Revija SRP 75/76

Simon Jenko

 

OGNJEPLAMTICH

 

 

Ko Jazon z ropom zalega dekleta

iz Kolhide kopita je pobral,

po kopnem in po mokrem mnoga leta

je blodil in je mnogo rev prestal;

se zadnjich bliz' Golovca je ustavil

in tu Ljubljano belo je postavil.

 

Ko zima ne bila bi gospod'vala,

ko Jazon je chez nashe kraje shel,

she dan'shnji dan Ljubljana bi ne stala

in jaz pa tudi peti ne b' imel,

kar s'cer vam gode moja pevska zhila;

Ljubljana mi junaka je rodila.

 

Iz daljnih krajev pridejo novice,

(prisezhem ne, da iz Francoskega),

da, che dotakne roka se rochice,

to mrtvim mizam c'lo zhivljenja da,

tako, kot — vrag! izgleda ni dobiti,

za zdaj ga morate mi odpustiti.

 

I bolcar i kvadril sta zdaj zastala

in hitra polka vech se ne vrti;

le miza vsaka je tako plesala,

da rekel bi, sam Kurent gode ji;

kot stekla skache in pred ne pochije,

da dve nogi ali vse shtir' s' odbije.

 

Pri »belem orlu«, v krchmi dobro znani,

okroglo mizo rok deset tishchi,

pa trmasto ta plesati se brani,

v deset mezincih ni zadost' mochi.

Al' so elektrichnost zhe vso oddali?

Al' mar je niso she nikdar poznali?

 

Kateri vzrok je tukaj bil, ne vemo,

to mizotishci ved'li so sami,

kar vemo, to pa radi vam povemo,

da mizotishci so chutili vsi:

da enega le manjka tu junaka,

in ta junak je Ognjeplamtich Jaka.

 

»Volka imenuj, pa se ti prikazhe«,

pregovor nashih modrih prednikov,

kateri she danashnji dan ne lazhe,

ki ga potrdi c'lo dokazek nov,

ker zdajci se odprejo vrata sobe,

v njo stopi mozh dorashchene podobe.

 

Predolgo pach postalo bi berilo,

da od junaka vse, kar znam in vem,

povedal bi; zato bo zadostilo,

da le ob kratkem vse povrh povem;

in dolgo tu tako ne gre kvasanje,

ker epos dalje dirja, terja d'janje.

 

Le to she vsak (za pricho 'mam zdravnika)

verjeti sme mi srca mirnega,

da v Jaku tista je krepost velika,

ki zove se virtus prolifica,

to gosta, dolga brada zna skazati,

in bolj kot treba, marsik'tera mati.

 

Ker vemo, da dve prichi zadostite,

nihche pach tretje terjal nas ne bo,

zatorej dragi bravci pripustite,

da pripovest zopet poprimemo;

sicer c'lo cenzorjev kater' poreche,

da nam retorish Hipokrena teche.

 

Koj Ognjeplamticha so medse vzeli,

ki delati z mezinci je zachel,

da udje s'cer so delopust imeli,

rechi ne smem, nihche bi ne verjel,

ker znano je, che roka se ne gane,

nam noga she, oko in nos ostane.

 

In noga Jakova zares imela

opravit' je pod mizo vedno kaj,

ker lepa Lenka onkraj je sedela,

to je naravno in tako naprej,

posebno che kdo pride iz namena,

da v sebi zbudil bi mochi plamena.

 

Al' kaj da miza dan's plesati noche?

Ne vemo, che verjeti je, al' ne,

al' vemo vsaj, da ni prav nemogoche,

kar se med druzhbnike raztreslo je:

da Jaka fluidum je ves odvodil,

ker vedno drugim je po nogah hodil.

