Iztok Vrhovec
ZHIVALSKI VRT
Mama je zhe nekaj chasa obljubljala, da bomo shli v zhivalski vrt. Potem smo se neke nedelje le odlochili, da gremo. Pridruzhila se nam je tudi soseda s svojimi otroki, pa mamina brat in sestra s svojimi. Vprashal sem deda, ali bo shel z nami. Odmahnil je z roko:
»Ni mi do tega, da bi se vlekel sem in tja samo zato, da bi videl nekaj opic. Tega sem imel v zhivljenju zhe vech kot prevech.«
A tudi jaz se nisem dal kar tako – pregovarjal sem ga tako dolgo, da je konchno vendarle pristal, da gre z nami.
»Naj bo,« je dejal kislo. »Zaradi tebe. Cheprav nisem ravno preprichan, da je dobro, da sem se tako odlochil samo zaradi tebe. No, bomo videli.«
In smo shli. Bil je lep sonchen dan. Vsi smo bili precej dobro razpolozheni, le ded nekako ni delil nashega navdushenja. Pa saj on je bil vedno tak. Nikoli se ni prav pretirano vznemirjal za rechi, ki so razvnemale vechino drugih. Tudi tokrat je stopal sam nekaj deset metrov pred nami.
Ko si je ogledoval kletke, je le chemerno zmajeval z glavo. Odtrgal sem se od svoje skupine in ga dohitel pri kletki s tigri. Pazljivo je poslushal zhensko, ki je bila zaposlena v zhivalskem vrtu, in okoli katere se je zbrala gruchica ljudi. Nekdo jo je vprashal, ali je imela tigrica zhe kdaj mlade.
»Ja,« je odgovorila. »Pred kratkim je imela drugich mlade. Vendar smo jih ji morali vzeti, ker ni znala skrbeti zanje.«
Poslushalci so bili presenecheni.
»Kako to?« je vprashala neka zhenska.
»Tudi ona se je skotila v ujetnishtvu,« je nadaljevala vodichka, »in ochitno ni znala skrbeti za mlade. Preprosto ni vedela, kaj bi z njimi pochela. Imela jih je zhe enkrat prej in tudi tokrat se je obnashala enako.«
»In kaj se je zgodilo z mladichi?« je zanimalo mlajshega moshkega.
»Poginili so,« je odvrnila vodichka.
»Vsi?« je she naprej sprasheval moshki.
»Ja. Lani je imela tri – mislili smo, da bodo njeni materinski nagoni schasoma le prevladali, pa se to, zhal, ni zgodilo. Letos smo jih ji odvzeli zhe prej in smo jih poskushali hraniti sami. Pa sta vendar tudi ta dva …«
»… poginila.«
»Ja. Ochitno je to, da je prishla na svet v ujetnishtvu, pustilo tolikshne posledica, da preprosto ni znala biti mama. Tega se ni nikoli nauchila.«
»Pa kaj ona ni odrashchala z mamo?« je zanimalo nekega otroka.
»Ne,« je she naprej popolnoma mirno in neprizadeto odgovarjala vodichka, »tudi njo so materi vzeli, ko je bila she chisto majhna. Ampak ona je ochitno prezhivela.«
»Prezhivela, ja,« je zdaj skoraj neslishno zagodrnjal ded.
Potem je vodichka dejala, da je chas, da grejo naprej, pogledat medvede.
Nekaj chasa sem she stopal z dedom, potem so se nama pridruzhili she drugi in tako smo skupaj hodili po zhivalskem vrtu. Dopoldne je minilo v precej prijetnem vzdushju in domov smo se vrnili ravno, ko je bil chas za kosilo. Babica nas je zhe malce nestrpno chakala.
Ded je oznanil, da ni lachen, in izginil v svojo sobo, ne da bi she kar koli pojasnjeval. Babica, ki je bila vajena njegovih muh, kot jih je imenovala sama, se z njim ni prepirala. Drugi smo bili seveda tako sestradani, da nam ni padlo na misel, da bi se she naprej ukvarjali z njim. Sedli smo za mizo in zacheli zadovoljno prezhvekovati.
Bilo je zhe precej pozno popoldne, ko se je ded vrnil v kuhinjo.
»So zhe shli?« je zagodrnjal.
