Revija SRP 77/78

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (VIII)

 

(Uvodna opomba)

V predhodnem obroku mmb je bil med drugim tudi zapis o Ionescovi Pleshasti pevki v izvedbi PDG in rezhiji Vita Tauferja (posnetek TVS iz 1995; predvajano TVS 2 – 7. 6. 2005). Prichujochi zapis se navezuje na omenjenega, ker je igra izjemno ilustrativna za osnovno problematiko prichujochih belezhk: komunikacija v luchi mitologije, posebno balkanske vampirologije, kot je bilo v teh zapisih zhe vechkrat omenjeno … Mitologija in avantgarda 20. stoletja: utopistichne ambicije tako politichnih kot umetnishkih avantgard, da bodo ukinile mitologijo (in metafiziko), so se izkazale kot specifichni mitoloshki (in metafizichni) poskusi idealne idejne »osvoboditve«. V sodobnem tehnoloshkem svetu vsestranske (»svobodne«) komunikacije z njenim razpadajochim elementarnim medchloveshkim vidikom »brez mitov« she vedno delujejo miti, dejansko nich manj kot v antiki, le da je danes shirsha mitoloshka metaforizacija v glavnem prepushchena umetnosti. Pleshasta pevka kot primer temeljne avantgardistichne »anti-drame« tako rekoch »nezavedno« (za marsikoga tudi neopazno) med drugim razvija tudi aluzije na balkanski vampirski mit. Ionesco je v neki svoji izjavi izrecno oznachil komichne osebe (zadevna igra velja za komedijo) kot »ljudi, ki ne eksistirajo«, vampir pa je najbolj sploshno znan chloveshko-mitoloshki lik, ki hkrati eksistira in ne eksistira ter je v svoji najshirshi funkcionalnosti izvorno umeshchen v kontekst Romunije, tudi Ionescove prvotne domovine, po Stokerjevem prenosu pa je postal tudi del angleshke literarne mitologije … V ilustracijo nekaj citatov iz slovenskega prevoda (Jozhe Javorshek, zvesto izvirniku) Pleshaste pevke:

Prvi prizor: »G. Smith: Bil je najlepshe truplo vse Velike Britanije. Ni kazal svojih let. Ubogi Bobby! Preteklo je shtiri leta, odkar je umrl, pa je bil she zmeraj topel. Pravo pravcato zhivo truplo. In kako je bil vesel.« Deveti prizor: »G. Martin: Glejte, glejte! Jaz nisem sluzhkinja, vendar tudi jaz berem pesmi pred ogledalom. – Ga. Martin: Davi, ko si se gledal v zrcalo, se sploh nisi videl. – G. Martin: In zakaj? Ker me she ni bilo tam.«

Zhivo truplo, ki se ne more videti v ogledalu – prispodoba, ki definira klasichnega (drakulovkega) vampirja. Nich manj simptomalna ni sijajna persiflazha klasichne levo-desne rdeche-bele opozicije v monologu sluzhkinje Mary v petem prizoru, ko opisuje hcherko zakoncev Martin, ki ima eno oko rdeche, drugo belo, njena »dvojchica« pa obratno … Naslovna oseba ni med nastopajochimi: skrivnostno, mitichno bitje, omenjeno le na enem mestu v igri, iz ust obiskovalca, ki je gasilec. Kakor v Beckettovem Godotu, kjer naslovni junak ostaja odsoten, neznan; ravno to mu daje markantno mitoloshko razsezhnost. (Podobno v Antigoni Dominika Smoleta: »glavna junakinja« v igri praktichno »ne eksistira«, je le »predmet obrekovanja«.) – Temeljni »anti-drami« sta obe nastali skoraj sochasno na polovici stoletja (Pleshasta pevka 1949, Chakajoch Godota 1952), se pravi v ozrachju takoj po drugi vojni; pesem Ogenj v Pleshasti pevki vsebuje celo aluzije na vsesploshni ogenj atomske eksplozije. Kakshne aluzije in asociacije omogocha naslovna sintagma s pridevnikom in zhenskim samostalnikom: mistichna sila z zhenskim predznakom – novodobni bog? Plesha: starost ali bolezen, izpadli lasje. Pevka: petje, umetnost, poezija. V grshkem mitu in v temeljni evropski drami Sofoklesov Kralj Ojdip je sfinga oznachena kot kruta pevka (gr. sklerăs aoidou; sklerós – trd, krut, usahel, sklerotichen; nemshki prevod »der harten Sängerin«, torej ochitna zveza s starostno ali bolezensko pleshavostjo). Che je bil, kot je znano, dokonchni naslov Ionescove igre izbran nakljuchno v zvezi z govorno pomoto igralca Hueta v vlogi GASILCA (reshevalec mesta pred ognjem, kakor je Ojdip reshevalec pred Sfingo), je to gotovo dovolj simptomalno »nakljuchje« ob igri, katere bistvena vsebina je prav vprashanje jezikovne komunikacije z njenimi (ne)mozhnostmi in nesporazumi … Glede na razpad jezika (dialogi razpadajo na besedne igre, rimane izreke, naposled na »konkretistichne« zloge, glasove) na koncu Pleshaste pevke se kot mozhna poanta nakazuje razpadanje poezije kot logichno povezovalne besedne komunikacije. Pleshasta pevka je pojmovni metaforichni »ekvivalent« Godota, ki je parafrazni »podaljshek« angleshke besede God; obe »dramski bitji« - morda »boginja« in »bog« - sta v bistvu »neimenljivi« (prim. Beckettov roman Neimenljivi). Angleshki par prichakuje obisk, ki je napovedan, pa vendar neprichakovan – pride Poveljnik gasilcev, toda on ni pravi, on le omeni Pleshasto pevko, morda je le njen odposlanec. Chakajoch Godota: glavna junaka, klosharja Estragon in Vladimir, sta »imenski aluziji« na Zahod in Vzhod po koncu druge svetovne vojne in ob zachetku hladne vojne med ZDA in sovjetsko Rusijo (»neimenljiva« ontoloshko-eksistencialna nemoch kot medsebojna blokada dveh zmagovalnih imperijev, ki sta ostale, manjshe izrinila iz igre). Pleshasta pevka: v uvodni didaskaliji in v prvih besedah gospe Smith ter z (absurdnim) bitjem stenske ure sta »natanchno« dolochena prostor in chas: sodobnost v angleshkem okolju, »stanujemo v okolici Londona«. Prvotni naslov je bil Angleshka ura, kajti Ionesco je igro izpeljal iz svoje izkushnje uchenja angleshchine po stereotipnih dialoshkih situacijah v jezikovni vadnici, rezhiser Bataille pa je pripomnil, da je naslov prevech dolochilen, zato ga je avtor spremenil z izrabo igralcheve pomote. Tako je angleshko konotirana in francosko izrazhena »napachna metafora« dobila povsem novo, tako rekoch univerzalno razsezhnost, ki z vidika danashnje zahodne globalizacije lahko celo asociira vreshchecho civilizacijo z izpadajochimi lasmi. Obe igri – Pevka in Godot – sta v Franciji v francoshchini napisala priseljena tujca, obe v dolochenem francosko-angleshkem kontekstu: med izviri Godota je angloirski smisel za satiro, v Pevki so sledovi balkanskega »chrnega humorja«.

***

VESNA (Slovenija, 1953; TVS l - 26. 7. 2005). Prvi v seriji »deset najboljshih«, ki jo je priredila TVS ob stoletnici slovenskega filma; spominska osvezhitev na eno od njegovih legend. Scenarij je napisal »dvorni pesnik revolucije« Matej Bor, glasbo Bojan Adamich, rezhiral pa je Frantishek Chap, prishlek iz Cheshke (morda se Vesna zato lahko zazdi nekoliko neslovensko lokalpatriotsko nostalgichna, spominjajoch na Prago in tradicijo cheshke filmske komedije, sploh pa je vsebina tako »nevtralna«, da bi jo bilo mogoche postaviti v katerikoli malomestno-malomeshchanski kontekst). Po nastanku gre za zgodnja porevolucijska, petdeseta leta, ki tukaj niso svinchena, temvech so pravljichno sonchna: preprosta, obrtno solidna, mladostnishka veseloigra na »nemem ozadju« podgrajske Ljubljane (ena od glavnih lokacij v filmu je slikovita stara hisha na grajskem pobochju). Ob koncu desetletja se je filmska vizija Ljubljane zmrachila do chiste turobnosti s Plesom v dezhju (1961), a v obeh omenjenih filmih je tako svetla kot temna podoba predvsem poetichno atmosferska, nikjer ni nazornejshega sledu konkretnega druzhbenega, realsocialistichnega (jugosamoupravljalskega) ozadja, ki je bilo sicer dovolj znachilno in po svoje, gledano od danes, skoraj folklorno slikovito (»tipichno«) ter povsod tudi nemalo vsiljivo. Ta dosledna »odmaknjenost« ali »privzdignjenost« v nekakshno paranoichno varianto »svetovljanstva« je do neke mere sicer razumljiva, vendar zaradi svoje absolutnosti neizogibno izziva tudi vprashanje o avtentichnosti vsega, kar ponuja v svoji »chisti umetnishki« viziji, ki je v osnovi vendarle realistichna (»alibi« fantastike ne za Vesno ne za Ples v dezhju pach ne more veljati). V celoti vzeto: Vesna je »prelahka« za uvrshchanje med »top ten«, skromna tudi kot »komedija«; vrednost ima predvsem kot svojevrsten dokument chasa nastanka - komunizmu podtaknjena »idilichna zhalostinka« za nachelno »abortiranim« (malo)meshchanstvom (edini Chapov slovenski film, vreden resnejshe obravnave, so Trenutki odlochitve, 1955, po lastnem scenariju).

