Revija SRP 75/76

Sonja Votolen

 

OAZA MIRU

 
 
 
Ne more spati. Ob dveh ponochi dregne v mozhev hrbet. Reche, naj gre z njo v kuhinjo na kozarec mleka. Ker se ochi nochejo zatisniti. Je to hudo. Gledati njegov hrbet in slishati njegovo spanje. Njo pa vrzhe budnost v noch, kljub temu da je pogoltnila sanval.

On zarenchi, naj mu da mir. Ker je pozno zaspal. Saj je shele pred dvema urama konchal shiht. Zjutraj ob pol shestih pa zhe spet na noge.

Se ona zjoche, da je ne razume. Kako hudo je cele nochi bedeti.

Posmrka nos v blazino. Pochasi sede na rob postelje. Posmrka nos v spalno. Glasno. Da bo slishal, kako hudo ji je pri dushi in srcu. A njega se smrkanje ne dotakne.

Torej gre ona v kopalnico. Z drsajochimi koraki. Ko copati loshchijo tla in njihov zvok drgne tishino nochi.

V kopalnici pretresljivi glasovi. Samopomilovalne besede. Kako sem jaz uboga. Spati ne morem. Zdaj zhe od hudega bruham. Pridi sem, drzhi me, zrushila se bom v stranishchno shkoljko. Slabo mi je. Spala bi rada. Pa ne morem. Od nespanja bruham, ti pa me ne razumesh, ne podpirash me, nisi ob meni. Potrebujem tvojo roko, da me odpeljesh v kuhinjo. Nujno potrebujem kozarec mleka.

Prekrit chez celo telo zadrzhuje jezo in jo piha v dormeo vlozhek. In ne spi.

Ona se skotali pod rjuhe. Brez mleka. Odbruhana. In zaspi kot angelchek.

In se ji ne sanja, kdaj se je bil oblekel za shiht.

***

 
Po peti uri se vrne.

V hishi tishina. Saj ve. Ona popoldan spi. Zaspala je na kavchu. Kot vsak popoldan. Teve je prizhgan. Ob kotichkih ust se ji cedi slina. Izdatno spi. In bo. Do dnevnika. Ob njej skleda napolitank. Na shtedilniku nich. Le tisti njen pomirjevalni zvarek. Le kaj je jedel otrok? Pogleda v hladilnik. Ochitno si je otrok napravil sendvich.

Prostori v brezupnem kaosu. Skodelice, vrechke, zhlice, sladkor, med, zelishcha, sanval, revije. Nekaj na kuhinjskem pultu, nekaj na mizi, stolih, na tleh. V koritu zasusheni lonci in lonchki. V kopalnici zadushno, mokro po tleh, umivalnik popljuvan od zobne paste, kad zhe dolgo nezloshchena, mokro perilo, suho perilo, chisto, umazano, tu in tam, vsevprek, chistila, pralni prashek, glavnik, shchetke, kozmetika, vse vsepovsod in nikjer.

Odpre okno. Vrzhe cote v stroj. Vse po vrsti. Na hitro splakne tush, kad, nato she sebe, se sprashuje, kaj naj naredi, da bo kaj naredila, kakshen dan vsaj, kashen ljubi dan, da bi se premaknila s tega ali z onega sedala, lezhishcha. V sluzhbo noche, doma se ne zmiga oziroma ne more, pravi. Ponochi ne spi, ponochi bruha, ponochi pije, se hrani, podnevi do potankosti isto. V sluzhbo sploh ne, kuhati ne, pospravjati ne, za otroka nich, niti pochesati se ne…

***

 
Stoji za njim v kopalnici.

Reche, joj morali bomo najeti chistilko. Jaz ne zmorem. Mi je kar naprej slabo. A vesh, da sem danes zhe dvakrat bruhala, ko te ni bilo. Pa ne vem, ali ne bom she. Najmanj dvakrat she. Joj, zdaj bom, pazi, umakni se.

In zhe se davi nad shkoljko, pa malo poleg shkoljke. Si tishchi prst v usta in riga, riga…

Zdaj se njemu obracha zhelodec. In um in bes in jeza in nemoch.

Moral bosh… moral bosh plachevati chistilko… ampak danes je she ni… pa ti pochisti za mano… potem pa res najdi neko zhensko… chistilko… saj vidish, da ne morem… hisha je v smradu… tebe pa cele dneve ni…

Potisne ji brisacho v roko.

Pochisti!

Razprtih ochi strmi vanj.

Kaj?! Mene, slabotno bitje, bosh silil delati?

Pochisti! Ji znova ukazhe. Pochisti svoje ponarejeno kozlanje!

Ona zatuli, joj grozish mi, slabotni zhenski grozish. Nimam toliko mochi, da bi na nogah stala, ker ne spim, ti pa mi grozish s chishchenjem!

***

 
V pol ure je vedela cela zhlahta, da jo je uslochil k tlom in ji s silo vodil roko. Je vedela cela zhlahta in vsi sosedje in znanci, da ji grozi, da je ne razume, kako da je chisto izchrpana od nespanja, on pa jo sili chistiti kopalnico, namesto da bi ji stal ob strani.

Je vedela vsa zhlahta in okolica, da se bo ubila, da bo naredila konec.

Je bil slishal to njeno telefoniado in si pulil lase, sedech na wc shkoljki.

***

 
Je hodila na techaj sproshchanja.

Ampak sama se ne more voziti. Je preslabotna.

In jo je vozil. Vsak drugi rani vecher. Je odskakljala iz avta v tisti prostor, po dveh urah je priskakljala iz stavbe v avto. Na sedezhu pa je bila zhe spet izchrpana.

Doma ni zmogla nichesar.

