Revija SRP 77/78

Boris Vishnovec

 

OD GOSPE SVETE ZVON
II
 
SEJEM V BRNICI

 

Obetalo se je lepo majsko jutro. Tako kot vsako leto so tudi sedaj praznovali praznik sv. Joba. Pripravljali so se za odhod v dolino, v vas Brnico pri Beljaku, kjer je bil na dan sv. Joba tudi sejem, znan dalech naokoli. Predvsem je bil to praznik chebelarjev, kajti Joba so vzeli chebelarji za svojega zavetnika in so ga tudi upodabljali na shtevilnih panjskih konchnicah. Pri Drabosnjakovih na Zgornjih Drabosinjah je bilo she posebno zhivahno. Gospodar Andrej Shuster Drabosnjak je tokrat mnogo prichakoval od sejma. Upal je, da bo z uspeshno prodajo toliko zasluzhil, da bo izplachal dolgove, ki si jih je nakopal z nakupom tiskarskega stroja. Pa tudi kmetija je bila zhe dalj chasa zadolzhena.

Na voz je Drabosnjak nalozhil skrbno pripravljene tiske, knjige in prepise, ki jih je nameraval na sejmu prodati. To so bili rezultati napornega dela, tako priredbe iz nemshkega jezika kot pesmi, ki jih je sam napisal in so se ljudem prikupile, ker so bile vechinoma zabavnega znachaja. Ostali tiski so predstavljali pripomochke in nasvete za kmetovanje, pa tudi zagovore in reke zoper bolezni ter nasvete za zdravljenje zhivine. Tudi dve igri je pripravil: bozhichno igro, ki so jo zhe igrali na Koroshkem in igro o izgubljenem sinu. Seveda je imel pripravljeno tudi zajetno shtevilo panjskih konchnic. Njegova zhena Nezha je pripravila jajchka in maslo ter prte in robchke, ki jih je sama izvezla. Drabosnjak je pripravil tudi nekaj chebeljih izdelkov, medu in zdravil, ki jih pridelajo chebele.

Pisalo se je leto 1814, chas, ko se je Napoleon poslovil od Ilirskih provinc, kamor so spadali tudi Drabosnjakovi na kmetiji nad krajem Vrba ob Vrbskem jezeru. Drabosnjak je takrat zhivel z zheno Nezho skupaj zhe dvaindvajset let. Rodilo se jima je enajst otrok, sedaj jih je zhivelo she osem. Najstarejshi sin Gregor je pomagal na blizhnji kmetiji pri kmetu, ki je imel samo hcher – edinko. Ostali otroci so odshli za kruhom kot dninarji in hlapci, dekleta so odhajala za dekle. Samo she trije najmlajshi so tistega jutra chakali, da se pridruzhijo ochetu in materi na vozu. Cheprav so obichajno zgodaj vstajali, ker so morali voditi zhivino na pasho, so se tistega majskega jutra le pochasi prebujali. Shele, ko so konji potegnili in se je prichel voz spushchati navzdol po ozki cesti in so konji z lahkoto izkorishchali polozhnost pobochja, so morali skoraj zavirati na nekaterih klancih in so se umirili shele, ko so prispeli v dolino na cesto, ki vodi ob jezerskem bregu proti Beljaku.

Tokrat so peljali mimo Beljaka proti vasici v blizhini, komaj nekaj kilometrov stran, kjer cesta zavije proti Zilji. Vedno pogosteje so srechevali vozove, nalozhene z blagom, ki so bili prav tako namenjeni v Brnico. Tudi drugi sejmarji so imeli na vozovih nalozhene chebelje izdelke, namenjene prodaji. Prihajali so tudi izdelovalci lesenih predmetov s Kranjskega in iz Ribnice, pa zhelezarji iz Krope, razni obrtniki, ki so izdelovali pletene koshare – cajne. Tudi loncharji so bili med njimi. Predvsem pa so srechevali popotnike iz ostalih delov Koroshke, od Zilje, Rozha in Podjune. Med njimi so bili kovachi in izdelovalci voz ter orodja. Vedno bolj razigrano so tekli konjichki, ko so se blizhali Brnici. Zhe od dalech je Drabosnjak pozdravljal znance, ki so prihajali od drugod. Sem, na sejem so prishli tudi daljni sorodniki ter botri in strici. To je bil velik praznik. Drabosnjak je otrokom razlagal, da je sveti Job zavetnik chebelarjev, da je imel tezhko zhivljenje, bil je ves bolan in so ga muchili chrvi v telesu. Za povrh pa je imel she hudo zheno.