BABICA (Babusja; Rusija / Francija, 2003; TVS 1 - 29. 6. 2005). Avtentichna podoba postkomunistichne Rusije. Rezhija Lidija Bobrova. V konchnem rezultatu spet ena ponazoritev dovolj znane znachajske resnice o neznosnosti ruskega sentimentalizma, popolnoma nelochljivega od hkratne okrutnosti.

VASHKI UCHITELJ (Slovenija, 1993; TVS 2 - 5. 7. 2005). Tv igra, scenarij Jani Virk po lastni noveli, rezhija Maja Weiss. Vse je tu: solidno scenaristichno izhodishche, ustrezno izbrani igralci v dobro profiliranih vlogah brez odvechnega besedichenja, avtentichna situiranost v okolje danashnjega gorenjskega podezhelja, korektna, natanchno odmerjena rezhija (le tu in tam kakshna manjsha okornost). Svojevrstna modernizirana variacija na Cankarjevega Martina Kachurja in po njem posnetega Idealista, le da je tokrat prosvetni »idealist« uchitelj telovadbe, ki prvo sluzhbo nastopi star 32 let v vashki osnovni sholi, utemeljujoch svojo »telesno kulturo« na izdatno alkoholizirani tipologiji: »zgreshena porochenost«, melanholija, depresija, oblomovstvo, odtujenost, vasezazrtost, formaliziranost, nezadoshchenost, navelichanost, brezizhodnost v ozkih, tesnobnih podalpskih razmerah - vse v smislu tako rekoch programske izjave: »Ne maram ljudi, a ne morem brez njih …« Ko se spolno zblizha z mlajsho kolegico, mu starejsha ravnateljica, sicer tudi zgresheno porochena, s katero sta se zaradi njegove brezvoljnosti zblizhala le psihichno, »pobegne« v smrt. Po slovenskem »obichaju« manjka le ostreje izchishchena dramska intriga, vendar v tem primeru to ni posebno moteche, ker gre pach za vseeno polnovredno zaokrozhen televizichni »lirski utrinek«, ki mu glas pripovedovalca v offu she dodaja bolj ali manj nepotreben literarizirano meditatitivni prizvok.

MLADA BREDA (TVS 2 - 5. 7. 2005). She en tv izlet v slovensko literaturo, istega dne na istem kanalu. Posnetek predstave SNG Drama in Lutkovnega gledalishcha »Jozhe Pengov«. Zadeva se zdi nekakshen poskus »kombinacije« evropskega teatra in japonske lutkovne igre bunraku na tekstovni podlagi »pesnishke drame« Daneta Zajca Mlada Breda z motiviko iz slovenskega ljudskega pesnishtva. Omembe vredno le za ponazoritev popolnoma zgreshenega kontrasta nekaj dni prej tudi na TVS 2 predvajanemu Vorancu, prav tako pesnishki drami istega avtorja. Che je v Vorancu Zajchevi pesnishki besedi omogochena kontekstualno in poetichno preprichljiva ekspresija tragichnega dogajanja v koroshkih hribih med drugo svetovno vojno, pa je v Mladi Bredi vse skupaj povsem negledljivo in neposlushljivo kobacanje sicer dobrih in pozhrtvovalnih igralcev med groteskno scenografsko-koreografsko lutkarsko navlako, ki je zashla iz »druge zgodbe«.

ROKA (The Hand; ZDA, 1981; TVS 1 - 2. 7. 2005). Kot narochen je prishel ta film v kontekstu tistega, kar je bilo v teh belezhkah povedano o »blizhnjem stiku« kriminalne destruktivnosti in ustvarjalne konstruktivnosti ob primeru »naveze« Wagner–Nietzsche–Hitler (Umetnost glasbe in plesa; TVS 2 – 19. 6. 2005). Zgodnji, podcenjen in pozabljen film Oliverja Stona, vsekakor zanimivo delo, kot celota virtuozno komponirano, tehtna psiholoshka shtudija umetnika, risarja stripov, ki izgubi bistveni organ svoje ustvarjalne eksistence, desno roko, od strahotnega shoka se mu »odtrga«, zachnejo ga preganjati strashne vizije osamosvojene roke kot morilskega »bitja«. Ta njegova preobrazba pa v bistvu ni »chista inovacija«, ker izbrska na dan in udejanji njegove skrite nagibe, ki jih je prej lahko kompenziral z risanjem stripa. Film se koncha v odlichno izbranem trenutku, z aluzijo »nedorechenosti«, ki je le metafora za popolno samoizgubo v odmiku od »razumne« realnosti.

VOJNA ZAKONCEV ROSE (The War of the Roses; ZDA, 1989; Kanal A - 1. 7. 2005). Divja chrnohumorna satira na medspolne odnose v sedemnajst let trajajochi »druzhinski idili« dobro situiranih »upper middle class« zakoncev z razkoshno hisho in avtomobili (igrata ju zanesljiva profesionalca Michael Douglas in Kathleen Turner). Kljub uchinkovitemu sarkazmu in veshchi, pozornost vzdrzhujochi rezhiji Dannyja De Vita, znanega predvsem kot komika (tu nastopa v okvirni pripovedni vlogi lochitvenega advokata, advokat pa je tudi Douglas …), film mestoma deluje afektirano in kichasto, s poenostavljanjem avtentichnega demonizma medosebnih odnosov v hipne histerichne popadke »vsega presitih« navelichancev (sprozhilni moment je pri njej: ker mozha preprosto ne prenasha vech, predlaga lochitev in skusha mozha spraviti iz hishe; tik pred smrtjo zaradi skupnega padca z lestenca pa se she skushata »ljubeche dotakniti«). Naslov po romanu Warrena Adlerja asociira angleshko »vojno dveh rozh« (bele in rdeche - katera je moshki, katera zhenska?).

PLES V DEZHJU (Slovenija, 1961; TVS 1 - 3. 7. 2005). Drugi v izboru »top ten«, na TVS posvechenem 100-letnici slovenskega filma. Vsekakor she ena dobrodoshla retrospekcija filmskega spomina, tokrat na delo, ki naj bi bilo, vsaj po mnenju vechine domachih kritikov, najboljshi slovenski film doslej. Rezhija Boshtjan Hladnik, ki je scenarij priredil po romanu Dominika Smoleta Chrni dnevi in beli dan (1958). Mestoma film deluje nenavadno moderno v simbolichnem prepletanju realnega in psihofikcijskega, najmochnejshi je v sugestivno podani atmosferi prostorsko-chasovnega konteksta: Ljubljana, pretezhno mrakobno (»chrni dnevi« s sanjami o sonchnem »belem dnevu«), dezhevno provincijsko mesto v realsocialistichni sivini petdesetih let (ta chas bi bil vsekakor lahko bolj nazorno nakazan vsaj s kakshnim znachilnim sodobnim plakatom ali napisom v ozadju, s kakshno takrat povsod navzocho Marshalovo sliko ipd.). V nekem intervjuju je Hladnik omenil, da je na njegovo tedanje izrazito depresivno dozhivetje Ljubljane vplivalo tudi bivanje v (svetovljansko sonchnem?) Parizu malo pred snemanjem Plesa v dezhju (»vzporednica«: znameniti Truffautov film Shtiristo udarcev iz 1959 kazhe, kot pishe C. Le Berre, »sivi Pariz na koncu petdesetih«). Ples v dezhju niti za hip ne pogleda na elitnejsha ljubljanska predmestja z vilami in vrtovi ali na novo, realsocialistichno pozidana obrobja, vse se dogaja le v najbolj tesnobno »poetichnem« (kafkovskem? grumovskem?) najstarejshem, »francjozhefovskem« delu, v specifichno patiniranih, »skrivnostnih« hishah, ki se zhe stoletja stiskajo pod Gradom, v srednjeveshkih obokanih ulicah in vezhah, v tamkajshnjih starinskih, bolj ali manj revnih stanovanjskih luknjah ob vegastih lesenih stopnishchih. Tudi v dialogu so poudarjene »okolishchine«, ki ustvarjajo brezizhodnost in izzivajo iskanje poetichno-sanjskih »pobegov« (neuspela igralka sanja o vrnitvi v sonchno vas otroshtva, njen obozhevalec reche: »Shla bova kam dalech, tu je zmeraj dezh …«). Ljubezenski trikotnik brez ostrejshih dramatichnih poudarkov med notranje razdvojenimi, navskrizhno »napachno« zaljubljenimi bohemi, neuspelimi umetniki: zasanjani gledalishki shepetalec, cinichni slikar in osnovnosholski uchitelj risanja (introvertirani »upornik brez razloga«), v hrepenenju lebdecha igralka kot propadla »fatalka« - izraziti neprilagojenci ali »misfits« (delna asociacija na leto prej posneti The Misfits, »anti-western« Johna Hustona po sc. dramatika A. Millerja). Vsi v dushechem okolju chutijo neznosno eksistencialno potrebo po nekem »izhodu«, ki pa nikakor ni konkretno uresnichljiv, zato jim preostajajo le razlichne projekcijske »poetichne vizije«, npr. v slikarjevih halucinacijah senchna postava neznane zhenske, graciozno pozirajoche v okviru osvetljenega okna, ki bi verjetno »morala ozhiveti« kot portret v Langovem »filmu noir« The Woman in the Window iz 1944 … (Brez dolochenih »vrednotnih iluzij« kakor tudi ne brez mitov chlovek pravzaprav sploh ne more zhiveti; so nekakshni dovodni kanali zraka.) Celota vsekakor she danes deluje kot dovolj markantna stvaritev, kot nekakshen lirichno, melodramsko zmehchani, s francoskim »novim valom« in slovanskim chustvovanjem kombinirani »anti-noir«. Poglavitna pomanjkljivost je odsotnost intenzivnejshe in kompleksnejshe dramske intrige med glavnimi liki, cheprav je posnet po proznem delu najpomembnejshega slovenskega dramatika v drugi polovici XX. stoletja (film je zvrst dramatike, tu dolgorochneje v bistvu ne pomaga nikakrshno novovalovsko ali chisto avtorsko »osvobajanje« ali izmikanje); obchutno literarno-poetichna »fabula« se izgublja v elipsah ekspresivno potencirane lirizacije, ki se vechkrat nevarno priblizhuje afektaciji, dolgochasju in komaj she znosni gledljivosti. (Odlochitev, kateri je »najboljshi« slovenski film - Ples v dezhju ali Minuta za umor - nadalje ostaja »tezhka«; v slednjem je, pod rezhijo Jana Kavchicha, sochasna Ljubljana v chistejshi variaciji »filma noir« nasprotno prikazana s tedaj najmodernejshe tochke - z vrha Nebotichnika; tisti, za katere je najboljshi slovenski film Vesna iz 1953, pa imajo v njem skrajno nasprotno podobo stare Ljubljane petdesetih let: komedijsko, sonchno pravljichno do »naivnosti«, vendar she danes tekoche gledljivo.)

