Iztok Vrhovec
MOZHICELJ
(besedilo za gledalishko igro, 2006)
Osebe :
MARKO: bister osmosholec
MAMA: njegova mama
»MOZHICELJ«: majhen, debel, star mozh v dolgem chrnem plashchu (njegova prava identiteta se razkrije shele na koncu, zato v narekovajih)
GLAS: Markov glas
1.
Jutro. Markova soba: postelja, pisalna miza, stol. Marko se prebudi v svoji postelji, vstane in se zachne pochasi oblachiti.
GLAS
Grozno. Kako hitro je minila noch, ko sem lahko vsaj malo pozabil na svoje probleme. Zdaj pa spet v sholo. Kjer bom srechal Tadeja, s katerim sva bila she do nedavnega najboljsha prijatelja, zdaj pa sva se dokonchno razshla. Kako je le mogel storiti kaj takega!? Pa uchitelja matematike in razrednika, ki sta mi storila tako gromozansko krivico, da ju najraje ne bi videl nikoli vech. Ko bi le mogel izbrisati zadnja dva tedna, kot da se nista nikoli zgodila! Pa moja mama s svojim vedno kislim obrazom in nenehnimi pridigami! Zakaj se vse to dogaja ravno meni? She pred kratkim je bilo moje zhivljenje popolnoma drugachno, zdaj pa ...
Mama vstopi, ne da bi potrkala.
MAMA
Dobro jutro. No, kako smo spali?
GLAS
Zakaj se tako zelo trudi biti vesela, che pa chuti popolnoma drugache?
MARKO zavzdihne in nerazpolozheno gleda mimo nje.
MAMA
V kuhinji sem ti pripravila zajtrk. No, kako je kaj danes moj mladi pubertetnik?
GLAS
Nisem nikakrshen pubertetnik, temvech osmosholec, skoraj odrasla oseba, ki bo v kratkem dopolnila 15 let. A kako naj ji to zhe enkrat dopovem? Che ji povem, kaj si v resnici mislim, bo zagotovo eksplodirala kot zhe tisochkrat prej. Spet bo uzhaljena, morda se bo celo razjokala in mi zachela pripovedovat zhe neshtetokrat povedano zgodbo o tem, kako se mora zaradi mene odrekati, da cele dneve dela samo zame, da vsak tolar, ki ga zasluzhi, porabi zame, jaz pa ji to njeno neskonchno dobroto vracham s takshno nehvalezhnostjo. In potem bo jezna in uzhaljena zaloputnila z vrati in odshla.
MARKO (z naporom)
Dobro.
MAMA (nezadovoljno)
Samo dobro?
MARKO
Za boga, mama, ne rini vech vame! Saj pravim, da je vse v redu.
MAMA
Od kod pa zdaj ta nenadna jeza? Samo prijazno sem te vprashala, kako si, ti pa si takoj uzhaljen in se zachnesh zadirati ... Kot ... kot ...
GLAS
No, izdavi zhe. Daj, iznesi svoj gnev, in ga izlij name in mi she enkrat povej, da sem prav tako nichvreden in zoprn in nerazumevajoch in ...
MAMA
... kot ...kot ... tvoj oche. (zachne hlipati.)
GLAS
Pa smo spet tam. Nikoli zakljuchena tema. Vedno ta moj oche. Kadar koli ji kaj na meni ni vshech, mi reche, da sem ravno tak kot on. Kaj res ne razume, kako nesmiselno je to? Bo zdaj kaj bolj zadovoljna, ko me je za dobro jutro spet polila z gnojnico?
MARKO (se na hitro do konca obleche, hoche oditi)
Adijo.
MAMA
V kuhinji imash zajtrk ...
GLAS
Za boga svetega! Pa kako lahko v tem trenutku sploh misli na hrano? Kako sem se lahko rodil v taki druzhini? Kaj res ne more nichesar razumeti?
MARKO (zamrmra skozi zobe)
Bom jedel v sholi ... (odide)
MARKO (zunaj, globoko zavzdihne)
Vsaj za zdaj sem ji pobegnil. (spet zavzdihne) Zdaj pa she shola! In vsi tisti obrazi, ki jih ne bi hotel videti niti danes niti jutri, nikoli vech ...
Pochasi stopica proti sholi, ko pride do parka, sede na svojo priljubljeno klop.
GLAS
Vsaj za trenutek moram sesti, da se malo zberem. Park je she edini kraj na svetu, kjer lahko najdem nekaj miru.
V blizhnjem grmu se nekaj zgane. Marko se zachudeno ozre, takega chudnega lomastenja tukaj ni slishal she nikoli. Postaja chedalje bolj vznemirjen. Zaradi narashchajochega strahu zhe skoraj zbezhi, a radovednost ga premaga, da vendarle ostane.
Iz grmovja se prikazhe nekakshen majhen mozhicelj, oblechen v dolgo chrno ogrinjalo (ali plashch), in se nedoumljivo smehlja. Marko ga opazuje, kako se mu z nenavadnimi, krevsljajochimi koraki pochasi priblizhuje, in od zachudenosti za trenutek pozabi na strah. Ko pa se znova zave nenavadnosti dogodka, ga ponovno pograbi strah in hoche zbezhati.
MOZHICELJ (skrajno dobrovoljno, s chudnim naglasom, she vedno pochasi krevsljajoch proti njemu)
Nobenega razloga ni za strah, dragi moj. Prav nobenega.
Ko pride do Marka, izpod velikega plashcha izvleche nekakshno majhno zlozhljivo pruchko in sede nanjo.
