Revija SRP 75/76

Lev Detela

 
TRI ZVEZDE
 
XIV
 
(Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)*
 
 

Pod tezhkim svechnikom s tremi nemirno plapolajochimi voshchenkami se ziblje nad papirje sklonjena glava Carolusa Gregoriusa Carniolusa. Gosje pero v uchenjakovi desnici shkripa po pergamentu, rishe umetelno ukrivljene chrke v imeniten spis o vseobsezhni skrivnosti nochi.

Sloviti magister sicer ve, da je zhe davno nastopila pozna nochna ura, ko mora poshtena dusha spati trdno spanje pravichnega, medtem ko se zlobne dushe istochasno potuhnjeno premetavajo pod odejo v nemirnem spanju krivichnega. Saj se boji mogochnosti nochi, toda zdaj, ko ga je obsedel ingenium, se ne more vech zaustaviti. On je vsekakor izjema. Cheprav ni zazheleno, da se potem, ko je odzvonilo vecherno avemarijo, she lotish kakega dela ali celo hodish zdoma. On pach mora pisati, pa chetudi mu bo kdo ochital, da si je izbral noch za delo samo zato, da bi se povezal s temnimi in za navadne smrtnike nevidnimi silami.

Dvigne glavo. Gosje pero obvisi pred njim v polzraku kot pushchica, kot opomin, kot vzpodbuda, kot zastava.

Magister premishljuje. Chuti, da bi ta spis lahko bil nekaj povsem novega, rezko svarilo nemirnim in vzpodbudno opasilo dobrim. Chloveshtvo se mora dvigniti iz ujetosti v grehu in zablodah proti boljshemu, vishjemu. Ab asinis ad boves transcendere. Preiti mora, kot so znali povedati stari, z oslov na vole, torej k vishji ozaveshchenosti. Spet moramo najti pravo pot k izvirom dobrega. Ad fontes.

O tem je zhe prej veliko razmishljal. Poglabljal se je v imenitna velika dela starih Grkov in Rimljanov. Ve, kaj hoche povedati. O pasteh nochi pishe z vso odgovornostjo zelo uchenega chloveka. Zhal mu je, da hochejo v modrosti z njim tekmovati nekateri mnogo bolj nepoucheni, pravzaprav nepismeni sorojaki. Ti naj bodo kar tiho. Ta nespametna chloveshka nevoshchljivost. Shkodozheljnost. Zavist omejenih. Caecus non indicet de colore. Slepec res ne more razsojati o barvi, ki je sploh nikoli ni videl. Toda njega, velikega magistra, bo njegovo lastno delo vechno slavilo kot umetnika. Opus laudat artificem. Cheprav je najpomembnejshi um v slovenetskih dezhelah, mu predvsem sorojaki ves chas nagajajo, namesto da bi ga chastili, kot bi se spodobilo. Zavistni so mu, ker so bedaki. Zavist pa je vechen greh. Invidia immortale peccatum.

Z rokami maha po zraku. Sursum corda! Kvishku srca! Sveche razburjeno utripajo.

Ve, da ima noch svojo moch. Ve, da je noch od hudicha. Chloveku ugrabi vid, ta najdragocenejshi dar, ki ga je prejel od dobrotljivega Boga. Kdor se ponochi odpravi na pot, bo zamenjal resnico z lazhjo. Podnevi nedolzhno zeleni grm se mu bo sredi nochi spremenil v nevarnega morilca, ki prezhi nate zhe na prvem ovinku in samo chaka, da bi te ubil iz zasede. Noch razbije red sveta, unichi lepoto, zabrishe razlike med stvarmi, ubije barvitost narave, ukine razliko med dobrim in zlom. Noch te zaslepi in oslepi. Razpre svoje nechisto brezno. Peklensko brezno. V temi se zachno dogajati nesramne in nechiste stvari, nevredne chloveka. Zdi se, da je multa nocte, namrech globoko v nochi, vse dovoljeno. Tedaj se noch spremeni v kraljestvo Luciferja in hudichev. V nochnih urah besnijo skozi temo nevarni duhovi.

Njegova nova razprava bo zato zelo koristen poduk ubogim nesrechnim dusham, da bi se ochistile vseh nasladnih grehov, ki jih rodi noch. Zakaj v dezheli grofov Celjskih vlada noch, gospoduje tema.

Ve, da je noch velikokrat zares nox caeca, slepa noch, ki te she prehitro zapelje v vechno temo in v tezhko smrt. Hude nevihte, potresi, poplave, pozhari, kuge in druge ujme se rodijo v krutem narochju brezdushne nochi. Hladna noch se zarezhe v meso nemirno spechega in v meso skozi temo nesrechno hitechega in ga napolni z bolechino in boleznijo. Ponochi se zrak zgosti, postane strupen. Nochna tema dushi in mori. Sredi nochi je bolezen nadvse neizprosna in smrt posebno ostra. Znano je, da nas smrt ponavadi zadene ob koncu nochi, ob tako imenovani prima luce, s prvim svitom. Zavedati se moramo, da je noch chas charovnic in duhov. Ti izrodki teme se priplazijo k neprevidnemu, da ga pogubijo. Zelenkasto motno se zalesketajo sredi tezhke nochne pokrajine. Gnezdijo v mochvirjih in v obliki zamolklega pogubnega ognja, imenovanega ignis fatuus, unichijo samotnega nochnega popotnika sredi teme v megli in blatu.