HITLER IN BORMANN (Hitler´s Fixer; VB, 2001; TVS 2 - 9. 7. 2005). Zanimiva tema in angleshka izvedba - to bi bila definicija izvrstnega dokumentarca, gledljivega bolj kot vsaka kriminalka. She ena markantna osvetlitev fenomena Hitler … Na vprashanju nasledstva obichajno pogrnejo vse diktature (morda je edina izjema Franco, ki je za naslednika dolochil kralja). Hitler je imel »na izbiro« nekaj bolj ali manj zainteresiranih sodelavcev, priblizhno deset let je bil njegov namestnik Hess, ko pa je ta leta 1941 odletel na Shkotsko (menda brez vednosti Hitlerja, a se to ne zdi najbolj verjetno), je za svojega glavnega tajnika in naslednika izbral Martina Bormanna, ki je tako iz »kmetavza« (po prekinjeni gimnaziji je delal na kmetijah) zrasel v natanchnega, absolutno zvestega Hitlerjevega aparatchika in obenem dejavnega, sicer dobro porochenega zhenskarja (cheprav so mu nekateri pripisovali vishje »demonichne« razsezhnosti: bil naj bi npr. Stalinov agent …). Ker ga niso nashli takoj po zlomu rajha kot nekatere druge vodilne naciste, so o njem shirili vsakrshne domneve (emigriral naj bi v Paragvaj, zadnji nacistichni »raj«). Leta 1972 so med kopanjem temeljev za neko hisho sredi Berlina nashli dve trupli in po zobovju sklepali, da gre za Bormanna in dr. Ludwiga Stumpfeggerja. Z analizo DNA so leta 1999 dokonchno ugotovili, da gre za Bormanna; ni bilo sledov rane, ker je naredil samomor z zastrupitvijo. Dovolj znachilno je, da je bil Bormann kot nacistichni voditelj zelo proti krshchanstvu, svoje otroke je pri vzgoji zhelel obvarovati »pred strupom Bozhicha«, kot je temu rekel, njegov najstarejshi sin pa je postal duhovnik (tudi Hitler »ni imel chasa za vero«, toda njegovi vojaki so proti koncu vojne dobili napis na pasovih: Gott mit uns …). Kot je omenjeno tudi v tem filmu: Hitler je imel sebe za orodje vishjega smisla zgodovine, za »zadnje upanje Evrope«, tik pred koncem je obzhaloval, da bo njegov rajh ponizhan in razdeljen med zmagovalce, toda do zadnjega naj bi verjel v »nepremagljivo moch nemshkega naroda« (tolazhil naj bi se bil tudi s tem, da mu je v kratkem chasu vladanja vendarle uspelo unichiti evropsko judovstvo).

TISTEGA LEPEGA DNE (Slovenija, 1962; TVS 1 - 10. 7. 2005). Tretji v »top ten«. Slovenska filmska klasika, dramaturshko solidna »zhanrska igrachka«, vsekakor uspelejsha »varianta« starejshega in tematsko (kontekst Primorske z izzivalnim protilashkim prepevanjem Jenkovega “panslovanskega” Adrijanskega morja) sorodnega filma Na svoji zemlji istega rezhiserja (France Shtiglic) in istega avtorja literarne predloge (Ciril Kosmach). Komedijska intonacija je »alibi« za vedro, tako rekoch »vsemu navkljub« idilichno podobo slovenske primorske vasi pod fashistichno Italijo v 30. letih 20. stoletja (chasovna oznaka je ustrezno navedena pred zachetno shpico). Poglavitni igralski pechat filmu daje Bert Sotlar (1921 - 1992), najbolj markantna moshka figura v dosedanji slovenski filmski zgodovini, igralec, ki bi nedvomno zasluzhil shirshi »mednarodni rang« (sicer je snemal tudi s De Santisom, Siodmakom …). Za uvrstitev med »top ten« se zadevni film vendarle zdi malce »prelahek«.

