Iztok Vrhovec
MOZHICELJ
(besedilo za gledalishko igro, 2006)
II
Osebe:
MARKO: bister osmosholec
MAMA: njegova mama
»MOZHICELJ«: majhen, debel, star mozh v dolgem chrnem plashchu (njegova prava identiteta se razkrije shele na koncu, zato v narekovajih)
GLAS: Markov glas
4.
Vecher. Marko se vracha iz shole. Spet sede na klopco, tokrat je popolnoma miren. Zamaknjeno gleda v nebo. Iz tega spokojnega stanja ga nenadoma predrami znan shum. Refleksno se ozre proti grmovju, a tam ni nikogar. Obrne se she na drugo stran, proti drevesu. Zagleda Mozhiclja, ki prilomasti izza drevesa.
MOZHICELJ (veselo)
Pozdravljen, dobri mozh!
MARKO (zadrzhano, a kljub temu z rahlim nasmehom)
Pozdravljen.
MOZHICELJ
No, kako je bilo vcheraj v sholi?
MARKO
Odlichno. Shlo je kot po maslu. She sam nisem mogel verjeti. Ravnatelj je presegel vsa moja prichakovanja! Ampak, ti si gotovo zhe vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo, a?
MOZHICELJ
Ne, tega nisem vedel. In tega z gotovostjo ni mogel vedeti tudi nihche drug.
MARKO
Jaz pa imam obchutek, da ti vse vesh.
MOZHICELJ
Obchutek vchasih tudi vara, moj dragi Marko. (zagonetno) Jaz vem le tisto, kar morash vedeti ti. (spet v svojem obichajnem tonu) A pojdiva lepo po vrsti. Zakaj tega ni z gotovostjo mogel vedeti nihche? Ker je bila odlochitev o tem, kaj bosh storil, ali bosh sploh uporabil kroglico in tako naprej, samo tvoja, razumesh?
Marko ga le zachudeno gleda.
MOZHICELJ
Ker je to ena od tistih najpomembnejshih rechi, zaradi katerih je chlovek chlovek. Edinstven in neponovljiv, razumesh? Chlovek ima svobodno voljo. Moch izbire. To je tisto, kar ga razlikuje od drugih zhivih bitij, ki so v glavnem podvrzhena nagonom. (po kratkem premoru) In kako to, da si tako pozen?
MARKO
Kaj ne vesh?
MOZHICELJ (se ne zmeni za njegovo vprashanje)
Kako to, da si tako pozen?
MARKO
Ob torkih imam znanstveni krozhek. V glavnem to pomeni matematiko in fiziko. Pa malo kemije in biologije.
MOZHICELJ
Matematika in fizika sta ti precej vshech, kaj ne?
MARKO
Nadvse. She srecha, da nas ima pri krozhku drug uchitelj kot pri pouku. Drugache ne vem, ali bi hodil tja. Letos smo dobili Jeguljo, ki mi je matematiko zhe skoraj chisto priskutil. Prejshnja leta smo imeli uchiteljico, pri kateri so bile ure matematike najbolj vznemirljiva stvar na svetu, potem pa se je upokojila in prishel je ta ... ta ...«
MOZHICELJ (se zasmeji)
Jegulja?
MARKO
Ja. Ime mu je Kolja, nekdo ga je preimenoval v Jeguljo, pa se ga je ochitno prijelo.
MOZHICELJ
Che te nekaj privlachi in vznemirja tako zelo, kot tebe matematika, in verjamesh, da je to tisto, s chimer se hochesh ukvarjati, ne smesh nikomur dopustiti, da ti jo priskuti. Takoj ko zachnesh razmishljati in chutiti podobno kot ti, postanesh zhrtev. Ker vajeti svoje usode prepustish drugemu. Takoj, ko v sebi zachutish neprijetna chustva, se morash vprashati, zakaj tako chutish. To je tvoja pravica in dolzhnost, che hochesh postati chlovek, kakrshen zhelish biti in izpolniti svoje zmozhnosti.
MARKO (poskusha ugovarjati)
Ampak ...
MOZHICELJ (odlochno)
Ne, Marko. Zdaj se ne moresh vech izgovarjati. Le spomni se vcherajshnje lekcije. In tega, da si rojen zmagovalec. Vsak, ki hodi po tem svetu, je rojen zmagovalec. Razumesh? To mu je dano z rojstvom.
MARKO (ga pogleda, kot da ima privide)
Niti sanja se mi ne, kaj hochesh povedati.
MOZHICELJ
Spomni se, kako si prishel na svet.
MARKO (se zasmeji)
Pa ne, da me bosh zdaj uchil o tem, kako shtorklja prinasha otroke, kaj? Se ti ne zdi, da sem zhe v letih, ko so mi te stvari zhe precej dobro znane?
MOZHICELJ
Seveda mi je jasno, da vesh, kako pride otrok na svet. Ampak pojdi she malo nazaj. Pomisli na spochetje.
MARKO (v nekakshni rahlo napihnjeni profesorski drzhi)
Semenchece potuje po semenovodu, nadaljuje svojo pot po jajcevodu do zhenskega jajcheca, predre ovojnico in oplodi jajchece.
MOZHICELJ
Natanko tako. Kaj torej to pomeni?
MARKO
Kaj to pomeni, kaj to pomeni? Saj pravim: da ga oplodi!
MOZHICELJ
In med kolikimi semencheci je prav tvoje prishlo do jajcheca?
MARKO (po zelo kratkem razmisleku)
V semenski tekochini je na milijone semenchec. Raziskave kazhejo, da je v Evropi v zadnjih 50 letih njihovo shtevilo padlo kar za polovico, to pomeni, da jih ima moshki v kubichnem centimetru dvakrat manj kot pred 50 leti: v povprechju le she 50 milijonov. Pri 30 milijonih pa velja, da je moshki neploden. Razlichni strokovnjaki vzrok za tako nagel padec pripisujejo razlichnim dejavnikom. Nekateri krivijo ...
MOZHICELJ (ga prekine)
Dobro, dobro, da ne bova prevech zashla. She enkrat: koliko semenchec?
MARKO
Saj sem rekel: na milijone.
MOZHICELJ
In spet: katero izmed te silne mnozhice semenchec je zmagalo?
MARKO (ga preblisne kot strela)
Moj bog, pa res! Moje! Tisto, iz katerega sem nastal jaz!
MOZHICELJ (zadovoljno)
Natanko tako. Tvoje. In vsak chlovek, ki stopa po tem svetu, ima popolnoma identichno zgodovino, kot je tvoja ... No, che za trenutek zanemarimo tiste, ki so bili umetno oplojeni ... A to je zhe druga zgodba.
MARKO
In to po tvojem pomeni, da smo zaradi tega vsi rojeni zmagovalci?
MOZHICELJ
Tako je! Vsak, ki stopa po tem svetu, je dedich velichastne prve zmage, ki mu je omogochila, da je privekal na svet. Zhe samo to je veliko tezhje, kot zadeti glavno nagrado na loteriji, razumesh! Da se je izmed te silne mnozhice semenchec prav tvoje prerinilo do cilja, preshlo ciljno chrto in oplodilo jajchece. Vse drugo je v primerjavi s tem machji kashelj. Che seveda potem v zhivljenju izkoristish vse mozhnosti in orodja, ki so ti dana na razpolago.
MARKO (se nasloni na klop in razmishlja o tem, kar je pravkar slishal)
GLAS
Da sem zmagovalec? Na kaj takega nisem she nikoli pomislil. Ampak res! Kakshna silna bitka je to morala biti? Na milijone in milijone semenchec. In ravno moje je doseglo cilj. In iz njega sem se rodil jaz. Moj bog! Kakshna dedishchina. Kako velichasten zachetek!