Gosje pero prevech hitro zashkriplje po pergamentu. Magister se zdrzne. Pero mu pade iz rok. Lachen je. Magister artis venter. Uchitelj umetnosti je vendar predvsem zhelodec. Zavzdihne. Vstane. Ko gre mimo mize, pod njegovimi koraki leseni pod poka in se trese. Sveche she bolj zatrepetajo. Stopi proti vdolbini pod oknom. Zagrabi za kos slanine. Lomi kruh. Si iz vrcha nalije v bokal nekaj vina. Pije. Cmoka z ustnicami. Slanina mu dishi. Chlovek mora biti debel, da vzdrzhi vse te ujme sveta. To dolgo noch. Mozhgani se morajo kopati v masti. Drugache se chloveku zmesha, ker je toliko groze in krivic na tem nesrechnem velikem svetu...

Veliki magister otozhno zavzdihne. Se spet usede k papirjem. Ah, kaj bi! Kljub svoji chloveshki shibkosti mora pogumno nadaljevati z delom.

Pero spet silovito shkripa po imenitnem pergamentu. Carolus Gregorius Carniolus mezhika z ochmi. Sredi zenic mu trepeta svetloba treh namiznih svech. Zaveda se celo najhujshega, namrech da se v globinah nochi v posebnih trenutkih pojavijo ognjeni shkopljeniki, besni volkodlaki in zhivi mrtveci - vampirji, ki she zhivechim smrtnikom, che jih dobijo v pesti, izpijejo kri in jih na ta nachin spremenijo v mrliche. Celo v sredishchu Pariza se je nedavno sredi nochi pojavil volkodlak. Razjarjena pocestna drhal ga je lovila po umazanih ulicah, da bi ga ugonobila, a ji je zhal ushel. Pri Brnu v slavni mejni dezheli Moravski so v zakotnem mestecu iz groba izkopali tri trupla volkodlakov, ki so se zahrbtno spremenili v ljudi. Na ukaz visokega sodstva in s priporochilom duhovshchine so jim odsekali glave, nechista srca pa prebodli s sulicami. Na koncu so jih kot udejanjeno zlo zazhgali na grmadi.

Goste sence nochi so pravo prekletstvo sveta, ostri bich za ubogega chloveka. Neki pijanec se je sredi Dunaja zvrnil v obcestni jarek in divje zasmrchal. Mimoidochi strazhniki ga zaradi teme niso mogli razpoznati kot chloveka. Mislili so, da iz grmovja renchi podivjan stekel pes, zato so ga zatolkli s koli do smrti. Shele ko je bilo delo opravljeno, so spoznali, da so ubili pijanega chloveka.

Sredi nochi je samo blisk silovite nevihte tisto odreshilno sredstvo, ki izgubljenenemu popotniku razsvetli tezhko pot in ga obvaruje pred strmoglavljenjem v blizhnji prepad. Jasno je, da ponochi ne smesh pozdraviti niti svojega najblizhjega, saj je mogoche hudich ali demon. Noch ni nikomur prijateljica. Podnevi je chlovek chloveku volk, ponochi je chlovek chloveku volkodlak. Najboljshi ljudje ljubijo samo ljubeznivo svetel dan, slabi ljudje so prijatelji najtemnejshe nochi. Zato je razumljivo, da posvetna oblast priporocha takojshnje kaznovanje vseh noctivagatorjev, teh zares nespodobnih nochnih klatezhev in pijandur.

Nesramni ljubijo dolge nochi. Saj noch oslepi ljubosumne ochi, da ne opazijo pozheljivca, ki bo v naslednji uri omadezheval poshtenjakovo najdrazhjo. Nespodobni namrech mislijo, da je v temi vse dovoljeno. Tema je brezno nechistovanja, saj noch ne pozna sramu. Zato je jasno kot beli dan, da se tisti, ki je slab, izogiba svetlobe. Tak nesramnezh ponochi sploh ne spi. Ponochi mirno pochivajo v snu in sanjajo o lepoti sveta le pravichni. Nezadovoljnezh ne spi. Nezadovoljnezh se ponochi bori s samim seboj in z ljudmi. Za izgubljene je namrech samo noch pravi dan in resnichno zhivljenje.

Nespechi se ponochi dvigne z lezhishcha, se nesramno muchi s sabo in Bogom, premishljuje na nepravilen nachin, prislushkuje shkrtanju podgan in mishi, ki glodajo pod podom in motijo nochni mir. Potem se splazi k sosedovi zheni in pri nji nespodobno vasuje. Ji ugrabi zvestobo. Jo popolnoma osvoji. Zasvoji. Meso nemirnega pohotnezha se zdruzhi z mesom nezveste. Oba med nechistim spolnim plesom izgubita dusho. Vendar v temi sredi prepovedanega uzhitka ne slishita zmagoslavnega hudichevega krohota.

Noch je polna nevarnosti. Strashna noch. Chloveshtvu prinasha pogubo in nesrecho. Grozne so spletke in nakane shtirih apokaliptichnih jezdecev nochi: peklenskih duhov, tezhkega strupenega zraka, najhujshih ujm in chloveshke pokvarjenosti. Iz brezna nochi puhte neznosne charovnije. Zrak postane zaklet. Chlovek postane preklet. Tema postane tako gosta, da bi jo lahko rezal z nozhem. Vchasih niti najboljsha svecha ne more vech razsvetliti prostora. V kotu, polnem senc in teme, sta videti umazana telica in nespodobna prasica kot najlepshi gospe. Zato je jasno, da je previdnost semper et ubique, vedno in povsod, najboljsha svetilka.