»Jan z otrokoma je she tukaj,« je rekla babica, ne da bi odmaknila pogled od pomivalnega korita, kjer se je ubadala s pomivanjem krozhnikov in loncev. »Drugi so shli pred nekaj minutami. Mislim pa, da bo Jan tudi vsak chas shel.« Jan je bil njun sin.
»Dobro,« je pokimal ded in sedel na svoj stol. »Che imash she kaj za jest, stara …«
Babica je zaprla pipo, si v predpasnik obrisala roke in mu prinesla krozhnik s hrano.
»Krompir bo najbrzh malo postan,« je rekla, ko ga je postavila pred deda. »Ampak pri tem se nich ne da. Pred tremi urami …«
»… nich mu ne manjka,« je zarenchal ded in zachel pochasi jesti. Babica je she kar stala pred njim in ga pomenljivo gledala. Ponavadi tega ni pochela tako opazno. Seveda je to zaznal tudi ded.
»Kaj je zdaj, za boga, stara? Kaj stojish tukaj in buljish kot …?« je vzrojil. »Se me v zhivljenju she nisi dovolj nagledala?«
Babica ga je seveda dobro poznala in je njegovo renchanje ni prav nich zmotilo. She mene ni vech, pa sem ga poznal shele nekaj let.
»Kaj se je zgodilo, stari?« je vprashala, she vedno nepremichno stojech pred njim.
Zdaj sem ga pogledal tudi jaz. Ni mi bilo namrech jasno, zakaj ga to sprashuje. Zdelo se mi je, da ni ded nich drugachen, kot sem ga bil vajen sicer. Morda pa ga le nisem poznal tako dobro, kot sem si mislil, da ga.
»Kaj naj bi se vendar zgodilo, za boga, stara!« je spet zarobantil stari. »Me bosh pustila, da pojem, ali me bosh zaslishevala kot kakshen gestapovec?«
Stara mama se je brez besed zasukala, da so njene stare shlape nejevoljno zajechale, in odshla nazaj k svojim krozhnikom in loncem.
»Pa nich,« je odmahnila z roko. »Che nochesh govorit, pa nich.«
Ded je she naprej molche jedel.
Potem je prishel Jan in oznanil, da zdaj odhajajo tudi oni. Poljubil je babico in se od dalech poslovil od deda. Ta mu je v odgovor zabrundal neki nedolochen pozdrav, pa da naj ga zhe enkrat pustijo pri miru, potem pa zaprl ochi. Po kosilu je namrech vedno malce zadremal. Ponavadi kar za mizo.
Zachel je padati mrak, stara mama je zunaj nekaj brkljala na vrtu, in z dedom sva ostala sama. Ded me je krmezhljavo pogledal, potem pa spregovoril:
»Si slishal, kaj je pripovedovala danes tista zhenska v zhivalskem vrtu?«
»Mislish tisto vodichko pri tigrih?« sem vprashal.
»Ja, njo.«
»Seveda sem.«
»In kaj si mislish o tem?« ga je zanimalo.
»Bil sem presenechen,« sem rekel. »Nisem si mislil, da lahko zhival tako hitro pozabi, kaj naj pochne s svojimi mladichi. Mislil sem, da ima materinski nagon vechjo moch. Bil sem presenechen, ko sem slishal, da se mora tigrica shele nauchiti, kako naj bo mama.«
»Ja,« je dejal ded, »to je osupilo tudi mene. Tudi jaz sem mislil, da to ne gre tako hitro v franzhe. In kaj si sicer mislish o zhivalskem vrtu?« ga je she zanimalo.
»Ne vem,« sem skomignil z rameni. »Mislim, da je v redu, ker lahko tam vidim veliko zhivali, ki jih sicer ne bi mogel.«
»Hm,« je zahmal ded. In potem pochasi zlog za zlogom ponavljal za mano: »Da lahko vidim zhivali, ki jih sicer ne bi.« Za nekaj trenutkov je pomolchal, se popraskal po nosu, pa za ushesom, pa she enkrat po nosu, potem pa le nadaljeval: »Si morda opazil, kaj so pochele opice?«
»Nich posebnega,« sem spet skomignil z rameni. »Che se prav spomnim, so vechinoma polezhavale in niso pochele nichesar. Ja, pa tisti veliki shimpanz je tekal naokrog in tolkel po ograji. In ljudem je bilo to vshech.«
»Jim je bilo vshech, ja,« je spet pomenljivo zamomljal ded in zazdelo se mi je, da sem v njegovem glasu zaznal prizvok jeze in besa. »Si se morda vprashal, zakaj je tako razdrazheno tekal naokoli in kot zmeshan tolkel po kletki?«
»Hm,« sem tokrat zahmal jaz. »Ne, pravzaprav se nisem. Ampak zdaj, ko si zhe vprashal ...«
»… ja?«
»Poskusham se spomniti njegovih ochi …«
»Ja?« je ded she z vechjim zanimanjem stegnil vrat proti meni in razprl svoje stare ochi.