MARKO
A kljub vsemu ... To je bil shele zachetek. Zdaj pa imam toliko problemov, da sploh ne vidim nichesar drugega.
MOZHICELJ (odlochno)
Vsi so reshljivi! Vsi, razumesh! Samo pravilno se jih morash lotiti in jih reshevati postopoma: enega za drugim. Se ne prepustiti zmedi. In morebitnim slabim vplivom tistih, ki tega ne znajo ali nochejo pocheti. Za katere se ti zdi, da ti delajo krivico, da ti kratijo tvoje pravice.
Kratek premolk.
MOZHICELJ
No, zdaj ko sva doumela ta tvoj velichastni pohod na zmagovalni oder, pa se spet vrniva nazaj v konkretno sedanjost. Torej sta ti vshech matematika in fizika. Ni ti pa vshech ...
MARKO
... Jegulja.
MOZHICELJ
Se she spomnish, kaj sva govorila prej, preden sva se lotila zgodbe o zmagovalcu?
MARKO (za trenutek razmishlja, potem se spomni)
Che me nekaj privlachi in vznemirja tako zelo, kot me matematika, in verjamem, da je to tisto, s chimer se hochem ukvarjati, ne smem nikomur dopustiti, da mi jo priskuti. Takoj ko zachnem razmishljati in chutiti na tak nachin, da mi je zoprna, postanem zhrtev.
MOZHICELJ
Kajti ne le, da si, tako kot vsako drugo zhivo bitje, po svoji naravi zmagovalec, imash tudi neodtujljivo pravico, da zmagujesh ves chas, dokler si zhiv. Che le s tem ne kratish pravic drugih. A che hochesh zmagovati, za to potrebujesh ustrezne pripomochke. Zato imash tudi pravico do izobrazhevanja. Da si izoblikujesh osebnost in svetovni nazor v skladu s svojimi preprichanji. Da imash dostop do najrazlichnejshih informacij. Pravico do mozhnosti, in po mojem dolzhnosti, da razvijesh lasten in kritichen odnos do vsega, kar te obdaja in kar je v tebi. Che se ti zdi, da te pri tej pravici kdor koli ovira, poskushaj to njegovo oviro jemati ... hm ... neosebno.
MARO
Neosebno?
MOZHICELJ
Predstavljaj si, da sedish na klopci, recimo kar na tejle tukaj, in ti nenadoma nekaj pade na glavo. Recimo ... ptichji ...
MARKO (se zasmeji)
... drek.
MOZHICELJ
Recimo ... Se bosh zaradi tega jezil na pticha? Kakshen smisel bi to imelo? Ali pa ... zamisli si, da te na poti v sholo nenadoma preseneti pes; zagledash ga za ograjo ene od hish, teche proti tebi in zachne razjarjeno lajati. Se bosh z njim sporekel? Ga zachel preprichevati, naj neha lajati? Da nima prav? Se bosh z njim potem v svojih mislih kregal she cel preostanek dneva? Morda she dlje? Predstavljaj si, da to pochnesh she z vsakim drugim psom, ki bi morda storil isto! Kakshen smisel bi to imelo, a? V kaj bi se potem spremenilo tvoje zhivljenje? In kogar koli bi srechal, bi mu na dolgo in shiroko pripovedoval o tem, kako je na svetu grozno. Da te noben pes ne pusti pri miru. Da vsi lajajo. Da cele dneve razmishljash samo o njih, da si jih nikakor ne moresh izbiti iz glave, a proti temu ne moresh nichesar storiti. Da te nihche ne jemlje resno! A?!
MARKO (po kratkem razmisleku)
Dobro, shtekam. Ampak kar se matematike tiche, Jegulja sploh ni glavni problem, vesh. Jaz bi rad po konchani osnovni sholi shel na gimnazijo, na naravoslovno smer. Potem pa shtudirat matematiko ali morda fiziko.
MOZHICELJ
In?
MARKO
Ja, nich in. Mama pravi, da bi to trajalo predolgo, da moram dobiti sluzhbo prej, kot pa shele chez devet, deset let. Pa she kdo ve, pravi, ali bom sploh doshtudiral. Da je ta shtudij zelo tezhek. In che mi ne bo uspelo doshtudirati, kaj bom pa storil potem? Kdo me bo vzdrzheval? Sama zhe zdaj komaj shaja s placho, ki jo dobi kot trgovka. To mi vseeno daje misliti. Che grem v kakshno lazhjo sholo, bom shel lahko v sluzhbo zhe chez tri, shtiri leta, tako pa ... Mamo precej tezhko jemljem ... ee ... kako si zhe rekel? ... Neosebno.«
MOZHICELJ
Kaj pa pravi oche?
MARKO
Oche me podpira.
MOZHICELJ
V chem je torej problem?
MARKO
Ja ... ocheta vidim precej redkeje kot mamo, s katero zhivim. Vsakih 14 dni ali pa she bolj poredko. Njen vpliv name je precej mochnejshi kot ochetov. Pa she kar naprej ga kritizira. Odkar sta se lochila ... uf.
MOZHICELJ
Vsak otrok ima pravico do rednega videvanja z obema starshema, vesh. Ne glede na to, kaj o tem meni eden ali drugi od njiju. Zdaj si zhe toliko star, da pri tem lahko sodelujesh precej bolj aktivno kot takrat, ko si bil she mlajshi.
MARKO
Ja, saj vem. A kadar koli ga vidim, in potem hochem o tem kaj povedati mami, zachne delati take grimase, kot bi jo dajali iz kozhe.
MOZHICELJ
Ne skrbi prevech zaradi tega! A seveda tudi premalo ne. Najbolj zgresheno pa je, che svoje probleme spremljash pasivno. Da samo opazujesh, kaj bodo naredili drugi. Potem zachnesh postajati zhrtev. S tvojo usodo zachnejo upravljati drugi, ti pa se zachnesh spreminjati v nevidnega opazovalca. Tudi z izobrazhevanjem ni nich drugache. Pa verjamesh, da si dovolj sposoben za to sholo?
MARKO
Bil sem na testiranju pri sholskem psihologu, in povedal mi je, da sem vsekakor dovolj sposoben za naravoslovno sholo. In tudi za poznejshi shtudij. Glede na moj sholski uspeh bi se lahko vpisal brez problema. Samo mama ...
MOZHICELJ
Prav je, da uposhtevash njeno mnenje. Od nechesa je treba zhiveti in denar je treba nekako zasluzhiti. A ne pozabi: che hochesh izpolniti svoje zhivljenje, izkoristiti svoje sposobnosti, morash trezno razmisliti o vseh dejstvih, ne le o enem. Shele potem sprejmi ustrezno odlochitev. To je tvoja pravica. Morda bo tvoja odlochitev v skladu z zheljami tvoje mame, morda ne, a odlochitev mora biti tvoja, to je najpomembnejshe.
MARKO
Slishi se tako preprosto, ampak, moj bog, vse te odlochitve ... saj se mi bo utrgalo.
MOZHICELJ
Bi bil raje she vedno dojenchek, brez vsakrshnih skrbi in tezhav? Ko so zate nenehno skrbeli drugi?
Marko melanholichno zavzdihne.
