Revija SRP 75/76

Jolka Milich

Vprashalnica
 
O PREVAJANJU IN POEZIJI
 
IV
 
 
 
Najprej nekaj malega o italijanskem pesnishtvu 20. stoletja. Oziroma o tem, koliko ga pri nas zares poznano. Bojim se, da she vedno bolj malo, vendar precej vech, cheprav ne dovolj, kot pred slabim desetletjem, ko je recimo mlajshi, a zhe afirmirani slovenski pesnik Alesh Shteger v intervjuju za Delove Knjizhevne liste med drugim malodane suvereno dal tudi skrajno nepoucheno izjavo v zvezi z – domala neobstojecho italijansko poezijo pri velikih italijanskih zalozhbah. Sklicujem se na pesnika le kot na primer brez vsakrshne dodatne polemichne osti. Ker mi pa takrat ni bilo dano, da repliciram na to iz trte izvito trditev v KL, sem poslala svoj polemichni zapis reviji Primorska srechanja, ki ga je objavila v shtev. 202 leta 1998. Nanj pa mi je odgovoril zamejski novinar in pesnik Miha Obit (PS shtev. 205) in iz njegove reakcije sem shele zvedela, da je za ponesrechenim stavkom ali trditvijo stal on, ki je ljubljanskega pesnika in prijatelja pach napachno informiral. To konec koncev ni nich tragichnega, vsakemu se lahko zgodi, da pove kaj narobe. Malce komichno in narobe postane, che avtor napachne informacije, namesto da bi ponizhno priznal, da se je zmotil, nekako vztraja pri rechenem. Oziroma zasuka konkretni pomen izrechenega v chisto drugo in povsem abstraktno smer, saj mi je sporochil, da se z mojim pesnishkim ekskurzom samo delno strinja, ker je mnenja, da je italijanska poezija morda prebogata po kolichini, mnogo manj pa po kakovosti, in v sili in potrebi je poklical na pomoch slovitega pisatelja Alberta Moravijo, ki je ob Pasolinijevi smrti dejal, da je umrl eden od treh ali shtirih pravih pesnikov, ki so jih imeli v Italiji v tem oziroma zdaj zhe prejshnjem stoletju.

Pozor: beseda je tekla le o velikih italijanskih zalozhbah, ki sploh ne izdajajo pesnishkih zbirk, v nasprotju z nashimi, ki jih izdajajo. Drugache recheno: o naravnost obupni situaciji poezije pri nashih sosedih, ki je popolnoma prepushchena sami sebi. Ta trditev pa se je izkazala za chisto izmishljotino ali totalno nepoznavanje italijanskega knjizhnega trga. Nota bene: pri tem ni shlo za nobeno literarno ali pesnishko vrednotenje poezije in pesnikov, kot ga je v svojem odgovoru nekako iz nicha pricharal Obit.

A tudi che bi shlo. Konec koncev gre le za Moravijevo mnenje, da premore prejshnje italijansko literarno stoletje zgolj tri ali shtiri prave pesnike, in med njimi je Pasolini.

To je zvenelo zelo drastichno, zelo »pogrebno«, a ne toliko za mrtvega Pasolinija kot za vse druge Pasolinijeve mlajshe in starejshe pesnishke kolege (razen neimenovanih dveh ali treh!), za njegove zhe pokojne in she zhiveche sodobnike. Imelo pa je priblizhno enako »arbitrsko« veljavo kot, recimo, nekdanje Vidmarjeve vechkratne izjave na neshtetih literarnih vecherih in drugod, da je slovenska poezija po Moderni – in zlasti povojna s kakshno redko izjemo – pravi nishtrc, brez vsake globine in tezhe, pa saj je on niti ne bere; che je ne bere, ne more soditi; no, vchasih za shtih probo le kaj prebere, prilozhnostno branje pa mu samo potrdi preprichanje o nishtrcu. Morda morda morda… bi se iz vesoljnega potopa reshil Zajc, pa she on je tako zamorjeno morech in zanikovalski, da ga je tezhko brati. Ko ga srecha na cesti, se vedno malce zdrzne od presenechenja in obenem razveseli, saj je tak chlovek, tako chrno pesimistichen, prej goden za shtrik kot za vztrajanje pri zhivljenju. To, da vztraja, ga vsakich silno vzradosti. Zajc ima resnichno nekaj instinkta za poezijo… Vsi drugi pa, drug za drugim… ojoj. Shkoda chasa. Itd… Mi smo Vidmarju nalashch postavljali podobno izzivalna vprashanja, ker nas je njegovo zamahovanje z rokami, stresanje z glavo in rameni pa elokventno zmrdovanje z ustnicami blazno zabavalo. Bil je tudi strashno duhovit in shegav. Zlasti Cirila Zlobca smo mu provokativno metali v obraz, chesh kakshne krasne ljubezenske pesmi pishe v svojo chast in slavo zhene Veronike, iz chistega ognjenega zhara, kristalno chistih chustev in predanosti pa kar neverjetne zvestobe… Vsem nam mlajshim in mladim porochenim zhenskam se prav sline cedijo po tako ekskluzivni ljubezni, izrazheni tako edinstveno… On pa, nepoboljshljivi galan in libertinec, se je prav razvnemal, da ga je bilo veselje gledati in poslushati, fej in fuj, se je zgrazhal, kako je sploh mogoche pisati zaljubljene pesmi zheni, kvechjem ljubici, vrh tega so erotichni stihi redkokdaj dobra poezija, najpogosteje mala razstava banalnosti. Seveda navajam po spominu in s svojimi besedami prosto… dushno.