 

Zdaj, Amor, strune hotel bi napeti,

na Pegazu v visost bi se podal,

bi 'tel visoko pesem tebi peti —

da bi se le faruceljnov ne bal,

zakaj, che ti bi jezni padli name,

reshenja ni ne tu ne onkraj jame:

 

Zato z molchanjem te ne bom razzhalil,

pach malo mar ti je za nasho chast,

al' da najvechje si srce upalil,

to bolj povisha tvojo velichast,

ker, ker je Jakovo telo najvechi,

srce je ergo tudi, smemo rechi.

 

Che ljut pozhar v nesrecho chedne hishe

neusmiljeno razkazhe svojo moch,

se z novim plenom dviga vedno vishe

in v dneva luch prebrne mrko noch;

ta moch plamena vendar ni she taka,

kakrshno v srcu svojem nosi Jaka.

 

Skor' vsak iz sobe grede nejevoljen,

na licih tega brati ni tezhko,

le eden videti je zadovoljen,

rudech, vesel, da kmalu ne tako;

saj drugim vsem je miza nagajala

in Ognjeplamticha le z jezo ni navdala.

 

Al' Lenka tudi se je zanj unela,

tega zapeti nam she moch ni zdej;

to ravno je zastavica she cela,

ki bo uganka nam shele poznej'

ko Jaketa prihodnost bo uchila,

kako ljubezen se mu je vrnila.

 

V shtacuni majhni so naprodaj sveche

in milo tudi prav dobro se v nji dobi.

Al' to al' druz'ga kaj ljudi tja vleche,

gotovo rechi pach mogoche ni;

ker che potrebno rech chlovek kupuje,

al' mar kaj zoper njega to sprichuje?

 

Verum tamen gotova je resnica,

da kupchevavci vech'del moshki so,

in ti she mlada in cvetecha lica,

da vse naravno vidi vsak lahko:

mladi se sploh le pozno spat podamo

in lica bela tud' radi imamo.

 

Sicer ljudje si brusijo jezike

(le nevoshchljive babe, predkone),

da vzrok je Lenka, dekle rajske dike.

(Besede zadnje tri so s'cer moje,

al' ker resnico golo sem izustil,

spodobi se, da vsak mi bo odpustil.)

 

Tako je tudi predkone verjetno,

da, che dan's Jaka tud' v shtacuno gre,

hudi jeziki Lenchiko prijetno

z njim v zvezo d'jali bodo, to se ve;

in ker jaz publikum imam v chisli,

ne bom ustavljal se njegovi misli.

 

Olikan'ga po modi najnovejshi,

le glej, kako stoji mu zajchji frak,

kako mu od pomade najmastnejshi

frklja se in se bliska lasek vsak,

in brada biksana je in stesana,

da para nima cela ji Ljubljana.

 

In zdajci znovega oprani lice

kot grenadirjev dvojica meje;

in bele roke v bele rokavice

zavite, kot zvezane dol' vise;

in noga resno za nogo koraka,

oshabna takega nosit' junaka.

 

Velika srecha res je za device,

da dan je jasen, kakor miza pot,

ker srkale kofete so, slashchice

pod hrushko, pod kozolcem in povsod,

saj vem, da ime kraja vam ni tuje,

po nemshko ga Slovenec imenuje:

 

ker naj v Ljubljani bi bile ostale,

zastavim srajco in dolge lase,

da reve vse bi se bile uzhgale

enako slami (suhi, to se ve),

che videle b' b'le Jaketa v lepoti,

ki, stavim, da she vsako nuno zmoti.

 

Le bravci z mano! Dalje ga spremimo

in glejmo, kaj da storil bo junak;

pred za zamero Amorja prosimo,

che priche bodemo njegovih zmag.

Vemo, da on na skrivnem rajshi snuje,

vendar tud' slave vchas' ne zanichuje.

 

Che chlovek pride kupit kaj v shtacuno,

kako lahko pogovor se zachne!

Zdaj pride se na ono, zdaj na ono,

in ták pogovor urno dalje gre,

in che kdaj vmes tud' kaka shala pade,

dekleta slishijo kaj tac'ga rade.

 

In Ognjeplamtich dobro zna kramljati,

iz majhnih, brezpomenknih s'cer rechi

mu shala je spet shalo osnovati,

da se iz starega novo rodi.