MOZHICELJ
Ampak tudi takrat ni bilo tako preprosto, vesh, kot se ti morda zdi na prvi pogled. Tudi takrat si se moral presneto boriti za tisto, kar si potreboval. Ko si bil lachen, si se drl kot jesihar, che si si zazhelel to ali ono igracho, prav tako. Ko si se uchil hoditi, si padel, pa se spet pobral, pa spet padel, in tako naprej in tako naprej. Kolikokrat si imel razbito glavo, potolchena kolena in komolce. Pa si odnehal? Seveda nisi! Nauchil si se hoditi! Morda se ti danes to ne zdi nich posebnega, ampak takrat je bil to zate velik dosezhek. Ker si rojen zmagovalec. Ker je to v tvoji krvi, razumesh! Da se spopadesh z vsakim problemom, na katerega naletish v zhivljenju, in ga obvladash.
MARKO (se zasmeji in potreplja Mozhiclja po hrbtu)
Ti bi pa morda lahko uspel kot poklicni motivator, a? Mislim, da bi bil lahko kar huda konkurenca Smiljanu Moriju. Marichka, kakshen govor!
MOZHICELJ
Marko, jaz vem le tisto, kar morash vedeti ti, razumesh?
MARKO
Zelo dobro vesh, da ne.
MOZHICELJ
Ja, ja, seveda vem... A nich ne skrbi. Vse ob svojem chasu. Nikakrshne odvechne skrbi niso potrebne.
MARKO (se razgleda po okolici, se vznemiri)
Saj je zhe trda tema. (odpre sholsko torbo, kjer ima uro, pogleda na uro) Pol devetih! Uf, che ne bom pred mamo doma, bo hudo. (nervozno pogleda Mozhiclja) Oprosti, tole kramljanje s tabo je nadvse prijetno in pouchno, ampak zdaj se mi pa res zelo mudi. Letim! Adijo! (odhiti)
MOZHICELJ
Vsekakor, vsekakor. A samo sekundo she, che dovolish.
Marko se zaustavi in ga napeto gleda, oklevajoch, ali naj gre raje takoj domov ali naj she za trenutek pochaka.
MOZHICELJ tako kot prejshnji dan s prefinjeno kretnjo razpre svoj chrni plashch, kjer se zasvetlikajo shtevilni zhepki.
MOZHICELJ (profesorsko, z dvignjeno obrvjo)
O chem sva torej govorila danes?
MARKO (nestrpno)
O zmagovalcih.
MOZHICELJ
In o chem she?
MARKO (hitro nashteva)
Matematika, fizika, naravoslovni krozhek, Jegulja, srednja naravoslovna, mama, oche ... tezhave.
MOZHICELJ (zadovoljno)
Natanko tako. O tvoji pravici do tega, da imash stike z obema starshema. O tvoji pravici do izobrazhevanja. (pochasi izvleche kroglico prijetne rumene barve in she eno, nezhno vijolichne barve, ju gleda) Poglej, ti dve kroglici ti bosta dali moch, da se bosh zavedel teh svojih pravic. Rumena – izobrazhevanje, vijolichna – oba starsha. Tako kot tisto vcherajshnjo jo morash le stisniti z dlanjo, in sposoben se bosh trezno, razumsko in v skladu svojimi zheljami in potrebami in vsemi pomembnimi dejstvi odlochiti tako, da bo najbolj prav. (pogleda Marka) Ne pozabi! Najpomembnejshe je, da je izbira tvoja. Okej?
MARKO (pograbi kroglici in ju na hitro pobashe v zhep)
Okej.
MOZHICELJ
No, zdaj pa le izkoristi te svoje zhe skoraj petnajstletne noge. (izgine v mrak)
MARKO odhiti domov. Doma se na hitro razgleda po stanovanju. Ko vidi, da mame she ni, si oddahne..
Uf, hvala bogu. Ni je she.
Zatemnitev.
5.
Popoldne. Marko, sam na odru.
MARKO (gledalcem)
Od zadnjega srechanja z Mozhicljem je minil dober mesec in v tem chasu sem ga videval skoraj vsak dan. Vchasih je prilomastil iz grmovja, vchasih izza drevesa, vchasih se mi je zdelo, da se je pojavil pred mano kar iz nicha. Vedno pa se je to zgodilo v trenutku, ko sem nanj zavestno skoraj pozabil, ko so mi misli tavale bog ve kje in sem bil popolnoma sproshchen. V tem chasu sem si nabral zhe skoraj za celo vrecho teh njegovih chudezhnih kroglic. Moji problemi so izginjali oziroma so se z njihovo pomochjo reshevali kot po tekochem traku. Mama se je na moje veliko zachudenje strinjala z mojo pravico izbire izobrazhevanja, pristala je celo na mojo pravico do zasebnosti, in zdaj vsakich, preden vstopi v mojo sobo, prej potrka in me vprasha, ali gre lahko naprej; che ji kaj na meni ni vshech, me nich vech me ne zmerja, da sem prav tak vrag kot moj oche, ki ga zdaj spet videvam precej pogosteje, mama pa se v najin odnos tudi pretirano ne vmeshava. Che ji o kaki stvari nochem pripovedovati, mi brez vechjih pretresov dopushcha pravico do skrivnosti, celo po mojih stvareh ne brska vech, kot je to pochela vchasih, ko je to opravichevala s tem, da ima do tega vso pravico samo zato, ker je pach moja mama. Z Mijo, punco, v katero sem bil zaljubljen, sva se pogovorila, in spoznal sem, da sem tudi sam storil precej neumnosti. Moja uzhaljenost in jeza sta bili le posledica ranjenega ponosa, svoja uzhaljena chustva pa sem prelevil v zaigrano jezo – togoto in kujavost – s katero sem hotel izsiliti, da bi se drugim smilil. Prav tako sva se pogovorila s Tadejem, ki sem ga krivil, da je prav on kriv za mojo nesrecho. Zdaj gremo vchasih celo vsi trije skupaj na pijacho ali kaj podobnega, in se smejimo, kako neumni smo bili, ker smo si nashe pretekle dogodivshchine razlagali tako egoistichno in zgresheno. Zdaj pa moram – domov. (odide)
Marko pride domov, zagleda luch v svoji sobi, to ga preseneti. Tiho vstopi. Na svoji postelji zagleda mamo, ki ihti.
GLAS
Kaj je pa zdaj to? Zakaj joka? Kaj se je zgodilo? Zakaj je zhalostna? (spomni se, kaj mu je o zhalosti povedal Mozhicelj)
MOZHICLJEV GLAS (Marko ga slishi v svoji glavi)
Zhalost omogocha, da se bolechina ob izgubi nekoga ali nechesa sproshcha in manjsha. Jok sproshcha dolochene kemichne snovi, ki bolechino zmanjshajo. K lajshanju zhalosti pripomore pogovor, morda telesni dotik, iskreno razumevanje, potrpezhljivost. Tisti, ki otrokom preprechujejo, da bi zhalost izrazili – ko jih na primer preprichujejo, da fantki ne smejo jokati, da je tisti, ki joka mila jera in podobno, ne ravnajo prav, saj s tem zhalost le potlachijo, namesto da bi ji pustili, da se izrazi.
Marko se previdno priblizha mami in sede na svoj stol. Mama ima obraz zakopan v roke, she vedno ihti.
MARKO (previdno)
Kaj se je zgodilo?
MAMA (odmakne dlani z obraza, do zdaj ga ni opazila)
Oh, Marko! (plane v neutolazhljiv jok)
MARKO
Mama, kaj se je zgodilo?
MAMA (sede, polagoma neha jokati, zmajuje z glavo, kot da ne more verjeti, kaj se je zgodilo)
Se spomnish Tineta? Dve ali tri leta je bil mlajshi od tebe, se mi zdi.
MARKO
Ja, seveda se ga spomnim. Prejshnji mesec je bil star dvanajst let. Kaj je z njim?
