, ga nepremichno gleda) Zdaj mi bosh pa vse po vrsti lepo razlozhil. Jasno? In brez kakrshnih koli izgovorov. Zhe dolgo te opazujem, kako si iz dneva v dan vse bolj ... drugachen ... Zhe ves chas se mi je zdelo, da nekaj ni chisto tako, kot bi moralo biti, ampak zdaj bova s tem enkrat in za vselej razchistila.

MARKO

Kaj pa tvoja denarnica?

MAMA

Pusti zdaj mojo denarnico! Alo, govori! In da mi ne izpustish nobene podrobnosti!

MARKO (sede na stol, nasproti mame)

O tem tudi sam zhe nekaj chasa razmishljam. Namrech, da bi ti vse povedal. Zhe nekajkrat sem poskushal, pa se mi je potem vsakich znova zdelo, da trenutek ni pravi. Kot kazhe, je napochil zdaj. Ja, vse ti bom pojasnil, a da ne bo pomote: ne zato, ker bi se te bal ali kaj podobnega, temvech zato, ker tako hochem tudi sam.

Torej ... Pred priblizhno tremi meseci, ko sem sedel v parku ...

MAMA

V katerem parku?

MARKO

V parku ... priblizhno na pol poti v sholo. Tam je klopca, kjer se zelo dobro pochutim, in se dostikrat ustavim.

MAMA

Aha.

MARKO

Ali pa nazaj grede, ko grem iz shole.

MAMA

In kaj pochnesh tam?

MARKO

Me bosh pustila, da ti povem do konca, ali me bosh ves chas prekinjala?

Mama se malce nejevoljno presede, a ne ugovarja.

MARKO

Ko sem torej pred priblizhno tremi meseci nekega vechera sedel na tisti klopci ... Aha, zdaj se natanchno spomnim. Bilo je takrat, ko sem naslednji dan shel k ravnatelju.

MAMA

Sem vedela, da vsa tista rech z ravnateljem po nechem zaudarja. To, da si shel k njemu, ti ni bilo prav nich podobno.

MARKO

Mama, lepo te prosim!

MAMA

No, povej zhe, povej! Kaj se pa dash toliko motiti!

MARKO

Ko sem tako sedel na tisti klopci in razmishljal o tem, kaj naj storim, ker imam toliko problemov ...

MAMA

Ti da imash probleme! Pha. Danashnja mladina sploh ne ve, kaj so problemi. Vse vam prinesemo k riti, vi pa nam tvezite o nekakshnih problemih! Pa o svojih pravicah in ne vem, o chem vse she.

MARKO (se ne da vech motiti)

... in zanje nikakor ne najdem nobene pametne reshitve ...

Mama odpre usta, da bi spet nekaj rekla, Marko pa jo tako ostro pogleda, da jih mama, zachuda, zapre in ostane tiho.

MARKO

... se je nenadoma odnekod ... iz grma, ki raste tam v blizhini, pojavil nenavaden chrn mozhicelj. Pravzaprav – ravno zdaj mi je kapnilo v glavo – cheprav sem ga do zdaj videl zhe vsaj 30-krat, she vedno ne vem, kako mu je ime. Res nenavadno. Da mi she nikoli ni padlo v glavo, da bi ga povprashal po imenu. No, kakor koli, on je vedel, kdo sem in kako mi je ime tudi. Zares chudno ...

MAMA

Kaj pravish? Marko, pa ne, da si se zachel drogirati? Pokazhi roke. (mu panichno zachne vihati rokave, ali ima kje kak vbod)

MARKO

Mama, lepo te prosim! Tudi meni se zdi vse skupaj silno nenavadno in tudi sam ne vem, kaj natanko naj si mislim. A drugega kot to, da ti povem, kaj je bilo, ne znam. Jasno? In – ne, ne drogiram se! Okej?

Mama se malce pomiri, a ga she vedno gleda precej sumnichavo.

MARKO

Torej, imel sem obchutek, kot da ga od nekod poznam, in on mene prav tako ... Skratka, zachel mi je pripovedovati o tem, kako morda lahko reshim svoj prvi problem.

MAMA

Z ravnateljem?

MARKO

Z uchiteljem matematike in z razrednikom.

MAMA

Aha.

