Marina Moretti
OBSEDENOST
Czes³avu Mi³oszu
Stari profesor, izvedenec v izgnanstvih
tvoja podoba nas zhe pol stoletja
zhge po vsem telesu
kot tunika Nesosa
ne gre za ponosheno obleko
ki se je lahko znebimo
sredi brodenja
med Bogom
in materijo
morda korak she chez
proti temachnemu bregu
she vedno smo vznemirjeni
slepi in zvesti svojemu chasu
v areni she vedno stari Rimljani
z nasrshenimi obrvmi
in s slom po krvi
z roko ki omahuje
med milostjo in pokoli
Mitrov kult meshamo
z Jezusovim chashchenjem.
Danes se mesec
Danes
se zeleni mesec na oknu
zbegano rezhi
pragozdu tvojih simbolov.
Se spominjash… meseca…?
…marsovskega za svet… za nas
otozhnega in daljnega
tudi ko je bil
srebrni mesec?
Obsedenost
Premikati se med lijakom in mizo
vsako jutro
da spravish iste krozhnike od vechera
z nezhno kretnjo upogniti prt
in se tiho zdrobiti
v zvezdne molekule
neverjetnega zasebnega big banga
ker neka gotovost je odprla
malo razpoko
v trdnjavici tvoje celovitosti
vesh da si bo vzel tvoje zhivljenje
stavek ki si ga nekoch brala
v nekem sholskem uchbeniku
“bolje bi bilo za chloveka
da se ne bi nikoli rodil!”
**
Tedaj pomislish luknja-izstrelek
ali lahko odpre mozhgane v preletu
od ograje klavnice
– zasaditi seme
nesporne resnice?
ampak pogum…
je ob vznozhju zhichaste mrezhe…
… poskusiti vsaj en sam neskonchno mali fonem
v ljubezenskem pogovoru zvezd…
**
Paolu
Tistega vechera v tvoji kuhinji
dehtechi po jabolkih
tvoji verzi okrog
ki so se odbili kot biseri
od tal
do neba
tvoje radostne ochi
tvoja violina
uglashena samo zame
en sam akord
nama je poplachal nesrecho
da sva le posameznika.
Ars poetica
Ura molchanja
zlató samote
kopljem
rov v svojih zhilah
z nohti ki jih je luna orosila
kosti beli klici
sirene iz globin
koliko nostalgije nam je treba
da zachujemo
vashe tanke preroshke glasove
moja morska kri
naj prijazno pride k vam
kot jutranji dezh
naj zaziblje vashe globoke grobove
nasproti jezerom chrnega zlata
trava naj spet pozhene nad rekami cezija
naj razkolje seme mrtvih
vash beli jezik
na drugem izhodu iz predora.
Vprashanja
Pokora in kazen sta
vchasih v vprashanjih
rada bi se odkupila tako
da si te predstavljam
kujem steklena bodala
da bi ujela tvoj odsev.
In spet vprashanja
Nimam miru
in niti ga ne ishchem
le vprashanja
– ponochi slonech
na oknu.
»Katere ceste ubirash?«
– se sprashujem.
»Na katerih vogalih kje se ustavish
pa bifeji, chasopisi v rokah
rane?
V katerem neskonchno malem delchku sveta
zasajena v tvojo korenino?«
Zrcalim se v tvojem nichu
in si odgovarjam »to je otozhnost!«
– vonj jasmina
ki kdove kje na nekem zidu
izgublja svoj duh.
Sanje
Moj dom moj dom
je zgubil svoj temelj!
– sem glasno ponavljala
v sobi
medtem ko je tema bedna in zla
oprezala za menoj
in tvoj dih je bil edina tolazhba.
Sanje sem si vedno
predstavljala kot svarilo
potem se nekaj upre
in jih potlachi.
Hisha je zabredla v vodo
odnashal jo je tok
ampak osnova je ostala
mochna sled na tleh
oprijela sem se tistih brazd
kljubovala sem znamenjem
z vsem svojim hotenjem.