MAMA (spet zachne odkimavati z glavo, po licih ji steche she nekaj solz, a zadrzhi nov napad joka)
Pa njegovega ocheta? Se spomnish njega? (obraz ji spreleti nekakshna iskra gnusa)
MARKO (she vedno nadvse potrpezhljivo)
Ja, tudi njega se spomnim. Ko sem bil nekajkrat pri njih doma, mi ni bil prav nich vshech. Enkrat sem bi celo zraven, ko je Tineta pretepel s pasom.
MAMA (obupano)
In to se ni zgodilo le enkrat. Jaz jih poznam zhe zelo dolgo, vesh. Ko je bil Tine she majhen, sem ga kar pogosto pazila, ko sta bila njegova starsha v sluzhbi. Zhe takrat ga je tepel. Pa mama tudi ni bila dosti boljsha. Kadar koli je storil kaj takega, kar jima ni bilo vshech, je dobil klofuto. A nisem nikoli nich rekla. Cheprav sem ves chas vedela, da bi morala nekaj storiti. A ta prekleti strah me je tako hromil. Vse mogoche sem si dopovedovala, da bi se le nekako preprichala, da je bolje, da ne ukrenem nichesar, cheprav sem globoko v sebi ves chas vedela, da ne ravnam prav. Da sem najbrzh ena redkih, ki ve, kaj se dogaja, morda celo edina ... In zdaj, moj bog, zdaj se je zgodilo tole ...
MARKO
Za bozhjo voljo, mama, povej zhe, kaj se je zgodilo!
MAMA
A klofute so bile she najmanj, kar je moral ubogi fant pretrpeti. Kar nekajkrat sem bila zraven, ko je oche zagrabil pas, in zachel udrihati po njem, da je pokalo, kot bi priganjal konja k delu. Ko pa je bil she posebej razpolozhen, je pas obrnil in po njem udrihal kar z zaponko. Ubogi otrok je bezhal kot ponorel, se poskushal skriti pod mizo, tekal med stoli, da so frchali po kuhinji, kot bi bili iz papirja. Oche pa za njim kot podivjana zhival. Fant je bil pogosto ves v modricah, vem, da so ga nekajkrat peljali celo na shivanje. Moj bog ... moj bog ... Jaz pa sem stala tam kot hipnotizirana tepka, kot da ne morem dojeti, kaj se dogaja, kot da ne morem verjeti, kaj se dogaja. Ponavadi sem se potihoma izmuznila iz stanovanja, kot da se bojim, da se ne bi she meni kaj zgodilo. A ko bi vsaj potem, ko sem bila enkrat zunaj, kaj storila. (obupano pogleda Marka) Njegova mama me je potem vsakich, ko me je srechala, preprichevala, da s Tinetom ni nich hujshega, da jih je odnesel le z nekaj praskami, in da tudi ona vchasih dobi kakshno zaushnico, a da se moramo s tem sprijazniti. Da je njen mozh pach tak, kot je. Da je po srcu neizmerno dober chlovek, a vchasih pach ponori, ker ima toliko skrbi.
MARKO
Mama, she vedno mi ni jasno, kaj se je zgodilo s Tinetom?
MAMA
Vcheraj zvecher je bil baje spet v enem od tistih svojih ponorelih stanj. Tako mi je vsaj rekla njihova soseda, ki mi je danes telefonirala v sluzhbo. Je rekla, da je bilo vcheraj iz njihovega stanovanja slishati tako nechloveshko rjutje, da ni vech zdrzhala, in je poklicala policijo. A je bilo zhe prepozno.
MARKO
Prepozno? Prepozno za kaj?
MAMA
Ko so prishli policaji, je bilo v stanovanju zhe vse tiho. Najprej jih zhena celo ni spustila naprej, potem ko so jo videli, da je vsa zmeshana – tako mi je rekla soseda, ki je vse skupaj opazovala s hodnika – pa so vendarle vstopili na silo.
MARKO
In?
MAMA
Tine je lezhal v kuhinjskem kotu, oche pa je popolnoma mirno sedel na stolu v dnevni sobi in buljil v televizor.
MARKO
In kaj je zdaj s Tinetom? Kako hudo je poshkodovan?
MAMA
Oh, Marko, eden od udarcev je bil tako hud, da mu je ... Oh, moj bog, pa saj to ne more biti res ... (ponovno plane v jok)
Marku postane jasno, kaj se je zgodilo, prebledi.
MAMA
Eden od udarcev je bil tako silovit, da mu je ... pochila lobanja. Dezhurni zdravnik, ki je tja prishel nekaj minut za policijo, je dejal, da je bil fant na mestu mrtev.
MAMA (po kratkem premolku)
In vesh, kaj je izdavila ta zverina?
MARKO
Njegov oche?
MAMA
Da si je sam kriv. Da je navaden slabich, ki ga nikoli ni bilo nich v hlachah in ga tudi nikoli ne bo. Da takih ni prav nich shkoda. Da mu je celo storil uslugo.
Marko she bolj prebledi.
MAMA
A fanta bi lahko reshili. Zhe zdavnaj bi ga lahko reshili. Che bi le kdo od nas, ki smo vedeli, kaj se dogaja, kaj storil. Lahko bi poklicali socialno, razumesh? Ali kaj jaz vem, koga. Saj imamo v Sloveniji varne hishe, kamor se lahko zatechejo mame in njihovi otroci, che hochejo zbezhati pred nasiljem v druzhini. Tako pa smo vsi samo nemo stali ob strani in gledali, kaj se dogaja. To, da Tineta zdaj ni vech, je tudi nasha krivda.
MARKO (sede k mami na posteljo, ji polozhi roke prek ramen)
Mama, ne krivi zdaj sebe. Naredila si tisto, kar si mislila, da je bilo v tistem polozhaju najbolje.
MAMA
Premalo, premalo ... Nichesar, nichesar nisem storila.
Molche sedita na postelji.
Zatemnitev.
6.
Jutro, Markova soba, od Tinetove smrti je minilo nekaj tednov.
Mama nenapovedano vstopi v Markovo sobo. Marko jo zachudeno pogleda.
MAMA (razkacheno)
Nich me ne glej tako zabodeno! Jaz sem tvoja mama in ta tvoja pravila in dogovori mi grejo vchasih preprosto na zhivce. Pravzaprav sem pozabila potrkati. Prav?
Marko she vedno samo zachudeno gleda.
MAMA
Nekam sem zalozhila denarnico. Preiskala sem zhe celo stanovanje, pa je ni nikjer. Si jo ti morda kje videl?
MARKO
Ne.
MAMA
Nujno jo potrebujem, razumesh? V njej imam ... Pa kaj bi ti pojasnjevala ... Potrebujem jo. Pa kje, za vraga, sem jo pustila? (ob teh besedah je ravno ob Markovi pisalni mizi, odpre predal pisalne mize, zaradi vznemirjenosti premochno potegne, predal treshchi na tla. V njem so kroglice, ki se razletijo po podu)
MARKO (plane pokonci)
Mama! Zdaj je pa dovolj te tvoje ...
MAMA (ga jezno pogleda)
Tako se ne govori s svojo mamo. Najraje bi ti eno primazala! Kaj res ne razumesh, da denarnico nujno potrebujem? Te tvoje ... frnikule ... niso zdaj prav nich pomembne.