MARKO (se ne more vech zadrzhevati; mozhicljevo chudno pozibavanje, govorjenje, njegova celotna pojava je tako smeshna, da prasne v smeh)
Ha, ha, ha ...
MOZHICELJ
Me nadvse veseli, dragi moj, da se ti vse skupaj zdi tako zabavno. (se zresni, zagonetno) Zdaj se pa zhe kar dolgo nisva videla, kajne?
MARKO (se namrshchi)
She nikoli se nisva videla. Morda ste me zamenjali s kom drugim.
Si ga zachne ogledovati, ga ni vech strah.
GLAS
Da ni tole kak ostareli kloshar, ki bi rad, da mu kaj dam? Cheprav bi od starega, izkushenega klosharskega machka prichakoval, da se ne bo lotil takih, kot sem jaz, saj bi mu takoj moralo biti jasno, da nimam nich pod palcem.
MOZHICELJ
Nisem kloshar!
MARKO (zachudeno odpre usta, ga hoche vprashati, kdo da je, a ga mozhicelj spet prehiti)
K ...
MOZHICELJ
Pustiva za zdaj to, kdo sem in kaj, kako mi je ime in kar je she teh ... trenutno nepomembnih podrobnosti, ob strani in se raje posvetiva tebi.
MARKO
Le zakaj bi se midva morala posvechati meni? She nikoli prej vas nisem videl. Zakaj bi vam zaupal? Nekemu chudnemu staremu shtrclju, ki kar na lepem prilomasti iz grmovja?
MOZHICELJ (se ne zmeni za njegove pripombe)
Torej pravish, da se ti v zadnjem chasu dogajajo sila nenavadne rechi?
MARKO
Prav nich takega ne pravim ... She posebej pa ne vam ...
MOZHICELJ (ga spet prekine)
Da se je v tebi porajala nekakshna negotovost, ki je prej nisi poznal, chedalje pogosteje si zmeden, zapushcha te zaupanje vase, pogosto si zhivchen, napet, zaskrbljen; sprashujesh se, kaj pravzaprav pochnesh v tem ... chudnem okolju ... Kot da si v njem nekakshen tujek, ki vanj sploh ne spada, obchutek imash, da ti na vsakem koraku kratijo tvoje pravice, da te nihche ne uposhteva ...
MARKO (hlastno)
Che je pa vse to res! (ponovno ga spreleti, da tipa sploh ne pozna, in da bi bilo morda bolje, che mu ne bi pretirano zaupal, zato utihne)
MOZHICELJ
Ah, dragi moj, prav gotovo je vse to najsvetejsha resnica ... Do neke mere seveda. Iz tvoje perspektive prav gotovo edina. (se odhrka) Dobro vem, da imash zelo veliko problemov. A zachniva od zachetka. Nekje je vedno treba zacheti, drugache chlovek nikoli ne pride do konca. Pravish, da morash zdajle v sholo?
MARKO (se ponovno upre)
Nichesar takega nisem rekel.
GLAS
Od kod vendar ve toliko o meni? Morda me vsak dan opazuje, pa ve, da na poti v sholo in iz nje pach pogosto posedam prav na tejle klopci. A saj je vseeno ... V zhivljenju imam toliko drugih tezhav, o katerih se ne morem z nikomer pogovoriti ... Kaj pa lahko izgubim s tem nenavadnim starcem? Che bo poskushal kaj chudnega, mu bom primazal eno okoli ushes in zbezhal. Kaj mi pa more, tak, kakrshen je? Ves opotekav, shtorast in neroden. Gotovo sem fizichno precej mochnejshi od njega.
MARKO
Ja, v sholo grem.
MOZHICELJ
Prejshnji teden si dobil ukor, kajne?
MARKO ga spet zachudeno pogleda, chesh: od kod vendar vse to ve?
MOZHICELJ
In to po krivici, a?
MARKO (se ne more vech zadrzhevati; iz njega zachne bruhati brez zadrzhkov)
Seveda po krivici! Pri matematiki smo jemali neko novo snov – probleme, che vam to kaj pove – neke malenkosti nisem razumel in sem uchitelja pach vprashal, kar mi ni bilo jasno. Pa je chisto popenil. Da se norchujem iz njega, iz sosholcev, iz celotnega sholskega sistema, pa ne vem, iz koga she vse. In mi je v redovalnico zapisal enico!
MOZHICELJ
In kaj si storil ti?
MARKO
Najprej sem mu skushal pojasniti, da se nikakor nisem hotel iz nikogar norchevati, da v resnici nisem razumel, in da mi sploh ni jasno, od kod mu ideja, da se hochem s tem delati norca.
MOZHICELJ
In on?
MARKO
Je she kar naprej gonil svojo. Kot vedno, kadar mu hoche kdo kaj pojasniti, on pa se z njim noche strinjati.
MOZHICELJ
In kaj si storil potem?
MARKO
Kaj sem pa mogel? Pochutil sem se popolnoma brez mochi in sem utihnil. Bil sem jezen, ker mi ni hotel odgovoriti in ker me ni razumel, a se mi je zdelo, da ne morem storiti nichesar vech.
MOZHICELJ
Pa potem?
MARKO
Sem na razredni uri zvedel she to, da bom dobil ukor.
MOZHICELJ
In to te je seveda le she bolj razbesnelo?
MARKO
Seveda! Razredniku sem zachel pojasnjevati, kaj se je v resnici zgodilo, pa me je tudi on popolnoma ignoriral. Kar se tudi ni zgodilo prvich. Potem sem se sam sebi zdel neumen, ker se sploh she trudim z ljudmi, ki so zhe tolikokrat dokazali, da nochejo nichesar razumeti.