»Mislim, da je bil precej razjarjen,« sem konchno izdavil.
»Tudi meni se zdi tako,« se je strinjal ded. »Se morda spomnish pogledov ostalih opic?«
»Izgledale so precej zdolgochasene, se mi zdi.«
»Zdolgochasene do nezavesti,« je prhnil ded. »Kot leva. Pa … se spomnish pume?«
»Puma, puma … « sem se mrshchil in si poskushal priklicati v spomin, kje je bila njena kletka.
»Zraven leva,« mi je pomagal ded.
»Aha!« sem se tlesknil po chelu. »Seveda. Ta je tudi ves chas krozhila, kot da je na vrtiljaku, pa ne ve, kako naj gre z njega dol.«
»Ko sem bil nazadnje tam,« je nadaljeval ded, »bilo je pred mnogimi leti, ko tebe she ni bilo, so imeli neko drugo pumo, in pochela je natanko isto kot ta. Kar naprej je shvigala sem ter tja, kot da se nikakor ne more sprijazniti s tem, da je ujeta. Meni se to zdi …«
V tistem trenutku je vstopila babica.
»Z dedom se pogovarjava o tem, kako je bilo v zhivalskem vrtu,« sem ji pojasnil.
»Aha,« je dejala. »In? Kaj pravita?«
»Ded pravi, che prav razumem,« sem ponosno porochal, »da se mu zdi, da zhivali v kletkah niso ravno najbolj zadovoljne.«
»Aha,« je spet zaahala babica. »A to, da pravi.« Ob teh besedah ga je na hitro oshvignila s pogledom. »Mislim, da v kletki nihche ni ravno zadovoljen. Tudi che morda vchasih izgleda drugache …«
»Ja?« sem zdaj jaz izbochil svoj nekajletni vrat. Od nje nisem bil prav pogosto vajen besed, ki ne bi bile povezane s kuhanjem, okopavanjem fizhola ali s kakshnimi drugimi praktichnimi opravili.
»Ampak tako je, takshen je pach svet, kajne stari?« se je zdaj obrnila proti dedu in ga zopet prebodla z enim tistih svojih pogledov, ki sta jih she najbolj nedvoumno razumela le onadva.
Ded je navelichano odkimaval z glavo.
»Takshen je svet, takshen je svet. Kakshne … blablarije. Pa kaj to sploh razjasni, a, zhenshchina? Nich. Nich takshnega, kar bi lahko komur koli kakor koli koristilo,« je ponovno zarobantil ded.
Babica je le globoko zavzdihnila in ga z enim svojih malce drugachnih pogledov spet skushala preprichati o pravilnosti njenega pogleda na svet.
»O tem ne bom razpravljala,« je zdaj imela ochitno dovolj. »Dobro vesh, kaj si mislim o teh stvareh … Pa tudi … imam she prevech drugih opravkov, ki so precej bolj pomembni, kot pa je … tole.« In je spet shla. Mislim da lushchit grah, ki naj bi ga imeli naslednji dan za kosilo.
»S staro sva se o tem zhe vechkrat pogovarjala,« je dejal ded, ko sva bila spet sama. »Njej se to, da so zhivali v kletkah, ne zdi prav nich sporno. No, morda, pravi, v idealnem svetu ne bi bilo tako, in morda, melje she naprej, nekatere zhivali v kletkah res trpijo – a je veliko drugih, pomembnejshih rechi, pravi. Da mnogi ljudje trpijo she bolj, in da so ti problemi veliko pomembnejshi in je treba najprej reshiti te, potem bodo na vrsti ostali, obrobnejshi. Ker, pravi: najpomembneje je, da je hrana na mizi. Vse drugo je navaden larifari.«
»Aha,« sem se popraskal po glavi. »Ti pa, che prav razumem, se z njo ne strinjash, a?«
Tudi njega je ochitno zgrabilo, da se pochoha po svoji beli glavi, si malce pretegne vrat in poskusha zgladiti kozho na starih licih.