MARKO
To niso nikakrshne frnikule! To so chudezhne kroglice, ki mi jih je dal ... (premolkne, se zave, da je povedal vech, kot je hotel)
MAMA (z meshanico zachudenosti in namrshchenosti)
Kaj pravish? Da so kroglice chudezhne? (ga gleda, kot da preverja, ali se mu je zmeshalo) In ti naj bi shel shtudirat matematiko? Pa saj se ti je zmeshalo! Kaj ne vesh, da chudezhev ni? She malo, pa bosh star petnajst let. Fant, pa kaj se dogaja s tabo? (sede na posteljo, ga nepremichno gleda) Zdaj mi bosh pa vse po vrsti lepo razlozhil. Jasno? In brez kakrshnih koli izgovorov. Zhe dolgo te opazujem, kako si iz dneva v dan vse bolj ... drugachen ... Zhe ves chas se mi je zdelo, da nekaj ni chisto tako, kot bi moralo biti, ampak zdaj bova s tem enkrat in za vselej razchistila.
MARKO
Kaj pa tvoja denarnica?
MAMA
Pusti zdaj mojo denarnico! Alo, govori! In da mi ne izpustish nobene podrobnosti!
MARKO (sede na stol, nasproti mame)
O tem tudi sam zhe nekaj chasa razmishljam. Namrech, da bi ti vse povedal. Zhe nekajkrat sem poskushal, pa se mi je potem vsakich znova zdelo, da trenutek ni pravi. Kot kazhe, je napochil zdaj. Ja, vse ti bom pojasnil, a da ne bo pomote: ne zato, ker bi se te bal ali kaj podobnega, temvech zato, ker tako hochem tudi sam.
Torej ... Pred priblizhno tremi meseci, ko sem sedel v parku ...
MAMA
V katerem parku?
MARKO
V parku ... priblizhno na pol poti v sholo. Tam je klopca, kjer se zelo dobro pochutim, in se dostikrat ustavim.
MAMA
Aha.
MARKO
Ali pa nazaj grede, ko grem iz shole.
MAMA
In kaj pochnesh tam?
MARKO
Me bosh pustila, da ti povem do konca, ali me bosh ves chas prekinjala?
Mama se malce nejevoljno presede, a ne ugovarja.
MARKO
Ko sem torej pred priblizhno tremi meseci nekega vechera sedel na tisti klopci ... Aha, zdaj se natanchno spomnim. Bilo je takrat, ko sem naslednji dan shel k ravnatelju.
MAMA
Sem vedela, da vsa tista rech z ravnateljem po nechem zaudarja. To, da si shel k njemu, ti ni bilo prav nich podobno.
MARKO
Mama, lepo te prosim!
MAMA
No, povej zhe, povej! Kaj se pa dash toliko motiti!
MARKO
Ko sem tako sedel na tisti klopci in razmishljal o tem, kaj naj storim, ker imam toliko problemov ...
MAMA
Ti da imash probleme! Pha. Danashnja mladina sploh ne ve, kaj so problemi. Vse vam prinesemo k riti, vi pa nam tvezite o nekakshnih problemih! Pa o svojih pravicah in ne vem, o chem vse she.
MARKO (se ne da vech motiti)
... in zanje nikakor ne najdem nobene pametne reshitve ...
Mama odpre usta, da bi spet nekaj rekla, Marko pa jo tako ostro pogleda, da jih mama, zachuda, zapre in ostane tiho.
MARKO
... se je nenadoma odnekod ... iz grma, ki raste tam v blizhini, pojavil nenavaden chrn mozhicelj. Pravzaprav – ravno zdaj mi je kapnilo v glavo – cheprav sem ga do zdaj videl zhe vsaj 30-krat, she vedno ne vem, kako mu je ime. Res nenavadno. Da mi she nikoli ni padlo v glavo, da bi ga povprashal po imenu. No, kakor koli, on je vedel, kdo sem in kako mi je ime tudi. Zares chudno ...
MAMA
Kaj pravish? Marko, pa ne, da si se zachel drogirati? Pokazhi roke. (mu panichno zachne vihati rokave, ali ima kje kak vbod)
MARKO
Mama, lepo te prosim! Tudi meni se zdi vse skupaj silno nenavadno in tudi sam ne vem, kaj natanko naj si mislim. A drugega kot to, da ti povem, kaj je bilo, ne znam. Jasno? In – ne, ne drogiram se! Okej?
Mama se malce pomiri, a ga she vedno gleda precej sumnichavo.
MARKO
Torej, imel sem obchutek, kot da ga od nekod poznam, in on mene prav tako ... Skratka, zachel mi je pripovedovati o tem, kako morda lahko reshim svoj prvi problem.
MAMA
Z ravnateljem?
MARKO
Z uchiteljem matematike in z razrednikom.
MAMA
Aha.
MARKO
In na koncu tega najinega prvega srechanja mi je dal – vem, da se bo slishalo chudno, ampak drugache je ne znam imenovati – chudezhno kroglico. (s pogledom preleti tla svoje sobe, v blizhini vrat zagleda oranzhno kroglico, jo pobere, nato sede nazaj na stol) Evo, tole oranzhno. (jo pokazhe mami) Mozhicelj mi je povedal, da jo lahko uporabim takrat, ko bom pred kako odlochitvijo, pa bom zaradi prevelikega strahu prevech okleval. Ko bo strah tako mochan, da me bo ohromil in s tem preprechil, da bi kar koli ukrenil.
Mama za trenutek povesi pogled, spomnila se je Tineta in svojega strahu.
MARKO
Ni mi rekel, da se bo kroglica odlochila namesto mene, ampak samo to, da bo strah z njeno pomochjo pojenjal, in bom lahko spet trezno razmishljal. Pa she to, da jo lahko uporabim le potem, ko bom zhe izrabil vse lastne sile, da strah premagam. Sicer, je rekel, ne bo delovala. In vedno, ko sem ga ubogal, je stvar res delovala. Podobno je bilo tudi z drugimi kroglicami. Vsaka je namenjena chemu drugemu. (jih zachne pobirati, jih spravi nazaj v predal, z njimi v narochju spet sede na stol)
(izvleche rdecho kroglico) Poglej, tale rdecha me spomni, da imam, ne glede na to, da bom chez tri leta uradno zhe odrasla oseba, she vedno pravico do igre, razvedrila, domishljije; da sem vchasih she vedno lahko otrochji, saj, kot je pojasnjeval mozhicelj, je igra zelo pomembna za vse otroke, ne glede na to, koliko so stari. Omogocha obvladovanje dolochenih veshchin, ki bodo zame pomembne tudi pozneje v zhivljenju, saj se prav s pomochjo igre lahko nauchim vztrajati za dosego cilja, vendar ne za vsako ceno, temvech skozi preprosto zabavo, ki razbija vsakodnevno monotono ponavljanje dolochenih dejanj, zaradi katerih se chlovek lahko popolnoma chustveno izprazni in postane kot lupina brez duha ... Najbrzh bi bilo to koristno tudi za odrasle.
MAMA (rahlo zardi)
Ampak saj vesh, kako tezhko je danes zasluzhiti denar. Cele dneve sem v sluzhbi, ko pa pridem domov, sem izzheta kot cunja ... Kje naj najdem she chas in energijo za igro ...?
MARKO
Ob vikendih si kljub temu vechino chasa doma ... Oziroma ga prezhivish po trgovinah ...
MAMA (tiho)
Bom malce razmislila ... Kaj pa tista modra?
Marko izvleche modro kroglico in si jo nekaj chasa ogleduje. Se nasmehne.
MAMA
Kaj je? Kaj se smejish?
MARKO
Ah, nich posebnega. Spomnil sem se, kaj mi je pripovedoval mozhicelj takrat, ko mi jo je dal.
MAMA (zheljno)
No?
MARKO
Torej ... Ta modra kroglica naj bi mi dala moch, da se zavedam, da imam pravico do samostojnosti.
MAMA (nezadovoljno)
Pha ...