LONDON - SREBRENICA (zachetek julija 2005). »Nakljuchna« sochasnost: na Shkotskem srechanje G8 (+ 5) ali skupine vodilnih drzhav sveta (razprava peshchice bogatih z dodatkom najbolj obljudenih o dvotretjinski svetovni revshchini, o pregretem ozrachju ipd.), ki so v glavnem iz krshchanskega konteksta (zraven ni bila nobena islamska drzhava), alkaidovski atentat na civiliste v Londonu in mednarodna komemoracija ob desetletnici najvechje evropske sramote po drugi svetovni vojni - pokola v Srebrenici. Zveza, ki je ni mogoche spregledati, je vsekakor vsaj v tem, da gre tako ali drugache za problem evropskega muslimanstva, za islam v Evropi (za dolocheno zvrst »postkrshchanstva«, kot je judovstvo oblika »predkrshchanstva«). Po Evanu Kohlmannu, amerishkem strokovnjaku za mednarodni terorizem, je Al Kaida izkoristila vojno v Bosni, da je v prvi polovici 90. let infiltrirala vech tisoch svojih bojevnikov v Evropo z dolgorochnejshim ciljem: s pomochjo »spechih celic« razshiriti svoj boj na ves evro-atlantski prostor (Kohlmann govori o »Afgano-Boshnjakih«) … Tako imenovana teroristichna ali ekstremistichna (za nekatere tudi »fundamentalistichna«, cheprav biti fundamentalist nachelno ne more biti isto kot terorist) smer islama namrech nastopa kot »udarna pest« svetovne revshchine proti neokolonialistichni (judovsko-krshchanski) globalizaciji; pri tem je videti, kot da je »zeleni« verski fanatizem v dolochenem smislu »prevzel vlogo« upehanega rdechega ateizma. V chasu sestanka G8 je ta smer, globalno organizirana v »fantomski« organizaciji Al Kaida, izvedla bombashki napad v Londonu (chetrtek, 7. 7. 2005). Tovrstni atentati na civiliste sistematichno spreminjanjo ves Zahod (z Rusijo vred) v »razshirjeni Izrael«; v Izraelu je namrech zaradi palestinskega samomorilskega asasinizma praktichno zhe vsaka pot v trgovino, sluzhbo ali sholo isto kot »odhod na fronto«; seveda pri tem ni mogoche spregledati, da sorodni atentati v Iraku po pogostosti in po shtevilu zhrtev presegajo ostale, a so v bistvu ravno tako protizahodno usmerjeni, cheprav se dogaja, da npr. umre en amerishki vojak in vech desetin irashkih otrok … Evropa je ob srbskem pokolu muslimanov v okolici Srebrenice ravnala dovolj »simptomalno«, namrech natanko tako kot ob nemshkem unichevanju Judov: naredila se je, da nich ne ve in nich ne more. Oba genocida nista bila nekje v sibirskih tundrah, ampak sredi Evrope. Poanta, poenostavljeno recheno, se ponuja sama po sebi: opravite z njimi, tudi nam niso potrebni. Dejstva so pach zmeraj neusmiljeno zgovorna: ob Srebrenici so pod »blagoslovom OZN« nizozemski vojaki z modrimi cheladami »pogledali stran« (Nizozemska ima procentualno najvech pred nedavnim priseljenih muslimanov v Evropi; velja za izjemno odprto in tolerantno drzhavo, a resnica je seveda »vechplastna«; npr. leta 2002 ubiti nizozemski desnicharski politik Pim Fortuyn je bil proti priseljevanju muslimanov; nov. 2004 je na amsterdamski ulici Arabec ustrelil in »obredno zaklal« s prerezom vratu nizozemskega rezhiserja Thea van Gogha, kritika islamskega fundamentalizma). Zaradi tega »pogleda stran« nekateri v BiH menijo, da bi morali pred sodishche v Haag tudi visoki zahodni politiki, vse do OZN, menda celo angleshki zunanji minister Jack Straw po tajnih kanalih preprichuje politike BiH, naj ne vztrajajo pri obtozhbah zoper Srbijo, ker bi se prek tega odkrila shirsha »evropska ozadja« … Srbskega generala Mladicha, ki je vodil srebrenishki pokol in ki ga zato zahteva haashko (»nizozemsko«) sodishche, zhe deset let skriva srbska vojska v Srbiji; z vidika svojih zashchitnikov je opravil le geostrateshko preventivno operacijo: zlomil je hrbtenico (pobiti so bili najvech mlajshi moshki) vzhodnobosanskemu muslimanstvu, se pravi v Podrinju, kjer se »bih-republika« Srbska prek Drine stika z matichno Srbijo (tako rekoch ob Sokolovich-Andrich-Nobelovem »Mostu na Drini«); s tem naj bi tudi reshil mnoga srbska zhivljenja, ki bi bila ogrozhena, che bi se muslimanstvo v teh krajih uspelo mochneje vojashko-drzhavno organizirati (zhe tako Srbi navajajo ok. 3000 svojih zhrtev, ki da so jih v letih pred Srebrenico pobili muslimani-Boshnjaki pod vodstvom sedanjega haashkega obtozhenca Naserja Oricha; po drugi strani je k tudjman-miloshevichevski »delitvi« BiH svoje prispevala tudi hrvashka stran s pokolom muslimanov v vasi Ahmichi aprila 1993). Spet se je z vso ostrino pokazal strashni primezh, v katerem so bosenskohercegovski muslimani vse od svojega nastanka: ko so bili turshki podaniki, so celo nekateri Turki nanje gledali kot na »naknadne muslimane«, v dolochenem smislu nepristne, ker so bili pred tem kristjani, chetudi v precejshnji meri heretichni, bogomilski, vsekakor niti najmanj vshechni ne katolishki ne pravoslavni cerkvi, so pa bosanski muslimani vechkrat tudi proti Carigradu delovali svojeglavo, »heretichno«. Za islamizacijo so bili, po vsem sodech, zlasti dovzetni »svobodnjaki« bolj ali manj zunaj utrjenih cerkvenih sistemov, she posebno na predhodno katolishkem podrochju BiH in Albanije; po muslimanskih razlagah naj bi bila islamizacija nenasilna, vendar je brez turshke vojashke navzochnosti gotovo ne bi bilo; pripadniki obeh cerkva so imeli islamizirance za »poturice«, za izdajalce vere in naroda, prisklednike turshkega gospostva; islam je namrech nachelno zelo odprt za novince, za odpad od njega pa velja smrtna kazen; kljub temu npr. Turki skrbijo za moldavske Gagauze, ki so iz islama preshli v pravoslavje; albanski pisatelj Ismail Kadare, ki zhivi v Parizu, meni, da je za Albance edina prava evropska mozhnost vrnitev v katolishtvo … Kakorkoli, pred Evropo je nedvomno spet usodni izziv njene skrajne (kolonialne in postkolonialne) avtorefleksije - znova v obliki polmeseca kakor zhe v chasu Mavrov v Shpaniji in Turchije kot velike sile; v obeh primerih so Evropo skushali osvojiti nearabski islamiziranci kot ustanovitelji v nekaterih pogledih bolj demokratichnih drzhav, kot so bile sochasne evropske; pred kratkim je omenil mavrsko Shpanijo kot zgled verske tolerance celo shpanski zunanji minister, predstavnik drzhave, ki je svojo identiteto zgradila na protimavrski rekonkvisti in ki je marca 2004 dozhivela atentat islamskega terorizma v Madridu; po nekaterih sodbah so bili odlochilni za zmago generala Franca (katolichan judovskega porekla) izjemno bojeviti islamski Marochani, pripadniki elitne shpanske »tujske legije«. Nekateri poznavalci, med njimi so tudi muslimani, govorijo o permanentni tisochletni krizi ali dekadenci islama po kratkem, edinstveno silovitem zachetnem zagonu; po letu 1000 in po porazih v Shpaniji naj bi islam reshili le Turki z avtentichno mochjo mlade, svezhe sile … Diplomatski umik »spodrsljaja« v prvi vatikanski sozhalni brzojavki ob eksplozijah v Londonu ta izziv lahko le za trenutek »ublazhi« (v brzojavki je bil atentat oznachen kot »protikrshchansko barbarsko dejanje«, v poznejshih vatikanskih izjavah to »protikrshchanstvo« ni vech omenjano; preiskovalci pa so nekaj dni zatem ugotovili, da so atentatorji nachrtovali dovolj simbolichni eksplozijski »gorechi krizh« okoli postaje podzemnice King’s Cross, tj. Kraljevi krizh - v krshchanstvu je kralj tudi Kristus). Izziv te refleksije je po svoje ilustrativen zlasti v primeru Oriane Fallaci: napisala je najbolj izostrena, naravnost apokaliptichna knjizhna svarila pred nezadrzhno eskalacijo islama (ki je po nekaterih drugih mnenjih v absolutni, povsem brezizhodni krizi), sebe pa je pri tem izrecno oznachila kot ateistko z zavestjo o lastnem krshchanstvu. Vsekakor je treba priznati, da se Fallacijeva v chasu, ko tako rekoch vlada moda neimenovanja dolochenih perechih problemov s pravimi imeni, vsaj ne boji o svojih strahovih govoriti naravnost, cheprav pri tem poenostavljeno in najbrzh tudi konjunkturno celotno svetovno problematiko pokriva s pojmom islama, tega pa s terorizmom.

MAOVA FOTOGRAFA (TVS 1 - 12. 7. 2005). Francoski dokumentarec. Mozh in zhena, kitajska fotografa, ki sta 12 let spremljala Mao Tse-tunga in ga fotografirala. Njuna vnukinja, ki je predstavnica »postkomunistichne« sodobne Kitajske, shtudira ekonomijo v ZDA in ima tako svoja stara starsha kot Maa zgolj za »bolj ali manj zhive legende« … Mao je gotovo zanimiva osebnost: kot vechina drugih velikih voditeljev komunizma osebno ne izvira iz proletarskega okolja; je intelektualec aristokratskega porekla, tudi pesnik (mojster t.i. travne pisave kitajskih pismenk, posebno estetska, a tezhje chitljiva in izbrancem namenjena oblika kaligrafije). Kult Maove osebnosti se danes zhe osipava, zdaj se pojavljajo tudi vse bolj kritichne ugotovitve: t.i. veliki skok, njegov megalomanski »plan« prehoda Kitajske iz pretezhnega kmetijstva v industrializacijo, je povzrochil lakoto, smrtno za okoli 20 milijonov ljudi … Pisatelj Henri Miller je nekje zapisal: »Kitajci so trava sveta …« Na Zahod se res shirijo kot trava, tiho, »neopazno«, vztrajno … Pravijo, da se Mao ni umil vech zadnjih desetletij svojega zhivljenja, cheprav je obenem prakticiral tudi vlogo diktatorskega Don Juana, zlasti z mladoletnicami; kako je s temi anekdotami, ni jasno, a s fotografijami je dokumentirano, da je vse do smrti plaval, torej se je vsaj tedaj okopal v reki …

NA PAPIRNATIH AVIONIH (Slovenija, 1967; TVS 1 - 17. 7. 2005). Chetrti v seriji »top ten«. Zgodnejshe delo rezhiserja Matjazha Klopchicha; njegov modernistichni, »novovalovski« (scenaristichni in rezhiserski) prijem tu she ni modificiran kot v poznejshih filmih (Sedmina, Iskanja, Vdovstvo Karoline Zhashler, Strah), je pa nedvomno razvidna pristna sineastichna senzibilnost, poudarjeno umeshchena v smislu »genius loci« v ambient Ljubljane. Zahteven, ambiciozen pristop k filmskemu fenomenu ni povsem usklajen glede vseh vidikov poglobljene vizualno-poetichne meditacije z zakonitostmi funkcionalnejshe dramaturgije. Nekateri kadri in sekvence uchinkujejo okorno, izgubljeno fragmentirano, poudarjeno estetizirano, skoraj larpulartistichno (asociacije celo na nemi film z vlozhenimi napisi prek vsega ekrana), dialogi pretezhno zvenijo kot recitacije iztrganih (papirnatih) replik, sicer dobri igralci vchasih bolj »pozirajo« kot igrajo. Kljub temu je Shtefka Drolc v vlogi zaskrbljene matere glavne junakinje zlasti v pretezhno monoloshki izpovedi proti koncu filma ustvarila markantno preprichljiv lik z lastno zgodbo. To njeno zgodbo ji v konchni poanti zabrusi hchi, ki jo v znachilni klopchichevski analizi »tipichne« slovenske zhenske igra srbska gostja Snezhana Nikshich; se pravi, film, ki je tako rekoch brez zgodbe (prim. Klopchichev prvenec z modernistichno »programskim« naslovom Zgodba, ki je ni, posnet istega leta, 1967), se koncha z besedo »zgodba« … Vsekakor celoto dolocha »tradicionalna« znachilnost slovenskega filma: shibkost dramske fabule z »nadomestnim« obsesivnim vsiljevanjem »poetichnosti«. V glavnem gledljivo le za posebno sinefilsko afiniteto.