Moravijevo mnenje je le toliko zanimivo, kolikor ga je izrekel zelo znani italijanski pisatelj, ki ochitno ni imel in ni kazal veliko posluha za liriko. Navsezadnje sploh ni nujno, kaj shele obvezno, da ima pripovednik tudi smisel za pesnishtvo. Saj je za poezijo skoraj gluh tudi nash zamejski pisatelj Lojze Rebula, da se omejim zgolj na eno ime kot primer, pa cheprav zna biti sam v kakshnih svojih proznih opisih naravnost lirichen. Ochitno je Moravia domache pesnike bolj malo pa she slabo ali prepovrshno bral, da si je upal biti tako vrazhje restriktiven.

Celo Obit je bil shirokosrchnejshi, sicer pa je tudi pri njem odpadel Pasolini, saj je v istem odgovoru meni predlagal Slovencem, che sem si prav zapisala imena, naj izdajo zbirko kar petim pomembnim italijanskim poetom, in sicer Attiliju Bertolucciju, Giovanniju Giudiciju, Valeriju Magrelli, narechnemu (!) pesniku Francu Loiju, s katerim tudi za slovensko poezijo plodno prijateljuje (bravo!), in Aldi Merini. Med njimi, kot lahko opazite, je bila celo ena zhenska! Kar nezaslishano za takratna slovenska ushesa! Drago Bajt bi se, domnevam, sodech po Sonchnicah poldneva, antologiji slovenske poezije iz leta 1993 in po kasnejshem leksikonu Kdo je kdo, takrat kar stresel ob zhenskem imenu spricho tako bornega shtevila lirichnih moshkih, kot da bi ga zona oblila in brvinci spreleteli. Upam, da se je medtem kaj poboljshal in ne goji vech na literarnem podrochju spolne diskriminacije. A pustimo Bajta in se vrnimo k Pasoliniju.

Ko bi mene kdo vprashal, naj nashtejem tri ali shtiri najvechje sodobne italijanske pesnike, dvomim, da bi v to shtevilo vkljuchila tudi Pasolinija, kakor ga imam zelo rada. Morda bi prishle v ozhji izbor njegove mlade navdihnjene furlanske pesmi, ki naravnost omamno dishijo tudi po Federicu Garciji Lorci, in celo brez nadlezhnega epigonskega zvena, cheprav se je po njem zgledoval; a shtevilo mojih izbrancev bi bilo znatno vechje… Verjetno bi se jih nabralo za debelo antologijo. Ochitno ne sodim med tiste, ki radi vihajo nos. V tem sva si z Moravio diametralno nasprotna, saj mislim, da kar visoko shtevilo dobrih in odlichnih in chudovitih pesnikov tlachi in je tlachilo italijanska tla, da jih je pravi uzhitek jemati v roke. In te svoje lirske ljubljence she kar vztrajno prevajam in revialno objavljam, vchasih mi uspe tudi kaj knjizhno. Kolikor se le da v tem svetu omejenih ali strogo zamejenih mozhnosti.

