Revija SRP 77/78

Damir Globochnik

 

PRETANJENI LIKOVNI OPAZOVALEC

 

Vech kot shtirideset likovnih ciklusov, ki jih je Milan Batista ustvaril od zachetka petdesetih let preteklega stoletja do danes, pricha, da se je umetnik pogosto loteval drznih motivnih in interpretativnih preskokov. Na pestro vsebinsko podstat posameznih motivnih sklopov se navezuje izbira razlichnih likovnih tehnik, pri katerih ni mogoche spregledati izvrstnega likovnega, zlasti risarskega znanja, ki si ga je Milan Batista pridobil na ljubljanski akademiji upodabljajochih umetnosti (grafichna specialka pri prof. Bozhidarju Jakcu). Glede na tematsko raznolikost in pomen likovnega opusa Milana Batiste je zato dokaj presenetljivo, da z izjemo sicer shtevilnih zapisov likovnih kritikov ob posameznih samostojnih predstavitvah, dveh retrospektivnih razstav (Kranj, 1974 in 1995), ki pa sta lahko imeli samo parcialen znachaj, in diplomske naloge Mete Uchakar na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani (1999), ta she ni dozhivel celovite predstavitve.

Milan Batista je v prvem zakljuchenem ciklusu lesorezov in linorezov Zhalostne matere (19521960) opozoril na posledice vojnih grozot. Vojno kot tragedijo civilizacije je obsodil tudi v ciklusu lesorezov Ugasli svechniki (19551957), v katerem je preshel k simbolnemu nachinu uporabe likovnih motivov. Nagnjenost k izrazhanju s simboli je umetnik kasneje stopnjeval, zato je postala ena najpomembnejshih znachilnosti njegovega opusa. V ciklusu Bogovi so zhejni (1955) srechamo zanimiv preplet antichne mitologije z erotichno atmosfero. Iz antike izvira tudi pobuda za ciklus Orfej in Dioniz v mesechini (19551958). Ciklus linorezov Povest malega mesteca (19631969) si je grafik zamislil kot likovni oder vsakdanjih zgodb. K iskanju abstraktnih in znakovnih likovnih reshitev se je podal s ciklusom grafik v tehniki visokega tiska Chrna dominanta (19621963), v katerem se je posvetil raziskovanju razmerij med temno obarvanimi ploskvami, ki jih le tu in tam pozhivljajo barvni akcenti. Soroden je ciklus Modra dominanta (19751977). Ciklus lesorezov Pesnik v nochi (19601963) je posvechen motiviki trubadurstva. Pri ciklusu Industrijska grafika (19641972) je Milan Batista namesto grafichnih matric kot osnovne elemente kompozicijske gradnje uporabil ploskovite sestavine tekstilnih strojev, ki jih je zdruzhil v konstruktivistichno in pogosto antropomorfno razumljeno celoto. Te je v ciklusu Znak (19731975) nadomestil s chrkami. Posebno poglavje predstavljajo dela v tehniki enkavstike (vlivanje raztopljenega voska na razlichne podlage), kateri se je kot prvi in edini med domachimi umetniki posvechal med letoma 1967 in 1972. Ciklus Kariatida (19691972) je zasnoval na principu ravnovesja nosechih in noshenih delov v arhitekturi. Lirichna erotika predstavlja rdecho nit ciklusa barvnih linorezov z zgovornim naslovom Dafne (19791982). Risbe iz ciklusa Zachetek in konec (1979) so umetnikovo likovno razmishljanje, s katerim se je s pomochjo likovnih sredstev, predvsem nemirne, vendar natanchno vodene linije, posvetil simbolnemu prikazu poteka chlovekovega zhivljenja. Ciklus grafik v meshanih tehniki Urbanizacija prostora (19821985) opredeljuje igrivo iskanje razmerij med likovnimi elementi, ki so dobili vlogo simbolov ali znakov. V ciklusu risb s kredo Portret (19791980) je v najrazlichnejshih variantah prikazal podobo enega samega obraza. V ciklusu Ikone (19821986) je posegel po slikanju na les v oljni in tempera tehniki. Na tradicionalni pristop k izdelavi ikon nas opozarja poudarjanje motivov z zlatim ozadjem in oblivanje likovne povrshine z voskom. Pri ciklusu jedkanic, kombiniranih z akvatinto, z naslovom Oljke (19841990) je drevesa zasnoval kot simbole chlovekove trdozhivosti in jih prezhel z romantichno-dramatichno atmosfero. Zamisel o prepletenosti in minljivosti vseh stvari je stopnjeval pri jedkanicah iz ciklusa Tokovi chasa (19881993). Ciklus barvnih linorezov Meditacije Preshernovih pesmi (1964) je vech kot dve desetletji kasneje nadaljeval s ciklusom risb, pastelov in voshchenih akvarelov z naslovom Poezija dr. Franceta Presherna (od 1987). Posebno mikavnost so prispevali razlichni tipi pisav (letrizem oziroma umetnishko lepopisje), ki jih je Batista uporabil pri izpisovanju v kompozicije vkljuchenih pesnikovih verzov. Ilustracija, iluminacija in pisava se smiselno prepletajo. Poeziji je posvechen tudi ciklus Slovenska lirika (od 1985). Na Tirolskem je lep odmev dozhivela serija grafichnih in risarskih upodobitev vodje tirolskega kmechkega upora Michaela Gaismaierja (19811983), ki je nastala ob 450-letnici Gaismaierjeve smrti. S ciklusom risb in akvarelov Valvazorjeva Ljubljana (1991) pa je Batista opremil knjigo Podobe Valvazorjeve Ljubljane. O pozornosti do chloveshke figure kot nosilke umetnishkega sporochila nas preprichujejo tudi dela iz ciklusov Harlekin in lutka (od 1985), Evropa (od 1989) in Zoodijak (od 1995), ki so simbolno zaznamovani. Pri prvem ciklusu dvogovor med komichnim, shaljivim, norchavim, toda mogochnim lutkarjem Harkelinom in malo lutko predstavlja metaforo za nemoch chloveka in tragichnost njegove usode. Ciklus Evropa je Milan Batista zasnoval kot likovni pogled na zgodovino nashe celine. Stilizirano zhensko telo, ki pooseblja Evropo in obvladuje likovni prostor, je obdano s simbolnimi motivi, pomniki in znanilci civilizacije. Povezava med realistichno risbo, ki je znachilna za vrsto del Milana Batiste, ter likovno sproshchenimi, igrivimi domishljijskimi vzorci, letrizmi in drugimi motivnimi delchki nas opozarja, da je umetnika vselej zanimalo tudi iskanje harmonichne sinteze med raznovrstnimi likovnimi pristopi.