MARKO

In na koncu tega najinega prvega srechanja mi je dal – vem, da se bo slishalo chudno, ampak drugache je ne znam imenovati – chudezhno kroglico. (s pogledom preleti tla svoje sobe, v blizhini vrat zagleda oranzhno kroglico, jo pobere, nato sede nazaj na stol) Evo, tole oranzhno. (jo pokazhe mami) Mozhicelj mi je povedal, da jo lahko uporabim takrat, ko bom pred kako odlochitvijo, pa bom zaradi prevelikega strahu prevech okleval. Ko bo strah tako mochan, da me bo ohromil in s tem preprechil, da bi kar koli ukrenil.

Mama za trenutek povesi pogled, spomnila se je Tineta in svojega strahu.

MARKO

Ni mi rekel, da se bo kroglica odlochila namesto mene, ampak samo to, da bo strah z njeno pomochjo pojenjal, in bom lahko spet trezno razmishljal. Pa she to, da jo lahko uporabim le potem, ko bom zhe izrabil vse lastne sile, da strah premagam. Sicer, je rekel, ne bo delovala. In vedno, ko sem ga ubogal, je stvar res delovala. Podobno je bilo tudi z drugimi kroglicami. Vsaka je namenjena chemu drugemu. (jih zachne pobirati, jih spravi nazaj v predal, z njimi v narochju spet sede  na stol)

(izvleche rdecho kroglico) Poglej, tale rdecha me spomni, da imam, ne glede na to, da bom chez tri leta uradno zhe odrasla oseba, she vedno pravico do igre, razvedrila, domishljije; da sem vchasih she vedno lahko otrochji, saj, kot je pojasnjeval mozhicelj, je igra zelo pomembna za vse otroke, ne glede na to, koliko so stari. Omogocha obvladovanje dolochenih veshchin, ki bodo zame pomembne tudi pozneje v zhivljenju, saj se prav s pomochjo igre lahko nauchim vztrajati za dosego cilja, vendar ne za vsako ceno, temvech skozi preprosto zabavo, ki razbija vsakodnevno monotono ponavljanje dolochenih dejanj, zaradi katerih se chlovek lahko popolnoma chustveno izprazni in postane kot lupina brez duha ... Najbrzh bi bilo to koristno tudi za odrasle.

MAMA (rahlo zardi)

Ampak saj vesh, kako tezhko je danes zasluzhiti denar. Cele dneve sem v sluzhbi, ko pa pridem domov, sem izzheta kot cunja ... Kje naj najdem she chas in energijo za igro ...?

MARKO

Ob vikendih si kljub temu vechino chasa doma ... Oziroma ga prezhivish po trgovinah ...

MAMA (tiho)

Bom malce razmislila ... Kaj pa tista modra?

Marko izvleche modro kroglico in si jo nekaj chasa ogleduje. Se nasmehne.

MAMA

Kaj je? Kaj se smejish?

MARKO

Ah, nich posebnega. Spomnil sem se, kaj mi je pripovedoval mozhicelj takrat, ko mi jo je dal.

MAMA (zheljno)

No?

MARKO

Torej ... Ta modra kroglica naj bi mi dala moch, da se zavedam, da imam pravico do samostojnosti.

MAMA (nezadovoljno)

Pha ...

MARKO

Do materialne in osebne samostojnosti. Da se uchim prevzemati nadzor nad sabo, nad svojimi ravnanji in odlochitvami. Da je zhivljenje pravzaprav nenehno sprejemanje odlochitev in prevzemanje odgovornosti za izbiro, za katero sem se odlochil. In da je zato najpomembnejshe, da se nauchim odlochati z lastno glavo. In da ima vsak otrok pravico do prilozhnosti, da sprejema odlochitve v skladu s svojo starostjo.

MAMA

Kaj? Bosh rekel, da ti ne pustim dovolj svobode, da bi se odlochal s svojo glavo?

MARKO

Mama, lepo te prosim, ne jemlji stvari tako zelo osebno. Saj te z nichimer ne napadam, le govorim ti, kaj pomeni tale modra kroglica, se spomnish?

MAMA

No, in kaj ti je rekel takega, da si se prej smejal?

MARKO (se nasmehne)

Najprej je zachel rapati ... Nekaj takega, che se prav spomnim: (zachne rapati)

Odlochitev v skladu s svojo starostjo pomeni,

da pri treh otrok si sam obuje chevlje

in vsaj nekaj metrov se s kolesom pelje;

da pri sedmih sam gre prek ceste,

ne da starsha bi pri tem sprostila vse nervoze svoje zveste;

da pri desetih zmore biti sam doma,

pa cheprav stanuje na otoku sred morjá.