Tu pa se navadno vechkrat kaj zatakne, ker je v ozhjem sorodstvu s sredstvi, financhnimi seveda (vechni refren!) – da ne bi pomotoma mislili z izraznimi ali prometnimi. Ker pa je te pesnishke robe zhe toliko, tako pri nas kot pri nashih sosedih in po vesoljnem svetu – kar nepregledno morje zbirk in antologij in za nekaj she neodkritih oceanov stihov – do lirikov, ki jih je predlagal Obit, nisem she prishla, in nemara, che dobro premislim, ker ravno ne shtrlijo iz mnozhice antologijskih imen in jih je potemtakem zelo lahko zgreshiti, niti ne bi, vsaj delno, nikoli do njih prishla. A da napolnim to zevajocho vrzel, kot ilustracijo rechenega in tudi predlagatelju na ljubo, ponujam tu za pokushnjo iz vsakega po tri instant prevode, v duhu gesla »tri so vse lepe rechi«. Ker zhe trdimo, da enkrat ni nobenkrat, bo anti veljalo tudi za eno samo pesem, da si ob njej niti ne moresh ustvariti mnenja o pesniku. Pa tudi zato, da bodo njihovi stihi zamikali kakshnega nashega zalozhnika, ki she ne nachrtuje (pa bi moral) izchrpnejshe antologije italijanske sodobne lirike po tisti zhe predpotopni Zlobchevi izpred slabih shtiridesetih let (1968). Skrajni chas je, da se kakshna nasha prestizhna ali zakotna zalozhba zmiga, saj bomo drugache, che se nashi slavni zalozhniki ne bodo zguncali, povedano strokovno, capljali za evropskim chasom in tempom s polstoletno zamudo.

No, dajmo prednost zhenski pri tem mini izboru:

 

Alda Merini (1931)
 
*
 
Norishnica je velik resonanchni trup
in delirij postane odmev,
anonimnost pa merilo,
norishnica je prekleta Sinajska
gora, kjer ti izrochijo
ploshche neke zapovedi,
ki je ljudem povsem tuja.
 
*
 
Prihaja sinje jutro
v nash paviljon:
na sonchnih klopcah
iz surovega lesa
sedijo bolniki,
nichesar si nimajo povedati,
tudi oni dishijo po lesu,
nimajo ne kosti ne zhivljenja,
tam chemijo s pribitimi
rokami v narochju
in strmijo v tla.
 
Iz zbirke Terra Santa (Sveta dezhela), zalozhba Schaiwiller, Milan 1984.
(Psnica je prezhivela vech let v umobolnici – op. prev.)
 
 
 
 
MOJI PRSTNI ODTISI
 
Moji prstni odtisi,
ki so mi jih vzeli v norishnici,
so preganjali moje roke
kot narashchajoche hropenje v zhili zhivljenja,
tisti prekleti prstni odtisi
so bili registrirani v nebesih
in ojoj migljajo skupaj
z zvezdami velikega medveda.

 

Iz zbirke Vuoto d’amore (Ljubezenska praznina), zalozhba Einaudi, Turin 1991.

 

Attilio Bertolucci (1911-2000)
 
SEPTEMBER
 
Svetlo septembrsko nebo
sijoche in potrpezhljivo
nad bujnimi kroshnjami
nad rdechimi streshniki
svezha trava
nad katero frfotajo metulji
kot ljubezenske misli
v tvojih ocheh
dan ki se iztekash
brez nostalgije,
pojochi septembrski dan
ki se zrcalish v mojem spokojnem srcu.
 
 
 
ROMAN
 
Kochija je odpotovala
nekega jesenskega vechera
in se ni vech vrnila.
Sledilo je nekaj pozvedovanj,
toda kochije ni nihche vech videl.
Shele pred kratkim je bila belo lakirana,
svezha barva pa se ni niti dobro posushila.
Potniki so bili mlada vdova
z otrokom in enaindvajsetleten mladenich.
Konji so imeli kraguljchke.
 
Iz pesnishke zbirke La capanna indiana (Indijanska koliba), zalozhba Garzanti,
Milan; tretji razshirjeni ponatis 1973
 
 
 
 
KOPACHICA KROMPIRJA
O slepa nabiralka, ki zakrivash célo
polovico priletnega lica pod belim
platnom svoje zavezane rute,
ki imash polovico roke posute
z zemljo, ki jo grebesh zaman,
ne dopusti, cheprav bo dan dolgo trajal,
da ne bi izpolnila svojega opravila,
daj, da se tvoja tema pomesha z nasho
tam, kjer se ravnina in grich
objemata enako utrujena kot mi,
zazri se v tisto negotovo tochko kot jaz.

