Revija SRP 75/76

Milena Merlak Detela

 

UPANJE (V SANJAH)

 

 

belo

cvetochi macesen

kot ga lahko

samo sanjash

delezhen

neznane neprichakovane nezhnosti

na presunljivo zhivo

zelenem bregu

z razgledom

v neskonchnost

 

(pesem izbral Lev Detela)

 

 

IN MEMORIAM

Komaj so sodelavci Revije SRP nekako dojeli, da ni vech med njimi Lucijana Vuge, ki ga je »vzela pomlad«, zhe je na vrhu letoshnjega poletja prav tako neprichakovano z Dunaja prishla vest o smrti Milene Merlak Detela, sodelavke revije in soproge enega od sourednikov – pisatelja Leva Detele ter najpomembnejshe pesnice v literaturi slovenskega zdomstva.

Od rojstva leta 1935 v Zhibrshah pri Logatcu prek shtudija primerjalne literature in psihologije v Ljubljani do literarnega delovanja (objave knjig) v Trstu, Celovcu, Londonu z ustalitvijo na Dunaju sega pesnichin zhivljenjepisni lok. Vmes se je namrech avgusta 1960 zgodil »veliki skok« (skupaj z Levom) iz takratne tesnobne jugokomunistichne federacije v sosednjo, a »psiholoshko« kar dalech na Zahod odmaknjeno Avstrijo. Pisala je pesmi in prozo ter prevajala v slovenshchini in nemshchini; njeno uveljavitev v novem okolju izprichuje avstrijska literarna nagrada Theodorja Körnerja. Objavila je vech zbirk pesmi, leta 1997 pa je Mohorjeva zalozhba pod naslovom Svet svitanja izdala pregled njenega 40-letnega pesnishkega in proznega ustvarjanja s spremno besedo dr. Denisa Ponizha, ki med drugim tudi omeni, da se zadevna knjiga slovenskemu Ministrstvu za kulturo ni zdela vredna podpore…

Svojo pesnishko-zdomsko usodo je domislila s shirokim izraznim razponom od modernistichnega (neo)ekspresionizma do (neo)avantgardizma (tudi v Zagorichnikovem WE) in se pri tem znachilno dotaknila tako desetnice (knjiga Die zehnte Tochter, 1985), izgnanke v slovenski ljudski mitologiji, kot v pesmi Noch z Emilijo Dickinson tudi najvechje amerishke pesnice (po nakljuchju navzoche v prichujochem SRPu). V isti reviji je leta 1999 (sht. 33-34) objavila naslednje, danes morda she posebno znachilne verze: »Ne, smreke ne morejo ubezhati: / njihove korenine ostanejo / tudi v smrti zveste / vedno istim tlom.«

(Ivo Antich)