Takim ljudem pach Amor rad pomaga,

da je na njihni strani slavna zmaga.

 

In da z najboljshim milom mu postrezhe,

ki pa visoko na polici je,

in ker ga Lenka tako ne dosezhe,

pristavi rochno stol, nanj vstopi se

z eno nogo — in ko se kvishk' steguje,

se ena noga vedno bolj dviguje.

 

In dviga se in bolj se dviga krilo,

da v Ognjeplamtichu ogenj plamí

in radost mu napenja vsako zhilo,

obracha s silo tjakaj mu ochi,

kjer nogavica malo zgor' kolena

lepoto skrivati ochesu jenja.

 

In v srcu Ognjeplamtichu je vroche,

neznana moch k tlom sili mu glavo;

pa saj tu biti mirnemu mogoche

ne bi bilo, naj bo Pogachar c'lo,

Alojzij, che zapustil bi nebesa,

obchutil bi elektriko telesa.

 

Skor' sodil bi, da sveche so se vnele,

ki mirno s'cer nad Jakovo glavo

brez znamenja zhivljenja so visele;

al' zdaj pa brcati na moch zachno,

menda, da bi prishle nekol'ko nizhje,

lepoti bi postale malo blizhje.

 

Al' ker le iti po tezhivni mochi

od nekdaj je navada shibkih svech,

trop viribus unitis Jaka pochi

v nesrecho las in suknje in pa plech;

al' vechje ni kot pincheve nesreche,

popolnoma so ga pokrile sveche.

 

Kdo kol' vesel bi take bil pomade?

Tud' Jaka je rudech kakor puran,

pa hitro zopet mu na misel pade,

da Lenka je sprozhila tocho nanj,

s komolcem namrech desnim v drog zadela

pred njim umaknila svech se tropa cela.

 

In Ognjeplamtich sodi po pravici,

da st'rila takega kaj ni nalash

in da zameril bi se z'lo devici

(tud' to previdi srcevnetich nash),

che bi se nad misforchnom takim srdil,

zato, kar mogel je, se nich ni mrdil.

 

S'cer Lenka v grbe svoj obraz zavije,

pa kmalu kislica ji zgine spet,

in kmalu iz oches ji spet zasije

in dalje sije sonce kot popred;

in ko na pravi kraj spet sveche dene,

le Jaketu veljajo skrbi njene.

 

Imel she chlovek take ni nesreche!

Ruine le od glave do peta,

kih storile neusmiljene so sveche;

in ne, kakor se vitezom poda,

ampak zavratno nanj so se zagnale,

da babe so, dostojno so skazale.

 

Kdo tak bi shel po ulicah Ljubljane?

Jaz ne in Ognjeplamtich tudi ne.

Nocoj pri Lenki torej on ostane,

kar tudi nam samim po volji je,

junaka le po potih vseh spremimo,

gotov' prediva Muzam kaj dobimo.

 

Za soncem zhe odshla je zarja zlata,

po zemlji razprostrla se tema,

zaprla Lenka pri shtacuni vrata,

je chez dvorishche v sobo svojo shla,

in Ognjeplamticha dobimo v sobi

v njegovi svechebojni ranki robi.

 

Al' drugo jojme! sitnost zdaj spoznamo:

junak bo hotel lezhati chez noch

in post'ljo ima Lenka eno samo,

posebne dati torej ni nam moch;

in che oba bi skupaj v eno d'jali,

mladosti nashi slab izgled bi dali.

 

Pa ker prodajavka 'ma chistost v chisli,

se sama tud' nevarnosti boji;

skrbi, na vsako stran pazno pomisli,

da Jaketu za post'ljo kaj dobi,

in ni zastonj glave si ubijala,

kraljica vseh devic ji svet je dala.

 

Od svojih dveh blazin eno oddati

dekletu milost zdaj veli,

s priklado mnogo drugo she postlati

skrbno junaku svojemu hiti;

s pogovori ga jasnimi zvedruje,

se shali, se vrti, se posmehuje.