 

Iz antologije Plinija Perillija: Melodie della terra – Novecento e natura
(Melodije zemlje – Dvajseto stoletje in narava), zalozhba Crocetti, Milan 1997.

 

 

Giovanni Giudici (1924)
 
*
 
Bi mi sicer ugajalo, a ne bi rad bil tragichen pesnik.
Komichen sebi navkljub je vishek komichnosti.
Namerni komik je pogosto patetichen.
Tragichen sebi navkljub je edino mozhna
in nepredvidljiva reshitev komedije.
Ne ishchem tragedije, a se podrejam tej nagnjenosti.

1968

 

Iz zbirke O Beatrice (O Beatrice), zalozhba Mondadori, Milan 1972.

 
 
 
 
BREZ NASLOVA
 
Zakaj z zaprtimi ochmi?
Zakaj z usti, ki ne govorijo?
Hochem te gledati, hochem te imenovati.
Hochem te opazovati in se te dotakniti:
Moje slishati, da ti govorim,
moje videti, da te vidim.
Ti povedati – si to in imash to ime.
Ne verjamem molchechemu petju.
Tako te v sebi unichujem.
Mene ne bo, ti pa bosh:
Zalezujem te in se te izogibam,
lepo zhivljenje, ki preminevash.
 
 
 
OBLEKE IN TELESA
 
Zakaj oblachimo mrtve,
kot da bi bili zhivi?
Koliko chistejsha in pravichnejsha
je telesna golota, ki jih priblizha
njihovi dokonchni lochitvi od telesa!
Mi pa jih maskiramo in tako prekrijemo
ohromele kosti, ki hlinijo, da so le podlegle katarzi.

Iz zbirke Il male del creditore (Upnikovo gorje), zalozhba Mondadori, Milan 1977.

 
 
 
 
Valerio Magrelli (1957)
 
*
 
Ostrim konico misli,
kot da bi bilo rezilo skrhano,
znak pa postal nepresojen.
Ochi se obrabijo kot svinchniki
in zvecher zarishejo v mozhgane
grobo izdelane in nejasne figure.
Podobe valovijo in poteze so negotove,
predmeti se poskrijejo:
kot da bi se zatekli k nenehnim besednim
ugankam in bi vsak pogled primoral
razum, da prevaja.
Kratkovidnost postane torej poezija,
ker se mora priblizhati svetu,
da ga lochi od svetlobe.
Tudi chas je podvrzhen tej upochasnitvi:
gibi se izgubijo, pozdravi so spregledani.
Edina stvar, ki povsem jasno izstopa,
je izjemna tezhavnost pri ogledovanju.
 
*
 
Biti svinchnik je moja skrita zhelja.
Zgoreti pochasi na papirju
in ostati v svojem telesu,
le v drugachni obliki prebujen.
Postati torej iz mesa chrka,
iz inshtrumenta krhko
ogrodje misli.
Ampak ta blagi
mrk snovi
nam ni vedno dan.
Marsikdo zatone le s svojim telesom:
tedaj je lochitev od njega she bolj bolecha.
*
Ta raziskava je v resnici le
potrpezhljivo chloveshko vremenoslovje.
Preudarna analiza plimovanj misli
in sprememb telesa, ki kot kak
tih planet privlachi chloveka.
Izrachun tokov in vetrov,
podnebij in poshevnih
duhovnih izobar; sestava
telesnih efemerid.
Odmaknjen observatorij vsake spremembe,
ki jo razum projicira na lobanjski svod.
A pri vsem tem she vedno
ne znam predvidevati
prihoda repatic in zhensk.

 

Iz zbirke Ora serrata retinae, zalozhba Feltrinelli, Milan 1980.

 

 

Franco Loi (1930)