Mnogi ne vedo, da vsi deli nochi niso enako nevarni. Zavedati se moramo, da je najnevarnejshi predvsem mrtvi del nochi, ki se lahko zelo hitro spremeni v smrtni del nochi. Chas pred prvim petelinjim krikom se zato imenuje intempesta, ker je to chas brez chasa. Takrat vedno in povsod gospoduje smrtna tishina. Spanje je v tistih nevarnih trenutkih tezhko kot svinec. V mrtvi uri nastopi mora. Orjashka tezha besnega demona ti stisne prsi. Breme slabe vesti skusha zadushiti nepripravljenega. Samo klic jutranjega petelina te tedaj lahko odreshi. Grozen je ta chas brez chasa. Ne-chas, v katerem te muchi slaba vest. Ne-chas, v katerem se prikazhejo mrtvi in ti sporochijo, da si na napachni poti. Tedaj si zhelish, da bi spal globoko in chisto, kar je znachilnost prvega spanja pred polnochjo, imenovanega primo somno.

Magister Carolus Gregorius Carniolus dvigne gosje pero. Zachuti, da je noch pomembna za chlovekovo ozaveshchanje. Ker che ne bi bilo nochi, chlovek ne bi nikoli spoznal svojih zablod, podlosti lastne dushe, chrne kot najtemnejsha noch. Samo noch, ljubezen in usoda dolochajo krogotok sveta.

***

Habsburshki vojvoda vznemirjeno vstane od mize.

»Kar tako, na vsem lepem, kar tako torej?«

Bulji v duhovnika.

»Ja, kar tako, visokost...«

»In zakaj?«

»Ja, zakaj? Dangeroz je nesramen norec... Sredi ceste se je razburil... Si strgal srajco s telesa. Rekel, da je svet kup umazanih smeti... Prepeval pesmico, v kateri zhali oblast... Ljudstvo je kar drlo skupaj... Paslo zijala... Z rdechimi obrazi poslushalo nesramne shale tega nizkotnezha...«

»Ja, chesa takega se pa res ne sme delati... To je vendar upor!«

»Ja, upor, visokost!«

»Pa ste ga ujeli?«

»Valpti so ga takoj zvezali in odgnali v temnico... Ne bo mu prizaneseno...«

»Tako je prav, prosht!«

»Res je. Skrajni chas je zhe bil...«

»Ja, tako... Saj bo zdaj mir, ali ne?«

»Seveda bo mir... Zdaj bo mir...«

»Pokorni morajo biti... Ljudstvo mora biti pokorno!«

»Ja, navadno gmajno je treba krotiti z zhelezno roko...«

»Ja, krotiti... Bich je edino zdravilo za neuke ubozhce, prosht... Da ne podivjajo... Zato potrebujemo samo take pesnike, ki uchijo ljudi sposhtovati oblast...«

Vojvodov vijolichasti pijanski nos samozadovoljno zazhari v popoldanski sonchni svetlobi.

»Seveda, visokost... V te butaste glave je treba vcepiti sposhtovanje do oblasti...«

»Ja, sposhtovanje... Drugache ti zazhgo she hisho, razrushijo grad... She lastno mater ti prodajo ali ubijejo, pa da ne bi kneza ali kralja...«

Habsburzhanov vinski nos se zamaje sem in tja.

»Ja, samo da smo zdaj hujskachu zavezali gobec,« reche duhovnik.

»Saj ste res pridni, zares pridni... Tako je prav!«

Vojvoda si zadovoljno mane roke, dvigne glavo in ponovno odstopica k svojemu z rdechim zhametom oblozhenemu stolu.

Se ozre po prostoru. Debelo gleda. Hrka in kashlja. Dvigne glavo.

»Zdaj lahko gre,« reche k duhovniku. Si z modro rutico brishe oznojeno chelo. Sezhe z roko k vrchu rdechega vina na razkoshni mizici.

***

Spet skoraj vso noch ne more zatisniti ochesa. Nekaj jo preganja. Nekaj brez jasnih obrisov. Muchno stanje. Grozen, zahrbten nemir.

Proti jutru jo za trenutek premami spanec. Zazdi se ji, da se pred njo pozibavajo obrisi petih moshkih. Sami bradachi. Rokomavharji. Spake v poltemi. Iztegujejo proti njej debele kosmate roke. Nepravilne roke. Roke s tremi, sedmimi in trinajstimi prsti. Se zvito pozibavajo. Jo bozhajo z lokavimi pogledi.

Veronika sanja, da ne more ne naprej ne nazaj. Zaprta je med visoke strmoglave stene. Bradachi se spet priblizhujejo. Grozi vsesploshna nevarnost. Roka s sedmimi prsti je nesramno blizu.

V Veroniki nekaj pochi. Odpre ochi. Vidi, da je she vedno v razbojnishki jami sredi gozda. Strmi v mladega bradacha, ki jo zvito opazuje in se ji zahrbtno smeje.

»Smo se kaj naspali, draga lepotica?« piska skozi na pol gnile zobe.

Mu noche odgovoriti. Strmi v tla.

Bradach je vedno bolj popadljiv. Jo zagrabi za roko.

»Pusti me na miru!«

Obraz ji zalije razburjena rdechica. Ne ve, kako bi se ga znebila.

Rokomavhar je vedno bolj brezobziren. Z dlanjo drsi chez njene dlani, jo skusha pritisniti k svojemu smrdljivemu razgretemu telesu.