MARKO
Do materialne in osebne samostojnosti. Da se uchim prevzemati nadzor nad sabo, nad svojimi ravnanji in odlochitvami. Da je zhivljenje pravzaprav nenehno sprejemanje odlochitev in prevzemanje odgovornosti za izbiro, za katero sem se odlochil. In da je zato najpomembnejshe, da se nauchim odlochati z lastno glavo. In da ima vsak otrok pravico do prilozhnosti, da sprejema odlochitve v skladu s svojo starostjo.
MAMA
Kaj? Bosh rekel, da ti ne pustim dovolj svobode, da bi se odlochal s svojo glavo?
MARKO
Mama, lepo te prosim, ne jemlji stvari tako zelo osebno. Saj te z nichimer ne napadam, le govorim ti, kaj pomeni tale modra kroglica, se spomnish?
MAMA
No, in kaj ti je rekel takega, da si se prej smejal?
MARKO (se nasmehne)
Najprej je zachel rapati ... Nekaj takega, che se prav spomnim: (zachne rapati)
Odlochitev v skladu s svojo starostjo pomeni,
da pri treh otrok si sam obuje chevlje
in vsaj nekaj metrov se s kolesom pelje;
da pri sedmih sam gre prek ceste,
ne da starsha bi pri tem sprostila vse nervoze svoje zveste;
da pri desetih zmore biti sam doma,
pa cheprav stanuje na otoku sred morjá.
(zastane, pomenljivo pogleda mamo)
MAMA
No, kaj me zdaj tako gledash? Saj si she prevechkrat sam doma!
MARKO
Ampak koliko chasa je trajalo, da si me pustila, a? Shele pri dvanajstih.
MAMA
Ah, ne prichkaj se zdaj z mano, nimava cele nochi. Raje nadaljuj!
MARKO mrmrajoche ponovi nekaj prejshnjih verzov, naprej deklamira
da se samostojno lahko odlocha, kje in s kom prezhivlja prosti chas,
da aktivno sodeluje pri odlochanju doma, v sholi in she marsikje drugje,
da ima zaradi pomanjkanja mochi
pravico do zastopnika, ki o njegovih pravicah ga pouchi,
zagovarja njegove zhelje in njegovo mnenje,
da ima v skladu s svojo starostjo pravico do dozhivljanja sveta ...
MAMA
Gotovo ti je kakshno cvetko natresel tudi o puberteti, a?
MARKO (spet zachne rapati)
Puberteta je chas, da si mladezh ustvari celovito podobo o sebi,
o tem, kaj hoche pocheti, torej o svoji temeljni zhivljenjski potrebi.
Mora se tudi fizichno osamosvojiti,
sicer se she prevech hitro utegne mu zgoditi,
da iz odvisnosti od starshev tako nedozorel pobegne v partnersko zvezo,
kjer she vedno kot navadno, nedozorelo otroche pada iz krize v krizo;
v prvih letih zhivljenja je seveda silno pomembno,
da starshi radi imajo otroka in ob njem so brez prestanka, torej zmeraj in vedno,
a brezpogojna ljubezen mu daje lazhni obchutek svobode,
saj je vedno odvisen le od njihovega razpolozhenja in njihove volje,
saj che otrok ne pozna jasno prichakovanj in mejá tistih, katerih ljubezen zheli,
ves chas le bolestno za njihovo naklonjenost se tolche, bori.
Tako se ustvarja prikrita avtoriteta in zmedeni odnosi,
in otroci globoko v sebi ostanejo tako rekoch etichno bosi,
torej nesamostojni in brez pravih vrednot,
v mozhganih pa zmeda in kaos in nenehen ropot.
Nadalje za razvoj samostojnosti tudi ni prav,
da starshi ga nenehno varujejo pred nevarnostmi, kot da je to najstrashnejshi bavbav;
otroku morajo starshi dovoliti, da obchasno tudi kam zaide,
in mu biti v oporo, ko malce ranjen, morda jokav spet v svoj brlog pride;
saj jih morajo nauchiti, kako ravnati takrat, ko gre kaj narobe,
kako obvladati stres, konflikte, neizogibne zablode.
Che otrok naredi napako, ni prav nich koristno,
da nazhenesh v sobo ga razmishljat o tem, kaj storil je napak,
temvech mu je treba razlozhiti, kaj se je zgodilo,
in mu svetovati, kaj stori naj, da se kaj podobnega ne bo vech ponovilo;
da sam se nauchi razmishljati o tem, kaj dolochena dejanja prinesó
in kako najbolje bi shkodo popraviti bilo.
(koncha z rapanjem)
No, in tako naprej ... Da morata oche in mama otroku pomagati krepiti voljo, namesto da si ga skushata podrejati in ga nenehno nadzirati. Nanj morata vplivati z lastnim zgledom in s svojim vedenjem, kar ni poskus nadziranja in podrejanja, temvech le nekakshna informacija o enem izmed mozhnih vzorcev. Kako se bo otrok odlochil, pa je njegova izbira. Che se starshi opirajo le na svojo moch starejshega, che ga za pridnost podkupujejo z darili ali s chim podobnim, mu grozijo, ga kaznujejo, bodo s tem ustvarili nekakshne ustrahovano, ubogljivo bitje, s skoraj nikakrshnim obchutkom lastne vrednosti, brez vsakrshne notranje discipline in odgovornosti do sebe in drugih, saj bo tak otrok nenehno odvisen od zunanjih nagrad.
MAMA
Torej pravish, da je bilo narobe, ko sem ti takrat, ko si bil majhen, obljubljala sladoled, che bosh v trgovini ves chas tiho?
MARKO
Hm, kaj pa mislish ti?
MAMA
Mislim, da che se take napake dogajajo le bolj poredko, to morda ni tako usodno, che pa je to prej pravilo kot izjema, potem pa imash morda celo prav.
(po kratkem premolku)
Marko, vse tole, kar si mi povedal, je ... zanimivo, ampak vrniva se zdaj na tistega tvojega ... mozhiclja. Se ti ne zdi vse skupaj le malce prevech chudno? Kaj res ne moresh priznati, da si si vse skupaj izmislil, ker ...
MARKO
Pojdiva v park. Morda bo tam. Nich pametnejshega mi ne pade na misel.
MAMA (pogleda na uro, razmishlja, potem le pristane)
Naj bo, che se drugache res ne dash preprichati ... Cheprav je res zhe zelo pozno.
Se na hitro oblecheta, odideta.
7.
Mama in Marko sedita na klopi v parku. Chakata. Mama chez chas postane nestrpna.
MARKO
Ni nujno, da bo sploh prishel. Tudi meni se je zhe dostikrat zgodilo, da ga ni bilo.
MAMA (godrnjaje)
Nich kaj optimistichno ...
Spet chakata. Mama je chedalje bolj nezadovoljna in razdrazhljiva.
MAMA
Marko, kaj ni zhe dovolj tega cirkusa? Zakaj raje ne priznash, da je vse skupaj navadna potegavshchina? Da ni nobenega chrnega mozhiclja. Da si si ga preprosto izmislil, ker se ti je v tistem trenutku to pach zdela najboljsha reshitev. Saj ne bom ... popenila. Kaj ne bi shla raje domov. Vesh, kako zgodaj moram vstati. Ti pa morash v sholo.
MARKO (she enkrat pogleda proti grmu in drevesu)
Morda bi res bilo bolje, da greva. Kot sem zhe rekel, nimam nikoli nobenega zagotovila, da se bo zares prikazal. A da sem si ga izmislil, ne morem priznati, ker bi bila to lazh. Nichkolikokrat je zhe stal tule ob meni ali pa sedel na klopi, in ni bil nich manj resnichen kot ti.
