Revija SRP 77/78

Flavio Ermini

 

 

BESEDE V CHASU POEZIJE

 

(iz cikla)

 

 

Mi se nahajamo, hochesh nochesh, sredi nekega sveta in smo obdani z njegovim oblim ovojem. Na nebu vidimo zdaj za osem minut zhe preteklo sonce. Tik zraven njega in istochasno se zaziramo v zvezdo iz she bolj oddaljene preteklosti, tisoch in milijone let. Na nebu je polno svetlih pik. Pred nashimi ochmi se odigrava nebesna predstava razlichnih preteklosti, ki so postavljene vse druga zraven druge na isti vidni povrshini in se kazhejo nashim ochem, kot da so isto-chasno navzoche.

Imre Toth

 

 

 

 NARAVA SPOZNANJA

 zemlja vechera je vedno zemlja, ki omejuje novorojenchka na vsaki strani nezmotljive pra-vichnosti spanca

pochasi se razprejo prsti na vsa-kem pramenu svetlobe, ki se prikazhe – manj vidna je zvezdna povrshina, na kateri lezhi listje in sama zemlja

- zaradi njene rasti med breznom in prijetnostjo stvari je preteklost, ki nastaja na na-sprotni strani nebes, polna bitij in zemlje

kje je svet, ki mu grozi konec, kdor zhivi, pred materjo skriva perutnice – poleg praz-nega upanja nich drugega ne ponuja zhivljenje, razen inercije dihanja na zemlji

rojstvo je v bistvu vzgib proti vishku bolechine – vchasih se cvetenje zgodi med luchmi in kamenjem, ne da bi se celo izognilo nastanku neprecenljive shkode

tako na zemlji kot na nebu si vza-me krik, kar mu pach pristaja znotraj ust – na isti strani telesa se sesede v pepel del krvi

che se malo telo ponovno prika-zhe v budnosti, ga pri njegovem gibanju ovirajo zvezde, saj je vsaka od njih nagnjena, da se obracha proti zatonu

eno in isto je snov z vsebino zra-ka in perutnicami, ki v temi nenadoma prihiti od vse-povsod

le za korak dalech od stvari, ki se oblikujejo, s tezhavo pride do besede, kdor ni v skladu s chasom –

- zemlja je jezik in vecher

 

 

TOTEM, KI PADE

chisto v notranjost nicha se sklo-ni chlovek, da se skrije sinu, ki ga oznachi in se plazi med zheblji, ko prinasha trnje in med –

trni so primerni za telo in kosti chloveka, ki umira, ali slina in ostre dlake, ki se naberejo v ostanku prostora, ki je namenjeno dihanju –

nima konca dih, ki se iz znakov in razdelitev vzdigne, da pade vsakokrat tja, kjer se skriva, kdor pishe in pishe le o sebi – to, chesar trpljenje ne predvideva, je pomanjkanje, ki vodi vselej k zhivljenju

nepokopana ostanejo telesa, ki jih oche zapusti drugega na drugem v edinem prepadu –

beseda je vrnjena misli, njej v var-stvo pa se izrocha bitje, ki je vsestransko neprikladno

hvaljen bodi z gospodom ukriv-ljeni kljun totema, ki ga nebogljenec pusti pasti v travo in ga nebu daruje in pade – nich drugache se ne spo-chne misel v obotavljivem ochetovem glasu –

nazadnje umre vsak chlovek s pomochjo mnogih drugih bitij v vsaki od teh sprememb

 

 

MESTO, KI SE VZPENJA

 med svojo shiritvijo proti vsaki meji se svetloba, ki se spushcha z neba, zdruzhi s kalno svetlobo zemlje – nich drugachna ni usoda sipin, nad katerimi se dvakrat zaprejo vodovja

- nedokonchana ostane pot, ki pelje v chlovekov rojstni dom, che chlovek ne lochi svojih korakov od voda, ki jih obkrozhajo

enako kot sinu z vishin prihaja oche, ki mu je potreben za zhivljenje – zaradi istega nachela telo sprejme gosto temo, ki vsakemu chlo-veshkemu bitju daje hrano

od svojega rojstva je chlovek struga zhivljenja, ki ga chaka – tako kot se naznani, prilagodi svoje gibanje navideznemu gibanju sonca

razdeljena na drobne delce, spod-nja stran telesa nastane s pomochjo koshchenih kam-nov in ilovice – kar pa zadeva nedokonchano obliko rok, visoko poletijo nerodne perutnice molitve