Upa, da ji bodo dedci, ki lezhijo na slami na drugi strani votline, priskochili na pomoch, vendar ji nihche ne pomaga. Neki debelonogi raztrganec z razmrshenimi lasmi se rezgetavo zasmeje. Iz vseh oglov se shiri brezobziren posmeh. Strah rezko odmeva med gluhimi stenami.

Ko jo brezobzirnezh she bolj trdno prime za roko, divje zakrichi.

Bradach se zdrzne. Dedci povesijo ochi.

Izza vogala pochijo ostri koraki. Orjashki ubezhni menih Tomazh pridrvi z osornim glasom.

»Nobenih norchij in nesramnosti! Bog vse vidi in vse ve, greha se delati ne sme! Pustite Veroniko na miru!«

Menihovi umazani lasje prshijo v sveti jezi na vse strani. Se razkorachi pred Veroniko. Mrko gleda.

»Bodi bolj previdna,« reche, preden spet odkolovrati v temo.

Rokomavharji osramocheno sklanjajo glave. Mezhikajo z ochmi.

Bradach se umika v zadnji kot. Pade kot ubit na slamo.

Veronika stiska glavo k tlom. Se previdno pomika ob zidu k svojemu lezhishchu. Otipa culo na levem kupu slame. Zagrabi vseh svojih sedem stvari. Jih bashe v svezhenj. Se na skrivaj plazi po poltemi. Skusha zbezhati. Upa, da je razbojniki in oba meniha ne bodo odkrili na begu in privlekli nazaj. S temi hostarji ne more in noche prezhiveti.

Ko bezhi skozi sivo mokro jutro, kliche vse svetnike na pomoch.

***

Sami bliski in prebliski. Veriga rezhe do srca. Kako nesrecha boli!

Friderikova glava je nevarna nadloga. Gori kot suho poleno. Se guga in ziblje na vse kriplje po smrdljivi luknji ukrivljenega stolpa, da besno shkriplje.

Ja, Friderikova glava gori. Ja, Friderikova glava je nesramna zmeshnjava.

Noch poka kot goreche poleno. Ogenj v glavi prasketa do srca. Friderik ziblje ubogo glavo sem in tja. Ja, Friderik ve, da je glava nezdrava. Ve, da njegova glava sploh ni vech prava.

Ja, Friderik ve, da je postal kos gorechega polena.

Ta glava je najvechja zmeshnjava.

Ja, Friderik ve, da ves svet gori. In po grajskem stolpu teche kri.

Po vseh celjskih kotih pokajo kosti. Ta svet nesramno gori.

In zares teche kri. Ja, zagotovo teche kri.

In kdo ste sploh vi?

Ta svet zares krvavi. Ta svet poka po krivem in pochez. Ta svet gnusno smrdi.

In kdo ste sploh vi? Ste vi moje kosti?

Veste, glava mi gori. Ker ste to vi. In te kosti, te grozne kosti, da smrdi...

Ja, Friderik ve, da je ves svet kup nesnage. Gorecha grmada.

Ve, da po stolpu teche kri in da po vseh kotih pokajo kosti.

Iz zadnjega soda teche kri, ko veliki grof po kleti besni.

Ja, Friderik ve, da bo zazhgal grashchino. In ve, da bo iz vseh sodov steklo vino.

Dobro ve, da ga bolijo kosti, ker glava strashno gori.

Ah, ta svet je gnusna zmeshnjava.

Friderik, kje je zdaj tvoja uboga glava!

***

Le zakaj vse to? Zakaj je zhivljenje postalo chrn oblak?

Zrak poka v zloveshchi napetosti. Vse ga boli. Zhalostna dusha in ubogo telo.

Le zakaj se je to gorje poveznilo na njegovo zhivljenje?

Res samo zaradi Veronikinih temnozelenih ochi, v katerih se moshka dusha izgubi kot v globokem nevarnem tolmunu? Zaradi bujnih pramenov njenih svetlozharechih las, ki si jih je chesala v snopu sonchne svetlobe, ko jo je prvich zagledal? Zaradi njenega zvonkega bronastega glasu s prizvokom neke chudne pozheljive otozhnosti? Veronika! Zakaj, zakaj?

Charovnica? Ne! Nikoli in nikdar!

***

Sigismund Luksemburshki zhe ves vecher opazuje, kako njegova Barbara pleshe z angleshkim vitezom, vendar ne zine niti besedice.

Ve, da ga vara. Mlada je she... Zato jo je pach prevech razvadil... Ker je izredno popustljiv. A mu je rodila le hcherko.

Toda zdaj vse to. Saj ni slep. Ti shtevilni ljubimci. Vse bi bilo drugache, ko bi bil mlajshi. Saj je zhe skoraj starec. Kaj naj she sploh lahko nudi svoji radozhivi zheni, divji, kot vsi ti Celjski?

Pochuti se, kot da bi bil na zherjavici. Kot na trnju. Trpi zaradi strashne ljubosumnosti.

Ko godba utihne in je zabava konchno mimo, pristopi k zheni in ji zashepeta, da je utrujen. Zato gre kar takoj spat.

Barbara se hudomushno zasmeje.

»Zhe tako zgodaj? Nochejo she nekoliko ostati z nami?«

Skoraj jezno se umakne v zgornje grajske prostore. Skrit za tezhko brokatno zaveso, vznemirjeno chaka na naslednje dogodke.