V grmu zavrshi. Marko se vznemirjeno obrne, ali ga bo konchno vendarle zagledal. Nich. Ko se razocharano obrne, pa Mozhicelj stoji pred njim. Oblechen je v elegantno belo obleko, vechji je, nima vech krevljastih nog. Govori »normalno«.
MARKO (navdusheno)
Pozdravljen! Hvala bogu, da si se prikazal! Upam, da te ne moti, da sem s sabo pripeljal mamo. Nisem si mogel kaj, da ji konchno ne bi povedal. Pa saj vesh, da sem si to zhe precej chasa zhelel. Danes je konchno le napochil pravi trenutek. Zdaj se bo tudi ona lahko na lastne ochi preprichala, da si she kako resnichen. A poglej se, kako si danes chisto spremenjen. Prvich te vidim v belem. Pa ... kaj si zrasel? Kako je to mogoche? (se zasuka proti mami, ki ga gleda, kot da se mu je popolnoma utrgalo)
MAMA (pretirano prijazno, kot da govori s hudim bolnikom)
Marko?
MARKO
Pa kaj ti je, mama? Si se ga prestrashila ali kaj? Res je malce nenavaden, a danes je she posebej eleganten. Morda se je tako svechano oblekel prav zaradi tebe.
MAMA
Marko ... S kom, za vraga, pa mislish, da si se pogovarjal?
MARKO (zachudeno)
Mama, za bozhjo voljo, poglej, prishel je! Kaj ti je? Ti ni vshech? Che te je strah, je ta popolnoma odvech. Mozhicelj je bil do zdaj vedno sila prijazen. Nobenega razloga ne vidim, da bi bilo tokrat drugache.
MOZHICELJ (Marka pazljivo pocuka za rokav, tiho)
Ne vidi me. Tvoja mama me ne vidi.
MARKO (vznemirjeno)
Lepo te prosim, mali chrni mozhicelj! Ali naj ti zdaj raje rechem veliki beli elegantnezh? Kako da te ne vidi, saj si resnichen vsaj toliko kot katero koli drugo bitje na tem svetu!
MOZHICELJ
Marko, tvoja mama me ne more videti. Nihche drug me ne more videti razen tebe ... In nekaterih redkih izjem.
Marko ne more razumeti. Le zachudeno gleda.
MAMA (zhe precej bolj zbrana kot pred nekaj trenutki, a she vedno zaskrbljena; prijazno, vstane)
Marko, zdaj mi je popolnoma jasno, da je stvar precej hujsha, kot sem mislila. Ne vem, kaj bi bilo v tem trenutku najbolje storiti. Naj te odvlechem domov, potem pa jutri na pregled h kakemu strokovnjaku, zdravniku? Kako sem bila lahko tako slepa, da tega nisem dojela zhe prej! Cele dneve delam, zate pa imam tako presneto malo chasa. Vem, to se bo moralo spremeniti! Morda bi bilo she najbolje, da ne poskusham nichesar na silo. Morda se je pa tole zgodilo prav zato ... Kaj pravish na to, da te za nekaj minut pustim she tukaj in grem sama domov, ti pa pridi chez chas za mano, a? Saj se ti ne bo zgodilo nich hudega, kajne, moj dragi sin? Poskusi o mojih besedah vendarle she enkrat razmisliti! Che pa nochesh, pa tudi prav. Potem se bova pa doma o vsem pogovorila. Se strinjash? (ga poljubi na lice, odide. Po nekaj korakih se ustavi, zasuka, v ocheh se ji lesketajo solze. Odide.)
MARKO (zachudeno pogleda Mozhiclja)
Si jo slishal? Kako to, da te ne more videti? Ne reci, da je tudi ti nisi videl!
MOZHICELJ (mirno)
Videl sem jo tako razlochno kot ti, in slishal prav tako.
MARKO
Kaj se torej dogaja? Mi lahko, prosim, razlozhish? In povej mi zhe enkrat, kako ti je ime!
MOZHICELJ
Kot kazhe, je danes napochil trenutek, da konchno polozhimo vse karte na mizo. Da se spoznash she za odtenek globlje ...
MARKO
Dragi chrni – pardon, beli mozh, brez ovinkov in zagonetk! Bo shlo?
MOZHICELJ (pokima)
Moje pravo ime ni niti Chrni niti Beli mozh, niti Mozhicelj ali kaj podobnega. Pravzaprav moje ime sploh ni pomembno. Ljudje ste mi nadeli razlichne oznake, zato da imate vsaj priblizhen obchutek, o chem teche beseda. O nas imajo mnogi precej nejasne pojme, prav zato, ker imate z nami vse manj stika.
MARKO
She vedno ne razumem nich bolje.
MOZHICELJ
Potrpezhljivost, potrpezhljivost, Marko; samo she trenutek, pa ti bo vse jasno. Ljudje nas torej ...
MARKO
Zhe drugich si namesto ednine uporabil mnozhino. Najprej sem mislil, da si se zmotil, ampak kolikor vem, ti ne delash ravno veliko napak. Zakaj torej govorish o ... vas?
MOZHICELJ
Ker nas je vech. Na vsakega chloveka eden. Vsak od nas je nerazdruzhljivo povezan z natanko enim chlovekom. Je njegovo bistvo, njegov strzhen, njegovo ... (ga pocuka za rokav, chesh, skloni se, da ti povem na uho. Marko se skloni. Mozhicelj zachne shepetati in dlje ko pripoveduje, bolj je Marko zachuden. Ko koncha, se Marko zravna in ga samo zachudeno, a hkrati zadovoljno in veselo gleda. V sebi zachuti tako silen zhar, da ga komaj she kroti.)
MARKO (ko pride malo k sebi)
Ampak, ampak, kaj naj rechem mami? Nikoli mi ne bo verjela ...
MOZHICELJ
Ne skrbi. Vse bo she tako, da bo prav.
MARKO
Ja, saj poskusham razumeti. Ampak saj vesh, koliko stvari se je v zadnjem chasu spremenilo in s kakshno nadzemsko hitrostjo se she vedno spreminjajo.
MOZHICELJ
Ah, seveda vem. Porusheno fizioloshko ravnovesje, spolno dozorevanje, divjanje hormonov, negotovost, zmedenost, zmanjshan obchutek varnosti, dvomi, tesnoba, zaskrbljenost, nepredvidljivo obnashanje, iskanje svojega polozhaja v druzhini in druzhbi, samota, prepiri, kritiziranje, nerazumljivo vedenje odraslih, prevelika obchutljivost, prevelike zahteve odraslih, ki prichakujejo in postavljajo zahteve, za katere she ni prave psiholoshke zrelosti in zanje ni potrebnih socialnih izkushenj, zahteve po pretirani ubogljivosti, po pretogem sposhtovanju pravil ... Vse to so sila hude preizkushnje za ... otroka, ki se mora nauchiti, kako vse te stvari obvladati, che hoche konchno postati ... odrasel chlovek.
MARKO (se zasmeji)
Torej sem pravi pubertetnik.
MOZHICELJ
Edinstven! In ne pozabi! Zmagovalec! Eden od mnogih milijonov, ki se mu je uspelo prebiti na ta svet. Tega nikoli ne pozabi!
Se objameta, rokujeta kot kakshna poslovnezha, potem se poslovita, Marko odide proti domu, Mozhicelj izgine.
Marko se po nekaj korakih zaustavi, obrne, se ozre: ne, Mozhiclja ni vech.
Marko zapre ochi. V glavi slishi Mozhicljeve besede, ki mu jih je pred nekaj trenutki prishepnil na uho.
