Revija SRP 75/76

Marina Moretti

 

OBSEDENOST

 

 

Czes³avu Mi³oszu

 

Stari profesor, izvedenec v izgnanstvih

tvoja podoba nas zhe pol stoletja

zhge po vsem telesu

kot tunika Nesosa

ne gre za ponosheno obleko

ki se je lahko znebimo

 

sredi brodenja

med Bogom

in materijo

morda korak she chez

proti temachnemu bregu

 

she vedno smo vznemirjeni

slepi in zvesti svojemu chasu

v areni she vedno stari Rimljani

z nasrshenimi obrvmi

in s slom po krvi

z roko ki omahuje

med milostjo in pokoli

Mitrov kult meshamo

z Jezusovim chashchenjem.

 

 

 

 

Danes se mesec

 

Danes

se zeleni mesec na oknu

zbegano rezhi

pragozdu tvojih simbolov.

 

Se spominjash… meseca…?

…marsovskega za svet… za nas

otozhnega in daljnega

tudi ko je bil

srebrni mesec?

 

 

 

 

Obsedenost

 

Premikati se med lijakom in mizo

vsako jutro

da spravish iste krozhnike od vechera

z nezhno kretnjo upogniti prt

 

in se tiho zdrobiti

v zvezdne molekule

neverjetnega zasebnega big banga

 

ker neka gotovost je odprla

malo razpoko

v trdnjavici tvoje celovitosti

 

vesh da si bo vzel tvoje zhivljenje

stavek ki si ga nekoch brala

v nekem sholskem uchbeniku

 

“bolje bi bilo za chloveka

da se ne bi nikoli rodil!”

 

**

 

Tedaj pomislish luknja-izstrelek

ali lahko odpre mozhgane v preletu

od ograje klavnice

– zasaditi seme

nesporne resnice?

 

ampak pogum…

 

je ob vznozhju zhichaste mrezhe…

 

… poskusiti vsaj en sam neskonchno mali fonem

v ljubezenskem pogovoru zvezd…

 

**

 

 

 

 

Paolu

 

Tistega vechera v tvoji kuhinji

dehtechi po jabolkih

tvoji verzi okrog

ki so se odbili kot biseri

od tal

do neba

tvoje radostne ochi

tvoja violina

uglashena samo zame

 

en sam akord

nama je poplachal nesrecho

da sva le posameznika.

 

 

 

 

Ars poetica

 

Ura molchanja

zlató samote

 

kopljem

rov v svojih zhilah

z nohti ki jih je luna orosila

 

kosti beli klici

sirene iz globin

 

koliko nostalgije nam je treba

da zachujemo

vashe tanke preroshke glasove

 

moja morska kri

naj prijazno pride k vam

kot jutranji dezh

naj zaziblje vashe globoke grobove

nasproti jezerom chrnega zlata

 

trava naj spet pozhene nad rekami cezija

naj razkolje seme mrtvih

vash beli jezik

na drugem izhodu iz predora.

 

 

 

 

Vprashanja

 

Pokora in kazen sta

vchasih v vprashanjih

 

rada bi se odkupila tako

da si te predstavljam

 

kujem steklena bodala

da bi ujela tvoj odsev.

 

 

 

 

In spet vprashanja

 

Nimam miru

in niti ga ne ishchem

le vprashanja

– ponochi slonech

na oknu.

 

»Katere ceste ubirash?«

– se sprashujem.

»Na katerih vogalih kje se ustavish

pa bifeji, chasopisi v rokah

rane?

V katerem neskonchno malem delchku sveta

zasajena v tvojo korenino?«

 

Zrcalim se v tvojem nichu

in si odgovarjam »to je otozhnost!«

– vonj jasmina

ki kdove kje na nekem zidu

izgublja svoj duh.

 

 

 

 

Sanje

 

Moj dom moj dom

je zgubil svoj temelj!

– sem glasno ponavljala

v sobi

medtem ko je tema bedna in zla

oprezala za menoj

in tvoj dih je bil edina tolazhba.

 

Sanje sem si vedno

predstavljala kot svarilo

potem se nekaj upre

in jih potlachi.