(zastane, pomenljivo pogleda mamo)

MAMA

No, kaj me zdaj tako gledash? Saj si she prevechkrat sam doma!

MARKO

Ampak koliko chasa je trajalo, da si me pustila, a? Shele pri dvanajstih.

MAMA

Ah, ne prichkaj se zdaj z mano, nimava cele nochi. Raje nadaljuj!

MARKO mrmrajoche ponovi nekaj prejshnjih verzov, naprej deklamira

da se samostojno lahko odlocha, kje in s kom prezhivlja prosti chas,

da aktivno sodeluje pri odlochanju doma, v sholi in she marsikje drugje,

da ima zaradi pomanjkanja mochi

pravico do zastopnika, ki o njegovih pravicah ga pouchi,

zagovarja njegove zhelje in njegovo mnenje,

da ima v skladu s svojo starostjo pravico do dozhivljanja sveta ...

MAMA

Gotovo ti je kakshno cvetko natresel tudi o puberteti, a?

MARKO (spet zachne rapati)

Puberteta je chas, da si mladezh ustvari celovito podobo o sebi,

o tem, kaj hoche pocheti, torej o svoji temeljni zhivljenjski potrebi.

 

 

Mora se tudi fizichno osamosvojiti,

sicer se she prevech hitro utegne mu zgoditi,

da iz odvisnosti od starshev tako nedozorel pobegne v partnersko zvezo,

kjer she vedno kot navadno, nedozorelo otroche pada iz krize v krizo;

 

 

v prvih letih zhivljenja je seveda silno pomembno,

da starshi radi imajo otroka in ob njem so brez prestanka, torej zmeraj in vedno,

a brezpogojna ljubezen mu daje lazhni obchutek svobode,

saj je vedno odvisen le od njihovega razpolozhenja in njihove volje,

saj che otrok ne pozna jasno prichakovanj in mejá tistih, katerih ljubezen zheli,

ves chas le bolestno za njihovo naklonjenost se tolche, bori.

 

Tako se ustvarja prikrita avtoriteta in zmedeni odnosi,

in otroci globoko v sebi ostanejo tako rekoch etichno bosi,

torej nesamostojni in brez pravih vrednot,

v mozhganih pa zmeda in kaos in nenehen ropot.

 

Nadalje za razvoj samostojnosti tudi ni prav,

da starshi ga nenehno varujejo pred nevarnostmi, kot da je to najstrashnejshi bavbav;

 

otroku morajo starshi dovoliti, da obchasno tudi kam zaide,

in mu biti v oporo, ko malce ranjen, morda jokav spet v svoj brlog pride;

saj jih morajo nauchiti, kako ravnati takrat, ko gre kaj narobe,

kako obvladati stres, konflikte, neizogibne zablode.

 

 

Che otrok naredi napako, ni prav nich koristno,

da nazhenesh v sobo ga razmishljat o tem, kaj storil je napak,

temvech mu je treba razlozhiti, kaj se je zgodilo,

in mu svetovati, kaj stori naj, da se kaj podobnega ne bo vech ponovilo;

 

da sam se nauchi razmishljati o tem, kaj dolochena dejanja prinesó

in kako najbolje bi shkodo popraviti bilo.

(koncha z rapanjem)

 

No, in tako naprej ... Da morata oche in mama otroku pomagati krepiti voljo, namesto da si ga skushata podrejati in ga nenehno nadzirati. Nanj morata vplivati z lastnim zgledom in s svojim vedenjem, kar ni poskus nadziranja in podrejanja, temvech le nekakshna informacija o enem izmed mozhnih vzorcev. Kako se bo otrok odlochil, pa je njegova izbira. Che se starshi opirajo le na svojo moch starejshega, che ga za pridnost podkupujejo z darili ali s chim podobnim, mu grozijo, ga kaznujejo, bodo s tem ustvarili nekakshne ustrahovano, ubogljivo bitje, s skoraj nikakrshnim obchutkom lastne vrednosti, brez vsakrshne notranje discipline in odgovornosti do sebe in drugih, saj bo tak otrok nenehno odvisen od zunanjih nagrad.

MAMA

Torej pravish, da je bilo narobe, ko sem ti takrat, ko si bil majhen, obljubljala sladoled, che bosh v trgovini ves chas tiho?

MARKO

Hm, kaj pa mislish ti?