MOZHICELJ
Jeza v tebi pa je le narashchala in narashchala ...
MARKO
Seveda! Kaj pa drugega? Najprej enka, potem pa she ukor! Najraje bi ju, najraje bi jima ...
MOZHICELJ
No, kar povej.
MARKO
Razchesnil glavo. Ali pa she kaj hujshega.
MOZHICELJ
Pa mislish, da bi to reshilo problem, ki ga imash?
MARKO
Che bi to reshilo problem? Che bi to reshilo problem? Vsekakor me tipa ne bi vech gnjavila.
MOZHICELJ
Dajva za trenutek vendarle malce premisliti in si ogledati dejstva, kaj pravish? Chloveka, ki imata nad tabo moch, sta to moch izkoristila tako, da sta ti s tem shkodovala. In zaradi tega si se seveda ujezil ...
MARKO
In potem pridem domov in bebec, kakrshen sem, ves razburjen o vsem skupaj zachnem pripovedovati mami.
MOZHICELJ
Nisi bebec, che te drugi ne razumejo.
MARKO
Je rekla, naj se ne jezim, saj sem gotovo storil kakshno neumnost, zaradi katere sem bil kaznovan. Da kar ne more verjeti, da bi lahko dobil ukor in enko kar tako brez veze. Vse, kar sem ji rekel, kar sem chutil, je bilo zanjo v tistem trenutku popolnoma nepomembno. Kot zhe tolikokrat prej ...
MOZHICELJ
In ti si ...?
MARKO
Pogoltnil sem jezo in shel spat. Ponochi sem sanjal o tem, da sem obema res razchesnil glavo. In she vsem drugim, ki so me tisti dan prizadeli.
MOZHICELJ
Pa mislish, da bi bilo prav, che bi v resnici storil kaj takega? Da imash do tega pravico? Da jo ima kdor koli na tem svetu?
MARKO
Kaj pa oni? Od kod pa njim pravica, da se do mene obnashajo tako ... krivichno?
MOZHICELJ
Poskushajva najprej odgovoriti na prvo vprashanje.
MARKO
Ali imam pravico, da storim kaj takega? Vchasih se mi zhe zdi, da bi jo lahko imel ... Ampak, saj pravim, da sem o tem samo sanjal. V resnici tega seveda nisem storil. Ne vem, zakaj ne. Morda sem prevelik strahopetec.
MOZHICELJ
To je dobro. Da tega nisi zares storil.
MARKO
Nich ni dobro. Boli me zhelodec, iz dneva v dan sem bolj zhivchen, in ljudje so mi chedalje bolj zoprni. Potem mi pa she govorijo, da nimam nobenega razloga, da bi bil jezen, da naj bom zadovoljen, ker imam streho nad glavo, da lahko hodim v sholo, da zhivim v miru, medtem ko milijoni ljudi po celem svetu zhivijo v precej hujshih zhivljenjskih razmerah kot jaz, in bi bili she kako veseli, che bi bili lahko na mojem mestu.
MOZHICELJ
Z jezo kot tako ni samo po sebi nich narobe.
MARKO (ga debelo pogleda)
Tudi meni se je zhe ves chas tako zdelo. A imam vedno obchutek, da me ljudje ne marajo, che vzrojim. Kot da bi meshali vzrok in posledico; kar na lepem ni vech pomembno, kaj se je zgodilo, ampak samo to, kako sem jaz reagiral.
MOZHICELJ
In zato si zachel svojo jezo in bes skrivati.
MARKO (pokima)
Ja.
MOZHICELJ
Kar pa ti seveda povzrocha kopico novih problemov.
MARKO (skomige z rameni)
MOZHICELJ
Kot sem zhe rekel, z jezo ni prav nich narobe. Jeza omogocha, da se chlovek postavi zase, ker ima potrebo po svobodi in samoohranitvi. Brez nje bi bil le navaden podlozhnik in hlapec. Prav tako pa si pogosto jezen, ker te nihche ne razume. In ker ne vesh, kaj bi, si zachel jezo skrivati. Starshi in uchitelji bi ti naredili precej vechjo uslugo, che bi te nauchili, kaj naj storish, kadar si jezen, namesto da te ignorirajo ali pa ti celo dopovedujejo, da je to nekaj slabega in grdega, nekaj, chesar ne bi smel obchutiti. Jeza je eno najbolj osnovnih chloveshkih chustev, ki je lahko sila koristno, che ga le znash uporabiti v prave namene.
MARKO
Slishi se lepo, a kaj mi to pomaga, che pa tisti, s katerimi imam opravka in mi povzrochajo tezhave, tega ne vejo? Kaj pa che bi se kar ti pogovoril z njimi, a?
MOZHICELJ (se zagonetno nasmehne)
Ostaniva she za trenutek raje pri najinem problemu.
MARKO
Najinem?
MOZHICELJ (se zasmeji)
No, pa naj bo samo tvoj! A she vedno nisi odgovoril na vprashanje. Do zdaj si ugotovil le to, da si bil jezen. Ker pa nisi nich dosegel, si jezo lepo pogoltnil in shel spat. Kaj bi torej dosegel, che bi stvari zachel reshevati z razbijanjem glav? Tako kot v sanjah?
MARKO
Saj sem zhe rekel! Znebil bi se tistih, ki bi mi po krivici tezhili.
MOZHICELJ
In ko bi dobil novega uchitelja matematike? In drugega razrednika? Che bi te kateri od njiju ponovno razjezil, bi postopek preprosto ponovil?