MULHOLLAND DRIVE (ZDA, 2001; TVS 2 - 19. 7. 2005). David Lynch je eden tistih rezhiserjev, s katerimi nobeno srechanje ni odvech; ohranja tudi »vero v Hollywood« v smislu, da od tam vendarle she zmeraj lahko pride kakshen dober, tehtnejshi film, ne le industrijsko shtancanje »blockbusterjev« za najstnike. Ob tem filmu je mogoche rechi »to je to«, se pravi, da je »blizu popolnosti«. Tako rekoch vse je tu. Psiholoshko-socioloshko-dramaturshko tehtna tema z groteskno-trilerskimi ekspresivnimi poudarki: temnolaska in svetlolaska (briljantno preprichljivo ju igrata Laura Harring in Naomi Watts), lezbijski ljubimki, ki se skushata uveljaviti v hollywoodski mafijsko-menedzherski dzhungli za ceno vsakrshne ogrozhenosti in zlochina; izgubljanje identitete in spomina, subverzija klasichne delitve na pozitivno in negativno, spochetka nedolzhna blondinka se izkazhe za kruto ljubosumno in ambiciozno zlochinko. Elegantno tekocha, perfekcionirano profesionalna rezhija, izvrstna, nevsiljivo pritajena, vsakemu detajlu ustrezna glasbena spremljava (soavtor glasbe je tudi rezhiser), razblinjanje resnichnosti pod pritiskom psihofizichnih shokov, »pot usode«, ko realna cesta postaja simbolichna gonja »na zhivljenje in smrt« … Kljub vsemu je mozhnih nekaj pripomb: predvsem je film predolg (redki so pach filmi, pri katerih ni obchutiti, da so preshli »magichno mejo« maksimalne gledalcheve pozornosti, ki je nekako 100 - 120 minut), fabulativna intriga je virtuozno prepletena, vendar proti koncu postaja manj pregledna in zachne uchinkovati preoblozheno. Pri zachetku, ob prihodu junakinje v njeno »mesto sanj«, se prek ekrana razvleche znani megalokacijski napis HOLLYWOOD (z neizrecheno asociacijo na Dantejev pekel: vsak up pustite, vi, ki vstopate), zadnja beseda na koncu filma pa je: SILENCIO (shp. molk; prim. Hamletove zadnje besede: »The rest is silence« - vse drugo je molk).

SHIROKO ZAPRTE OCHI (Eyes Wide Shut; ZDA/VB; 1999; POP TV - 23. 7. 2005). Briljantna ekshibicija »starega machka« Stanleya Kubricka (1928 - 1999), njegov zadnji film, »labodji spev«, ki ne razochara sposhtovalcev njegovega neobsezhnega, a izjemnega opusa; po reklamerskih opisih je bilo sicer od tega filma prichakovati manj, pach nekakshno masmedijsko zakonsko-pornografsko »afero«. Toda po elegantni, profesionalno bezhibni rezhiji, po tehtni »trilerski« fabuli z dotiki realnosti in sanj (Kubrick je scenarij napisal po skoraj »naftalinski« zgodbi Traumnovelle avstrijskega knjizhevnika Arthurja Schnitzlerja iz leta 1925), po psiholoshki intenzivnosti, izvrstnih igralcih, prefinjeni glasbeni spremljavi je soroden Lynchevemu Mulholland Drive. Na prvi pogled uchinkuje precej larpulartistichno, odmaknjeno od nizhin vsakdanjika (glavna junaka sta dobro situiran newyorshki zakonski par, on je zdravnik, imata mladoletno hcherko), razkoshno in izzivalno dekadentno, vendar se pochasi razvije v vse zahtevnejshe in brezobzirnejshe vrtanje po zavestnih in podzavestnih globinah medsebojnih odnosov med spoloma. Sijajna glavna igralca Tom Cruise in Nicole Kidman ter markantna stranska »negativca« Rade Sherbedzhija (Milich) in Sidney Pollack (Victor). Poglavitna vsebinska dragocenost se zdi poanta v negotovosti, ali je bilo Cruisovo shokantno dozhivetje z orgiastichnim plesom v maskah v zlochinski bogatashki druzhbi le morasto sanjska »uprizoritev zhelje« kakor pri njegovi zheni (ime ji je Alice - v chudezhni dezheli?) ali se je resnichno zgodilo ter ali je bila tudi njegova zhena chlanica te druzhbe, ki je (spet le domnevno) z umorom kaznovala neznanko, ker je reshila Cruisa, ko so ga kot »zunajnika« razkrinkali v svojem tajnem krozhku. Znachilen je zadnji dialog v filmu, ko se Cruise in zhena spravljata po umiritvi zakonske krize. On: Chas je, da nehava sanjati. Ona: Za zachetek morava predvsem nekaj storiti. On: Kaj? Ona: Fukati … (Beseda fukati je »ekvivalent« za molk, zadnjo besedo v Lynchevem M. Drive; tukaj je torej mozhna poanta: The rest is fuck …, se pravi, da je zanesljiva le zakonska delitev spolnosti v dvoje, vse ostale psihofizichne ekshibicije so skrajno nevarne pustolovshchine?)

GALIPOLI - PRVI DAN D (Galipoli - The First D-Day; VB - TVS 2 - 23. 7. 2005). Spet sijajen angleshki dokumentarec, tokrat o izkrcanju angleshke vojske leta 1915 v Galipoliju - po zamisli Churchilla, ki je tudi nachrtoval izkrcanje v Normandiji dve desetletji pozneje, le da je bil prvi »projekt«, naperjen zoper Turchijo (med 1. sv. v. na strani Nemchije in A-O), chista katastrofa. Osem mesecev in pol so Anglezhi (z zavezniki iz Avstralije, Nove Zelandije, Francije, Kanade, Indije) zaman poskushali zavzeti z ogromnimi bunkerji posejani polotok; padlih 44.000 na angleshki strani in 86.000 na turshki. Na spomeniku, ki so ga vsem padlim postavili Turki, so znamenite Atatürkove besede, da so tudi tujci, ki so izgubili zhivljenje v turshki dezheli, postali »nashi sinovi« … Poleg izjemnega dokumentarnega gradiva iz chasa vojne so uchinkoviti tudi prepleti s sodobnim dogajanjem, ko se potomci vechinoma padlih vojakov udelezhujejo spominskih srechanj na kraju bojev. Npr. izredna epizoda o spominu nechaka na strica, ki se je kot petnajstleten prostovoljec udelezhil izkrcanja in padel; potomec se chudi, kakshni so bili ti predniki, kako drugachen je bil tisti chas, da se je tak otrok sam javil v vojsko, zhrtvujoch svoje komaj zacheto zhivljenje. (Danashnjim »generacijam miru« se to zdi tezhko razumljivo, a dejstvo je, da v ozadju ni shlo le preprosto za zapeljanost s ceneno imperialno propagando, ker samo to v zadnji konsekvenci ne bi zadostovalo za resnichno akcijo, che v »globinah nezavednega« ne bi koreninila tudi avtentichna bivanjska volja do mochi nekega samozavestnega etnichnega kolektiva in njegove tako ali drugache ogrozhene identitetne velichine …)

RDECHE KLASJE (Slovenija, 1970; TVS 1 - 24. 7. 2005). Peti v ciklu »top ten« ob 100-letnici slovenskega filma. Nedvomna filmska klasika, posneta po romanu Na kmetih (1954; brezbarven naslov, kot bi izshel v 19. stol.) Ivana Potrcha, ki je tudi zhe klasichno delo slovenske literature. Pod veshcho, zanesljivo roko Zhivojina Pavlovicha (1933 - 1998), srbskega pisatelja, diplomiranega slikarja in verjetno najpomembnejshega filmskega rezhiserja s podrochja nekdanje Jugoslavije, so odlichni slovenski igralci (Majda Potokar, Jozhe Zupan, Arnold Tovornik …) s hrvashkim Radetom Sherbedzhijo na chelu v izrazito profiliranih likih upodobili znachilni chas po drugi svetovni vojni na shtajerskem podezhelju (uvajanje komunizma po ruskem zgledu). Pavlovich je kot scenarist glede na roman znatno spremenil glavnega junaka Juzhka; v romanu je dvajsetleten domachin, ki zadavi sosedovo zheno, s katero ljubimka kakor tudi z njeno starejsho hcherjo, mlajsha je she premlada. Nekateri menijo, da je dal Pavlovich priredbi Potrchevega romana (nagrada za scenarij na festivalu v Berlinu 1971), zhe v naslovu poudarjeni z bioloshko-ideoloshko rdecho barvo, svoj pechat, ki naj ne bi bil pristno slovenski. O tem bi bilo mogoche razpravljati, a seveda brezplodno, v stilu: kaj bi s tem naredil kakshen slovenski rezhiser ipd. Film je vsekakor brez kakrshnekoli »odvechne« lirichne in (kvazi)modernistichne stilizacije, ki je znachilna za mnoge slovenske filme - trd, naturalistichno surov, udaren pogled mojstra jugoslovanskega »chrnega vala« (s t. i. estetiko grdega) na trd in surov chas v trdem in surovem kmechkem okolju (naturalizem nikakor ni povsem tuj Potrchevi in sploh slovenski literaturi s shtajerskim kontekstom). Dejstvo je, da je profesionalno soliden v vsakem pogledu, da mu chas nichesar ne odvzema, da je vedno znova enako gledljiv in preprichljiv. Nekateri prizori so po svoji drzni neposrednosti zhe kar legendarni, zlasti npr. razgaljeni preshushtnishki seks na senu s hkratno smrtjo starega gospodarja, ki oblezhi v dezhju; prizor celo udelezhenega glavnega junaka, prishleka (po naglasu sodech, iz druge tedanje jugorepublike - YUzhek?), partizana in »politichnega porivacha« (zhensk in kmetov v zadrugo) Juzhka - Sherbedzhijo prisili na bruhanje. Mimogrede se ob tej prilozhnosti ponuja zanimiva primerjava Sherbedzhije, v svetu najbolj uveljavljenega igralca s podrochja exYU, kot »slovenskega« in tri desetletja pozneje kot »amerishkega« igralca (s slovenskim drzhavljanstvom) v Kubrickovih Shiroko zaprtih ocheh, dan prej predvajanih na POP TV (obakrat je ustvaril markanten lik, cheprav v drugem primeru le v stranski vlogi, obakrat pa tudi govori z opaznim tujim naglasom). Prevladujochi naturalizem Rdechega klasja se na koncu zakljuchi z literarno lirsko »kompenzacijo«: citat iz Rilkeja »Smrt je velika, mi smo njeni, smejochih se ust« pospremi poetichno vizijo »plovbe v svobodo«, v katero se zazre skozi reshetke zaradi umora izzivalca aretirani Juzhek; tako tudi naslov dobi dodatno simbolichno razsezhnost.