– Tega, o hudi zheni pa ni treba otrokom razlagat, je med smehom spregovorila zhena Nezha.

– O tem, kako je Job vrgel godcem chrve, ki so se spremenili v zlate, se je posmejal Drabosnjak.

– Si bomo pa cerkev ogledali,– je she dodal Drabosnjak. – Angel drzhi v rokah panj, kakrshne delajo na Kranjskem in Koroshkem.

– In sveti Job sedi na oltaju. Ves je v cvetju in lepo obleko ima, na kateri se vidijo chebelice.

Prishli so med prvimi in postavili stojnico, na katero je prichel Drabosnjak zlagati svoje tiske. Z dnem pa je narashchal tudi trushch okoli stojnic. Posebno otroci so uzhivali, ko so ogledovali razstavljene predmete. Tudi mlada dekleta so pasla ochi po svilenih rutah in robcih, po blagu za krila in po cheveljcih, kakrshne nosijo v mestih. Bilo je tudi veliko okraskov in lichil, domachih izdelkov iz lanu, shivalnega pribora ter nekakshnih strojchkov za shivanje. Mozhje so si ogledovali konjsko opremo, opremo za vozove, orodje in stvari, ki bodo prishle prav pri setvi. Na robu sejmishcha je bil prostor, kjer so sejmarji, prodajalci zhivine, sklepali posle.

Predvsem pa so se zheleli chebelarji tako iz Koroshke kot iz Kranjskega zahvaliti svojemu zavetniku svetemu Jobu, ker je med zimo chuval chebele, da so varno prezimile. Hkrati so se mu priporochili, da bi tudi v tem letu chebele prinesle mnogo sladke dobrote in tako pripomogle k dvigu druzhinskega imetja in tudi k ugledu gospodarja, ki mu uspe ohraniti mnogo chebeljih druzhin. Chebelnjak je bil ponos vsake dobre kmetije in podobe na panjih so govorile o stvareh, ki bi jih drugache pozabili. Tako o hudih zhenah kot o mozheh copatah, o ljubezni med otroci in starejshimi. Tudi svarilni zgledi so bili na njih. Hkrati so pripovedovale zgodbe o nastanku sveta, prikazovale so zhivljenje Jezusa Kristusa, bichale so slabe razvade in se norchevale iz nekaterih poklicev. Tudi boji s Turki so bili narisani, pa nekaj novih o francoskih vojakih, ki so pravkar odshli. She najbolj priljubljene so bile tiste panjske konchnice, ki so prikazovale, kako se zhivali zabavajo, pleshejo in slavijo lovchev pogreb.

Sejem, na dan sv. Joba meseca maja v Brnici, je bil predvsem namenjen razstavi in prodaji chebeljih izdelkov in priprav za chebelarjenje. Tedaj je bil cenjen ajdov med, ker je bila ajda med pomembnimi pridelki tudi na Koroshkem. Poleg gozdnega so tochili tudi travnishki in akacijev med. Poleg medu chebele pridelujejo she celo vrsto snovi, ki so vse cenjene kot zdravila: propolis – nekakshna smola, ki se drzhi lesnih oblog panja, pa cvetni prah in predvsem hrano matic – matichni mlechek, ki zdravi celo vrsto bolezni. Seveda je zelo pomemben tudi vosek, ki ga potrebujejo chebele, da zapirajo odprtine v panju in z njim delajo hishice, v katerih se rojevajo mlade chebele. Iz tega voska pozneje chebelarji izdelujejo sveche. Te lepo oblikovane sveche uporabljajo za okras oltarjev, ob praznikih pa tudi za praznichno razsvetljavo. Iz voska nastajajo shtevilni okrasni predmeti, tudi kipci in podobe, pa pecivo in sladkarije, ki posebno mamijo otroke. Tu so she razne vrvice, oblozhene z voskom, pa tudi pijacha medica in medeno zhganje. Ugledni chebelarji, ki so sloveli po vsej dezheli in so celo pouchevali chebelarstvo na dunajski sholi, so seznanjali druge chebelarje o novostih pri vzreji matic in pri tochenju medu.

