Revija SRP 77/78

Ivo Antich

Za zgodovinski spomin

 

POVEDANO V GLUHI LOZI

(K tretjemu tematskemu zborniku o bohorichici)

 

(I) Pojasnilo refleksije: od prvega do tretjega zbornika Bohorichica

Na pobudo izdajatelja je tu she tretji zbornik Bohorichica (prvi 2001, drugi 2003). Provokativno vprashanje znanca (in morda podobno she koga drugega), kaj je o prenovljeni bohorichici kot »mrtvorojenem detetu« Revije SRP sploh she mogoche rechi, zahteva odgovor, da resda ne kaj bistveno novega, saj je bila zadevna problematika v poglavitnih potezah zhe predstavljena v obeh predhodnih zbornikih. Tretji zbornik se namrech bolj kot na odkrivanju »za vsako ceno novega« utemeljuje na potrebi po sklepni zaokrozhitvi SRPove tematske trilogije o problemu slovenske pisave in z njo neizogibno povezanih vprashanj o identiteti in kontinuiteti etnosa v dolochenem bivanjskem prostoru in chasu. V ta namen se zdi primerno najprej povzeti osnovne vsebinske znachilnosti vseh treh zbornikov, saj bo tako razvidna njihova razvojno-sporochilna naravnanost.

Prvi zbornik: Z vidika zgodovinskega konteksta je tu osrednje tezhishche na protestantizmu in Adamu Bohorichu, ki je, izhajajoch iz Trubarja in Krelja, s svojo v latinshchini napisano slovnico vzpostavil slovensko latinichno pisavo, po njem v 19. stoletju imenovano bohorichica in v SRPovi priredbi pri zachetku novega tisochletja obujeno z manjsho chrkovno modifikacijo. Izbor tekstov, ki v celoti morda na prvi pogled uhaja prek chisto chrkopisnih tirnic, to protestantsko tezhishche poglablja z razgledom po »predzgodovinski« tematiki s teksti Lucijana Vuge o indoevropskih, etrushchansko-venetskih prednikih Slovencev v luchi najnovejshih prispevkov k t. i. teoriji kontinuitete.

Drugi zbornik: Poudarek na aktualizaciji in »odprtih vprashanjih« (tudi v likovni opremi naslovne strani platnic). Rubrika Aktualnovprashalnica je s svojimi chlanki z zadnjega mesta v predhodnem zborniku pomaknjena na zachetek, osrednji tekst v njej pa je prispevek urednika Rajka Shushtarshicha z naslovom Umiranje naroda in volja do mochi, v katerem avtor soochi svoje poglede na vprashanje naroda in identitete s pogledi Ivana Urbanchicha. Poenostavljeno in slikovito recheno, gre za opozicijo Urbanchichevega »dekartizma« (po Descartesu, utemeljitelju evropskega novoveshkega racionalizma) in Shushtarshichevega »bergsonizma« (z izrecnim sklicevanjem na Bergsona, predstavnika iracionalizma, intuicionizma), v ozadju pa je tudi Pirjevchevo »heideggerstvo« (prek omembe Dushana Pirjevca v citatu iz Urbanchicheve razprave). Shushtarshich namrech svojo refleksijo zajema z naslovno sintagmo »umiranje naroda« v nasprotju z »voljo do mochi«, eksplicirano v osnovnih Urbanchichevih tezah, da je najvishji interes nacije drzhava in da je drzhava »sistem objektivne svobode« (Shushtarshich: »Objektivne svobode ne poznam …«; cit. str. 33). Zgodovinska perspektiva je v tem zborniku razshirjena z ruskimi odmevi na slovensko venetologijo in she z nekaterimi aktualnejshimi vidiki »ruskega vprashanja«, ki je pach tako ali drugache neizbezhno za temeljitejshe razmisleke o identiteti in geopolitichni (geopsiholoshki) usodi katerega koli slovanskega naroda.

Tretji zbornik: Zgodovinsko tezhishche z izborom tekstov je na razsvetljenstvu in narodno-literarnem prerodu ter z iztekom v romantiki Chopovega (Preshernovega) kroga, se pravi od Pohlinove Kraynske grammatike (1768) prek leta 1819 (smrt Zoisa in Vodnika, konec razsvetljenstva) do Chopove ABC vojne (1833); slednja za bohorichico pomeni zadnjo zmago in hkrati »uvod v krst dokonchnega poraza« pred ilirsko gajico. Venetoloshka tematika je navzocha v manjshi meri, »rusko vprashanje« je razshirjeno s pogledi na rusko pisavo in znachaj.