 

Hisha je zabredla v vodo

odnashal jo je tok

ampak osnova je ostala

mochna sled na tleh

oprijela sem se tistih brazd

kljubovala sem znamenjem

z vsem svojim hotenjem.

 

Zdaj vem da mi je bilo podarjeno

drugo zhivljenje v pochitnishki prikolici

s teboj

v zraku ki ga razgiba

nov gozdichek

 

vztrajam med listjem

in uzhivam senco

in praske svetlobe.

 

 

 

 

Cukrena mladoporochenca

 

Kaj sta si povedala

v vseh teh letih

cukrena mladoporochenca

v dehtechi temi kredence?

 

V vseh teh letih…

 

Ljubezen radost ljubosumje?

 

Smrt sta si rekla

in (skrivno) zheljo

da ne bi drug drugega prezhivela.

 

 

 

 

Lotove zhene

 

Tudi bolnishnica je Sodoma

kazen

trnova in opustoshena pot

morda odreshitev

angel pokonchevalec

z mechem ob posteljnem vzglavju

ki veli naj se ne obrachajo nazaj

 

toda trmoglave

starke

se pustijo umiti

jejo in spijo

z bleshchechimi ochmi

hrepenijo in se spominjajo

ob zasteklenih vratih

ne sprashujejo vendar vejo

da vsak dan umira

staro mestno srce.

 

 

 

 

Starec

 

Starec z mozhgani

razzhrtimi od raka

je naslikal starca

vsega nagubanega

imenoval ga je Lazar

in je sam pri sebi rekel

»Kako mi je podoben!«

 

Starec

z mozhgani razzhrtimi od raka

je preslikal z razglednic

iz svojega otroshtva

chudovite rozhe rahlo zastrte od solz

z barvami ki bi zhelel

da bi jih narava dala cvetju

in svojo zheno pri sedemdesetih letih

kot jo je videl v vasi nekoch

– najlepsho.

 

Ko ni mogel drzhati vech chopicha

je pel zleknjen na divanu

Fedoro Ernanija in Rigoletta

in je poslushal vse svoje stare ploshche.

 

Nato je zatisnil ochi

in pochakal

na bele prikazni

z ukazovalnimi gibi.

 

 

 

 

O AVTORICI

Marina Moretti, novo, a zhe utrjeno ime med trzhashkimi pesniki, pripovedniki in recenzenti. Rodila se je v Trstu, kjer tudi zhivi. Diplomirala je iz klasichne filologije in se specializirala v arheologiji. Kot shtipendistka rimske ustanove American Academy of Rome in münchenske Prähistorische Staatssammlung se je ukvarjala z arheoloshkimi raziskavami. Od leta 2004 je chlanica upravnega odbora mednarodnega PEN kluba. Tudi drugache zelo angazhirana kulturna delavka. Pishe za znanstvene revije, a obenem objavlja pesmi in novele tudi v neshtetih uglednih italijanskih knjizhevnih revijah (Idea, Zeta, Oltre le frontiere, Voci dell’Est, DisArmonie itd). Prejela je zhe nekaj literarnih nagrad. Je stalna sodelavka revije Trieste – Arte Cultura in zalozhbe Ibiskos, za katero pishe spremne besede in predstavlja knjige. Leta 2002 je izdala prav pri tej znani toskanski zalozhbi svojo prvo pesnishko zbirko z naslovom Creature d’un giorno (Enodnevna bitja). Gre za izbor kakih shestdeset pretezhno izpovednih pesmi, katerim je napisal uvod trzhashki pesnishki starosta Claudio Grisancich, ki – z Mozartovim citatom »Prava glasba je med notami« – nekako ljubeznivo namiguje, kako moramo brati to vech kot obetajocho pesnico. Letos februarja je izshla njena zbirka La vita al margine (Zhivljenje na obrobju), za katero je Morettijeva prejela leta 2003 prvo mednarodno nagrado Trieste Scritture di Frontiera (Trst – obmejna pisanja, v sekciji neobjavljene poezije), ki jo je razpisalo trzhashko kulturno zdruzhenje Altamarea. Prevedene pesmi so iz letos izdane zbirke Zhivljenje na obrobju, kateri je uvodne misli napisal Predrag Matvejevich.

Prevod iz italijanshchine in belezhka o avtorici Jolka Milich