 

  

CHLOVEK IZ KRVI

 ulomek, dodeljen nichli, je enak propadanju telesa –

skrajni rob mochi odlocha nekaj chisto drugega od kratkotrajne tishine, ki se je drzhimo – glede na chloveka, ki se rodi, prav ob medli svetlobi njegovih ochi pomislimo na trpljenje

leti in pade chlovek iz krvi v spre-membe chutov, dodeljenih njegovemu telesu

razreshen dogovora, ki povezuje nasprotja, kozha nima vech ochi, niti tega, kar ostaja od teles – kjer nasprotno chlovek ima besedo, smrt najde trikrat zavetje

narochje nicha je zhivljenje, ki je z nesrecho in krivdo vedno v povezavi –

 

  

CHLOVESHKA KOMEDIJA

ne pozna miru gibanje sonca, ko unichuje iz ure v uro vsak posamezni delchek telesa – ob svojem chasu razpade tudi zhivljenje iz poslushnosti do skorajshnje tishine

medtem ko govori, se vedno zhivechi spusti v vsako jamo, ki sestavlja zemljo – da bi se vrnil v nebo, se priblizha kljunu, ki ga zagrabi in deli

padec, ki vse potemni, nagne k spoznanju edino tebe v zhivljenju – na enak nachin se odzove materin pogled, ki od vsega zachetka spremlja chloveka med vabami in vrshami

ob razvrstitvi zvezd na nebesnem oblichju se z mrakom zachenja varljivost oblik –

podrobnosti zunanjega videza so vsakdanja lunina pota – navidez podobna je posplo-shena predstava iluzij za pokrajino

dvigne se iz nedotaknjenega jaza zrachna zhivljenjska substanca, ki ne pushcha znamenja v glasu, nich manj od telesa, ki se rodi iz kamna

   

 

LOUJIN RUMENI IN MODRI SVISHCH

gre za pochasno venenje razveje-nega vzpona zhivljenja – druge krati se v trenutku izchrpa ekspanzivni vzgib valovanja

v grozechi praznini je korenika, ki si utira pot med skalovjem, majhna roka, ki zalezuje ginevajochi plen brez imena

iz drachja in kopriv je obrobje navidezno zelenechega telesa – v enakem sorazmerju pesek in slina prihajata iz slepih ust, obrnjenih navzgor

k chistemu prodiranju chloveshke vrste, odvzem znanja o meri dnevov in vsakega drugega dela chasa – zaradi te lastnosti je she bolj razviden kontrast med navidezno chloveshko velichino in njegovo nagnjenostjo k praznini

 

 

 

 

O AVTORJU

 

Flavio Ermini, italijanski pesnik in esejist, se je rodil leta 1947 v Veroni, kjer she vedno zhivi. Zhe chisto od zachetka, to se pravi enaintrideset let, je urednik znamenite veronske revije za literarno iskanje Anterem, kjer vechkrat tudi sam objavlja svoje pesmi in eseje. Ustanovil je tudi prestizhno nagrado za poezijo Lorenzo Montano, ki letos obhaja svojo dvajsetletnico. Med njegovimi pesnishkimi zbirkami kazhe omeniti: Roseti e Cantiere (Rozhni grmi in gradbishche), 1980; Antlitz, 1994; Karlsαr, 1998, in Poema N.10, Tra pensiero (Pesnitev sht. 10, Med mislijo), 2001. Med pretezhno esejistichnimi deli pa: Il moto apparente del sole (Navidezno gibanje sonca), 2006, in Antiterra (Protizemlja), 2006. Ukvarja se z zalozhnishtvom v Veroni. Kot sourednik zbirke Convergenze (Konvergence) dela tudi pri zalozhbi Moretti&Vitali. Prevedene pesmi so iz esejistichne in pesnishke knjige Il moto apparente del sole. Storia dell’infelicità (Navidezno gibanje sonca, Zgodovina nesreche), ki je izshla letos v Bergamu pri zgoraj omenjeni zalozhbi.

 

 

Prevod iz iz italijanshchine in belezhka o avtorju Jolka Milich