Revija SRP 75/76

Matej Krajnc

 

VSE ZAUDARJA PO TISHINI

 
 
 
SKRITI DNEVNIK ANE DOBE–SEDNO
 
Nisem se nadejal, da ga bom kdaj bral,
da bom sedel v najini sobi po sedmini.
She prej so se rezhali, pojedli, kar sem dal,
zdaj pa vse zaudarja po tishini.
 
Nisem se nadejal, da ga bom kdaj bral,
in nochem vedet, kaj je pisala o meni.
Ko sem ji zaprl ochi, je moj dotik na njej ostal.
Moji prsti v grob so zasajeni.
 
Eno drevo manj je v mojem drevoredu,
zapacana pot do zlizanih stopnic,
eno drevo manj je v mojem drevoredu
in smrad se shiri nageljnom navzlic.
 
In skriti dnevnik Ane Dobe-Sedno
kar puhti, puhti iz mojih rok.
V piko bom zadrl buciko. Poslednjo.
Sklonil se in zjokal kot otrok.

 

 

 
MISS JENNY LOVE
 
Miss Jenny Love,
tvoja obleka je pri rokavih prevech nabrana.
Shiviljo je treba obglavit,
lena je in premalo vdana.
Morala bi ti izmeriti
devishki pas.
Morala bi, a zhe zdavnaj je prishla
ob dober glas.
 
Iz tebe se cedi ljubezen,
Miss Jenny.
Shkoda samo, da je zhe dolga leta
nekje v karanteni.
Shkoda, da se tako lepo lice
ne zna brzdat pred psi chuvaji
in da je jagnje, ki odjemlje uzhitke sveta,
zaklenjeno v hlevski staji.
 
Miss Jenny Love,
pravijo, da beresh klasike.
To je ponavadi koristno,
seveda – che se zmerno pochne.
A klasiki so neusmiljeni
in te vedno celo pozhro
in ni vech ljubezni za smrtnike,
ki bolj malo bero.
 
C’est vrai, Miss Jenny Love,
polna si milih potez.
Sedel bi in te gledal
in mrmral: pa saj to ni res!
A vendar – veliko je takih
ki prav to pochnejo,
in potem so sami, obupno sami,
ko se platnice zaprejo.

 

 

 
BALADA, SPECHA NA OKENSKI POLICI
S PREKRIZHANIMI ROKAMI
 
Poskusil sem ti dat rozhe,
a rekla si, da bi raje strihnin.
Rekel sem: kakor hochesh
in se zasmejal kot James Dean.
 
Prebral sem vse tvoje pesmi,
a si rekla: te so zhe shle!
Shepnil sem: pa napishi nove!
Rekla si: raje ne!
 
Zdaj gledam skoz okno na cesto
in na njej so sledi tvojih gum.
In na stolu sredi krizhishcha
tiho sedi Slavko Grum.
 
Scenerija se mi zdi znana.
Blizhina se tukaj koncha.
Tvoj smeh je neznansko resnichen,
cheprav ga obraz le igra.

 

 

 
PREOBRAZBA
 
Vecher ugasha
kot star avtomobil
in Gregor Samsa
zhe dolgo ni vech isti.
Odhajam po sledi
odmrlih besed
in kar govorim,
govorim iz zavisti.
 
Shival sem
vecherno obleko,
a nastal je nekakshen
chuden goblen.
Jesen trka
na razmajana vrata
in mraz okrog nje
je rjavo-rumen.
 
Miren kot Buda,
bradat kot Seid Memich Vajta,
postaven kot Don Juan
in tih kot Chopin,
gre mimo spomin
iz napachne zgodbe
in zame shrani
tisti goblen.
 
Vecher ugasha
kot postarana vlachuga
in vlak mi zazhuga
in odbobni.
Mimo mene bezhijo
prezeble povesti,
gole so, ranjene
do krvi ...