»Tvoja babica je brez dvoma zelo praktichna zhenska,« je potem, ko je konchal s temi nujnimi opravili, le odprl usta. »In takshni ljudje morajo brez dvoma tudi biti … Moramo biti,« se je popravil, »ker to preprosto od nas zahteva zhivljenje. Glede tega ji ne morem in ne smem nichesar oporekati. Ampak …«
»… ampak?«
»… v zhivljenju so she druge stvari, ne zgolj praktichne in najbolj ochitne. In mislim, da so tudi te vsaj tako pomembne kot one druge. Babica seveda meni drugache.«
»Kaj tochno mislish?«
»Nekoch je zhivel precej zanimiv mozhakar,« se je zdaj zachel chohati po svojih neobritih belih kocinah, »pravzaprav sploh ni tako zelo dolgo, kar je umrl. Zhivel je kar precej dalech stran od nas – v Indiji …«
»Ja, sem zhe slishal za Indijo,« sem zadovoljno cmoknil, »saj vesh, v tisti zgodbi o Indiji Koromandiji.«
»Ja, ja,« dejal ded, »kjer se cedita med in mleko in oh in sploh …«
»Tista, tista, ja.«
»No, kakor koli, ta Indija s tisto drugo, Koromandijo, nima dosti skupnega … No, in ta mozh je dejal, da se stopnja razvitosti chloveshke civilizacije odrazha tudi po tem, kakshen odnos imajo ljudje do zhivali.«
»Aha,« sem dejal in se malce namrshchil. Nisem najbolje razumel, kaj mi hoche povedati.
»Poglej,« je nadaljeval. »Ti si na primer rekel, da se ti zdi zhivalski vrt v redu zato, ker lahko tam vidish mnoge, hm …primerke, ki jih sicer ne bi.«
»Pa tudi sladoled sem dobil,« sem zadovoljno poskochil, ker sem se spomnil she ene koristne zadeve, ki jo nudi zhivalski vrt.
»No, vidish, pa she to,« se je zdaj konchno malce kislo nasmehnil tudi ded, potem pa si zhe naslednji trenutek spet nadel svoj stari, dobrovoljno mrki izraz. »Nekateri bi morda rekli she to, da je zhivalski vrt koristen tudi zato, ker nudi dom zhivalim, ki jih je v naravi zhe tako malo, da bi sicer izumrle.«
»Pa she to,« sem se zdaj spomnil she ene koristne, »tista vodichka je rekla, da mnoge zhivali v zhivalskem vrtu zhivijo dlje kot pa v svojem naravnem okolju.«
»Ja,« je tiho pokimal ded. »In gotovo bi se nashel she kakshen dober razlog. Vprashanje pa je – vsaj zame – ali je kateri od teh razlogov bistven. Je kvantiteta zhivljenja res najpomembnejsha? Koliko chasa kdo zhivi,« je pojasnil, ko je opazil, da spet nisem razumel. »Seveda bi ob tem mnogi z veseljem prikimali, meni pa se takshno poenostavljanje, takshen enodimenzionalen pogled na zhivljenje, ki ga opazham v vsem, chesar koli se lotijo tisti, ki zagovarjajo nek svoj interes, tako … tako duhamoren, razumesh?«
Ko je iskal pravo besedo za tisti svoj tako, sem nevede, po njegovemu vzoru, zachel grbanchiti chelo tudi jaz, in ko je to opazil, se je prvich ta dan na shiroko zakrohotal. In sem ga spet posnemal, tokrat zhe popolnoma namenoma, da sva se nekaj chasa rezhala kot dva navdushena pobalina, ki sta pravkar nasukala vedno godrnjavo sosedo, ki bi raje pogoltnila zadnjo pčchko, kot pa komur koli dopustila, da si samo poblizhe ogleda kako nagnito cheshnjo, ki zhe dneve samuje na vlazhni zemlji ob njeni zloveshchi bajturini.