MAMA

Mislim, da che se take napake dogajajo le bolj poredko, to morda ni tako usodno, che pa je to prej pravilo kot izjema, potem pa imash morda celo prav.

(po kratkem premolku)

Marko, vse tole, kar si mi povedal, je ... zanimivo, ampak vrniva se zdaj na tistega tvojega ... mozhiclja. Se ti ne zdi vse skupaj le malce prevech chudno? Kaj res ne moresh priznati, da si si vse skupaj izmislil, ker ...

MARKO

Pojdiva v park. Morda bo tam. Nich pametnejshega mi ne pade na misel.

MAMA (pogleda na uro, razmishlja, potem le pristane)

Naj bo, che se drugache res ne dash preprichati ... Cheprav je res zhe zelo pozno.

Se na hitro oblecheta, odideta.

 

7.

Mama in Marko sedita na klopi v parku. Chakata. Mama chez chas postane nestrpna.

MARKO

Ni nujno, da bo sploh prishel. Tudi meni se je zhe dostikrat zgodilo, da ga ni bilo.

MAMA (godrnjaje)

Nich kaj optimistichno ...

Spet chakata. Mama je chedalje bolj nezadovoljna in razdrazhljiva.

MAMA

Marko, kaj ni zhe dovolj tega cirkusa? Zakaj raje ne priznash, da je vse skupaj navadna potegavshchina? Da ni nobenega chrnega mozhiclja. Da si si ga preprosto izmislil, ker se ti je v tistem trenutku to pach zdela najboljsha reshitev. Saj ne bom ... popenila. Kaj ne bi shla raje domov. Vesh, kako zgodaj moram vstati. Ti pa morash v sholo.

MARKO (she enkrat pogleda proti grmu in drevesu)

Morda bi res bilo bolje, da greva. Kot sem zhe rekel, nimam nikoli nobenega zagotovila, da se bo zares prikazal. A da sem si ga izmislil, ne morem priznati, ker bi bila to lazh. Nichkolikokrat je zhe stal tule ob meni ali pa sedel na klopi, in ni bil nich manj resnichen kot ti.

V grmu zavrshi. Marko se vznemirjeno obrne, ali ga bo konchno vendarle zagledal. Nich. Ko se razocharano obrne, pa Mozhicelj stoji pred njim. Oblechen je v elegantno belo obleko, vechji je, nima vech krevljastih nog. Govori »normalno«.

MARKO (navdusheno)

Pozdravljen! Hvala bogu, da si se prikazal! Upam, da te ne moti, da sem s sabo pripeljal mamo. Nisem si mogel kaj, da ji konchno ne bi povedal. Pa saj vesh, da sem si to zhe precej chasa zhelel. Danes je konchno le napochil pravi trenutek. Zdaj se bo tudi ona lahko na lastne ochi preprichala, da si she kako resnichen. A poglej se, kako si danes chisto spremenjen. Prvich te vidim v belem. Pa ... kaj si zrasel? Kako je to mogoche? (se zasuka proti mami, ki ga gleda, kot da se mu je popolnoma utrgalo)

MAMA (pretirano prijazno, kot da govori s hudim bolnikom)

Marko?

MARKO

Pa kaj ti je, mama? Si se ga prestrashila ali kaj? Res je malce nenavaden, a danes je she posebej eleganten. Morda se je tako svechano oblekel prav zaradi tebe.

MAMA

Marko ... S kom, za vraga, pa mislish, da si se pogovarjal?

MARKO (zachudeno)

Mama, za bozhjo voljo, poglej, prishel je! Kaj ti je? Ti ni vshech? Che te je strah, je ta popolnoma odvech. Mozhicelj je bil do zdaj vedno sila prijazen. Nobenega razloga ne vidim, da bi bilo tokrat drugache.

MOZHICELJ (Marka pazljivo pocuka za rokav, tiho)

Ne vidi me. Tvoja mama me ne vidi.

MARKO (vznemirjeno)

Lepo te prosim, mali chrni mozhicelj! Ali naj ti zdaj raje rechem veliki beli elegantnezh? Kako da te ne vidi, saj si resnichen vsaj toliko kot katero koli drugo bitje na tem svetu!

MOZHICELJ

Marko, tvoja mama me ne more videti. Nihche drug me ne more videti razen tebe ... In nekaterih redkih izjem.

Marko ne more razumeti. Le zachudeno gleda.