Res, verjemi, dragi, nichesar ne zmorem. Sproshchanje sicer sprosti dusho, a utrudi telo, vesh.

In spati she vedno ni mogla.

In chistilke she vedno ni bilo.

In on she vedno ni ponochi pil z njo kozarca mleka.

***

 
Prishli so kakshni obiski, pogledat jo, slabotno, in jo nashli nepochesano, na kavchu, z napolitankami, z drsajochimi slabotnimi korakci, jokajocho. Vmes jim je malo zabruhala, se pricopatala iz kopalnice k obiskovalcem, vchasih pa niti do kopalnice ni utegnila, slabotna, in jo je uslochilo kar v pomivalno korito, ki je bilo blizhe.

Si je brisala zhalost in nesrecho v rokave ali v tuje ponujene robchke. Res se she komaj drzhi. Le sproshchanje jo drzhi na nogah.

***

 
Malo she moram vzdrzhati, mu je dejala.

S skupino gremo za teden dni na sproshchanje v Oazo miru. Plachati mi bosh moral. Pa denar za s seboj rabim, pa nova oblachila moram kupiti. Pa po frizuro she moram. Peljati me bosh moral ti. Pravzaprav mene in she dve kolegici. Nimata avta, nimata prevoza.

Ne bom!

Njene ochi so se povechale.V hipu za ocean tekochine v njih. Odprta, zevajocha usta. Po tleh znani podrsljivi shumot copat.

K telefonu. Vsi so zvedeli, da ji je obrnil hrbet.

Zhlahta, sosedje, znanci…

***

 
V Oazo miru je peljala ona. Vesela, urejena, kramljajocha z dvema sopotnicama.

***

 
Vsak dan je klicala, ali je otrok pojedel sendvich. Je vprashala, ali je zhe najel chistilko. In je vsak dan dejala, da se boji, da se mochno boji, da se ji bodo doma chrne misli porojile.

Pa tam ostani, je rekel, jezen nase, ker je sploh dvignil slushalko.

In ko je telefon kar takoj spet zapel, in je mislil, da je spet ona in da ji bo she enkrat rekel, naj kar tam ostane, je na drugi strani vzrojil tako imenovani terapevt iz Oaze miru, naj vendar razume krhkost svoje zhene, cepec.

***

 
Kaj ko bi ti shla v kakshno sluzhbo? Takoj ti lahko najdem primerno sluzhbo. Da pridesh med ljudi. Da imash svoj lasten denar. Da se chutish potrebna, pomembna.

Kaj?! Ti bi mene, tako slabotno, poslal v sluzhbo?! She doma ne morem delati. Saj vidish, da ne morem spati. Edino sproshchanje mi daje moch, da sploh she zhivim. Taka naj torej grem delat, med ljudi?! Ti bi me res rad unichil. Ti bi se me res rad znebil. Jaz moram res nekaj ukreniti, ukreniti s seboj. Tako ne morem vech naprej.

***

 
Je sedla v avto. Zdrvela v avlo. Se ustavila pri informatorju. Skrushena. Upognjena. Razjokana. Iz nosu, ust, ochi razjokana, smrkasta.

So jo hitro pregledali. In ji rekli, da to ni nich, da ji ni nich. Da mora zaposliti telo in duha. Res da ni vzroka, da bi jo zadrzhali. Pri njih je mnogo mnogo hujshih primerov. Ljudje so tako na robu, da pomislijo celo na najhujshe. In taki potrebujejo njihove stene.

Pojdite, gospa, mirno domov, take depresijice so najvechkrat navidezne, pa vsi jih imamo in vsi poznamo in vsi prezhivimo.

***

 
Nekaj minut nato se je pred isto stavbo postavila na cesto.

In stala, vsa mokra od sline in smrklja in solz, na dveh neprekinjenih chrtah.

Na njeni levi in desni dvopasovnica in shvigajochi avtomobili. So zavirali. Opazovali. Se krizhali in chudili. Se umikali. Hupali.

Nekdo je vklopil vse shtiri smerokaze. Jo objel prek ramen, sochutno. Se je sesedla na asfalt. Je vpila, naj jo pusti, ker hoche umreti, se hoche ubiti, noche zhiveti.

Jo je gospod ponesel prek shiroke ceste v zgradbo na nasprotni strani.

Obstal z razmrsheno, z nogami bingljajocho zhensko pred informatorjem. Ki je trznil, ker se mu je zdelo, da je bila malo prej odlochno zaloputnila vrata. Zdaj je krilila okoli sebe in se drla – hochem crkniti, hochem crkniti.

Moshki, ki jo je drzhal, se je drl na informatorja – poklichite zhe vendar nujno pomoch, zhenska se hoche ubiti, se je hotela ubiti.

Beli chlovek pride, slishi hochem biti crknjena, slishi moshkega razlagati, da je stala sredi prometne ceste in hotela narediti samomor.

***

 
Je rekla mozhu, da je na zaprtem oddelku prav fajn. Malo bo she tu. Dokler she ima chrne misli. Dokler she razmishlja o samomoru. A tu je kot v hotelu. Hrana, postrezhba, vse je odlichno.

In je rekla mozhu, naj naslednjich pripelje odvetnika. Da ji pomaga. Oddala bo namrech vlogo za upokojitev. Saj v sluzhbo zdaj pach vech ne more. Po vsem tem. Odkar je delala samomor. Je ne bi nihche zaposlil. Zaradi kartoteke. Ker je motena osebnost.

In ker je tako hudo z jo, ji je drzhava dolzhna pokojnino.

Se je zanimala, ko je bila za reshetkami. Da bi ji, v primeru suicidnih naklepov in hospitalizacije pripadala vsaj polovichna pokojnina.

Che zhe ne polna. Ob morebitni ponovitvi.