Hkrati s to »notranjo«, bibliografsko rekapitulacijo se zastavlja she potreba po pregledu »zunanjega stanja« v vmesnih treh letih od predhodne izdaje; shlo bi torej za oceno receptivne odzivnosti socialnega konteksta na zastavljeni gramatoloshki projekt. Chas je namrech za sumarno chrto in za jasno poimenovanje dejstev, saj je bistvo znanosti ravno rechi bobu bob – ne glede na lasten ali kakrshen koli drug okus, interes itd. V tem smislu nov pregled stanja praktichno sploh ni mozhen, ker se pach v zvezi z bohorichico ni zgodilo nich (novega), in torej k tistemu, kar je pisec teh vrstic zhe ugotavljal v zapisih Potem pa vse tiho je bilo (zbornik I) in Med zidom in razvidom (zbornik II), nichesar bistvenega ni mogoche dodajati: kakor v prvem triletju od SRPovega nastopa z bohorichico (1999 – 2001) je tudi v drugem (2003 – 2006) vsa odzivnost zgolj – zid molka. Nekaj belezhk, pretezhno v popularnejshem tisku, ali pa »duhovichastih bodic«, kot je npr. zapis Draga Bajca Tezhave z reformami v trzhashki Mladiki (sht. 9, november 2005), ki skusha zadati bistveni »smrtni udarec« SRPovi bohorichici z odkritjem pasti v besedah, vsebujochih »sh« in »zh« (cheprav je s tovrstnimi predponskimi tvorjenkami opravil zhe zbornik 2001, pa tudi kljub bralnim variantam istih chrkovnih skupin v drugih latinichnih jezikih; polemika brez osnovne informiranosti je pach endemichen shport) – vsega tega seveda ni mogoche shteti za relevantnejsho odzivnost.

Se pravi, da je SRPov projekt obnovljene bohorichice, glede na odzivnost v javnosti, pach res mogoche oznachiti z zgoraj omenjeno znanchevo »metaforo« o mrtvorojencu. Kar je bilo s strani SRPa povedano v zvezi z bohorichico, je bilo namrech povedano v »gluhi lozi«, kot ljudski izrek slikovito oznachuje preprichevalno prizadevanje brez odmeva in odziva; tako se pach ponavadi ignorira ekskluzivno chudashtvo kakshnega zakotnega ljubiteljskega kroga, ki v primeru SRPa pravzaprav niti ni krog, temvech je bolj »one man action«. Spiritus agens je odgovorni urednik Revije SRP, sociolog in knjizhevnik Rajko Shushtarshich; brez njegovega drzno izvirnega razmishljanja in domala neverjetne pozhrtvovalnosti preprosto ne bi bilo nichesar – ne revije ne njenega chrkopisnega izziva. Vsi drugi »chlani kroga« so pri stvari bolj ali manj »po nakljuchju«, vkljuchno s piscem teh vrstic, ki nikoli ni resneje pomislil, da bi bilo, uposhtevajoch razmere, s projektom reformirane pisave mogoche dosechi kakrshen koli uchinek, ki bi ustrezal sploshnemu pojmovanju »uspeha«. Za uradno etablirano slavistichno stroko je ta projekt, po vsem sodech, kot nova »nacionalna pisava« ali vsaj kot mozhna internetna alternativa le bizarna privatistichna ekshibicija, ki ni vredna niti opombe pod chrto, kaj shele, da bi se z razpravo spushchala »pod tak poden«, ki sodi v blizhino venetoloshkega diletantizma in zafrustriranega zanesenjashtva v »undergroundu«.