MARKO
Saj pravim, da nisem v resnici storil nichesar. In ne vem, zakaj skushash zdaj stvari zasukati tako, kot da sem jaz kriv?
MOZHICELJ
Skusham ti dopovedati samo to, da je velika razlika med jezo in nasiljem. Da jeza in nasilje nikakor nista isto. Normalno in prav je, da obchutish jezo, ker te ohranja mochnega, nasilje pa je vse kaj drugega. Je odziv na neobvladljivo jezo. Vse prevechkrat se zgodi, tako kot v tvojem primeru, da se jeza ne sprosti. Da se iz nje ne izcimi nich takega, kar bi reshilo problem. In potem se v chloveku razbohotijo razne nochne more in fantazije, ki jezo na neki nachin vsaj malo sprostijo, a potem, ko znova pridesh v stik s chlovekom, ki te je ujezil, se bes v tebi prebudi le s she vechjo silovitostjo kot prejshnjikrat. In tako se ujamesh v zanko.
MARKO (malce razocharano)
To vse vem tudi sam. Le da jaz tega najbrzh ne bi znal povedati tako ... prefinjeno. A she vedno ne vem, kaj bi po tvojem mnenju moral storiti.
MOZHICELJ
Obichajno se potem jeza sprosti ob najbolj neprimernem trenutku in proti chloveku, ki je za to she najmanj primeren. Zelo pogosto je to kak druzhinski chlan, ki ni nich kriv in se samo chudi, zakaj je delezhen nashega krichanja ali kakih drugih podobnih neprijetnosti.
MARKO
Namesto?
MOZHICELJ
Namesto da bi jezo izrazili tako, da s tem ne bi prizadeli drugega.
MARKO
Vse to se mi zdi precej dalech od resnichnosti. Saj sem ti zhe povedal: ko sem svoje nestrinjanje skushal razlozhiti uchitelju, me je ignoriral.
MOZHICELJ
To od njega vsekakor ni bilo prav. A zdaj, ko se je to zgodilo, tega ne moresh vech z nichimer spremeniti. Zato raje pomisli, kaj lahko she storish, namesto da svojo slabo voljo zaradi potlachene jeze nenehno prenashash s sabo, in si potem nejevoljen do vseh drugih.
MARKO
Tudi z mamo ni nich drugache. Nichesar ne razume. Vchasih sem se lahko pogovoril vsaj s Tadejem – Tadej je bil do nedavnega moj najboljshi prijatelj – zdaj pa ...
MOZHICELJ
Te je razocharal tudi on.
MARKO
Ja. Prevzel mi je punco.
MOZHICELJ
O tem bova she govorila. Zdaj pa sva she vedno pri uchitelju matematike. Kaj bi she lahko storil?
MARKO
Kaj bi she lahko storil? Kaj bi she lahko storil? Kaj pa vem.
MOZHICELJ
Kdo na sholi je she odgovoren za uchence in uchitelje?
MARKO (nekaj chasa tuhta)
Ravnatelj? (vprashujoche pogleda mozhiclja; ta molchi in ga le nepremichno gleda)
In kaj che bi tudi on reagiral tako kot vsi drugi?
MOZHICELJ
Tega za sedaj she ne moresh vedeti. A vsekakor je na sholi on tisti, na katerega sem mislil.
MARKO
Uf ... ravnatelj ... Vchasih ga vidim na hodniku, na pogled se mi zdi resen in kar poshten, ampak ... da bi shel k njemu? Che bi bil tudi on proti meni, potem bi si nakopal samo she vechje tezhave. Zhivljenje bi postalo le she bolj peklensko.
MOZHICELJ
Torej trdish, da te je strah, in se ti zato zdi bolje, da ne storish tistega, kar bi bilo v tvojem polozhaju morda she najbolje.
MARKO
Si zhe slishal za Cankarjevega Hlapca Jerneja?
MOZHICELJ pokima.
MARKO
No, jaz sem ga prebral precej pozorno. Mozhakar je hodil sem ter tja po svetu in pri razlichnih oblastnikih iskal svojo pravico. Vsi so se mu le posmehovali in ga izigrali in na koncu je bil le she na slabshem.
MOZHICELJ (se zasmeji)
Kekcu pa se je zgodilo ravno nasprotno. Prav vse je ugnal v kozji rog!
MARKO (posmehljivo)
Kekec, Kekec ... Kekec je popolnoma izmishljen, hlapec Jernej se mi je zdel precej bolj ... resnichen.
MOZHICELJ
Si zhe kdaj razmishljal o tem, kaj je pravzaprav strah?
MARKO skomigne z rameni.
MOZHICELJ
Poglej, po eni strani strah omogocha nekakshno varnost, zavaruje te pred tem, da bi se v dolochenih polozhajih izpostavil tveganju. Najprej si obchutil upor s primesjo jeze, preprichan si bil, da imash prav, da te je uchitelj napachno razumel. Moch, ki ti jo je dala jeza, in preprichanje, da imash prav, si uporabil za to, da si mu to tudi pojasnil; ko nisi dosegel zhelenega uchinka, si poskushal znova z razrednikom in konchno she z mamo. Ker je bilo vse to neuspeshno, sta se vate naselila brezup in nejevolja. Zdaj, ko si pomislil na to, da bi morda poskusil she enkrat, pa omenjash strah, ki te, kot sem zhe rekel, varuje pred tem, da bi ponovno tvegal.
MARKO (malce cinichno)
No, vidish, kako koristno.