Loijevo trojico pesmi oziroma prevodov bom kar preskochila, ker gre sicer za zelo znanega in vsestransko angazhiranega pa neutrudno delavnega in vseprisotnega in za nas Slovence tudi potencialno dragocenega literata, rojenega sicer v Liguriji sardinskemu ochetu in materi iz Emilije, vendar od sedmega leta dalje zhivechega v Milanu, kjer se je dodobra nauchil milanskega narechja in z leti postal tudi narechni pesnik, saj poezijo pishe le v narechju, vse drugo pa v knjizhni italijanshchini. Pravzaprav bolj kot za narechnega pesnika ga imajo za neo- ali novonarechnega, tako so ga opredelili nekateri italijanski kritiki, ker v pristno milanshchino rad mesha prvine dialektov prishlekov z italijanskih otokov in drugih krajev Italije, vse skupaj zachini she z latinizmi in toskanizmi, katerim kdaj pa kdaj doda she kakshno eruditsko primes iz tujih jezikov. Celo vechina nashih sosedov, kaj shele mi, ga lahko bere le »prevedenega« v knjizhno italijanshchino. Prav zategadelj so tako zbirke narechnih pesnikov kot izbori v antologijah, razen kakshnih specifichno regionalnih objav, vedno opremljeni tudi s prevodi na koncu vsake pesmi, da omogochijo chimvech bralcem razumevanje. Prevajajo pa jih najcheshche pesniki sami. Zato je Obitovo vabilo, naj bi Loiju tiskali zbirko v slovenshchini, milo recheno, bizarno. (Je mislil zares ali je govoril tjavendan… zaradi lepshega, ker je tudi na Slovenskem, da o nashih sosedih niti ne govorim, retorika zelo cenjena umetnost in je potemtakem modro in koristno, da se tu in tam le zatechemo k njej? V duhu parafraze: Lepa beseda lepo mesto najde, tudi che ne da fige iz sebe.) Kdo pa pri nas sploh zna Loijevo narechje, ki je vsaj deloma oziroma zhe pretezhno tudi njegova stvaritev, saj ne gre, kot zhe recheno (a naj povemo dvakrat kot v mlinu, da bo povsem jasno), za chisto oziroma ortodoksno milanshchino, marvech za cocktailsko meshanico italijanskih dialektov, s kakshnim neologizmom zraven pa arhaizmom in evropeizmom v tuji pisavi kot s tanko rezinico ali eksotichnim krhljem na robu kozarca za okrasni element. In v kakshno slovensko narechje naj bi ga prepesnili? Ali sploh imamo Slovenci she kakshno pravo slovensko narechje, s pahljachasto razvejenimi izraznimi mozhnostmi, ne pa le bolj ali manj okleshchene in osiromashane, vsak dan bolj bastardne mishmash govore, v katerih se naravnost nesramno bohotijo tuji (v pomenu zamejski ali obmejni) izrazi, bodisi narechni ali knjizhni, ki dokaj nesramezhljivo in ob ochitnem zadovoljstvu “kovachev” in “krojachic” izpodrivajo slovenska rekla in besede, vso sharo in navlako iz kontrabant uvoza pa izgovarjamo le malo bolj po domache (sh namesto s, in vechkrat naglashujemo na napachnem mestu, in podobno)? Na to vprashanje mi lahko odgovorijo tudi slavisti oziroma slovenisti, saj sodi v njihovo podrochje in je prednostno v pristojnosti njihove stroke. Odgovor je prav zazhelen. Pri tako shtevilnih in pri nas pretezhno nepoznanih in vech kot odlichnih pesnikih, ki jih imajo Italijani na razpolago, celo brez Pasolinija, predlagati nekoga, ki je zavoljo navedenih pomislekov domala neprevedljiv ali le posredno, z vnaprej napovedanim in matematichno izrachunanim bolj revnim prevodnim rezultatom, je naravnost absurdno, da ne rechem chisti nonsens Pa cheprav so tudi v italijanshchini (seveda le pomensko) she kar nekaj, zvochno in tudi drugache pa chisto nich oziroma so nekakshen dvakratni falzifikat, namesto samo enkraten, kot je konec koncev bolj ali manj vsak prevod ali vsaka prepesnitev. S pomochjo takega ponaredka bi bolj malo zvedeli o Loijevi poeziji, pa she tisto narobe.

Nismo kdove kaj, Bog, (ni)smo skoraj nich,
morda le spomin, dihljaj zraka,
senca preminulih ljudi, nashih sorodnikov,
morda slutnja nekakshnega zgubljenega zhivljenja,
grom, ki nas kliche in vabi iz daljave,
oblika, ki bo pripadala drugim rodovom…
Smo prav usmiljenja vredni, kako to boli,
in koliko zhivljenja nam odnasha veter!
Gremo, ne da bi vedeli, kam, glorijo pojoch,
in nam od tega, kar smo bili, ne ostaja nich.

Iz antologije Melodie della terra (Melodije zemlje), zalozhba Crocetti, Milan 1997.