Zaslishi zvonek smeh... Barbara?

Trdi koraki votlo odmevajo po kamnitem hodniku.

Cesar zadrhti in shpichi ushesa.

Strese se od groze, ko iz zhenine spalnice po krajshem premoru zaslishi poreden smeh in shume strastnega ljubljenja. Ve, da njegova zhena lezhi gola v objemu drugega in se mu divje predaja. Trdi enakomerni sunki, ki pokajo po postelji, in zhenini ostri, rezki vzdihi ga rezhejo do srca...

Globok moshki glas... Zatishan zhenski smeh.

Ko Barbara v strasti divje zakrichi, ga skoraj izpodnese. Mora nasloniti glavo na trdi hladni zid. Z levico se oprijema rdeche zavese... Groza ga davi v grlu in ga hoche zadushiti...

Zakaj je hotel vse to slishati? Dozhiveti? Ljubezen v dvoje, v troje? Saj vsega tega pri svojih letih ne more vech prenesti.

Te grajske stene so pretanke za tako strashno preshushtvovanje! Treba bo sezidati nov grad z grozotno mogochnimi stenami, skoz katere ne prodre do zhalostnih ushes niti en sam glas tistih, ki varajo!

Chez chelo mu polzi mrzel pot, medtem ko so glasovi ljubljenja vedno mochnejshi. Chuti, da je zhenina strast zdaj narasla v divjo povodenj. Barbarini vzkliki se kot krvava bodala rezko prebijajo skozi vse stene naravnost v sredo njegovega srca in ga rezhejo na dvoje.

Ah, ja... She, ja... Ja, ja...

To grozno zhivalsko sopenje... Zdaj sta se popolnoma razzhivela. Slishi, kako moshki umazano cvili, ko si jo prilashcha... Ko preliva svoje nesramno seme globoko v njeno tisochkrat prefukano rezho...

She, ja, she, dragi! Daj me zdaj! Ja, zdaj!

Sigismund prebledi. Zdaj jo melje kar najbolj globoko... S skrajno nabreklim korenom...

Zato je tako rezko zakrichala, zato tako strastno sope in vzdihuje... Hudichevo mochno ji ga mora zasajati, da tako krichi... Kar po zhivalsko divje jo tolche od zgoraj navzdol...

Prekleta zhenska, tako neusmiljena do svojega dobrosrchnega mozha! Nesramna cipa, ki nima nikoli dovolj!

Toda zdaj sta spet nekoliko bolj mirna...

Cesar dvigne glavo. Se nekoliko umiri. Slishi, da sopeta na drugachen nachin, zelo zadihano, pochasi, toda vztrajno... Morda je sedla nanj... Chof, chof... Verjetno jo bo spet zalil. Popolnoma pobrizgal naravnost v ustje njene neplodne maternice.

Zdi se mu, da bo izgubil tla pod nogami... Prevech je usmiljen... Pravzaprav bi ga moral zdrobiti... Zmleti v prah... Vse njene ljubimce bi moral unichiti. Ukazati, da jih umorijo...

Le zakaj je tako popustljiv…? Vedno znova ji odpusti...

Ubogi stari bedak... Ve, da se mu za hrbtom smeje... A je pach tak!

Cesar se s strtim srcem opoteka po hodniku. Le kaj ima od vseh teh svojih chasti! Od vsega tega zhivljenja! Njegov luksemburshki rod z njim v kratkem izumre.

Prekleti Celjski in prekleti Habsburzhani!

Le zakaj mu je Barbarin oche Herman v bitki proti Turkom moral reshiti zhivljenje?

Zakaj sploh she zhivi?

***

Za ovinkom, na robu jase, se konchno zgodi tisto, chesar se je ves chas bala. Bradati moshki, ki jo je zalezoval zhe v razbojnishki votlini pri obeh upornishkih menihih, popolnoma neprichakovano plane iz skrivalishcha za koshato nagrbanchenim grmom in ji prestrezhe pot. Preden se Veronika zave, kaj se dogaja, jo vrzhe v travo. Z divjo silo jo potisne med mah, praprot in vlazhne korenine in ji z levo roko razpne srajco.

Posiljevalec drgeta od pozhelenja, ko grabi po polnem mesu preplasheno drgetajochih dojk in jih razdrazhljivo potiska k svojim sluzastim ustnicam. Pohotno se prisesa na oba v vzburjenju vedno bolj od strahu nabreklo poveshena rozhnata seska svoje zhrtve in izrabi Veronikino nepripravljenost in presenechenje. Z neprizanesljivo ihto pahne svetlolaskino desno stegno ostro navzgor, medtem ko ji drugo, she upirajocho se nogo porine dalech na levo, da jo zabole vse mishice pod trebuhom.

Posiljevalcheva dlan zelo hitro podrsa po topli zhenski kozhi. Mehko blago med Veronikinimi stegni se med nesramnezhevimi potiski skoraj popolnoma razpne. Kjer se tkanina she upira, jo kratko in malo strga s toplega polnega mesa. Odprta, spodaj zdaj mochno raztrgana obleka, ji zato nesramezhljivo hitro zdrsi s spodnjega dela telesa v gosto travo. Bradacheva roka spolzi chez Veronikin kot sochna figa temnordeche napeti sram, ki se, popolnoma razkrit za pozheljive moshke ochi, nagubano bochi iz nezhno nakodranega mednozhnega puha.