MOZHICELJ
Strah je vsekakor lahko sila koristna zadeva, omogocha ti, da se v polozhajih, ki jih tvoja zavest she ne prepozna kot nevarne, z njegovo pomochjo lahko ... zberesh. Da nisi pretirano nepremishljen in zaletav. Che bi stal na robu prepada in pogledal navzdol, bi te najbrzh kaj hitro prevzel muchen obchutek strahu, ki bi te precej jasno opozoril na to, da morash paziti, kaj delash. S tega stalishcha je torej strah zelo koristen.
MARKO
Ampak tukaj se zgodba she ne koncha, kajne?
MOZHICELJ
Kot zelo dobro vesh tudi sam, ima vsaka medalja vsaj dve plati. Kaj se zgodi, che je strahu prevech? Che nanj ne reagirash pravilno?
MARKO (premishljuje)
GLAS
Strah nas varuje pred prevelikim tveganjem. Bojim se ponovnega razocharanja, she bolj pa tega, da me tudi ravnatelj ne bi razumel, in bi mi bilo potem v sholi she tezhje, kot mi zhe je.
MOZHAKAR
Morda pa ti le ni tako zelo tezhko, da se problema ne bi poskushal lotiti znova. Doma se zatekash v nekakshno zaigrano jezo, ki ni nich drugega kot navadna togota. S tem poskushash od svoje okolice – tvoje mame – izsiliti, da bi se ji smilil, in bi ti zaradi tega ustregla v nechem, kar si zhelish. V resnici si zhelish, da bi nekdo zakrpal tvoja ranjena chustva ... A poskusiva stvar osvetliti she malce drugache: zagotovo si zhe kdaj gledal kako nogometno tekmo.
MARKO
Je she kje kdo, ki je ni?
MOZHICELJ
No, vidish, kako dobro se razumeva ... (spet resno) In zagotovo si zhe videl, da sodnik ni dosodil kakshne ochitne enajstmetrovke. Ko je hote ali pa nehote spregledal prekrshek in s tem oshkodoval celotno ekipo.
MARKO pokima.
MOZHICELJ
In kako ponavadi reagirajo igralci moshtva, ki je oshkodovano?
MARKO
Silno se razburijo, razjezijo, pobesnijo, popenijo, che hochesh.
MOZHICELJ
In kako obichajno reagira sodnik?
MARKO
Ne naredi nich. Ali pa pokazhe she kak rumeni ali rdechi karton. Svoje prvotne odlochitve pa ne spremeni in tekma se nadaljuje.
MOZHICELJ
Natanko tako. Zdaj pa si predstavljaj, da bi igralec, nad katerim je bil storjen prekrshek, zachel igrati nekakshnega uzhaljenca. Da bi hotel od soigralcev in igralcev nasprotnega moshtva izsiliti, da bi se jim smilil. Kaj bi si mislil o njem, a? Kaj bi si mislili igralci? Bi mu zaradi tega pustili, da neovirano dosezhe gol?
MARKO
Saj dobro vesh tudi sam, da se take stvari na nogometnem igrishchu ne dogajajo.
MOZHICELJ (zmagoslavno)
No, vidish! Kaj je torej najbolje, da stori igralec in njegova celotna ekipa?
MARKO
To je vendar jasno. Da se borijo naprej in skushajo zmagati.
MOZHICELJ
In kaj bi dosegli, che bi se umaknili z igrishcha in novinarjem, gledalcem, drug drugemu le tarnali o tem, kakshna krivica se jim je zgodila? In vsakdo prav dobro ve, da se skoraj vsaki ekipi, skoraj vsakemu igralcu slej ko prej zgodi kakshna krivica. Morda je bil sodnik podkupljen, morda pa je prekrshek preprosto spregledal. V vsakem shportu, v katerem sodelujejo tudi sodniki, ki imajo zmeraj odlochilno besedo, se dogajajo krivice. A najbolje, kar lahko stori igralec, je, da moch, ki jo lahko chrpa iz jeze, koristno uporabi. Prav nich ne pomaga, che jadikuje in se smili sam sebi.
MARKO
Ampak ...
MOZHICELJ
Seveda, saj vem, da je zhivljenje precej bolj zapleteno. Zhivljenje traja ves chas. Iz zhivljenja ne moresh kar izstopiti. Che ti gre nogomet prevech na zhivce, se lahko preprosto nehash ukvarjati z njim. A vendar je v zhivljenju vendarle precej podobno. Predstavljaj si sitnega otroka, ki se kar naprej pritozhuje, ki se kar naprej kuja, ki je kar naprej uzhaljen, ki kar naprej igra to zaigrano jezo. Kakshno korist ima od tega?
MARKO (razmishlja)
MOZHICELJ
Razmishljash o svojem sedemletnem nechaku, ki je najbolj razvajeno bitje, kar jih poznash, kajne?
GLAS
Le kako lahko ves chas ve, o chem razmishljam?
MARKO
Ja.
MOZHICELJ
Se rad druzhish z njim? Ima veliko prijateljev, ki jim je v njegovi druzhbi prijetno?
MARKO
Che se le da, se izognem njegovi druzhbi. In, kolikor vem, drugi tudi.
MOZHICELJ
Vsak, she posebej pa otroci, ima v sebi precejshen odmerek naravnega posluha za to, kaj je pristno in kaj zaigrano. Zagotovo obstaja razlog, zakaj se tvoj nechak obnasha tako, kot se. In prav gotovo si po svojih najboljshih mocheh prizadeva, da bi si izboril svoj koshchek sveta, prav tako kot vsak drug. A gotovo je tudi to, da starshi sebi in njemu s tem, ko se tako poslushno odzivajo na njegove muhe, delajo zelo slabo uslugo. Saj poznash tisti stari rek: Kar se Janezek nauchi v mladosti ...