V chasu vsakrshnih komunikacijskih pretokov in poplav so kljub »vsenavzochnosti« in »vsemogochnosti« medijev mozhni tudi povsem »gluhi koti«, kjer je komunikacija le karikatura komuniciranja, ko se z dolocheno kritichno problematiko izzvane instance pred zoprnimi sporochili »demokratichno« ogradijo v stilu znamenitih treh opic: nich slishati, nich videti, nich rechi. Potemtakem chisto logichno ni mogoche prichakovati »uspeha« revitalizirane, »vampirske« (iz smrti obujene), problematichne in problematizirajoche bohorichice. Vendar se to niti ne zdi posebno izjemen problem, saj je zlasti v mittelevropsko-balkanskih luknjah celo vsak obichajnejshi »uspeh« v zadnji konsekvenci zgolj perverzija lastnega pojma in (samo)razkrinkanje bivanjske farse. Po svoje so v gluho odzivnost (»z glavo skozi zid«) govorili vsi poglavitni kreatorji-reformatorji slovenske identitete od Trubarja do Presherna; delovali so tako rekoch subverzivno, deviantno, ekscesno glede na »sploshni naravni tok«, ki je bil v neredko prevladujochi meri izginjanje etnichnega minirelikta. Slikovit in svezh primer je intervju Tarasa Kermaunerja, tudi nekdanjega avtorskega sodelavca SRPa, v Dnevnikovi prilogi Objektiv (4. 11. 2006), kjer se chlovek, ki ima za marsikoga sanjsko kariero intelektualca z doktoratom in chlanstvom v SAZU, razglasha za zgubarja, porazhenca, za kritika »iz Beckettove in Rodetove kante«. S strani praktichno zakotne revije, ki ne razpolaga z nikakrshnimi zakonsko-oblastvenimi vplivnimi mochmi, podani predlog, vsebujoch tudi provokativno druzhbenokritichne implikacije, lahko torej povsem samoumevno prichakuje, da se bo znashel »v kanti«.

V tej »kanti« ne morejo biti posebno presenetljive niti razlichne slikovite reakcije, ki naj bodo tukaj mimogrede nakazane. Ko je eden od sodelavcev SRPa primerek revije podaril svojemu dolgoletnemu znancu, je ta pretrgal stike z njim, chesh da s slovensko publikacijo, ki uvaja »italijanski pravopis«, noche imeti nobenega opravka, kajti njegovi starshi so bili Primorci, ki so se pol stoletja bojevali z italijanskimi oblastmi za uradno ohranitev »streshic« na svojih imenih kot avtentichnih znamenj slovanstva in slovenstva … Nekateri, ki jim pride SRP v roke, v bohorichici vidijo le otrochjo »odshtekanost« in jo berejo ironichno spakljivo »po chrki«, se pravi razlochevalno »kas-ha« ipd. Slishati je tudi mnenje, da bi uvajanje novega chrkopisnega nachela sprozhilo nepredvidljiv plaz novih in novih poskusov ter predlogov, kakor bi pach komu trenutno padlo na pamet … Kot kuriozum je mozhno omeniti, da se znana mostarska revija Most na spletu predstavlja v »bosanshchini«, pisani z dvochrkovnimi shumniki; podobno tudi nekatere publikacije srbskih emigrantov v ZDA (morda se je zato na poslopju, kjer je urednishtvo SRPa, nekoch celo pojavil »duhovit grafit« SRBE NA VRBE, cheprav revija ni glasilo nikakrshnega srbstva).

Ochitno in neizpodbitno dejstvo je namrech, da je jezik, ki shumnike zapisuje s slovanskimi enochrkji, v veliki meri zmalichen, obrezan in posiljen v svoji avtentichnosti, che se pojavlja v globalizirani kvaziangleshki praksi brez diakritichnih znamenj ali po slovensko »streshic« (ki seveda sploh niso streshice; streshica je le iz francoshchine vzeto znamenje za shiroki »ô« ali »e«, drugo so dejansko kljukice ali kaveljchki ali rozhichki). Tovrstna kastracija je zdaj zhe tako sploshna praksa zlasti v mobitelefoniji in na internetu, da tega sploh nihche vech »ne opazi«. Najbrzh niso povsem brez zveze s tem podatki, da je Slovenija po meritornih mednarodnih raziskavah pri dnu funkcionalne pismenosti svojih prebivalcev; vendar pa nacionalna strategija za razvoj pismenosti (2006) niti ne omenja pojava rezanja streshic. Ponuja se vprashanje, kakshen vtis (engram) si zgradijo zhe slovenski otroci o lastnem jeziku, che ga je treba za normalno mednarodno rabo obrezovati od »streshic« kot od nebodijetreba (nefunkcionalno necivilizirane) domachijske navlake.