Zdaj vem da mi je bilo podarjeno
drugo zhivljenje v pochitnishki prikolici
s teboj
v zraku ki ga razgiba
nov gozdichek
vztrajam med listjem
in uzhivam senco
in praske svetlobe.
Cukrena mladoporochenca
Kaj sta si povedala
v vseh teh letih
cukrena mladoporochenca
v dehtechi temi kredence?
V vseh teh letih…
Ljubezen radost ljubosumje?
Smrt sta si rekla
in (skrivno) zheljo
da ne bi drug drugega prezhivela.
Lotove zhene
Tudi bolnishnica je Sodoma
kazen
trnova in opustoshena pot
morda odreshitev
angel pokonchevalec
z mechem ob posteljnem vzglavju
ki veli naj se ne obrachajo nazaj
toda trmoglave
starke
se pustijo umiti
jejo in spijo
z bleshchechimi ochmi
hrepenijo in se spominjajo
ob zasteklenih vratih
ne sprashujejo vendar vejo
da vsak dan umira
staro mestno srce.
Starec
Starec z mozhgani
razzhrtimi od raka
je naslikal starca
vsega nagubanega
imenoval ga je Lazar
in je sam pri sebi rekel
»Kako mi je podoben!«
Starec
z mozhgani razzhrtimi od raka
je preslikal z razglednic
iz svojega otroshtva
chudovite rozhe rahlo zastrte od solz
z barvami ki bi zhelel
da bi jih narava dala cvetju
in svojo zheno pri sedemdesetih letih
kot jo je videl v vasi nekoch
– najlepsho.
Ko ni mogel drzhati vech chopicha
je pel zleknjen na divanu
Fedoro Ernanija in Rigoletta
in je poslushal vse svoje stare ploshche.
Nato je zatisnil ochi
in pochakal
na bele prikazni
z ukazovalnimi gibi.
O AVTORICI
Marina Moretti, novo, a zhe utrjeno ime med trzhashkimi pesniki, pripovedniki in recenzenti. Rodila se je v Trstu, kjer tudi zhivi. Diplomirala je iz klasichne filologije in se specializirala v arheologiji. Kot shtipendistka rimske ustanove American Academy of Rome in münchenske Prähistorische Staatssammlung se je ukvarjala z arheoloshkimi raziskavami. Od leta 2004 je chlanica upravnega odbora mednarodnega PEN kluba. Tudi drugache zelo angazhirana kulturna delavka. Pishe za znanstvene revije, a obenem objavlja pesmi in novele tudi v neshtetih uglednih italijanskih knjizhevnih revijah (Idea, Zeta, Oltre le frontiere, Voci dell’Est, DisArmonie itd). Prejela je zhe nekaj literarnih nagrad. Je stalna sodelavka revije Trieste – Arte Cultura in zalozhbe Ibiskos, za katero pishe spremne besede in predstavlja knjige. Leta 2002 je izdala prav pri tej znani toskanski zalozhbi svojo prvo pesnishko zbirko z naslovom Creature d’un giorno (Enodnevna bitja). Gre za izbor kakih shestdeset pretezhno izpovednih pesmi, katerim je napisal uvod trzhashki pesnishki starosta Claudio Grisancich, ki – z Mozartovim citatom »Prava glasba je med notami« – nekako ljubeznivo namiguje, kako moramo brati to vech kot obetajocho pesnico. Letos februarja je izshla njena zbirka La vita al margine (Zhivljenje na obrobju), za katero je Morettijeva prejela leta 2003 prvo mednarodno nagrado Trieste Scritture di Frontiera (Trst – obmejna pisanja, v sekciji neobjavljene poezije), ki jo je razpisalo trzhashko kulturno zdruzhenje Altamarea. Prevedene pesmi so iz letos izdane zbirke Zhivljenje na obrobju, kateri je uvodne misli napisal Predrag Matvejevich.
Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorici Jolka Milich