MARKO (se zasmeji)
... prezhvekuje she v pozni starosti.
MOZHICELJ
A vrniva se za trenutek she k nogometu: predstavljaj si zdaj razvajenega nogometasha, tako razvajenega, kot je ta tvoj mali nechak, ki bi postal s tem svojim izsiljevanju uspeshen – prav tako kot ima s svojim obnashanjem pri svojih starshih precej uspeha tudi mali razvajenec. Ko bi preigraval, bi se mu igralci nasprotnega moshtva umikali, nihche ga ne bi hotel ovirati, kaj shele »faulirati«. Gole bi dosegal kot za stavo. Zelo hitro bi se navadil takega lagodnega nogometnega zhivljenja, morda bi s svojim nogometnim uspehom postal celo tako zelo zaslepljen, da bi zachel verjeti, da je v resnici odlichen igralec. Potem pa bi se nekoch znashel, recimo, na svetovnem prvenstvu. Tam njegovih pravil igre ne bi nihche sprejel. Ne glede na to, kako bi cepetal, se pritozheval in jadikoval, ga nihche ne bi jemal resno. In che bi seveda prezhivel shok, ki bi ga ob tem dozhivel, bi konchno spoznal, v kakshni silni zmoti je ves chas zhivel. Skratka, ali ti je zdaj jasno, kako slabo popotnico za zhivljenje dajejo starshi ali uchitelji ali vzgojitelji tistemu otroku, ki ga razvajajo in se podrejajo njegovim muham, ko zadovoljujejo njegova nepristna chustva? In otrok, ki se tega navadi, bo podobno obnashanje poskushal izsiliti tudi od drugih. Che bo imel srecho, in se bo chim prej znashel v druzhbi sovrstnikov, ki tega ne bodo sprejeli, bo svoje vedenje morda spremenil; che pa se kaj takega ne bo zgodilo, bo odrasel v ...
MARKO
... popolnoma nekoristnega igralca.
MOZHICELJ
Morda se bo celo zapil, se zachel predajati drogam, skratka lotil se bo chesa takega, kar mu bo pozornost odvrnilo od resnichnega reshevanja problemov, ker bo zaradi shoka, ki ga je dozhivel ob tem, ko se je za trenutek zavedel, kakshen je v resnici, lahko popolnoma izgubljen. In tako sva zdaj ponovno pri strahu ... Pravega nogometasha preprosto ne sme biti prevech strah. Malo strahu mu lahko koristi, prevech pa ga le ...
MARKO
... ohromi.
MOZHICELJ
Seveda. In ne pozabi, da ne govorim o tem, da je treba strah ignorirati, da se je treba pretvarjati, da ga ni.
MARKO
Ampak?
MOZHICELJ
Kaj sva pravkar pochela?
MARKO (se zasmeji)
Pogovarjala sva se.
MOZHICELJ
A ne kar tjavdan. Razmishljala sva. Analizirala. Strah je treba razchleniti in obvladati z razumom: premisliti, chesa te je strah, kaj lahko storish in kakshne so mozhne posledice. Trezno in razsodno, brez posmehovanja ali chesa drugega, kar bi te vodilo le she dlje od reshitve. In ko pridesh do razumskega sklepa – nogometash si mora o tem, kaj hoche, slej ko prej priti na jasno. Bo shportnik ali morda kaj drugega – potem, ko se enkrat odlochi, pa mora ravnati v skladu s svojim sklepom in usmeriti v uresnichevanje svojega cilja she tretji nepogreshljivi element, brez katerega ni nich mogoche.
MARKO
Zdaj mi pa res ni jasno, kam merish. Od vseh tvojih razglabljanj imam v glavi zhe precejshnjo zmedo.
MOZHICELJ
A poglavitna ideja ti je zdaj jasna. Tretja stvar, brez katere na gre, pa je seveda volja. Ta ti daje zagon, da vztrajash na zastavljeni poti. Na poti, do katere si prishel s treznim razmislekom o tem, kaj chutish in zakaj.
MARKO
Torej mi svetujesh, naj grem k ravnatelju?
MOZHICELJ (se prefrigano nasmehne)
O tem se morash seveda odlochiti sam. Tvoje odlochitve so tisto, kar bo iz tebe naredilo takega ali drugachnega chloveka. Tvoje odlochitve dolochajo tvoje navade in tvoje navade dolochajo tvojo usodo.
MARKO
Che ne bom shel k ravnatelju, bom torej postal razvajeno, nejevoljno, jadikujoche bitje? In to bo potem moja usoda?
MOZHICELJ (odlochno)
Ne! Temvech trezen razmislek o tem, kaj hochesh storiti. Kaj se ti v dolochenem polozhaju zdi najboljshe. In pri tem ne smesh zanemariti nobenega dejstva. In tako morash ponoviti vsakokrat, ko se bosh znashel v podobnem polozhaju! Odlochitev je lahko taka ali drugachna. To ni prav nich pomembno. Pomembno pa je, da si pridesh na jasno o tem, kaj chutish, zakaj tako chutish, kaj ti to pomeni in kaj bosh na podlagi tega storil. Nich ni narobe s tem, che nogometash ne vztraja v neki zakotni nogometni ligi, kjer je vechina sodnikov ali celo trenerjev tako slabih, da mu dan za dnem povzrochajo le nenehne tezhave, ga onemogochajo v njegovem napredku, zaradi chesar je ves chas nesrechen in zafrustriran. V takem polozhaju je morda zanj najbolje, da gre v kak drug klub, morda bo celo ugotovil, da se z nogometom noche vech ukvarjati. Vazhno je, kot sem zhe nekajkrat rekel, da se soochi z dejstvi in se ne prepushcha svojim uzhaljenim chustvom. Ta bi ga pahnila v le she globlji obup, ga le she bolj oddaljila od reshitve problema.