»In prav to je tisto,« je potem, ko si je obrisal solze, spet zbrano nadaljeval ded, »kar je hotel povedati tisti mozhakar. Ja, saj mnogi ljudje za zhivali resnichno dobro skrbijo, ampak zapirati jih v kletke zato, da jih lahko hodimo gledat kot v cirkusu? Si predstavljash, da bi tebe zaprli v kletko? Da bi, ko si bil she chisto majhen, prishli k nam na obisk, te pobasali v vrecho in odpeljali; in ne bi prav nikogar povprashali, kaj si o tem misli. Si predstavljash, kaj bi to pomenilo za tvojo mamo, za tvojega ocheta, a? Pa zate … In konec koncev tudi zame… Hop cefizelj – in zhe bi bil nekje drugje, kjer ne bi nikogar poznal. Bi ti pa seveda namenili lepo in prostorno okrasheno domovanje v lichno postlani kletki, kjer bi bil na ogled vsem, ki bi si te hoteli ogledat. Prijazno in redno bi te futrali, te morda kdaj pa kdaj celo skoraj ljubeche pogladili po mladih plechih, ti namenili kakshno sochutno besedo, od chasa do chasa bi te obiskal nadvse skrbni in prijazni zdravnik, ki bi preveril, ali vsi vitamini, minerali in druge hranilne snovi, ki ti jih blagovoljno namenjajo, uspeshno skrbijo za tvoje vitalne funkcije; in che bi sluchajno zbolel, bi ti namenili najboljshe medikamente, ki jih pozna trenutna farmakoloshka srenja – skratka: nadvse lepo bi skrbeli zate in nenehno bi bili v skrbeh, da se ti ne bi zgodilo kaj hudega. Njihova vest bi potolazheno dremuckala in che bi jim kdo oporekal, chesh, kaj pa vi pochnete … bi brzh nashteli kopico dejstev, ki bi dokazovala, da v shirnem vesoljnem svetu ni boljshih skrbnikov, kot so prav oni.«
Za trenutek je pomolchal, da si je nabral nekaj nujno potrebnega zraka, saj mu je zadnji stavek – kot obichajno, kadar ga je kakshna stvar she posebej razvnela – pognal precej krvi v glavo, in potem, ko ga je nov odmerek okrepchujochega kisika spet malce umiril, nadaljeval:
»Pa bi od kogar koli dobil tisto, kar bi ti lahko nudili doma, a? Ljubezen, kakrshno ti lahko nudijo le starshi? Pa bratje in sestre in prijatelji? Kaj mislish?« In je, she preden bi mu morda jaz skushal skochiti v besedo s kako svojo domislico, zachel odgovarjati kar sam: »In seveda, ne pozabi, da bi bil ves chas v kletki. Nobenih izletov na tvojo ljubo cheshnjo, nobenega tacanja po babichini solati, nobenih skrivalnic po temnih prostranstvih nashe kleti, nobenega vechurnega zhdenja za omaro, nobenih bojnih ran zaradi padcev s kolesom … Kaj mislish, a? Vsi, ki ne bili delezhni tvojega chudezhnega raja v kletki, bi ti zatrjevali, kako lepo in brezskrbno zhivljenje imash; da se ti ne more zgoditi nich hudega, da si zavarovan pred – oh, tako strashnim zhivljenjem, ki bi sicer prezhalo nate tam zunaj, izven varnih krempljev tvojega zlato lesketajochega se pristana … Pa bi to zhivljenje res bilo tako … hm … smiselno kot tisto zunaj kletke?«
»Hm,« sem se moral zdaj malce zamisliti tudi jaz. »Na vse to, kar si ravnokar povedal, pa do zdaj seveda nisem niti pomislil … Pa res mislish, da zhivali obchutijo stvari tako zelo – podobno kot mi?«
»Mislim, da nekatere bolj, druge pa manj. V zhivljenju sem zhe neshtetokrat videl, kako se obnasha psica, ko ji vzamejo mladiche. Ali pa machka. Res je, da se precej hitro navadijo na novo situacijo, a to vendarle zelo jasno obchutijo kot veliko bolechino. In to bolechino jim zadamo mi – chudodelna chloveshka vrsta – samo zato, da bi zadovoljili sebe. In ob tem te bo marsikdo, ki je zashel v marsikatero ucheno sholo, kjer si je pridobil marsikatero visoko zveneche dovoljenje, na katerem je kricheche jasno zapisano, kakshen v nebo vpijoch strokovnjak je za podrochje, o katerem pravkar razpravljava, zelo strokovno in argumentirano preprichal o popolnem nasprotju tega, kar trdim jaz. Na primer, da zhivali sploh ne chutijo. Da so le navaden skupek mesa in kosti in krvi in nekakshnih nagonov. In so take kot narochene za prikupne zhive ali pa mrtve igrachke, iz katerih trupelc se lahko nauchimo marsikaj koristnega in praktichnega in naprednega, kar bo oplemenitilo zhe tako nenadkriljivo blagorodnost in moralno neoporechnost nashe chastitljive chloveshke vrste. Preuchevanje zhivljenja s tem, da si ga prej nasilno prilastish in po potrebi unichish? Hm, tukaj mi nekaj preprosto ne shtima …«
Samo namrshchil sem se.