Po vsem povedanem potemtakem logichno preostaja zhe nakazana sklepna ugotovitev, izrazhena v aforistichnem povzetku: pred zidom molka razvid »folka«. Se pravi: mimo kriterija praktichnih rezultatov in njihove »uspeshnosti« se predlagana neobohorichica osmishlja kot svojevrsten »outsiderski«, ob-robni, apokrifni, heretichni, bolj socioloshki kot chisto filoloshki test kontekstualne etnoidentitete v smislu radikalne (avto)refleksije na sledi derridajevske gramatoloshke dekonstrukcije. Radikalna (avto)refleksija »z roba« (Derrida: rob kot zaloga za obrate v pogledih) namrech deluje kot de(kon)strukcija ali raziskovalni reverzivni inzheniring, ki je nenehno sprashevanje tudi o utemeljenosti vseh »samoumevnih«, stereotipno uveljavljenih hierarhij. V filozofskem ozadju tega diskurza gre (z vidika pisca teh vrstic) za nachelni pridrzhek tako do dekartovskega racionalizma kot do bergsonovskega iracionalizma, pa tudi do Pirjevchevih izpeljav iz heideggerstva, ker vse te »priredbe« naposled vodijo v specifichne ekskluzivizme. Na to, da definicija drzhave kot »sistema objektivne svobode« povzdiguje drzhavo v totalitarni sistem, je opozoril zhe Shushtarshich v soochenju z Urbanchichem. Z Urbanchichevo tezo, da je drzhava najvishji interes nacije, je namrech povsem logichno mogoche utemeljevati, upravichevati in opravichevati ne le »navadno drzhavo«, temvech tudi vsak drzhavotvorni totalitarizem, v praksi katerega je svoboda (orwellovsko) izenachena s suzhenjstvom. Po drugi strani bergsonizem naposled ponuja le jovialni biologizem nekakshne elementarne, imanentne svobode tako posameznika kot (njegovega) kolektiva; tovrstno pojmovanje svobodnjashtva se nenehno problematizira spricho izkustvenega dejstva vsakrshne determiniranosti svobode v boju za obstanek (temeljna determiniranost subjekta je, da si ne more sam izbrati ne prostora ne chasa svojega bivanjskega nastanka; iz te determinante izhajajo vse druge, tudi tista, ki je »edina svoboda« in se imenuje »svoboda za smrt«).

Tako se zdi tukaj s »poetoloshkega« vidika relevantna zlasti Zhupanchicheva refleksija v treh znachilnih pesmih, napisanih pri koncu prve svetovne vojne, v chasu, usodno odlochilnem za slovenski narod: Nasha beseda, Nashe pismo, Podoba (tudi slednji bi ustrezal prilastek »nasha«). Zgovorni naslovi sami po sebi kazhejo, da gre za temeljno trojico identitete: beseda (jezik), pismo (pisava), podoba (posameznika in naroda: v Podobi je namrech recheno: »O, da nam je priti do svoje podobe, / i meni i tebi, narod moj!«). S filozofskega vidika pa sta relevantna predvsem Heidegger in Derrida; prvi je nakazal pot k jeziku, drugi na njegovi sledi pot k fonetichnosti (glasovnosti) jezika in s tem do pisave. Po Heideggru naj bi bil jezik »hisha biti«; to ni dalech od starejshe izjave jezikoslovca Humboldta, da je jezik »resnichna domovina«. Oboje ima svojo vrednost, a se relativizira spricho razlichnih dejstev vsakdanjega izkustva (jezik, narod, drzhava, domovina, dom, identiteta se ne pokrivajo avtomatichno zmeraj in povsod), kot tudi glede na to, da je bit po Derridaju »rázloka« (diferAnca), se pravi razprtost, odprtost, vprashljivost, zdrsljivost, izzivalnost, shizoidnost, paradoksalnost, skratka vsakrshna problematichnost. V tem smislu se pokazhe (pach shematichno) »druga trojica« identitete kot trije fenomenoloshki nivoji: objektivnost (praktichna vsakdanja socialnost z »ujetostjo« v institucije, kot so etnos, shola, druzhina, poklic, sluzhba itd.), subjektivnost (psiholoshka individualnost slehernika), kriznost (radikalizirana nuja eksistencialne avto/refleksije kot izkustvo nenehne krize, nezadoshchenosti, ogrozhenosti, problematichnosti, dilematichnosti). Pri tem se zdi kriznost she posebej »privilegirana tochka« identitetne avtorefleksije (»fenomenoloshke egologije«) malih narodov; Zhupanchich je to ochitno naravno potrebo »spoznavanja sebe« (po klasichnem grshkem geslu) kot posameznik, ki ustvarjalno uporablja magichnost besede (v Nashi besedi pravi: »Alfa in Omega! Beseda! Bajna moch …«), izrazil v imenu svojega ogrozhenega etnokolektiva v prvi osebi mnozhine s tremi, po vsem sodech, vechno aktualnimi vprashanji: »Kaj je z nashim pismom? / Kaj je z nasho besedo? / Kje ste nam, mozhje?« (cit. Nashe pismo); vprashanje o mozheh ustreza vprashanju o (lastni) podobi: kakshna je namrech podoba »nashih mozh«.