Posiljevalec zatrza kot zhival. Z obema rokama zagrabi zhensko pod razgaljeno zadnjico in jo skupaj z razkrechenima nogama potisne strmo navzgor. Na z mahom porasli shtor. Tezhko sope. Ostra napetost se v njem nevarno stopnjuje. Meso zhenske, ki si jo surovo prilashcha, vdira kot nevaren hudournik v zadnje pore njegovega telesa. Zdi se mu, da ga bo neprizanesljiva strast raznesla. Nenavadno mochno obchuti nabreklost mesa. Svojega in njenega mesa. Ko se je z obema rokama trdosrchno oprime tik nad zadnjico, se Veronika zave, da je dokonchno v pasti, vendar jo zalije sladka groza chudnega uzhitka. Pridusheno jechi, ker se ostra konica posiljevalchevega uda vedno bolj razdrazhljivo drgne ob nabrekline med njenimi od lastnega vzburjenja vedno bolj mokrimi sramnicami. Chudna neprizanesljiva strast, ki se ji zaman upira, jo v ostrih trzljajih zanasha globoko navzdol in navzdol, do strashnega, zhivalsko grobega vrhunca.

Moshki hropeche zastoka. Veronika osramocheno zapre ochi. Chuti, kako se trda nabreklost v njeni zdaj kljub vsemu zhe zares razdrazheni rezhi popolnoma odpre in ji toplo seme zalije vse gube in kozhice notranjosti. Nagne se proti posiljevalchevemu spolovilu in se obupano zasmeje.

Bradach se skloni naprej, proti Veronikini vzburjeno izbocheni levi dojki. Polna, medeno dishecha seska ga vabita, da njuno razdrazhljivo vsebino izpije do dna. Prsti mu spolzijo globoko pod vlazhne okrogline zdaj zares prevech izzivajochih prsi mlade zhenske. Jih otipa spodaj, pod ostro toplo gubo. Privzdigne z desnico polno, hrushkasto prsno meso. Vidno nabrekla mlechnobela gmota leve dojke trepeta med njegovimi prsti. Lizhe z jezikom mochno razdrazheno bradavico, ujeto v vse sladkosti razburkanega rozhnatega kolobarja.

Se zasmeje. Sezhe z roko med Veronikina mokra stegna, jo hoche ponovno naskochiti. Besno uzhivati. Se osvoboditi vseh pritiskov. Izbrizgati v to toplo trepetajoche meso pod njim vse napetosti in tegobe, ki so se neusmiljeno ostro nabrale v njegovem telesu in v njegovi dushi.

Oh to prekleto, poscano zhivljenje! Ko te gospodarji samo muchijo in tlachijo. Bedno zhivljenje. Brez usmiljenja. Barabe in prasice, kot ta naga kurba pod njim, ki hoche biti nekaj boljshega, kot smo mi, ubogi revezhi! Zato jo bo zdaj spet premlel!

Vendar se zhenska, spretno kot gibchna veverica, prevali pod posiljevalchev bok. Ochi se ji kot divji machki zaiskrijo v zhivchni napetosti. Dvigne glavo in se z razprtimi usti na bliskovit nachin vrzhe proti kot strupena kacha razdrazheno navzgor shtrlechemu bradachevemu udu. Se besno zagrize v nabreklo meso.

Posiljevalec zatuli od bolechin. Se skusha vrechi na razjarjeno zhensko, vendar je bolechina tako mochna, da se mu zazdi, da bo izgubil zavest.

Veronika zachuti v ustih sladak okus po krvi. Tezhko diha. Koshchki bradacheve razcefrane kozhe in presekanega mesa jo zhgejo kot prisad med zobmi in pod jezikom. Ne odneha, dokler do konca ne unichi te preklete moshkosti. Potem se zravna in ostanek uda zanichljivo izpljune pod posiljevalcheve noge. Ve, da nasilnezh ne bo mogel nikoli vech zlorabiti nobene greshnice in nobene svetnice.

Veronikine prsi razburjeno zatrepetajo, ko dvigne glavo in se ozre po okolici. Za vrhom koshate jelke se otozhno zalesketa modrina neba. Zagrabi kose svoje pomechkane obleke, ki se osramocheno valja med praprotjo, preslicami in travo, in se medtem, ko se moshki s peno na ustih v bolechinah zvija po tleh, izgubi v temnih globinah gozda.

***

Veliki grof namrshchi obrvi.

»Zdaj priblizhno vemo, kje se nahaja... Verjetno se skriva v tisti nedostopni goshchavi... A ujeli jo bomo!«

»Ja, njihova milost ve, kako se tem stvarem strezhe!«

»Dokler nimamo te nesramne ribe v mrezhi, sploh ne morem vech zares spati... Prekleta coprnica mi ne da miru...«

»Oddelek konjenikov takoj poshljemo proti Rogu!«

»Bodite skrajno neizprosni!«

Grof se jezno izprsi.

Ta lov na zahrbtno charovnico se zhe prevech dolgo vleche. Kot jara kacha. Premalo se trudijo. Pochuti se popolnoma samega, kot volk v hosti. Toda saj ne more biti drugache. Izjemni ljudje morajo trpeti. Izbranci so osamljenci. Mogochnezhi nimajo prijateljev. Okrog njih gospodujejo strah, klecheplazenje, hinavshchina. Toda tako mora biti. Samo peshchica ljudi je sposobna vladati in voditi. Vsi drugi so tepci, lenuhi in strahopetci. Nesposobna raja. Navadni suzhnji. Nad vso to chloveshko bedo je treba stalno vihteti bich. Drugache bi nesrechniki popolnoma podivjali. She stoletja bodo pomnili, kdo je bil slavni Herman Celjski, ki je krotil ubogo gmajno, da ni propadla.