»Ja, saj vem, da sem morda malce prevech zakompliciral ... Tudi jaz sem zhe star,« se je prijazno nasmehnil v opravichilo. »Pa me – saj me vendar poznash, ne? – vchasih malce zanese. Ja – v sholah, kjer se uchijo o zhivalih, pa o rastlinah, pa tudi o ljudeh rechejo kakshno modro, imajo predmete, kjer zhivljenje preuchujejo tako, da ga najprej odstranijo. Kot slepich. Za zachetek, na primer, izberejo zhabo, jo – da revica ne trpi, pravijo – sochutno omrtvijo, potem pa poznavalsko razkosajo. Seveda ne za to, da bi jo pojedli, ampak zato, da spoznajo njene sestavne dele. In potem narishejo lepe slikice in si skrbno zabelezhijo kakshno blagorodno besedo, ki naj bi pojasnila bistvo tega, pred njimi razteleshenega bitja – ki ga zhe zdavnaj ni vech. Ki so ga unichili, umorili, che sem popolnoma direkten – kajti to zame ni chisto nich drugega kot navaden umor – v imenu napredka znanosti ali katere koli druge veleumne fantazmogorije, ki si jo zna izmisliti stvor, ki se je poimenoval za krono stvarstva. In che odpove njihova poslednja razumna utemeljitev, se zatechejo k chashchenju najvechjega in edinega z zlato pomado ovekovechnega Teleta te nashe chastitljivo razsvetljene dobe, pred katerim se prikloni in ukloni tudi tisti z najtrsho hrbtenico – pred denarjem.«
Zdaj se je nenadoma popolnoma umiril in na njegovem starem obrazu se je zarisala skoraj sveta zamaknjenost. Vedel je, da mu z mislijo in razumom ne morem slediti, a si ni mogel kaj. Danes se mi zdi, da si je moral od chasa do chasa vendarle dovoliti tudi take trenutke, kot da se je zavedal, da mora tudi svojemu izchrpanemu in pogosto besnemu duhu dovoliti, da vsaj obchasno zazhivi in izpove tisto, kar mu zhe vsa ta dolga leta njegovega zhivljenja lezhi na dushi. In v tem zamaknjenem stanju so iz njegovih ust pricurljale naslednje besede:
- »Svet ishche denarja, denarja … zlata …
- in kakor pes sklanja glavo v tla.
- In kakor pes voha denar,
- denar mu je Bog, denar mu je car,
- voha denar in mu sledi
- in sam je suzhenj svoje strasti.
- Le nekaj jih je, ki niso tako,
- le nekaj jih je, ki pokonci gredo,
- ki chutijo dostojanstvo ljudi.
- Naj umirajo, naj jih zatirajo,
- naj gladujejo, naj jih zapirajo,
- zhivljenje in smrt je sredi ochi.«
Zdaj je, nekako zadovoljno izchrpan, premolknil, v ocheh se mu je she vedno lesketal tisti nedolochljivi plamen, zaradi katerega sem ga nepremichno in zamaknjeno in obchudujoche opazoval tudi jaz, in zdelo se je, kot da oba v en dih she vedno oslushkujeva zven pravkar izrechenih besed, ki so vzbujale nekakshno prijetno svechanost. In po nekaj trenutkih, ko se je ta vzvisheni trenutek izpel, je nadaljeval:
»Vsi narodi imamo ljudi, ki so videli in ki vidijo globlje, vnuk moj. In nekateri ta svoja videnja in obchutja zapishejo, naslikajo, uglasbijo. Pogosto se v chasu njihovega zhivljenja iz njih norchujejo, jih zanichujejo in ponizhujejo. Chlovek, ki je sam norec, tako ali tako v nobeni drugachnosti, ki je ni sposoben obchutiti, kaj shele razumeti, ne more zaznati nichesar drugega kot lastno topoglavost … Zanje so ti … Umetniki zhivljenja prevech resnichni, da bi si lahko privoshchili odkrit pogled na njihovo bistvo. Che bi namrech storili to, potem bi morali zanikati svoje lazhi – in od njihovega zhivljenja ne bi ostalo vech nich, chesar bi se lahko oprijeli, ob chemer bi lahko obchutili varnost v tem kotlu nashega bivanja. Najvechja chloveshka sla pa je sla po zhivljenju … In ta jih opravichuje vsega, kar pochnejo. In v imenu teh brezsrchno bliskajochih vulgarnih idealov pach pochnejo, kar pochnejo.«
Ostal sem popolnoma brez besed. Zdelo se mi je, da sem se tudi sam preselil v neki drug svet, ki ga je bil ded pravkar pricharal s svojimi besedami in v katerem si je za trenutek odpochil, meni, njegovemu obchudujochemu uchenchku, pa dovolil, da sem zamaknjeno capljal za njim.