Ja, pesmi nekaterih pesnikov ali vsaj del njihove poezije (recimo Grafenauerjeve Shtukature, da vzamem kot primer le enega slovenskega pesnika) je she najbolje, da ne presajamo, ker brez hudega stresa (beri totalnega sesutja) ne prenesejo procesa transplantacije. Zanje in za nas je she najbolj pametno, da jih pustimo v domachem humusu in jih gremo obchudovat, ko utegnemo, kot make, zlatice, luchke, podlesek, mrtve koprive, krhko (pod)gorsko cvetje in jesenchke (te zaradi preostrega duha v zaprtih prostorih) v naravno okolje, kakshno bolj zahtevno in drazhje pa redkejshe rastlinje iz toplejshih ali hladnejshih podnebij pa kar v mestni cvetlichnjak!

Tudi izbor pesnikov me je precej presenetil. Mlad oziroma mlajshi pesnik predlaga le starejshe letnike – od 1991 do 1931, che odshtejemo Magrellija, ki se je rodil skoraj pred pol stoletja in bi vsaj po letih nekako she sodil v izbor mladca. S tem ne trdim, da so starejshi pesniki aut, odpisani, kje pa, naravnost navijam za svoje super nadarjene skoraj vrstnike, le presenecha me, da nekdo, ki rad prevaja in se druzhi samo z mlajshimi slovenskimi pesniki (Shteger, Semolich, Krambergerjeva, Zupan, Debeljak itd.), ki so vsi celo mlajshi od Magrellija, ko izbira med Italijani, predlaga vechinsko samo metuzaleme, z ubogo in prikupno petinsedemdesetletno Aldo Merini vred. Chlovek bi prej prichakoval kakshno 46-letno Antonello Aneddo ali 49-letno Patrizio Valduga ali she rajshi 36-letno Eliso Biagini, ki so bile takrat she mlajshe, a zhe dovolj znane, da ne rechem antologijske avtorice… Ja, ljudje smo presenetljivi, le priznajmo.

Vseeno sem hvalezhna Obitu, da je predlagal Loija v prevod, torej narechnega pesnika, ker mi s tem ponuja prilozhnost, da spet spregovorim o narechju vobche in posebej. Pa o navadah pri nashih sosedih. In o nashih narechnih omejitvah in, zhal, tudi o razvadah.

Pri Italijanih zhe nekaj desetletij skoraj ni pesnishke antologije brez narechne poezije. Ko gre za zajetnejsha dela, navadno v dveh zvezkih, je v njih tudi po 8-9 dialektalnih pesnikov, v manjshih izborih pa vsaj eden ali dva. V tematski antologiji Melodije zemlje sem jih nashtela nich manj kot 39, ker so v izbor vkljuchili tudi (naj)starejshe, umrle zhe sredi 20. stoletja, pa nekatere le regionalno znane, avtorje vchasih le ene samcate zbirke, seveda z dolocheno kvaliteto. Mlajshe generacije, imenujmo jih kar radijske in televizijske, ki so dnevno bombardiranie le z zborno italijanshchino, v sholi idem ali she bolj, narechja zhe slabshe znajo in tudi redkeje se v njih izrazhajo, zlasti pisno. Zato je nekakshen upad dialektalnih lirikov zhe viden.

V Italijanski poeziji dvajsetega stoletja (Poesia italiana del Novecento), ki jo je leta 1969 za turinsko zalozhbo Einaudi uredil Edoardo Sanguineti, o njih she ni govora, ne duha ne sluha tako rekoch, ker so takrat imeli knjizhni jezik za nekaj vishjega ali vsaj imenitnejshega od ljudskih govoric, ki so jih zlasti za chasa fashizma skoraj preganjali. A zhe devet let kasneje, v Poeti italiani del Novecento (Italijanski pesniki 20. stoletja), Mondadori, prva izdaja 1978, jih je urednik Pier Vincenzo Mengaldo v cvetnik uvrstil osem. Naj jih nashtejem: Trzhachan Virgilio Giotti, Delio Tessa, Biagio Marin, Giacomo Noventa, Pier Paolo Pasolini (ta ima vedno tudi izbor pesmi v knjizhnem jeziku), Tonino Guerra, Albino Pierro in Franco Loi.

V Poesia italiana – il Novecento (Italijansko pesnishtvo – Dvajseto stoletje), uredila Piero Gelli in Gina Lagorio za zalozhbo Garzanti, Milan 1980, je devet narechnih pesnikov. Od zgoraj zhe omenjenih sta izpadla Albino Pierro in Franco Loi, dodani pa so Aldo Spallicci, Edoardo Firpo in Trzhachan Carolus Cergoly.