Veliki grof odlochno zakolovrati po zverizhenem prostoru. Besno udarja s shkornji ob lesene podnice, da jezno odmeva pod kamnitimi oboki. Se lovi pod robovi in med ovinki strmoglavo navzgor potisnjenih sten in zidov. Nejevoljno zre v Soteshkega.

»Ujemite jo zhe enkrat!«

Jasno se zaveda, da je na svetu samo en chlovek, ki ve, kaj je treba storiti. In ki je dovolj pogumen, da to stori. Ki ve, kako stoje stvari. Tako je pach na tej nori zemlji, kjer se samo prepiramo in ubijamo. In kjer zmaga le tisti, ki je mochnejshi. Ki je pogumen.

Ne more drugache. Toda vse, kar dela, je samo v prid slavni celjski rodbini. Saj znani zakon zhivljenja pravi, da iz malega raste veliko. Zato bo s svojo mochno roko strl, kar je na zunaj morda lepo, znotraj pa votlo in slepo. Vse, kar nasprotuje njegovim nachrtom, je treba brezobzirno unichiti.

***

Tudi v jechi Dangeroz ne trpi pod ostrino udarcev, temvech trepeta pod tezho besed. Sredi nochi ga, od vseh zapushchenega nesrechnika, zagrabi moch lepe besede. Upogiba se pod blagodejnim zvenom besed. Ishche smisel na shtevilna vprashanja, na katera mu ne zna nihche odgovoriti. Zjutraj ga odvedejo pred sodnika.

Debeli mozh v dolgi chrni suknji ga dolgo brezdushno motri. Trije razkoshni podbradki mu poskakujejo od razburjenja. Na zhabji nachin se zarezhi in razpre shiroka usta.

Dangeroz ve, da ta gospod ni chlovek njegovega okusa.

»Gosposko sramoti, kaj?« se sodnik rezko zadere in udari s kosmato pestjo po mizi.

»Kaj pa naj naredim, che se kdo zaradi mojih pesmic chuti prizadet...«

»Naredim, naredim... Da ve... Te njegove pesmice so brez repa in glave, kaj...«

Dangeroz ga jezno pogleda.

»Brez glave ne bi mogle zhiveti...«

Debeli sodnik zardi od besa. Kot sod napeti trebuh se votlo zatrese.

»Naj se ne dela norca! Ga bo stalo glavo, kaj...«

»In kaj potem, gospod...«

»Nich potem, kaj...«

Sodnik sklanja glavo proti tlom. Mrshchi obrvi.

»Zakaj tako pishe? Saj je nekoch bil slaven, kaj...«

»Ja, bil sem pri francoskem kralju... In v Parizu v krasni druzhbi s samimi uchenjaki...«

»Se lazhe, kaj?« se zadere debeli mozh.

»Nich se ne lazhe!« reche Dangeroz...

»Naj pove imena teh uchenih mozh, kaj!« zakipi iz sodnika.

»Che gospod to hochejo, pa naj imajo kaj. Tule so imena...«

»Ja, katera, kaj? In hitro, kaj!«

»Seveda hitro, da bo tem bolj ochitno!«

»Torej, kaj?«

»Tole so imena uchenih gospodov, kaj, kaj... Septimus, Sextus, Quintus, Quartus, Tertius, Secundus – in she eden...«

Sodnik ga radovedno pogleda.

»Kdo je to, kaj? She eden, kaj?«

»Ime mu je Primus... Bil je sedmi mozh.«

»Res, kaj?«

»Bil je moj alter ego...«

»Kako, kaj? Kaj je bil?«

»Moj alter ego. Sedem uchenih gospodov je sedelo za dolgo mizo in si zastavljalo resna vprashanja o zhivljenju in smrti. Primus Sedmi je bil moj drugi jaz, kaj, kaj. Primus sem namrech jaz...«

»Tako, tako... Pa saj tega ne misli zares, kaj! Za nos me vodi, kaj!«

»Ja, kaj. Ampak sedmi Primus je skupaj z uchenimi gospodi hotel v Parizu odgovoriti na vprashanje, zakaj svet sploh she stoji, ko se pobija toliko ljudi, kaj, kaj!«

Sodnik si s komolcem podpira glavo. Nesramni pesnik mu gre vedno bolj na zhivce.

»Svet je pach tak, kot je, kaj,« reche sodnik. »Nich ne moremo zato, da je tako, kaj.«

Za trenutek se mu zasmili ubogi norec z neumnimi in pohujshljivimi pesmicami. Mu skusha pomagati.

»Svet je treba sprejeti tak, kot je, da ve, kaj. Tu ne pomaga prav nich drugega, kaj! Videti je treba she drugo stran stvari. Da je svet lep, kaj... Saj se oblast trudi, da bo dobro, kaj... Naj se zato pomiri. Postane priden, kaj. Da ne bo zaradi neumnih pesmic she ob glavo, kaj. Svet je lep, kaj... Lep... Ja, lep, kaj!«

Dangeroz ga chudno pogleda.

»Ja, gospod sodnik, kaj, kaj, « pikro reche. »Ta svet je za umret...«

Debeli mozh se besno zavali od mize. V obraz je rdech kot kuhan rak. Podbradki se mu hudo zatresejo. Poka od jeze. Se prijema s tolsto roko za napihnjeni trebuh.