MAMA (zhe precej bolj zbrana kot pred nekaj trenutki, a she vedno zaskrbljena; prijazno, vstane)

Marko, zdaj mi je popolnoma jasno, da je stvar precej hujsha, kot sem mislila. Ne vem, kaj bi bilo v tem trenutku najbolje storiti. Naj te odvlechem domov, potem pa jutri na pregled h kakemu strokovnjaku, zdravniku? Kako sem bila lahko tako slepa, da tega nisem dojela zhe prej! Cele dneve delam, zate pa imam tako presneto malo chasa. Vem, to se bo moralo spremeniti! Morda bi bilo she najbolje, da ne poskusham nichesar na silo. Morda se je pa tole zgodilo prav zato ... Kaj pravish na to, da te za nekaj minut pustim she tukaj in grem sama domov, ti pa pridi chez chas za mano, a? Saj se ti ne bo zgodilo nich hudega, kajne, moj dragi sin? Poskusi o mojih besedah vendarle she enkrat razmisliti! Che pa nochesh, pa tudi prav. Potem se bova pa doma o vsem pogovorila. Se strinjash? (ga poljubi na lice, odide. Po nekaj korakih se ustavi, zasuka, v ocheh se ji lesketajo solze. Odide.)

MARKO (zachudeno pogleda Mozhiclja)

Si jo slishal? Kako to, da te ne more videti? Ne reci, da je tudi ti nisi videl!

MOZHICELJ (mirno)

Videl sem jo tako razlochno kot ti, in slishal prav tako.

MARKO

Kaj se torej dogaja? Mi lahko, prosim, razlozhish? In povej mi zhe enkrat, kako ti je ime!

MOZHICELJ

Kot kazhe, je danes napochil trenutek, da konchno polozhimo vse karte na mizo. Da se spoznash she za odtenek globlje ...

MARKO

Dragi chrni – pardon, beli mozh, brez ovinkov in zagonetk! Bo shlo?

MOZHICELJ (pokima)

Moje pravo ime ni niti Chrni niti Beli mozh, niti Mozhicelj ali kaj podobnega. Pravzaprav moje ime sploh ni pomembno. Ljudje ste mi nadeli razlichne oznake, zato da imate vsaj priblizhen obchutek, o chem teche beseda. O nas imajo mnogi precej nejasne pojme, prav zato, ker imate z nami vse manj stika.

MARKO

She vedno ne razumem nich bolje.

MOZHICELJ

Potrpezhljivost, potrpezhljivost, Marko; samo she trenutek, pa ti bo vse jasno. Ljudje nas torej ...

MARKO

Zhe drugich si namesto ednine uporabil mnozhino. Najprej sem mislil, da si se zmotil, ampak kolikor vem, ti ne delash ravno veliko napak. Zakaj torej govorish o ... vas?

MOZHICELJ

Ker nas je vech. Na vsakega chloveka eden. Vsak od nas je nerazdruzhljivo povezan z natanko enim chlovekom. Je njegovo bistvo, njegov strzhen, njegovo ... (ga pocuka za rokav, chesh, skloni se, da ti povem na uho. Marko se skloni. Mozhicelj zachne shepetati in dlje ko pripoveduje, bolj je Marko zachuden. Ko koncha, se Marko zravna in ga samo zachudeno, a hkrati zadovoljno in veselo gleda. V sebi zachuti tako silen zhar, da ga komaj she kroti.)

MARKO (ko pride malo k sebi)

Ampak, ampak, kaj naj rechem mami? Nikoli mi ne bo verjela ...

MOZHICELJ

Ne skrbi. Vse bo she tako, da bo prav.

MARKO

Ja, saj poskusham razumeti. Ampak saj vesh, koliko stvari se je v zadnjem chasu spremenilo in s kakshno nadzemsko hitrostjo se she vedno spreminjajo.

MOZHICELJ

Ah, seveda vem. Porusheno fizioloshko ravnovesje, spolno dozorevanje, divjanje hormonov, negotovost, zmedenost, zmanjshan obchutek varnosti, dvomi, tesnoba, zaskrbljenost, nepredvidljivo obnashanje, iskanje svojega polozhaja v druzhini in druzhbi, samota, prepiri, kritiziranje, nerazumljivo vedenje odraslih, prevelika obchutljivost, prevelike zahteve odraslih, ki prichakujejo in postavljajo zahteve, za katere she ni prave psiholoshke zrelosti in zanje ni potrebnih socialnih izkushenj, zahteve po pretirani ubogljivosti, po pretogem sposhtovanju pravil ... Vse to so sila hude preizkushnje za ... otroka, ki se mora nauchiti, kako vse te stvari obvladati, che hoche konchno postati ... odrasel chlovek.