HALSHTAT (TVS 1 - 27. 7. 2005). Drama Draga Jancharja v izvedbi SSG Trst. Rezhija gledalishke predstave Boris Kobal, tv priredbe Janez Drozg. Pomembna tema (kosti - ostanki davnine ali nedavnih mnozhichnih pobojev), inventivna, kompleksna vsebinska konstrukcija, korektna rezhija in dobri igralci ochitno ne zadostujejo za mochnejsho, preprichljivo dramo. Intelektualistichno-rokovnjashka kombinacija z nekaterimi stereotipnimi prijemi v opletanju s kostmi ne »zagrabi« v pristnejshem dramskem smislu. Tv priredba povsem odvisna od teatrskega »izvirnika«. Bolj ali manj entropichno in zato tezhe gledljivo.

CVETJE V JESENI (Slovenija, 1973; TVS 1 - 31. 7. 2005). Shesti naslov v »top ten«. Kakor Pavlovichevo Rdeche klasje je tudi Cvetje v jeseni rezhiserja Matjazha Klopchicha zhe filmska klasika po klasichnem literarnem delu (po povesti Ivana Tavcharja scenarij Mitja Mejak). Cvetje je pravzaprav razmeroma azhurna sochasna opozicija Klasju. Che prvi zhe z naslovom uchinkuje »ideoloshko« in poletno agresivno ter je s prekmursko-panonsko tematiko nekoliko obrobno odmaknjen, s tujim rezhiserjem in s tujo glavno igralsko inkarnacijo povrh, pa drugi v naslovu nakazuje melanholichno poetichno kombinacijo med prehodnima letnima chasoma, umeshcheno v osrednje, tako rekoch tipichno (»esencialno«, klasichno) slovensko gorenjsko-podalpsko okolje. Torej »idealen«, absolutno slovenski film, she njegova ljubezenska zgodba je »nacionalromantichno svetobolna«, nesrechna, tragichna, neizpolnjena, glavni junakinji - Presechnikovi Meti (ki ni zdravo, temvech bolno kmechko dekle v upodobitvi ochitno ne vech najstnishke Milene Zupanchich) »od sreche« odpove srce, njen priletni snubec, dohtar - mestni shkric (markanten lik Poldeta Bibicha, nich manj markanten ni Bert Sotlar kot Metin oche, trden kmechki gospodar), pa ostane »suha veja« in poslej le she obiskuje njen grob … Klopchich, znan kot esteticist in modernistichen poet Ljubljane, se je izvrstno ujel s temo in ustrezno prisluhnil podezhelski bivanjsko-razpolozhenjski specifiki. Ustvaril je preprost, preprichljiv, shiroko gledljiv in »zmeraj svezh« (pravi evergreen) film z zanesljivim profesionalnim pristopom brez modernistichnih »ekshibicij« (pregledna zgodba, ki »vendarle je« - prim. Klopchichev prvenec Zgodba, ki je ni, 1967). Ne presenecha, da je to za mnoge najboljshi, tako rekoch legendarni slovenski film. Cheprav, kot je v slovenskem filmu pach bolj ali manj obichajno, ne premore intenzivnejshe dramatichne intrige in na trenutke tudi malce okorno ali poudarjeno lirichno »zastaja«, te poteze tukaj niso posebno moteche, saj se v glavnem dobro odmerjeno zlivajo v usklajeno celoto. Che morda ne gre ravno za »najboljshi« slovenski film, pa mu je mesto med »top ten«, po vsem sodech, trajno zagotovljeno.

UMAZANI HARRY (Dirty Harry; ZDA, 1971; TVS 1 - 31. 7. 2005). Absolutna klasika akcijske kriminalke pod profesionalno mojstrsko roko rezhiserja Dona Siegla. V osnovi preprosto funkcionalna dramaturshka zgradba, dramatichnost je pretezhno zunanja, preganjashko operativna in »udarna«, tudi z marsikakshnim zhe stereotipnim prijemom (svojeglavi okrutni policaj - igra ga Clint Eastwood, kot »angel mashchevanja« machistichno-terminatorsko opletajoch z magnumom, ki »odpihne butico«). She zmeraj dokaj gledljivo, chetudi v glavnem nezanimivo.

PIRAMIDE, MUMIJE IN GROBNICE (ZDA, 2002; TVS 2 - 1. 8. 2005). Tretji (zadnji) del amerishke dokuserije o piramidah, ki so povsod po svetu sakralno-grobni objekti. Svojevrsten rekord v »fascinantnosti« imajo predkolumbovski graditelji piramid v Srednji in Juzhni Ameriki: Azteki, Maji in ljudstvo Moche v Peruju - pri vseh so piramide povezane s skrajno, komaj doumljivo, pravzaprav obsesivno, histerichno-sarkastichno okrutnimi obredi zhrtvovanja ljudi bogovom, ki se morajo napiti krvi, da lahko vzdrzhujejo zhivljenje in svet. Ochitno so ti t. i. Indijanci jemali elementarno in absolutno zares eksistencialno spoznanje, da je zhivljenje krvnishko pogojeno in prepleteno s smrtjo; njihovo verstvo je bilo dobesedno zverstvo, pri obredju zhrtvovanja se niso zadovoljevali le s simboliko in metaforiko (kot druga verstva; npr. abstrahirano simbolichni »kanibalizem« v krshchanstvu). Neki podatek govori, da so Azteki nekoch v shtirih dneh zhrtvovali (ekscizija src) 20.000 vojnih ujetnikov; veljava azteshkega vojshchaka se je merila s shtevilom ujetnikov, ki jih je ujel za zhrtvovanje, namen vojn je bil le nabiranje obrednih zhrtev (»konchni rezultati« civiliziranih vojn seveda niso nich manj »uchinkoviti«); po obredih se je na tisoche in tisoche piramidasto zlozhenih, skozi luknje v senceh na drogove nanizanih lobanj »vzgojno« sushilo na soncu. V filmu ni omenjeno, da so bili ti indijanski mnozhichni pomori povezani s kanibalizmom; prebivalcem Srednje Amerike naj bi zaradi povsem enostranskega gospodarstva (v glavnem le gojenje koruze) brez zhivinoreje primanjkovalo beljakovin …

KLEMENTOV PADEC (Slovenija, 1988; TVS 2 - 2. 8. 2005). Drama Draga Jancharja v rezhiji Janeza Pipana; tv priredba predstave MGL. Pomembna tema: legendarni Klement Jug, primorski filozof in planinec (cheprav Primorec, ni maral morja, le v planinah je videl topos za kalitev svojega in slovenskega nacionalnega znachaja) z nichejanskim vplivom na generacijo iz Italije izgnanih Primorcev po prvi svetovni vojni, mnogi med njimi so izvedli resnichno izjemne vzpone na razlichnih podrochjih (znanost, literatura, likovna umetnost, politichno-vojashke funkcije: Bartol, Ocvirk, Pirjevec, Kosmach, Chermelj, Pilon itd.) … Drama v zachetku ne steche najbolje, uchinkuje dokaj izumetnicheno (citatne »filozofske« raprave in prepiri), pozneje se razmerja razrasejo (tudi radikalno soochenje med spoloma) in postanejo razvidnejsha ter vse bolj preprichljiva kljub precejshnjim stilizacijam v rezhiji. V celoti tehtna gledalishka stvaritev, z zanimivo oblikovanim glavnim likom, ki ga je odigral Janez Shkof.

SAGA O FORSYTIH (TVS 2 - 6. 8. 2005). Prvi od desetih delov angleshke nadaljevanke, po 35 letih nova tv priredba znamenitega Galsworthyjevega »romana reke« o angleshkem meshchanstvu na prelomu 19.-20. stol. (pisatelj je zhivel enako shtevilo let na vsaki strani tega preloma: 1867 - 1933; leto dni pred smrtjo nobelovec; velja za nekakshnega »tipichno angleshkega« satirichno-sentimentalnega naturalista). S prvo priredbo Sage se je kot producent literarnih serij uveljavil BBC, z novo briljira angleshka producentska hisha z »romantichno« neangleshkim (esencialno panevropskim?) imenom Granada. Tradicionalno tekocha, pregledna fabulistika z realistichno profiliranimi liki. Parada profesionalnega perfekcionizma v vsakem pogledu in v vsakem detajlu, zanesljivo odmerjeni in absolutno elegantni populizem najvishjega ranga, spricho katerega je kritika tako rekoch »brezpredmetna«, saj ji ne preostane drugega, kot da po nekaj epizodah tovrstne producentsko-rezhijsko-igralske tv parade ugotovi, da tudi najbolj briljantno biografsko pletenichenje na trenutke lahko razblinja gledalchevo pozornost vse do nevarne blizhine dolgochasja.