V Poeti italiani del secondo Novecento (Italijanski pesniki druge polovice 20. stoletja), ki sta jo uredila Maurizio Cucchi in Stefano Giovenardi za milansko zalozhbo Mondadori leta 1996 (leta 2004 je izshel razshirjeni ponatis), je shest narechnih pesnikov: Pier Paolo Pasolini, Tonino Guerra, Albino Pierro, Franco Loi in Raffaello Baldini pa prvich izbrani Franco Scataglini.

V zelo selektivnem, lahko rechemo zdesetkanem izboru Dopo la lirica Poeti italiani 1960-2000 (Po liriki – Italijanski pesniki 1960-2000, uredil Enrico Testa, zalozhba Einaudi, Turin 2005, sta prezhivela le dva, in sicer Raffaello Baldini in Franco Loi.

V Italijanski liriki od leta 1960 do danes (La poesia italiana dal 1960 a oggi),

ki jo je leta 2005 uredil Daniele Piccini za milansko zalozhbo Rizzoli, pa je najti kvartet Pierro, Scataglini, Loi in Baldini.

Lahko bi nadaljevala z nashtevanjem antologij, a bom nehala, da mi bralstvo ne zadrema zaradi enolichnosti. Kot zadnjo bom pa vseeno omenila nalashch izbrano »militantno antologijo« (tako jo je imenoval sam avtor) alias »fotografijo italijanskega pesnishtva ob zori novega stoletja«, ki pa ima uradno nevtralnejshi naslov: Italijanska poezija danes – kritichna antologija (La poesia italiana oggi – Un’antologia critica). Uredil jo je, komentiral in vsakemu pesniku napisal tudi duhovit epigram rimski pesnik in germanist Giorgio Manacorda, izdala pa zalozhba Castelvecchi v Rimu leta 2004.

Zhe v uvodu na strani 21 pove, zakaj v antologijo ni dal narechnih pesmi. Takole rezonira: »Narechje morebiti ni tuj jezik, vendar pesem v sardinshchini je prav gotovo “tuja” za vse druge Italijane. Che je tako, kakshen pomen imajo narechne pesmi za sodobni italijanski pesnishki jezik? Verjetno isti pomen kot kateri koli tuji pesnik. Jezik moje mladosti je bila nemshchina, kot je bila za druge emilijanshchina, milanshchina, sicilijanshchina in abrushchina. Smo preprichani, da gre tu za veliko razliko? Ne sicer na goli jezikovni ravni, to je samo po sebi umevno, marvech po pesnishki… Torej omejimo se na italijanske pesnike.«

Potem je tu pa tam celo precej nedosleden, a to zhe sodi v drug diskurz.

Pri vseh teh podatkih in navedkih mi je shlo le za nekaj naslednjih vprashanj pristojnim in merodajnim jezichnikom pa she lingvistichnim ljubiteljem in jezikovnim laikom, skratka, obracham se na vse tiste, ki jih besedne marnje ocharajo in fascinirajo:

1) Kako to, da pri nas narechnih pesnikov zhe a priori ne uvrshchamo v antologije – vsaj odkar imamo knjizhni, kanonizirani jezik?

2) Mar mislimo kot nekoch nashi sosedi (glej v mojem seznamu prvo antologijo brez dialektalne poezije), ker sodimo, da so narechja jezik nizhje vrste, ki nima kaj iskati ob elitnem?

3) Ali mislimo kot Manacorda, da gre pach – vsaj pesnishko vzeto – za tuj jezik? (Che je tako, naj se ga torej obravnava drugache.)