MARKO (se zasmeji)

Torej sem pravi pubertetnik.

MOZHICELJ

Edinstven! In ne pozabi! Zmagovalec! Eden od mnogih milijonov, ki se mu je uspelo prebiti na ta svet. Tega nikoli ne pozabi!

Se objameta, rokujeta kot kakshna poslovnezha, potem se poslovita, Marko odide proti domu, Mozhicelj izgine.

Marko se po nekaj korakih zaustavi, obrne, se ozre: ne, Mozhiclja ni vech.

Marko zapre ochi. V glavi slishi Mozhicljeve besede, ki mu jih je pred nekaj trenutki prishepnil na uho.

MOZHICLJEV GLAS

Zapomni si, Marko, kadar koli bosh hotel slishati moj glas ali moj nasvet, preprosto zapri ochi, globoko vdihni in ... prisluhni ... che bosh dovolj miren in zbran in brez odvechnih misli, me bosh gotovo slishal. Zunanja podoba je samo nepomembno nalichje ... trik uma, da me ne bi dokonchno pozabil ...

Marko nekajkrat globoko vdihne, poslusha, obraz mu spreleti zmagoslaven nasmeshek, stvar deluje. Potem steche proti domu.

Pred vrati mu korak spet zastane.

MARKO

Kaj che se vendarle ne bo izteklo vse tako, kot je prav? (spet globoko vdihne) Kar bo, pa bo!

 

8.

Markova soba, Marko vstopi. Mama pokonchno sedi na postelji in se igra s kroglicami. Je popolnoma mirna, z blazhenim izrazom na obrazu.

MARKO (previdno)

Zdravo.

MAMA

Pridi, Marko. Usedi se tukajle, poleg mene.

Marko prisede.

MAMA

Marko, zdaj razumem popolnoma vse. Nichesar ti ni treba vech pojasnjevati.

MARKO (zachudeno)

Kaj razumesh?

MAMA

Ko sem prishla domov, sem shla najprej stopila v tvojo sobo – vem, da sva se zmenila, da tega ne bom vech pochela brez tvojega dovoljenja, ampak prosim te, danes mi to preprosto morash odpustiti.

MARKO

Izjemni dogodki zahtevajo izjemna dejanja.

MAMA

Hvala. Hodila sem gor in dol... she sama ne vem, zakaj ... gotovo sem skushala najti odgovor na vprashanje, kaj se dogaja s tabo, a nisem vedela, kaj bi. Nenadoma me je popadla silna utrujenost, legla sem na posteljo in si zazhelela samo to, da bi bila popolnoma mirna. Naenkrat se mi je zazdelo, da nich drugega ne potrebujem bolj kot le notranji mir.

MARKO

In potem?

MAMA

Zaprla sem ochi, zhe se mi je zdelo, da bom zakinkala, pomislila sem, da ni ravno primeren trenutek za spanje, a se nisem vech mogla zganiti. In potem se je zgodilo.

MARKO

Kaj se je zgodilo?

MAMA

Prishel je.

MARKO

Kdo je prishel?

MAMA (zmiguje z glavo)

Saj ne morem verjeti, saj ne morem verjeti ...

MARKO

Kdo je prishel, mama?

MAMA

Vijolichni mozh.

MARKO (mu skoraj izpadejo ochi)

Prosim!?

MAMA

Kaj se chudish? Da je bil vijolichen ali to, da sem ga videla? ... Vse mi je razlozhil ... Tako kot tebi tvoj. Zdaj mi je vse jasno ... le kako sem bila tako slepa?

MARKO

Pa saj nisi mogla vedeti!

MAMA

Ochitno res ne, sicer ne bi dobila tako nazornega dokaza.

MARKO

In kaj ti je povedal?

MAMA

Ja, vse. O tebi, o tvojih srechanjih s chrnim oziroma belim mozhicljem, pa tudi marsikaj o meni.

MARKO

Ti je povedal tudi, zakaj je vijolichne barve?

MAMA

Tudi. Saj vesh: vse je odvisno od tvojega razpolozhenja in tega, kako dolgo zhe nista imela stikov. Zato je bil tvoj v zachetku chrn in majhen in neroden – ker si zhe skoraj pozabil nanj.