»In nekaterih od teh … Umetnikov,« je spet nadaljeval, »se chez chas ne spomni nihche vech. In morda se na prvi pogled zdi, kot da so bila njihova zhivljenja zaman. A nekateri – mislim, nekatera njihova dela – kljub vsemu prezhivijo. In cheprav jih v resnici vsaj priblizhno razume le peshchica, vsaj od chasa do chasa malce razsvetlijo ta nash majhen in omejen svet vsakdanjih opravil, za katere babica pravi, da so praktichna in edina zvelichavna. Jaz pa pravim, da je vsa praktichnost tega sveta brez pomena, che ni delezhna tega duha, o katerem ti tolikokrat govorim. Praktichnost brez srca, vnuk moj, ni popolnoma nich drugega kot bedno zhivotarjenje v kletki, razumesh? In ne glede na to, kolikokrat in s kakshnimi pomadami je ta kletka posvechena, je kljub vsemu le kletka. Ljudje pa smo rojeni za … svobodo.«
Seveda spet nisem razumel. A sem ga kljub vsemu vendarle poznal dovolj dobro, da sem vedel, da bom to, kar mi je pravkar pripovedoval, nekoch razumel vsaj tako dobro kot on. In tako kot on, sem vedel tudi to, da je za zdaj chisto dovolj, che ga le poslusham in uzhivam v njegovih besedah.
»Vidish, in tiste besede, ki sem jih prej tako … zamaknjeno deklamiral, je izrekel eden takshnih velikih mozh, ki so ponesli chloveshkega duha v vishave, kakrshne si zasluzhi, in kjer zachuti delchek tiste svobode, o kateri sem govoril malo prej.« *
In tu se je dedova pripoved konchala. Skoraj vzhichena ganjenost v njegovih ocheh je pochasi ugasnila in samo she tiho sva sedela v temi. V kuhinjo se je spet vrnila babica. Zachutila je, da se je zgodilo nekaj neobichajnega, a se po svoji stari navadi ni dala motiti. Pozneje, ko sem tudi nanjo lahko gledal z odraslimi ochmi, se mi je zazdelo, da je tudi ona razumela marsikaj nepraktichnega, a se je za ta drugi pol, kot ga je imenovala sama, odlochila zavestno in po svoji volji. Morda tudi zato, da bi bila protiutezh dedovim pogostim utemeljevanjem, da je treba chloveshkega duha redno voditi vsaj na sprehode, che mu zhe ni moch omogochiti, da vsaj od chasa do chasa poleti v prostrane vishave, kjer je njegov pravi dom. Sicer se lahko zgodi, je prav tako pogosto zatrjeval, da njegova pokvechena krila za vedno ohromijo. In potem ljudje zachnejo chastiti vede o preuchevanju zhivljenja, ki izgine v trenutku, ko vanj zarezhemo.
- ______________
- * Ko sem bil v teh najrosnejshih otroshkih letih, me je ded le redko gnjavil z imeni. Tako mi tudi tokrat ni povedal, kako je bilo ime temu mladenichu, ki ga je tako globoko sposhtoval. To sem izvedel pozneje, sam, ko sem naletel na pesem, ki jo je bil povedal tisti dan: Sebi, je njen naslov, in ded je – zdi se mi, da najbrzh namenoma – izpustil prvi dve kitici. Avtor je, seveda, nenadkriljivi Srechko Kosovel.