MARKO (razmishlja)
GLAS
Zdaj mi je popolnoma jasno, kaj mi je hotel povedati. A ko se spomnim vseh problemov in tezhav, ki me v zadnjem chasu tarejo, mi je kljub vsem njegovim besedam spet precej tesno pri srcu.
MOZHAKAR
Che problemi ne bi bili tezhki, in che ti ob tem ne bi bilo ... tezhko pri srcu, che si ob njih ne bi razbijal glave in dvomil o tem, kaj je najbolje, da storish, potem to sploh ne bi bili problemi.
MARKO
Ja, najbrzh imash prav: nekje je treba zacheti.
MOZHAKAR (zagonetno)
Vchasih, she posebej pa pri odrashchajochem bitju, kot si ti, je treba priskochiti na pomoch tudi s chim bolj oprijemljivim, kot pa zgolj s treznim nasvetom.
MARKO ga vprashujoche pogleda.
MOZHICELJ pochasi razpre desno polovico svojega dolgega chrnega plashcha. Ko Marko zagleda vsebino njegove notranjosti se she bolj zachudi. Tam je veliko majhnih zhepkov, vsak od njih se zdi, kot da je prozoren, cheprav ni jasno vidno, kaj je v njih; a skozi vsakega od njih predira blaga barvna svetloba.
MARKO (zachudeno)
Kaj pa je to?
MOZHICELJ iz enega od zhepov izvleche majhno oranzhno kroglico in jo izrochi Marku.
MARKO
Pa kaj je to?
MOZHICELJ
Poglej vanjo in mi povej, kaj ob tem chutish.
Marko ga uboga. Vzame kroglico, strmi vanjo, jo obracha sem ter tja.
MARKO (zamaknjeno)
Ni mi jasno, kaj se dogaja ... Ob pogledu nanjo obchutim nekakshno nenavadno ugodje, ki si ga ne znam razlozhiti. Kot da oddaja nekakshno silo, ki me ... pomirja, ki me oddaljuje od tistih chustev, ki so mi zgolj v breme, in mi omogocha, da jasneje vidim svoj strah in mozhnost, da ga razumem in obvladam.
MOZHICELJ
Zdaj pa si jo polozhi v desno dlan in stisni, a ne premochno.
MARKO (stisne kroglico)
Zdaj je prejshnji obchutek she mochnejshi in jasnejshi. Kot da iz nje prihaja nekaj ... nekaj ... chesar ne morem opisati drugache kot ... pogum, da se s svojim strahom soochim iz ochi v ochi.
MOZHICELJ (se Marku povsem priblizha in ga nepremichno gleda v ochi)
Natanko tako, Marko. Ta kroglica ti bo dala pogum, da se bosh o tem, ali bosh shel k ravnatelju ali ne, odlochil na podlagi svojih pozitivnih vzgibov. Da tvoja odlochitev ne bo posledica strahu, ki bi te ohromil, ampak poguma, da bosh ta strah videl takega, kot je. Ne pozabi: ne glede na to, kako se bosh odlochil, bo tvoja izbira pravilna; le temeljiti mora na treznem razmisleku in odlochitvi, ki bo presegla strah, ki bi ti zvezal roke in te drzhal v svoji kletki kot ujeto zhival. Zdaj pa kroglico spravi v zhep in skrbno pazi nanjo. In uporabi jo le takrat, ko bo to nujno potrebno. Che ne bosh najprej napel vseh lastnih sil, da se dokopljesh do odgovora, ti ne bo mogla pomagati. Si razumel?
Mozhicelj stopi korak nazaj, a she vedno nepremichno gleda Marka.
MARKO
Ja, mislim, da sem razumel.
MOZHICELJ
Odlichno! Tako je tudi prav, fant moj! No, zdaj pa le hitro tja, kamor te vodi tvoja zhivljenjska pot! Che se bosh podvizal, bosh she ravno ujel sholski zvonec.
Marko pogleda na uro. Ko dvigne pogled in se hoche posloviti od Mozhiclja, tega zhe ni vech. Marko stopi do grmovja, ga preiskuje, a brez uspeha. She enkrat pogleda naokoli, a o Mozhiclju ni ne duha ne sluha. Za hip she enkrat pogleda kroglico, jo vtakne nazaj v zhep, potem pa odhiti v sholo (z odra).
2.
Vecher. Markova soba. Marko je sam doma. Lezhi v postelji in si ogleduje kroglico. Zaslishi shkripanje vrat. Prislushkuje. Ve, da prihaja mama.
GLAS
Bo spet slabe volje kot ponavadi? Bo spet stopila v mojo sobo, ne da bi prej potrkala in me vprashala za dovoljenje? To njeno vdiranje v mojo zasebnost me chedalje bolj moti. Obnasha se, kot da sploh ne obstajam. Kot da sem she vedno majhen otrok, za katerega mora nenehno skrbeti. Naj zaklenem vrata svoje sobe? Ne, to bi mi povzrochilo le she vechje tezhave. Potem bi zagotovo popolnoma izgubila zhivce.
Mama vstopi v sobo, ne da bi potrkala.
MAMA
Dober vecher. Kako je bilo v sholi?
MARKO (se obrne proti mami, za trenutek okleva, ali naj reche, kar misli)
Se ti ne zdi, da bi lahko potrkala? Jaz tudi ne smem v tvojo spalnico, che prej ne vprasham za dovoljenje.