MARKO

In kdo je v resnici, ti je tudi povedal?

MAMA

Ja, saj ti pravim, da mi je vse jasno.

MARKO

Povej mi!

Mama mu nekaj zashepeta na uho.

Se objameta.

Marku se zazdi, da je v kotu sobe zagledala »svojega Mozhiclja«, kako se objema z Vijolichnim

Se zahihita.

MAMA

Zakaj se smejish?

MARKO

Zazdelo se mi je, da sem v kotu zagledal najina ... hm ... mozhiclja, kako se objemata.

MAMA (se tudi zahihita)

A vesh, da meni tudi.

MARKO

Ti je povedal tudi, kako lahko vedno pridesh z njim v stik?

Mama pokima.

MAMA (malce zasanjano)

Samo spomniti bi se morala. Tako dolgo zhe zhivim ... tako neuglashena sama s sabo ... Da nisem vech prepoznala glasu svojega ... (s tresochim glasom) srca.

MARKO (navihano)

Ampak jaz ochitno tudi. Najbrzh eden od stranskih uchinkov pubertete, a?

MAMA

Ha, ha ... (ko se umiri) Ampak jutri bosh vseeno shel v sholo, to vesh, kajne?

MARKO

Seveda vem. Vedno je treba prisluhniti glasu svojega srca, ki pa za svoje uspeshno delovanje potrebuje kar se da izobrazhen in kultiviran razum.

MAMA

In ko se uskladijo srce, razum ... in volja, potem je chlovek sposoben chesarkoli.

MARKO

Ker smo rojeni zmagovalci. Le po pravih poteh se moramo nauchiti hoditi. In edina pot, ki je vredna zmagovalca, je pot njegovega srca. Vse druge so le slepe ulice.

MAMA

Marko, saj ti si pravo sonce!

MARKO

In to enkratno, kaj?

MAMA

Seveda.

MARKO (se navihano nasmehne, zachne deklamirati)

Na svetu si, da gledash sonce.

Na svetu si, da gresh za soncem.

Na svetu si, da sam si sonce

in da s sveta odganjash sence.

MAMA (obchudujoche)

Od kod ti pa to?

MARKO

Kultiviranje razuma in volje, draga mama. (se zadovoljno potrka po senceh) Osmi razred, Tone Pavchek, slovenshchina.

MAMA (nagajivo)

Ej, ali vesh, da otrokove pravice niso kar tako?

MARKO

Seveda vem. Otrokove pravice so zakon!

MAMA

Zdaj pa mislim, da nama najini srci velita, da morava v kuhinjo.

MARKO

Ja, tudi meni zhe prav poshteno kruli po zhelodcu!

Odhitita. Mama zapusti prizorishche, Marko se tik pred izhodom she enkrat obrne proti gledalcem.

MARKO (gledalcem)

Po strogih medicinskih pravilih bi bilo bolje, da ne bi jedla tako pozno. (pogleda na uro) Je namrech le she nekaj minut do polnochi. A vchasih, tako mi je vsaj pravkar prishepnil glas mojega srca, s katerim sva v zadnjih nekaj mesecih spet navezala precej dobre stike, je treba pravila prikrojiti resnichnosti, ki jo pretogo sledenje pravilom le zaradi pravil samih lahko naredi tako nevzdrzhno, da mora nash pravi jaz uporabiti kak sila izviren trik, da nas spet spomni, zakaj smo tu.

Odide.

 

Marko in mama izza »zavese«, v »kuhinji«, slishi se mlaskanje hrane.

MAMA

Marko, ali to, od kod so se vzele kroglice, tudi vesh?

MARKO

Ja, seveda. Pa ti?

MAMA

Tudi.

MARKO

Kaj pa gledalci? Mislish, da bi jim morala povedati?

MAMA

Ah, kakshno rech pa lahko tudi sami pogruntajo, kajne?

 

Udarna, zhiva glasba in videoprojekcija – Power Point: slike (Unicef), ki so jih naredili dijaki. Ne vech kot 2 do 3 minute. Po koncu se video projekcija ugasne, igralci se pridejo priklonit.

 

 

KONEC

 

 

 

__________

Besedilo je nastalo po narochilu Dramskega drushtva MUKI iz Maribora v okviru njegovega projekta Otrokove pravice v medsebojnih odnosih. (Op. avt.)