NASVIDENJE V NASLEDNJI VOJNI (Slovenija / Jugoslavija, 1980; TVS 1 - 7. 8. 2005). Sedmi v slovenskem »top ten«. Po romanu Vitomila Zupana Menuet za kitaro rezhiral srbski pisatelj in rezhiser Zhivojin Pavlovich. Vsekakor nadvse korektno filmsko delo, kritichna podoba partizanstva, posneta ravno v letu Titove smrti, z naslovom, ki je danes povsem razvidna chrnovalovsko chrnohumorna prerokba (prvo predvajanje v ljubljanskem kinu Komuna je delovalo dokaj shokantno). Pavlovicheva markantna avtorska identiteta: »hudichevost« in sanjskost filma na podlagi svojevrstnega (»tipichno slovanskega«?) mrachno simbolichnega naturalizma. »Demonichnost« ozhivljenih slik in mnogih zhe mrtvih nastopajochih, najbolj sanjski so kadri v upochasnjenem gibanju, teh je v filmu vech, se sistematichno ponavljajo ob uchinkoviti glasbeni spremljavi, film tudi sicer v celoti obvladuje pochasen, mrakobno tezhak, makabrichen ritem. Ustrezno je okvirno shpansko ozadje z asociacijami na shpansko drzhavljansko vojno: elementi drzhavljnske vojne v YU med drugo svetovno vojno in tudi pozneje, med njenim razpadom. Kakshen naturalistichni poudarek se zdi tudi odvech, saj v dramaturshkem smislu ne prispeva nichesar, deluje le kot manj okusna »finta« (npr. umivanje penisa po aktu); tudi najbolj radikalen »naturalizem« (morda celo pri dokumentarcu) je v filmu pach le alegorichna (in »simbolichna«) prispodoba. Zanimivo, da ob navajanju glavnih igralcev slovenski mediji (tudi Delo-Vikend v programu) dosledno izpushchajo Milana Puzicha v vlogi postaranega partizana Berka, medtem ko je njegov nemshki partner Christian Blech zmeraj omenjen; to se ne zdi korektno, saj je Puzich nadvse solidno opravil svojo dovolj pomembno vlogo. Vprashanje, koliko je film s tujim, gostujochim rezhiserjem, formiranim skozi izkushnje nekega »drugega konteksta«, cheprav v okviru tedanje skupne drzhave, radikalno vzeto, res »avtentichno slovenski«, pa bo verjetno zmeraj odprto in bo pri takem filmu omogochalo njegovo postavitev ne v etnoshovinistichni, temvech v dolochen fenomenoloshki »oklepaj«.

AVGUST - GROBAR IN MIROVNIK (Nemchija, 2004; TVS 2 - 5. 8. 2005). Soliden nemshki dokumentarec o markantnem rimskem vladarju (Nemci so si do leta 1806 lastili naslov: Sveto rimsko cesarstvo nemshkega naroda). Nakazuje se psiholoshko zanimiv lik »vzorchnega«, temeljno latinsko-zahodno-evropskega »razsvetljenega absolutista«, cesarja-imperatorja, ki mu nich oblastnishkega ni tuje, in hkrati pobozhnega, epohalnega mecena kulture, menda telesno shibkega, a vladajochega shtiri desetletja in za tiste chase kar metuzalemsko dolgozhivega. Skromen podezhelski plemich v daljnem sorodstvu z Julijem Cezarjem, ki ga je posinovil; na tej osnovi je Oktavijan, pri 35 letih po senatu imenovan Augustus (Vzvisheni), mitologiziral svoje poreklo do bozhanskih razsezhnosti. Poglavitni »veliki met« se zdi, ko je kot sovladar v triumviratu (vladal je le v zahodnem delu cesarstva) premagal Antonija, vladarja vzhodnega dela (Lepid kot tretji je sam odstopil), in postal monarh v »idealno west-eastovsko« zdruzheni evropsko-azijsko-afrishki drzhavi. Bil je tudi cenzor, tj. skrbnik nad javno moralo podanikov; v literarno zgodovino »se je vpisal« zlasti kot neizprosni kaznovalec »dolgojezichnega« pesnika Ovida z dosmrtnim izgonom na »drakulsko« obalo Chrnega morja.

SPLAV MEDUZE (Slovenija, 1980; TVS 1 - 14. 8. 2005). Osmi v slovenskem »top ten«. Rezhija Karpo Godina (po scenariju Stojana Vuchichevicha). Na asociativno-metaforichnem ozadju Géricaultove slike Brodolomci s fregate Meduza (1819), ki pomeni zachetek romantizma v francoskem slikarstvu, je prikazano potovanje skupine avatgardistichnih (»novoromantichnih«?) umetnikov po vojvodinski provinci v Jugoslaviji 30. let 20. stoletja. Ti umetniki so brodolomci z ladje Jugoslavije ali sploh s »Slavije«? (V filmu je omenjena boljshevishka revolucija; Géricault je tudi avtor slike z naslovom Slovani krotijo konja.) Film je niz precej fragmentarnih »zhanrskih« sekvenc v pochasnem, makabrichnem ritmu z grotesknimi poudarki. Odsotnost kompleksnejshe dramske fabule in obdelave medosebnih razmerij podpira vtis, da gre tako rekoch bolj za pripravljeno gradivo za neki mozhni film kot za njegovo dorecheno realizacijo. Ko film sezhe v chas po 1945 v socializem in v zavod za slepo mladino, postane dodatno zanimiv, a nakazane »mozhnosti« zapravi s pojasnilom o usodi junakinje z glasom naratorke v offu. V glavnem gledljivo le s posebno cinefilsko afiniteto, katere dobrshna doza je potrebna tudi za njegovo uvrstitev med »top ten«.

SLADKO SANJAJ (Oneira glyka; Grchija, 2002; TVS 2 - 15. 8. 2005). Grshki film je redek gost, zato je presenechenje ob tem, ki ga je rezhiral Pantelis Pagoulatos, toliko vechje. Neoporechna profesionalnost v vsakem pogledu. Dobro zastavljena zgodba iz sodobne Grchije (staro ljubosumje, znova ozhivljeno med obiskom prijatelja iz Amerike), zanesljiva, cheprav »neopazna« rezhija z avtentichnimi (juzhnjashkimi) dramatichnimi poudarki, izvrstni, v vsakem detajlu preprichljivi igralci. Skratka: grshki zadetek v polno.

HIROSHIMA (BBC, 2005; TVS 1 - 9. 8. in 16. 8. 2005). Dvodelni angleshki dokumentarec, kombiniran z igranimi »ilustracijami«, ob 60-letnici edine neposredne uporabe atomskega orozhja doslej. Kljub poudarku na trpljenju »nich krivih« civilistov dovolj informativno glede bistvenih dejstev, zgoshchenih v vprashanju: je bilo nujno, neizogibno vrechi atomski bombi na Japonsko? Na koncu filma Japonec odgovarja: Japonska tedaj ni imela vech niti hrane za svoje ljudi, taka drzhava se ne more vech vojskovati, amerishkim znanstvenikom je shlo predvsem za izrabo edinstvene prilozhnosti za atomski poskus na zhivih ljudeh. Odgovor Americhana: Japonci so bili z ultimatom opozorjeni, da jih chaka strashno unichenje, pa niso pristali na brezpogojno predajo niti po bombi na Hiroshimo, zato je sledila druga na Nagasaki. Kakorkoli, dejstvo je, da je bil japonski militarizem dobesedno prelomljen chez koleno, vrsti vodilnih japonskih »mistichnih« militaristov pa je preostal le harakiri.

KAZNILNICA ODRESHITVE TV (The Shawshank Redemption, ZDA, 1994; POP TV – 29. 10. 2005). Po kratki zgodbi Stephena Kinga. Rezhija Frank Darabont, z velikima zvezdnishkima igralcema Timom Robbinsom in temnopoltim Morganom Freemanom. (slednji je tudi pripovedovalec v offu, to pa kot zmeraj v filmu vsiljuje »literarnost«), ki predstavita nekoliko idealizirano prijateljstvo med belim in chrnim zapornikom. Profesionalno solidno, po svoje zanimivo, vendar se zgodba zdi nekoliko poenostavljena, v nekaterih pogledih afektirana, zlasti glede ostre delitve med pozitivnimi zaporniki in negativnim osebjem jetnishnice. Filmu ne bi shkodilo, che bi bil krajshi.

DRNOVSHEK (konec okt 2005). Medijsko odmevna izjava, da je za Kosovo najbolj primerna reshitev - samostojnost. Problematichno: Drnovshek je bil dotlej znan kot izredno pretehtan intelektualec, chemu taka ostra, povsem nediplomatska izjava, ki je razburila Srbe do te mere, da so mu »prepovedali« obisk v Beogradu? Nekateri menijo, da je ravnal nepremishljeno, vendar se to zdi za tako izkushenega politika manj verjetno, najbrzh je zadaj tehtnejshi razlog. Je pa svojevrstno »prilivanje olja« na balkanske razmere, ne reshevanje: Srbi so zhe pred chasom napovedali, da bodo v primeru neodvisnega Kosova razglasili prikljuchitev bosanske Republike Srbske k matichni Srbiji (pokazalo bi se, da je bilo zato tako pomembno za Miloshevicha, da v daytonskem sporazumu uveljavi drzhavotvorni termin »Republika Srbija« za etnichno podrochje Srbov v BiH), po analogiji bi lahko Hrvati nato razglasili prikljuchitev t.i. Herceg-Bosne k Hrvashki, morda pa bi muslimani BiH lahko razglasili »samostojnost« ali prikljuchitev k hipotetichnem »kalifatu« ali morda k Turchiji kot eksteritorialni podaljshek njenega evropskega dela? Dejstvo je, da se je treba strinjati z mnenjem turshkega premiera Erdogana, da bi bila neodvisnost Kosova nekaj povsem novega: vse nove drzhave na podrochju jugopotresnega ozemlja so namrech nastale na podlagi nekega predhodnega drzhavopravnega temelja vsaj kot republike nekdanje federacije. Kosovo ni bilo republika (bil pa je glavni cilj albanskega nacionalizma, da bi Kosovo postalo republika she v SFRJ, s tem bi bila razbita ravnotezhna simetrija, na kateri je stala SFRJ: tri republike zahodno od Drine, tri republike vzhodno od nje; ravnotezhje se je zachelo majati tudi s srbskim memorandumom, ki naj bi zdruzhil vse Srbe v eno republiko, kakor je Tudjman nachrtoval »likvidacijo« BiH z dolocheno »odebelitvijo« hrvashkega kifeljca), bilo je le avtonomna regija znotraj srbske republike, se pravi, da bi prvich postala neka regija samostojna drzhava. S tem bi se pokazala mozhnost za odpiranje Pandorine skrinjice: vse regije v Evropi s temi aspiracijami bi lahko sledile temu zgledu, tudi npr. Istra (za zachetek, pozneje prikljuchitev k Veliki Italiji, kot naj bi bilo Kosovo le uvod v prikljuchitev k Veliki Albaniji, Kosovo in zah. Makedonijo so Italijani med 2. svet. v. prikljuchili k »svoji« Albaniji). Ko bo Kosovo drzhava, kdo bo tu po klasichni evropski logiki drzhavnopravna nacija, nosilka drzhavnega prava – vechinski Albanci, manjshinski Srbi? Se bo drzhava definirala dvonacionalno, kot so Srbi zahtevali za Republiko Hrvashko pred »Nevihto«? So Srbi na Kosovu preshibki, da bi kaj takega uresnichili? Se bo »nova nacija« kot glavni nosilec drzhavotvornosti imenovala – Kosovarji?

