Revija SRP 77/78

Andreja Jezernik

 

 

MODRA IN ZELENA CHRTA

 

 

Shumi

 

Reka

in temni drevored senc.

Drevesa.

Prijetno shchemenje v glavi.

Oddaljeni zvoki chloveshkega govora.

Prihuljeno ropotanje agregata –

nevarnost civilizacije.

Ne morem se vech zbrati,

gubam chelo in se mrshchim,

shobim ustnice,

da me pozhgechka.

Kot me je prej v glavi.

Potem se nasmehnem –

ni strahu –

pochasi se zachenjam spominjati.

 

 

 

 

Slutnja

 

Siva in visoka.

Povsod me zasleduje.

Slutnja me ozre

in senca izgine.

Chutim, da je she vedno z mano,

cheprav je ne vidim.

Njena prisotnost me

zhalosti.

Rada bi postala njena prijateljica.

Morda bi potem bila manj bolecha.

 

Skupaj do smrti?

 

 

 

 

Vchasih

 

se izgubim.

Lastne misli me pretvorijo v drugo dimenzijo.

Ne maram je, ker je agresivna, avtodestruktivna, labilna.

Ne maram je,

ker me popolnoma nadvlada.

Bolj sem si vshech, che sama veslam svoj choln.

 

 

 

 

V hishi senc

 

so se skrivale skrivnosti.

Sanje in mladost so bile nevarne

naloge nezhnosti in besa.

Mozh brez obraza je smrtonosno krichal zlochinske misli v vodnjak.

Brez sreche in stisnjenih pesti.

Na podstreshju je plesnela ljubezen

v prazni vrechi iz surovega platna.

Hudichi so igrali poker in pili Bacardi,

Sveti Peter je na drazhbi prodajal prijateljstvo po smeshno nizki ceni.

Nekdo se je dvakrat prekrizhal,

preden je razbil poshtni nabiralnik

in unichil prijetno soboto.

Soba se je gibala v nevarnih procentih

in osamljenost je odveslala po banji.

 

Dezh je mochil zeleno chrto,

risal modro chrto na horizont,

ki ga je zabrisal dolgochasni potnishki vlak.

Ljubezen v troje se ni obnesla najbolje

in lipova ulica je konchala v mokrem grobu.

 

 

 

 

Sprehajal se je

 

popotnik po sedmem chutu,

ljubezen ga je izdajalsko opazovala od strani.

Zavrtel je uro nazaj in nich dosegel,

le moch usode je lahko travmo zacharala v pustolovshchino.

Brez ovinkov je potoval skozi dobre chase,

potoval skozi slabe chase.

Hladna plavolaska je povzrochila zmeshnjavo v pochitnishki koloniji,

zachela njegovo cigansko zhivljenje.

Sledil je modri chrti in razmishljal

o potovanju po dnu morja.

 

Ko so ga nashli na peshcheni obali,

je bilo vreme pretezhno jasno

in na chetrtem kanalu je bila priprava ribje juhe.

“Ne ishchite morilca!” je odlochno izjavil porochnik,

mala bobnarka pa je zaigrala Zadnji beg.

 

 

 

 

Iskala sem jo

 

naokrog in nashla

Nich.

Zazhiral se je vame od zunaj in me vabil v svoj labirint.

“Kje sem?” sem se sprashevala.

Kozha se mi je jezhila od vznemirljivega

straha, polna do roba,

ochi so se mi krchile v

Zhalost.

 

Kam je odshla? Je zvenelo

vprashanje, kam je odshla. Ves

chas je bila tam.

V topli sobici na levi.