 

In ker je noch ustvarjena za spanje

(znabiti, da s tem rekli smo prevech,

da je ustvarjena le za lezhanje,

bi znal posebne bazhe chlovek rech':

mi bi lazhnika s'cer ga ne dolzhili,

al' svojo vendar zraven bi trdili),

 

ker noch tedaj je stvarjena za spanje,

tud' Lenka spravljati se kmal’ zachne:

da upa pa pred Jakom tako d'janje,

devicam nashim pach v glavo ne gre;

mi bi jim s silogizmom to skazali,

al' epos simplex z njim bi odrekali.

 

Obleka za obleko odletela,

le belo krilo krije she telo,

od vrata ruta zhe slovo je vzela,

od noge chevelj zhe je vzel slovo

in drobni dve se vidita nozhici,

dve beli krijeta ju nogavici.

 

Tu nehash ti nebeshka fantazija,

resnici slavno zmago prepustish.

Tak' ob izrazih misel se ovija

kot ob pomladnem cvetju vetra pish,

izpolni vse skrivnosti pred neznane,

najskrivnejsha neznana ne ostane.

 

Tud' Ognjeplamtich hitro zdaj se sleche,

na nizko post'ljo vrzhe se pochez.

Sam vrag ve, kaj tako ga k tlom uleche!

Al' kot bi videl slavo treh nebes,

nakvishku se ozira nepremaknjen,

je v sedmo predkone nebo zamaknjen.

 

In preden svecho Lenchika upihne,

obrne k Jaketu se she na smeh.

Ugasne luch in tak' glasno izdihne,

da glasen jek zaslishi se na tleh:

chez posteljo na tleh devica stopi,

al' oh! spotakne se in nanjo lopi.

 

Kaj lopi! Muza, al' se ne sramujesh,

da tak' neotesano govorish,

ko take avanture popisujesh,

ki jim enakih koj spet ne dobish?

»Al' oh! spotakne se in rahlo padka,«

veliko bolj bi b'la beseda sladka.

 

Kdor pade, pach lezhi, dokler ne vstane,

in kdor ne more, tudi vstal ne bo;

in da se Lenka skoraj nich ne gane,

zadolzhil Ognjeplamtich je z roko,

ki trdo ob telo se je ovila

in ena v temi ribe je lovila.

 

Oj ne! nikakor ne, nekdo izdihne,

in koj nato se chuje cmok in cmok

in tri minute in spet vse utihne,

le vchasih se globok zaslishi stok

in glas, kater' enak ni govorjenju,

golobjem' bolj podoben je gruljenju.

 

Ko pride zora, zmagavnica mraka,

svoj hrup po ulicah zachno ljudje;

tud' Jaka zhe na ulicah koraka,

v skrtacheni obleki, to se ve.

In kmal' doma pri kavi ga dobimo,

pri jedi je, nikar ga ne motimo.

 

 

OPOMBA K JENKU

 

Ob 170-letnici izida Krsta pri Savici (april 1836 v 600 izvodih) se zdi bolj kot ta Preshernova »povest v verzih«, o kateri je povedano tako rekoch zhe vse, med drugim tudi to, da je »plagiat« po Mickiewiczevem Konradu Wallenrodu, v dolochenem smislu aktualna Jenkova zoper Krst naperjena parodija – komichni ep Ognjeplamtich (datiran 28. 3. 1855; prvich »objavljen« v rokopisnem listu ljubljanskih gimnazijcev Vaje v shol. letu 1854-1855; zvezek z epom je danes izgubljen; tiskan izid shele 1921 v Jenkovih zbranih spisih z nasl. Ognjoplamtich). Znachilno je, da ima Ognjeplamtich isto shtevilo kitic (53) kot Krst (brez Uvoda) v Poezijah 1847 (1836 kitica manj), le da so Preshernove osemvrstichne (jambski enajsterci), Jenkove pa shestvrstichne (jambski enajsterci s po dvema desetercema).