PRVINSKI NAGON (Basic Instinct; ZDA, 1992; Pop TV - 6. 12. 2005). Zhe legendaren psihotriler rezhiserja Paula Verhoevena. Ne brez modne neofeministichne afektacije, vendar trdno rezhiran, z izvrstnimi igralci: Sharon Stone kot pisateljica in fatalka, Michael Douglas kot s to »Dulcinejo« obsedeni »donkihotski« policaj in George Dzundza kot njegov »sanchopansovski« kolega. Pisateljica kriminalk hoche biti skrajno preprichljiva, to je edino zagotovilo za uspeshno pisanje, zato se poigrava z lastnimi izvedbami umorov … Zmeraj gledljivo, schasoma razkriva dodatne razsezhnosti svojevrstne briljance.

KO JAGENJCHKI UMOLKNEJO (The Silence of the Lambs; ZDA, 1990; Pop TV - 7. 12. 2005). Rezhija Jonathana Demma je tekocha in zanesljiva, igra para Jodie Foster kot policajke in Anthonyja Hopkinsa kot demonichno zlochinskega psihiatra Hannibala Lecterja (kanibalski uchitelj?) je fenomenalna. Vsak po svoje v medsebojnem intelektualnem izzivu predstavljata dve obliki amerishke obsesije s poklicnim perfekcionizmom – psihiater po znanem izreku, da je res dober psihiater sam zrel za psihiatra (najboljshi policaj je pa tudi vechkrat na robu »vzornosti«). Konec se zdi problematichen: Hannibal izgine na prostosti (odprto za »nadaljevanja«, ki pa so – podobno kot v primeru Prvinskega nagona – zunaj resnejshe relevance).

TRDINOV RAVS (Slovenija 2005; TVS 2 – 17. 12. 2005). Dokumentarno-igrani film po scenariju in v rezhiji Filipa Robarja Dorina. Ob 175-letnici rojstva in 100-letnici smrti Janeza Trdine, utemeljitelja slovenske proze in etnologije, cheprav je bil formalno zgodovinar in geograf. Svetovljansko izobrazheni Mengshan je prishel v tedaj »povsem nemshko« Novo mesto. Fenomen – danes ga odkrivajo kot pomembnega pisatelja, she vech, zdi se, da je sploh najpomembnejshi slovenski pisatelj v 19. stoletju, jezikovno in stilsko briljanten, s svojevrstnimi bajkami nekak zachetnik avtohtonega »magichnega realizma«. Pisal je, za tiste chase drzno odkrito, po svoje pa she danes problematichno, o vseh vidikih zhivljenja Dolenjcev, tudi o spolnosti (nekateri menijo, da je pretiraval, le metaforiziral lastne »spolne probleme« ponesrechenega zhenina). Film je zanimivo zasnovan kot mozhen preplet sedanjosti in preteklosti, realnosti in fantastichne imagnacije, toda ta kombinacija je tu brez preprichljivega poetichnega naboja, razvlecheno in s ponavljanji; mestoma se zdi, kot da je zhe konec, pa se znova zachno monoloshki komentarji …

BOZHICHNI PRAZNIK (I´ll Be Home for Christmas, ZDA, 1997; POP TV – 24. 12. 2005). Nepomemben, v celoti nevzdrzhno negledljiv »praznichno aktualen« film, narejen za TV, vreden omembe le zaradi navzochnosti enega samega velikega imena – Jack Palance. V tem filmu je star blizu 80 (rojen 1919 v Pennsylvaniji, ruskega porekla) in she zmeraj avtentichno markanten. Osvezhitev spomina na morda najbolj fascinantnega »divjega grdavsha« v zgodovini Hollywooda, nepozabnega zhe iz Kazanovega izvrstnega filma noir Panika na ulicah (1950); potem kot revolverash Wilson v znamenitem vesternu Shane (1953); igral pa je tudi Drakulo in Fidela Castra.

PRINCESA MONONOKE (Mononoke hime; Japonska, 1997; TVS 2 – 31. 12. 2005). Rezhiral danes najbolj znani japonski avtor animiranih filmov Hayao Miyazaki; eden od njegovih monumentalnih risanih celovechercev. Ob vsem sposhtovanju tehnichne briljance ni mogoche mimo ugotovitve, da je problem ravno zgodba, ki je celo za odraslega gledalca tezhko pregledna, razdrobljena v mehanichni nenehni pogonski aktivizem. Ni jasno, kaj imajo otroci, che je risanka nacheloma pach namenjena otrokom, od tega tekanja sem ter tja med razlichnimi gozdnimi bitji na eni strani in obichajnimi, do narave polashchevalnimi ljudmi na drugi.

ODISEJA 2001 (2001: A Space Odyssey; ZDA, 1968; TVS 2 – 31. 12. 2005). Nobena prilozhnost za ogled tega »kultnega filma« se ne zdi odvech, cheprav ne more nadomestiti kinematografskega velikega ekrana, ki je pri tej monumentalni stvaritvi she zlasti pomemben. Eden od kakshnega ducata pravih megahitov v prvem stoletju filmske zgodovine, cheprav obstajajo tudi precej posmehljive kritichne pripombe, chesh da so nekateri tehnoloshki in idejni elementi tega filma bedasti, da je sploh precenjen ipd. Kljub kakrshnim koli pridrzhkom nedvomno ostaja dejstvo z monumentalno eleganco organizirane celote in izviren prispevek v ZF zhanr s tridelnim pregledom shtirih milijonov let zgodovine zemeljskega chloveshtva ob odlochilni navzochnosti skrivnostnega »chrnega monolita« (prim. sveti »chrni kamen« v islamskem svetishchu Kaaba v Meki), izdelka zunajzemeljske inteligence; kadarkoli se chloveshka roka dotakne tega monolita, se zgodi usoden preskok v razvoju chloveshkega uma, rachunalnik, ki vodi vesoljsko ladjo, pa pod njegovim vplivom zachne »delati po svoje«, se pravi ne vech mehanichno strojno, ampak po chloveshko, ter skusha prevzeti popolno oblast nad posadko. Scenarij po romanu Arthurja Clarka sta napisala avtor in Stanley Kubrick, slednji je tudi rezhiral. Cheprav je od nastanka filma skoraj pol stoletja in cheprav se je marsikaj spremenilo v tehnologiji ter je tudi zhe minilo v naslovu dolocheno leto novega tisochletja, film ne deluje zastarelo. Morda najbolj slaven montazhni asociativni rez v zgodovini filma: zhivalska kost, ki jo prachlovek vrzhe v zrak kot svoje novoodkrito orodje in orozhje, se spremeni v vesoljsko ladjo, kot vrhunec tehnologije drsecho skoz vesoljski prostor. Elegantna rezhija, inventivno opremljena s citati iz glasbene klasike ob postopnem, pochasnem nalaganju sekvenc in stopnjevanju avtentichne dramatichne napetosti konchnega spopada enega samega prezhivelega chloveka kot chlana odprave na Jupiter z rachunalnikom, ki se mu je zachela svitati lastna umska identiteta pod vplivom nedoumljivo skrivnostnega chrnega momolita, ochitno izdelka neznane inteligence iz vesolja, ki usmerja razvoj inteligence zemeljskega chloveshtva. Potem ko premaga rachunalnik, chlovek ostane sam v vesoljski ladji kot v zacharanem gradu »brez oken in vrat«, v sterilnem kvaziklasicistichnem slogu, ter se na vsakem koraku soocha le she sam s sabo v razlichnih chasovnih perspektivah, dokler se iz smrti ne preobrazi v novo rojstvo. Zadnje daljave vesolja so morda le she psihichna prostranstva potovanja vase, zunanje vesolje skozi halucinacijski spektralni vihar preide v notranjo kozmichnost; magichna upomenjenost kozmosa se razkrije v neskonchni meditaciji skozi spiralne kroge umiranja in rojevanja. Roman in film vsekakor sodita med razmeroma redke primere, ki vzdrzhujejo digniteto ZF zhanra in »metaforichno« spodbujajo k radikalnim razmislekom o usodi chloveshke civilizacije.