MOZHICLJEV GLAS
Zapomni si, Marko, kadar koli bosh hotel slishati moj glas ali moj nasvet, preprosto zapri ochi, globoko vdihni in ... prisluhni ... che bosh dovolj miren in zbran in brez odvechnih misli, me bosh gotovo slishal. Zunanja podoba je samo nepomembno nalichje ... trik uma, da me ne bi dokonchno pozabil ...
Marko nekajkrat globoko vdihne, poslusha, obraz mu spreleti zmagoslaven nasmeshek, stvar deluje. Potem steche proti domu.
Pred vrati mu korak spet zastane.
MARKO
Kaj che se vendarle ne bo izteklo vse tako, kot je prav? (spet globoko vdihne) Kar bo, pa bo!
8.
Markova soba, Marko vstopi. Mama pokonchno sedi na postelji in se igra s kroglicami. Je popolnoma mirna, z blazhenim izrazom na obrazu.
MARKO (previdno)
Zdravo.
MAMA
Pridi, Marko. Usedi se tukajle, poleg mene.
Marko prisede.
MAMA
Marko, zdaj razumem popolnoma vse. Nichesar ti ni treba vech pojasnjevati.
MARKO (zachudeno)
Kaj razumesh?
MAMA
Ko sem prishla domov, sem shla najprej stopila v tvojo sobo – vem, da sva se zmenila, da tega ne bom vech pochela brez tvojega dovoljenja, ampak prosim te, danes mi to preprosto morash odpustiti.
MARKO
Izjemni dogodki zahtevajo izjemna dejanja.
MAMA
Hvala. Hodila sem gor in dol... she sama ne vem, zakaj ... gotovo sem skushala najti odgovor na vprashanje, kaj se dogaja s tabo, a nisem vedela, kaj bi. Nenadoma me je popadla silna utrujenost, legla sem na posteljo in si zazhelela samo to, da bi bila popolnoma mirna. Naenkrat se mi je zazdelo, da nich drugega ne potrebujem bolj kot le notranji mir.
MARKO
In potem?
MAMA
Zaprla sem ochi, zhe se mi je zdelo, da bom zakinkala, pomislila sem, da ni ravno primeren trenutek za spanje, a se nisem vech mogla zganiti. In potem se je zgodilo.
MARKO
Kaj se je zgodilo?
MAMA
Prishel je.
MARKO
Kdo je prishel?
MAMA (zmiguje z glavo)
Saj ne morem verjeti, saj ne morem verjeti ...
MARKO
Kdo je prishel, mama?
MAMA
Vijolichni mozh.
MARKO (mu skoraj izpadejo ochi)
Prosim!?
MAMA
Kaj se chudish? Da je bil vijolichen ali to, da sem ga videla? ... Vse mi je razlozhil ... Tako kot tebi tvoj. Zdaj mi je vse jasno ... le kako sem bila tako slepa?
MARKO
Pa saj nisi mogla vedeti!
MAMA
Ochitno res ne, sicer ne bi dobila tako nazornega dokaza.
MARKO
In kaj ti je povedal?
MAMA
Ja, vse. O tebi, o tvojih srechanjih s chrnim oziroma belim mozhicljem, pa tudi marsikaj o meni.
MARKO
Ti je povedal tudi, zakaj je vijolichne barve?
MAMA
Tudi. Saj vesh: vse je odvisno od tvojega razpolozhenja in tega, kako dolgo zhe nista imela stikov. Zato je bil tvoj v zachetku chrn in majhen in neroden – ker si zhe skoraj pozabil nanj.
MARKO
In kdo je v resnici, ti je tudi povedal?
MAMA
Ja, saj ti pravim, da mi je vse jasno.
MARKO
Povej mi!
Mama mu nekaj zashepeta na uho.
Se objameta.
Marku se zazdi, da je v kotu sobe zagledala »svojega Mozhiclja«, kako se objema z Vijolichnim
Se zahihita.
MAMA
Zakaj se smejish?
MARKO
Zazdelo se mi je, da sem v kotu zagledal najina ... hm ... mozhiclja, kako se objemata.
MAMA (se tudi zahihita)
A vesh, da meni tudi.
MARKO
Ti je povedal tudi, kako lahko vedno pridesh z njim v stik?
Mama pokima.
MAMA (malce zasanjano)
Samo spomniti bi se morala. Tako dolgo zhe zhivim ... tako neuglashena sama s sabo ... Da nisem vech prepoznala glasu svojega ... (s tresochim glasom) srca.
MARKO (navihano)
Ampak jaz ochitno tudi. Najbrzh eden od stranskih uchinkov pubertete, a?
MAMA
Ha, ha ... (ko se umiri) Ampak jutri bosh vseeno shel v sholo, to vesh, kajne?
MARKO
Seveda vem. Vedno je treba prisluhniti glasu svojega srca, ki pa za svoje uspeshno delovanje potrebuje kar se da izobrazhen in kultiviran razum.
MAMA
In ko se uskladijo srce, razum ... in volja, potem je chlovek sposoben chesarkoli.
MARKO
Ker smo rojeni zmagovalci. Le po pravih poteh se moramo nauchiti hoditi. In edina pot, ki je vredna zmagovalca, je pot njegovega srca. Vse druge so le slepe ulice.
MAMA
Marko, saj ti si pravo sonce!
MARKO
In to enkratno, kaj?
MAMA
Seveda.
MARKO (se navihano nasmehne, zachne deklamirati)
Na svetu si, da gledash sonce.
Na svetu si, da gresh za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjash sence.
MAMA (obchudujoche)
Od kod ti pa to?
MARKO
Kultiviranje razuma in volje, draga mama. (se zadovoljno potrka po senceh) Osmi razred, Tone Pavchek, slovenshchina.
MAMA (nagajivo)
Ej, ali vesh, da otrokove pravice niso kar tako?
MARKO
Seveda vem. Otrokove pravice so zakon!
MAMA
Zdaj pa mislim, da nama najini srci velita, da morava v kuhinjo.
MARKO
Ja, tudi meni zhe prav poshteno kruli po zhelodcu!
Odhitita. Mama zapusti prizorishche, Marko se tik pred izhodom she enkrat obrne proti gledalcem.
MARKO (gledalcem)
Po strogih medicinskih pravilih bi bilo bolje, da ne bi jedla tako pozno. (pogleda na uro) Je namrech le she nekaj minut do polnochi. A vchasih, tako mi je vsaj pravkar prishepnil glas mojega srca, s katerim sva v zadnjih nekaj mesecih spet navezala precej dobre stike, je treba pravila prikrojiti resnichnosti, ki jo pretogo sledenje pravilom le zaradi pravil samih lahko naredi tako nevzdrzhno, da mora nash pravi jaz uporabiti kak sila izviren trik, da nas spet spomni, zakaj smo tu.
Odide.
Marko in mama izza »zavese«, v »kuhinji«, slishi se mlaskanje hrane.
MAMA
Marko, ali to, od kod so se vzele kroglice, tudi vesh?
MARKO
Ja, seveda. Pa ti?
MAMA
Tudi.
MARKO
Kaj pa gledalci? Mislish, da bi jim morala povedati?
MAMA
Ah, kakshno rech pa lahko tudi sami pogruntajo, kajne?
Udarna, zhiva glasba in videoprojekcija – Power Point: slike (Unicef), ki so jih naredili dijaki. Ne vech kot 2 do 3 minute. Po koncu se video projekcija ugasne, igralci se pridejo priklonit.
KONEC
__________
Besedilo je nastalo po narochilu Dramskega drushtva MUKI iz Maribora v okviru njegovega projekta Otrokove pravice v medsebojnih odnosih. (Op. avt.)