4) Ker mi Primorci in najbrzh vsi ostali bolj obmejni prebivalci, a se bom omejila na nas, brez vsake selekcije kar na debelo in skrajno nemarno she vedno privzemamo italijanske besede na shkodo slovenskih, in jih niti ne predelamo, marvech jih kot tujke vnashamo in stlachimo v slovenski govor in domacha narechje, cheprav zhe shestdeset let hodimo v slovenske shole in zhivimo v okolju, kjer slovenshchina ni zatirana, marvech ji je dodeljena vloga primadone, torej bi se lahko razcvetela v nashih ustih tudi kot slovensko narechje brez toliko tujih nepotrebnih primesi, sem si prav iz radovednosti prebrala vse narechne pesnike v teh antologijah, da bi videla, ali tudi njih pesti ta, recimo bobu bob, nekoliko servilna razvada, porojena, najbrzh zaradi nashe majhnosti, pod premochnimi vplivi zunanjih tokov, ki se jim ne znamo dovolj uchinkovito upreti, deloma pa gre tudi za nesporazume in duhovno lenobo ali nemara celo za podcenjevanje svojega jezika. Branje je bilo zelo pouchno: Navkljub Loijevi – in she koga lahko damo velikodushno zraven – (od recenzentov naglasheni) hibridnosti in kontaminiranosti pa bastardnosti – meshanja prvenstveno domachih dialektov –, je tuje navlake (angleshchine, nemshchine, francoshchine, shpanshchine) bolj malo, da ne rechem nich. Manj kot v pesmih knjizhne provenience, kamor kapne od vsepovsod zhe marsikaj, saj tudi pri nas pesniki pritihotapijo v svoje stvaritve vse sorte tujih in vechjezichnih reminiscenc ter vsakovrstnih odpadkov, vchasih tudi odlomke z grobimi pravopisnimi in sintaktichnimi napakami… Skratka, nashi narechni zbiralci tam pri dr. Mariji Stanonik in njeni znameniti zbirki Glasovi, kakor so etnichno neizpodbitno zasluzhni in skoraj nenadomestljiivi, bi se vseeno lahko shli zgledovat k nashim zahodnim sosedom, narechnim pesnikom in zbiralcem narechnega blaga. In se tudi podali v Istro k italijanskim manjshincem oz. pripadnikom italijanske unije pa vtaknili nos v Manzinijev in Rocchijev Zgodovinski frazeoloshko etimoloshki slovar koprskega narechja (Dizionario storico fraseologico etimologico del dialetto di Capodistria), ki je izshel leta 1995 v Trstu-Rovinju nalashch zanje in se ga dokaj strogo tudi drzhijo, ko pishejo narechno. Ta obisk in poglobljen razmislek o njem jim bi zelo koristil. A o tem she kaj, nekoliko shirshe in drugje kdaj drugich.

Za konec pa she odgovor za tiste, ki me bodo vprashali, zakaj sem potegnila iz ropotarnice spomina osem let stare trditve v KL in nasvete v Primorskih srechanjih, namesto da bi kaj podobnega povedala neodvisno: Ker so she aktualne in ker brez

pred-teksta ne znam misliti, pa tudi zato, ker nihche do danes ni demantiral trditev v KL ali problematiziral, kar je bilo napisano v Primorskih srechanjih. Saj podobne neosnovane rechi she dandanes pishejo, a bi najbrzh zgubila prevech chasa z iskanjem citatov.

Mimogrede in kot kurioziteto naj dodam, da je na koncu drugega zvezka Cucchijeve in Giovenardijeve antologije, ki je izshla v razshirjenem ponatisu pri Mondadoriju leta 2004, tudi videmski pesnik Mario Benedetti (1955), ki je leta 1999 izdal svojo tretjo pesnishko zbirko in jo naslovil Il parco del Triglav (Triglavski park), po istoimenski 17- verzni pesmi z… zanosnim stihom

Log, Log Pod Mangartom: le vecchie lastre
dei pavimenti…

(Log, Log pod Mangartom; stare skrle podov…).To pesem je vkljuchil tudi v peto zbirko z naslovom Umana gloria (Chloveshka slava), skupaj s pesmijo Slovenija (in ta Slovenija je napisana prav po slovensko z malim i in dolgim j-em, kar ni ravno obichaj pri nashih sosedih, ki na sploshno rajshi poitalijanijo kaj she ne italijanskega kot narobe, v obratno smer se jim prevechkrat prav zatika). A chasi se spreminjajo na boljshe. V Chloveshki slavi je kar nekaj lepih in silno preprostih pesmi, in poleg zhe omenjenih slovenskih imen so tu she Masckin Verch (najbrzh Machkin Vrh), pa Slavia italiana alias Benechija in pesem Viene l’inverno (Zima prihaja) z malce nerazumljivima verzoma, ki zvenita precej “po nashin” ali po slovensko:

Stara, dolzhno byt, stala…
Da, stara

Vsa zbirka je prezheta s kanchki nostalgije, ne ve se tochno po chem. Saj ta nevednost je precej tipichna za nostalgijo vobche.

 

O prevajanju in poeziji I
O prevajanju in poeziji II
O prevajanju in poeziji III
O prevajanju in poeziji V