Likovni opus Milana Batiste je zanimiv tudi zaradi ustvarjalnega dialoga, ki ga je umetnik uspel vzpostaviti z nekaterimi pobudami moderne evropske umetnosti. V shestdesetih letih preteklega stoletja je Batista zapustil svet neposredno prepoznavne predmetnosti in se podal na abstraktno likovno pot. S pretanjeno izdelanimi jedkanicami, kombiniranimi z akvatinto, risbami in akvareli, pa se je vrnil k likovnemu izrazu, ki temelji v razlichnih, vselej na realizem vezanih likovnih smereh. Med likovnimi ciklusi Milana Batiste bi torej lahko ugotovili vrsto vsebinskih in formalnih razlik, vendar velja poudariti, da je umetnik eno kljuchnih mest vselej odmeril chloveku, ki se lahko pojavlja tudi v anonimnih, antropomofnih, simbolnih ali znakovnih oblikah. Opazna je humanistichna nota likovnega nagovora Milana Batiste: umetnik je pretanjen opazovalec, iskriv analitik in formalni virtuoz vselej pa je tudi globok humanist, ki se poglablja v chlovekovo naravo in notranjost, v njej ishche lepoto, mir, ravnovesje, skladnost duha, opozarja na bogastvo kulturne in civilizacijske tradicije, a ne more spregledati odtujenosti in stisk, ki prezhemajo sodobnega chloveka. Kot je ob retrospektivni razstavi leta 1995 v Kranju zapisal likovni kritik Andrej Pavlovec, je chloveshka figura osrednje torishche likovnih razmishljanj Milana Batiste vechni nosilec vrednot in moralizirajocha pricha chasa in prostora, v katerem zhivi.