Tudi na Drabosnjakovi stojnici je bilo vsega dovolj, saj je bil vzoren chebelar. Znan je bil tudi po slikanju dilc, chelnic ali panjskih konchnic. V okolici njegove kmetije so uspevale redke gorske cvetlice, zelishcha, ki so pozdravila mnogo bolezni pri ljudeh in pri zhivini. Imel pa je pred seboj tudi drobno knjizhico nasvetov za zdravljenje bolezni, po kateri je marsikdo povprashal. Najbolj so se ljudje zanimali za Kolomanov zhegen.

– Tega bi pa vzel, je dejal kmet, ki se je priblizhal gnechi ob stojnici.

– Tudi pred hudobnimi pogledi in pred uroki si varen, je dejal Drabosnjak.

– Slishal sem zhe za Kolomanov zhegen! Tega bi moral natisniti. Menda tudi tocho in susho preprechuje?

Pristopili so tudi drugi mozhje in se shalili ter sprashevali, ali ima Drabosnjak kakshne zeli, ki bi preprechile zhensko opravljivost.

– Vchasih so take hude zhene skurili.

– Ali so se res druzhile s hudobcem?

– Oche je pravil, ko je bil mlad, da so tam doli na Notranjskem eno skurili, je dejal starejshi mozh.

– Rajshi bi kakshen tak nasvet, da bi me moja rada imela. Da bi me pocrkljala, je dejal nekdo drug.

– Kaj pa naj storim, da bi se lepa soseda zame vnela?

– Kar vzstrajen bodi, da bo videla, da ti je kaj do nje.

– Pa katere tiske imash?

– To pesmarico od hudih zhen.

– Tisto si zhe v gostilni povedal.

– Ko ni bilo zhene poleg.

– A tako, tam cirkus zganjash. Zato te ni doma, se je vmeshala zhena Nezha.

– Saj vidish, koliko tiskov sem pripravil, se je branil Drabosnjak.

– Vsaj take tiske bi pripravil, ki bi jih ljudje radi vzeli.

– Tiste, kako si zaklade poishchesh!

– Pa za dobro srecho v zhivljenju.

– Saj zhensk nich vech ne sezhigajo. Zato pa imajo vedno bolj glavno besedo.

– Ti jo pa imash, kadar se za shank opirash.

– Saj noge same domov najdejo.

– She prej domov najdesh, ker konj pot pozna.

– Saj to je pa knjiga od mlinarjev. Kako te pri tehtanju okol prinesejo.

– Bolje, da nash mlinar te knjige ne vidi.

– She od Matjazha, tistega, ki pod Peco spi, od njega bi moral knjigo napisati.

– Spi, spi, pa se bo prebudil.

Zbrani nekoliko utihnejo, ko gre mimo skupina orozhnikov. Ti so sedaj spet cesarski. Tudi novi uradniki so se pojavili, da so popisali, koliko ljudi je prishlo na sejem in kaj vse so pripeljali. Oddelek cesarskih vojakov v zlikanih uniformah in s perjanicami se je strumno ustavil na sejmishchu. Dekleta so si ogledovala postavne fante. S seboj so imeli bobnarja, ki je z mochnim glasom prebral cesarski razglas, da se je sedaj konchno vrnil red v dezhelo. Francoski cesar je porazhen in se ne bo vech vrnil. Pozivajo se vsi prebezhniki, ki se niso odzvali Francozom za vpoklic v vojsko, da se vpishejo v cesarsko vojsko. Cesar je izbojeval slavno zmago nad Napoleonom in odslej bosta v dezheli vladala red in zakonitost. Nekatere uredbe prejshnjega cesarja ne bodo vech veljale. Mladi fantje naj se javijo v cesarsko vojsko, kjer bodo za zvesto sluzhbo bogato nagrajeni. Novinci so podpisovali listine za vstop v vojashki stan. Dobili so denar in se z njim postavljali. Kmalu so bili opiti. Nekaj deklet se je poslavljalo s solzami v ocheh. Ko so se streznili, je bilo zhe prepozno. Tudi s silo so jih odvlekli v vojashnico.

– Berachi bodo, ko se vrnejo, je nekdo dejal.

– Che se sploh vrnejo.

– She za dninarje ne bodo dobri.