Piska: »To je od sile, kaj! Zares od sile! Kaj!«

Se v razburjenosti vrtoglavo maje sem in tja.

Zamahne z roko proti oboku na levi strani stene.

»Naj si pogleda tiste tri kavlje tam zgoraj, kaj... Naj si jih dobro pogleda... Tisti trije ostri kavlji so od vraga, kaj. Z njimi mu bo hlapec, che ne bo postal bolj priden, na drobno postrgal meso z njegovih umazanih kosti, kaj... Naj dobro premisli, ali se splacha z visoko gospodo uganjati norchije... Kaj! Zelo dobro naj premisli... Kaj!«

Sodnik ga zariplo meri z volovsko nabreklimi ochmi.

Dangeroz povesi glavo. Svojo ubogo pasjo glavo.

***

Herman tezhko sope, ko privzdigne tkanino pod zlatolaskinim trebuhom. Izziv toplega zhenskega mesa je danes oster in zares neizprosen. Otipa Rozinina dolga polna stegna. Za trenutek se zaustavi. Razburjeno diha. Si z robchkom brishe potne srage na chelu. Se s pogledom zapichi v zelenkasto tkanino, ki se v napetem loku in ostrih gubah vzdiguje chez dekletova prsa. Podrsa z dlanjo po nabreklinah Rozinine dolge dojke, ki se izzivalno bochi pod mehkim toplim blagom.

Danes se ne pochuti posebno dobro.V zadnjem chasu ni vech dovolj pri mocheh. Zhal. In to ob tako lepem, polnem zhenskem telesu. Zato noche odnehati, cheprav se mu v glavi chudno vrti. Mora zadostiti svoji moshkosti. Se ponovno potrditi. Konchno she vedno zmore. Kljub vsemu. Cheprav ne gre vech tako dobro kot pred leti. Ja, niti ne vech tako kot pred meseci. Kaj je prevech bolan? Starost? Ja, starost je naglo tu.

Vendar skusha pozabiti. Samozadovoljno polzi s pohotnim pogledom chez Rozinino polno telo. Razpre dekletovo obleko. Se skloni chez trdi shpichasti sesek. Zagrabi po zhenski, opojno dishechi dojki. Se prostashko zasmeje. Se nagne z glavo naprej. Bozha in uzhivashko ljubkuje zelo polno, zelo meseno Rozinino dojko. Debelo dojko. Mesnato, zelo nabreklo dojko, kot ustvarjeno za uzhivanje. Jo privzdigne. Dolgi debeli pecelj bradavice vzburjeno poskochi iz napetega temnega prsnega kolobarja. Grof omamljeno zastoka. Se prisesa na Rozinin mochni sesek. Zachuti opojni vonj bujnega zhenskega telesa. Usta mu polni sladki sok zhenske spolnosti, ki pochasi prenika iz vseh razdrazheno odprtih bradavichnih por...

Vsekakor je ta postavna mladenka, ki jo je zhe pred meseci odkril v grajski zhenski predilnici in si jo naredil za ljubico, vredna greha... Dokler mu ne pride v roke nabrita Friderikova coprnica... Veronika... Takrat bo joj! Tisto nesramno zhensko bo kljub svoji starosti tako obdelal, kot ni v zhivljenju she nobene, pa cheprav bi moral pri tem umreti... Nihche ne bo mogel pomagati sinovi vlachugi, ko jo on dobi v precep in si jo prilasti...

Stari grof otozhno zavzdihne. Zdaj namrech pred njim stoji le ta mlada postavna predica in ljubica. Popolnoma gola. Z napetimi dojkami. Z zhe na pol razprto nozhnico med mehkim temnim puhom.

Kmechka boginja, ki je zhe davno premagala svoj prvi strah pred visokim celjskim gospodom in se mu zdaj predaja z velikim uzhitkom, saj ima od takega ljubljenja in ljubimkanja samo koristi. Tudi zdaj, ko grofove roke bozhajo njena stegna, ji je prijetno. Od ugodja zapre ochi. Veliki grof piskajoche zasope, ko jo potisne na posteljo. Tezhki polni dojki s skoraj chrnima bradavicama se mu ponujata kot dva imenitna sadezha. Presneta zhenska. Toda vse to skupaj je samo vaja za mastni ples, ki si ga bo privoshchil z Veroniko.

Rozina se vrochekrvno zasmeje, ko se grof pochasi in popolnoma prepoten prekopicne chez njeno telo. Vzdihuje, ko jo stari Celjan v temnih strastnih valovih bozha in ljubkuje na svoj posebni nachin. Mu pomaga, ko skusha grof svoj razboleli ud konchno vtakniti v njeno na shiroko odprto nozhnico. Potem oba v kratkih ostrih trzljajih rezko zasopeta, medtem ko na dekletov trebuh zachnejo rositi drobne kapljice stare moshke strasti. Rozina dvigne glavo in gleda, kako chez njena stegna pada, pada, pada drobni dezh razburjene spolnosti.

***

 

__________
* (Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 49/50 – 2002; 51/52 – 2002; 53-54 – 2003; 55-56 – 2003; 57-58 – 2003; 59-60 – 2004; 61-62– 2004; 63-64 – 2004; 65/66 – 2005; 67/68 – 2005; 69/70 – 2005; 71-72 – 2006; 73/74 – 2006)
* Tri zvezde XV (v naslednji shtevilki Revije SRP)