Kakor Presheren je tudi Jenko lirik in satirik (klasicistichni »ideal« starorimskega pesnishtva). Kot je vrh Preshernove satire pesnitev Nova pisarija, ima pri Jenku enak pomen Ognjeplamtich, navadno le redko in mimogrede podcenjujoche omenjana mojstrovina, ki povrshnemu pogledu lahko daje vtis nekakshne humoristichno-verzifikacijske vaje (tudi Presheren je svoj Krst oznachil kot »metrichno nalogo«). Pozornejshemu branju pa se Ognjeplamtich razkrije kot kljuch Jenkove »generalne dekonstrukcije« preshernovske romantichne literarnoideoloshke strukture: v vsebini, jeziku in obliki nachrtno zastavljen, do podrobnosti rafinirano domishljen, daljnosezhen, presenetljivo zrel in pomenljiv »literarni program« komaj polnoletnega srednjesholca. Vsebinski in izrazni vzvishenosti Krsta z njegovo neuresnichljivo zemeljsko ljubeznijo med vojskovodjo Chrtomirom in devishko svechenico Bogomilo je s karikirano banalno retoriko zoperstavljen naturalistichno prozaichen koitus med imensko enako znachilnima »junakoma«: gizdalin Jaka Ognjeplamtich (ime aluzija na izrecno omenjeno »virtus prolifica«, jakost, moch, po bibl. Jakobu, »borilcu z Bogom«; priimek zhe kar pornografska aluzija, hkrati tudi feniksovska) in shtacunarka Lenka (aluzija na lenobnost, podomachena Helena, tj. gr. blestecha kakor lat. Julija, torej glede na Presherna chista »anti-Julija« in »anti-Bogomila«, tudi slovenska »anti-kraljica« glede na Alenko, »turshko« zheno mitskega kralja Matjazha, ki se je po legendi bojeval proti Kristusu in Bogu). Ne gre namrech le za preprosto populistichni ljubezensko-komichni ep, kot je najvechkrat oznachevan Ognjeplamtich, temvech gre predvsem za briljantno invertirano satiro na stvarni geohistorichni kontekst (na zachetku poudarjen celo z Jazonovo »ustanovitvijo« Ljubljane) z njegovim provincialno, malomestno zagovedenim normativizmom in parvenijsko-kramarskim (»tranzicijskim«) »svetovljanstvom«, ki marsikaj skusha urejati tudi s »pod-miznim spiritizmom«… Seveda protipreshernovska parodija ne pomeni poskusa nekakshnega pobalinskega izniche(va)nja Preshernove velichine, marvech gre za izpostavitev nujne znotrajliterarne dinamike v drugachnih druzhbeno-idejnih razmerah. Pesniti kot Presheren po Preshernu ni mogoche, Jenkov pesnishki idiom pa je she danes zhiv in tvoren.

Cheprav je zhe Jozha Glonar Ognjeplamticha oznachil kot »vzor humoristichnega epa… visokih umetnishkih kvalitet« (cit. Urednikov uvod, S. Jenka zbrani spisi, 1921, str. XIV) in ga je Anton Slodnjak omenil kot parodijo Krsta pri Savici (Zgod. slov. slovstva, II, 1959, str. 242) ter ga je izpostavil cheshki raziskovalec Karel Krejchi (1964), je ostal v senci. Shele Boris Paternu je vsestransko in temeljito osvetlil njegov pomen (Pogledi na slov. knjizhevnost, I, 1974), tudi z vidika vplivov nemshkega pesnika J. A. Blumauerja in Byronovega Don Juana (prvega je omenil zhe Glonar, drugega Slodnjak v nav. d.). V Reviji SRP 47-48 (2002) Lev Detela omenja Ognjeplamticha v eseju Pomislek o stanju v slovenski literaturi in v predstavitvi knjige Marije Mitrovich Geschichte der slowenischen Literatur (avtorica temu epu dolocha vidno mesto).

 

Izbor in opomba Ivo Antich