Ljudje okoli Drabosnjakove stojnice so se spet razgovorili. Drug chez drugega so govorili, da jim je Drabosnjak komaj odgovarjal. Prihajali so she novi radovednezhi.

– Saj ima Drabosnjak tiske v nashi shprahi.

– Francoz nam je dal shole v nashi shprahi.

– Ampak le nekateri znajo knjige brat.

– Gospoda zna samo nemshke knjige brat.

– V nemshke shole smo morali doslej hoditi, je dejal Drabosnjak.

– Kdo bo pa delal na polju? Samo za tezhake in dninarje smo dobri.

– Slovenska shola bo ostala.

– Pa revezhi tudi. She huje bo. She lakota bo, ker so polja unichena. In so fantje v vojski ostali.

– She bolezen naj pride nad pridelek.

Ljudje se shalijo. Zhelι slishati kakshno zabavno zgodbo. Tudi o sv. Jobu, ki je ves v gnojnih ranah in nemochen. Pa spet tisto o hudih zhenah. Slishati hochejo tudi o lakoti in o fantih, ki se niso vrnili iz Rusije. Upanje pa je, da bodo spet les splavili po Dravi, da bo delo v gozdu. In o tem, da so she vedno ostale stare dajatve. Tudi desetina. Pa tlaka.

Potem se Drabosnjak spomni, da Andreasha ne bo. Da ne bo vech njegovih poskochnic, ki jih je igral na citre.

– Kadar je Andreash prishel, takrat je bil praznik.

– Ta je vedel toliko novega, novice iz vse Koroshke.

– Da. Ko pa je po vaseh okoli hodil.

– Ta zadnja zima ga je pobrala.

– Malo preden je umrl, je bil pri meni, je dejal Drabosnjak.

– Slabo je zgledal. Nich vech ni bil tisti stari veseljak.

– Tja je shel, na drug svet.

– Kamor vsi pridemo.

– Tvoj prijatelj je bil, Drabosnjak. Ampak tako je zhivljenje, povsod doma, nikjer doma.

– Moji tiski so ga zanimali.

– Bosh kaj o njem napisal.

– A imash Kolomanov zhegen?

– A bi rad zaklade poiskal?

– Tam not je vse natanchno zapisano.

– Pa zakaj potem na sejme hodish in tiske prodajash, che znash zaklade iskat.

– Pravi zakladi so v dushah.

– Zato je treba k zhupniku, ne pa v ris.

Drabosnjaku se je milo storilo, ko so pricheli govoriti o Andreashu. Kar stisnilo ga je. Tako zhivo si ga je predstavljal, kot da bi bil tisti trenutek ob njem. Dejal je zheni, da gre nekaj pogledat po sejmu. Ona je takoj uganila, kam bo shel.

– Kmalu se vrni. Ob tebi ljudje kar skup pridejo.

– Samo pogledam, kaj so drugi pripeljali. Saj so otroci pri tebi.

– Tudi oni komaj chakajo, da se kam potepejo.

Drabosnjak se sprehodi po sejmu. Ustavi se v krchmi, kjer je zhivahno. Tudi muzika je tam. Nekaj parov se vrti. Mozhje pa modrujejo ob tochilni mizi.

– Tezhki chasi so za nami.

– In she tezhji pred nami.

– Ljudje so zavistni in zlobni.

– Za krajcar te prodajo.

– Samo kdor do denarja pride, temu se prilizujejo.

– Tam je denar. Pri meshetarjih.

– In pri oshtirjih.

– Kmetu pa she naprej davki. Kot pod grashchaki.

– Morda bo cesar, ki se je vrnil, odpravil desetino in tlako.

– Nich ga ne zanima, ne tocha, ne susha. Kmet – samo plachaj!

– Slabshe zhe ne bo kot pod Francozi.

– Ja. So fronke predpisali.

– Kot bi shla mimo huda ura.

– Chlovek bi kar verjel, da to coprance store.

– Teh pa zagotovo ni vech.

– Ni vech? A so sploh kdaj bile?

– Zakaj je pa potem bolezen? Pa slaba letina.

Spet se oglasijo orozhniki. Prisedejo k prosti mizi. Naroche pijacho. Tudi romarji se usujejo iz cerkve in se prerivajo ob tochilni mizi. Mlad, utrujen fant sede poleg pechi. Gleda, kako se ljudje zabavajo. Vidi se, da je prishel od dalech.

– She se vidmo, reche Drabosnjak.

– Che Bog da.

– Upam, da je shla roba v denar, doda Drabosnjak.

– Saj, pridno zheno imash. Ta, ta je manjkala Andreashu, da bi imel dom, kamor bi lahko glavo polozhil.

– Glej, da tudi tebe zima ne pobere.

– Moramo she poletje prezhivet.

– Poleti te pa lahko zheja stisne.

– Zheja je poleti in pozimi.

– In glej, da se oblasti ne zamerish, pa spet kakshne rajme skup spravi, Drabosnjak!

Drabosnjak se vrne k zheni, ki je ostala pri prodajni stojnici. Slishi se zvok plesne glasbe. Pri nekaterih druzhbah prepevajo. Otroci se sprehajajo med prodajnimi stojnicami. Vecheri se. Prvi, tisti, ki so prishli od dalech, se zhe odpravljajo. Poslavljajo se in pripravljajo vozove.

Drabosnjakova zhena Nezha se ozira okoli. Konchno uzre mozha.

– Dolgo te ni bilo.

– Malo sem se pogovoril z mozhmi.

– Sama sem se morala pogovarjati s kupci.

– Saj so otroci s teboj.

– Te zanimajo drugi shtanti. Kar uzhivali so!

– Ali je shla roba v denar?

– Bolj slabo kupujejo. Samo sprashujejo, ogledujejo si.

– Vidim, da je nekaj tiskov manj.

– Tistih z nasveti za kmetovanje. In zaradi ur bodo prishli na dom.

– Dilce so skoraj vse she tu.

– Tudi s Kranjskega so jih pripeljali. In oni so bili. Od gosposke. Knjige so popisali. Vprashali so, ali imamo papirje.

– Tega pod Francozi ni nihche sprasheval.

– She sitnosti bomo imeli.

– Otroci! Pripravite se! Domov gremo!

Nalagajo na voz. She konje nahranijo. Vecheri se. Sonce zahaja. Vozovi se premikajo drug za drugim. Sprva tudi Drabosnjakovi vozijo v koloni. Drug za drugim gredo vsak v svojo smer. Tako, kot so prihajali.

Sejmishche se je izpraznilo. V hishah ob poti se prizhigajo luchi. Tudi zvezde na nebu se prizhigajo. Peljejo se mimo gostilne. Znana pesem fantov, ki odhajajo k vojakom. She ena skupina fantov. Napili so se. Podpisali so pogodbo in bodo odshli za dolgo, dolgo. Malce so okrogli, malce se postavljajo. She imajo denar, ki zhvenkeche v zhepu, dobili so ga ob podpisu vstopa v vojashki stan. »Pusheljce« imajo in objokana dekleta.

Voz se premika skoraj svechano. Za seboj pustijo mesto Beljak. Nato po znani poti proti Vrbi. Povsem se je znochilo. Otroci se vchasih prebudijo nato ponovno zaspijo. Ko odprσ ochi, se chudijo. Toliko zvezdic she niso videli na nebu. Zrak je topel. Majski vecher.

– Toliko zvezdic na nebu, reche deklica.

– Ali je sestrica tam? vprasha najmlajshi.

– Tam, odgovori mati in stisne jo v grlu.

– In na kateri zvezdi je bratec?

– Tega zhe dolgo ni vech med nami.

– Ali bo prishel nazaj?

– Morda bomo pa mi shli k njim. Andreash je zhe tam, pravi Drabosnjak. Polagoma zapeljejo na gozdno pot, ki vodi navzgor po pobochju. Spodaj se svetlika voda jezera.

– Kadar mi mislimo nanje, se tudi oni spomnijo na nas,– reche mati Nezha.

– In na one tam, kjer je Gospa sveta. Tam, kjer smo nekoch volili svoje kneze, doda Drabosnjak.

– Zaspali so, pravi mati.

Lepo jim je kot zhe dolgo ne. Bil je izlet in bila so srechanja. Tudi delo je bilo. In bil je pogled v preteklost. Drabosnjak se vprasha, ali so morda na zvezdah tudi taka jezera in take nochi, kot so nochi v maju.

 
 
 
________
Poglavje (VI) iz daljshega teksta (knjige v pripravi) Od Gospe svete zvon o zhivljenju Andreja Shusterja Drabosnjaka. (Op. ur.)