MAMA (ga jezno pogleda)
Ti si moj otrok.
Marko spet okleva, ali naj ji pove, kaj se je zgodilo v sholi. Z roko sezhe v zhep in otipa kroglico.
MARKO
Bil sem pri ravnatelju.
MAMA (ga ostro pogleda, se priblizha postelji, sede na stol ob pisalni mizi, presenecheno, rahlo nejevoljno)
Pri ravnatelju? Zakaj pa?
MARKO
Saj vesh, da sem imel tezhave z uchiteljem matematike.
MAMA
In? Mislila sem, da je ta zadeva zhe reshena.
MARKO
Nich ni reshena. Vsaj kar se mene tiche, ne. (ga postane strah; posvaljka kroglico, ki jo ima v zhepu)
GLAS
Naj stisnem kroglico? Je situacija prava? Sem zhe napel vse lastne sile? Dopoldne me ni pustila na cedilu. Bo tokrat spet tako?
Stisne kroglico. Se skoraj v trenutku pomiri. Sede, z desnico she vedno v zhepu, kjer stiska kroglico.
MARKO
To sem preprosto moral storiti. Ni se mi zdelo prav, da se umikam, che se mi je zgodila krivica.
MAMA
Pa saj sva zhe govorila o tem, da se ne splacha kregati z uchitelji, ker si bosh s tem nakopal le she vechje tezhave. Táko je zhivljenje ... Nekaterim rechem se preprosto morash podrediti ...
MARKO (popolnoma mirno)
Nekaterim rechem se preprosto ne smem podrediti, ker je cena za to previsoka. In taka vzgoja, ki ljudem vceplja v glavo podrejenost, ni prava.
MAMA (pokroviteljsko)
Ampak dragi moj sin! Le kaj mislish, da bosh dosegel s tem svojim upornishtvom? Zhivljenje ni tako preprosto. V zhivljenju moramo pogoltniti marsikatero grenko pilulo. Tako pach je. Slej ko prej se bosh moral s tem sprijazniti tudi ti.
MARKO
Mama, morda si se za tak nachin spopadanja s problemi odlochila ti, jaz pa mislim, da je zame she vedno nekaj upanja, da se ne uklonim ravno vsakemu, ki bi rad name stresal svoje frustracije.
MAMA
Od kod pa zdaj to? Takega te pa nisem vajena!
Marka za trenutek prevzame dvom. Spet stisne kroglico.
MARKO
Mama, ravnatelj me je razumel.
MAMA
Kako, prosim?
MARKO
Pravim, da me je ravnatelj zbrano poslushal, in mi zagotovil, da se bo pogovoril tako z uchiteljem matematike kot tudi z razrednikom.
MAMA
Ljudje na polozhajih pogosto ravnajo tako, samo da bi zadeve utishali.
MARKO
Z ravnateljem sem govoril malo pred deveto, takoj po prvi uri. Zhe takoj naslednjo uro je k sebi poklical oba uchitelja; potem ko se je pogovoril z njima, pa ponovno she mene.
MAMA (ga zachudeno, skoraj sposhtljivo pogleda)
A tako? In kaj se je zgodilo potem?
MARKO
Matematik je priznal, da me morda ni najbolje razumel. Nekaj podobnega je izdavil tudi razrednik. Na koncu so se strinjali, da je ukor neveljaven.
MAMA
Pa cvek?
MARKO
Tudi.
Mama se zachne nervozno presedati in nekaj mrmrati sama zase.
MAMA
Pa kako to, da si se odlochil, da gresh k ravnatelju? Po najinem pogovoru se mi je zdelo, da si se sprijaznil s tem, da pach sprejmesh, kar se je zgodilo?
MARKO
Mama, to je bilo predvsem zaradi tebe. Nisem se hotel prerekati s tabo, pa sem rekel, da je morda res najbolje, da storim tako, kot si predlagala. A globlje v sebi sem ves chas chutil, da ne ravnam prav. Tukaj, v zhelodcu me je vsakokrat, ko sem pomislil na to, kaj se mi je zgodilo, prav zoprno speklo, kot da bi bilo nekakshno opozorilo, da moram vendarle nekaj storiti.
MAMA
In kako ... kako si zbral pogum, da si to naredil? Najbrzh ni bilo ravno preprosto?
MARKO
Nisem dopustil, da bi me strah ohromil. Zavedal sem se, da me strah opozarja na tveganje, na morebitno nevarnost. Razmislil sem o mozhnih posledicah; potem ko sem ugotovil, kaj moram storiti, pa sem sprejel odgovornost za to, kar bi se lahko zgodilo.
Mama ga skoraj obchudujoche pogleda.
MARKO
No, pa tudi majceno pomoch sem imel ... Zjutraj sem ...
GLAS
Naj ji povem o svojem jutranjem srechanju s chudnim chrnim mozhicljem? O chudezhni oranzhni kroglici, ki mi jo je dal? Le kaj si bo mislila?
MAMA (mrmrajoche)
No, le kdo bi si mislil. (glasneje) Si jedel?
MARKO
Ja. Kar si mi pustila na krozhniku v hladilniku.
MAMA (suho)
Dobro. (pogleda na uro, nejevoljno odkima z glavo, vstane, se pochasi odpravi proti vratom) Moj bog, kakshno zhivljenje! Kakshno zhivljenje! Od jutra do mraka igrati vlogo ...
MARKO (tiho)
... bedaka ...
Mama ga odsotno pogleda, je zhe pri vratih, ga ni dobro slishala.
MAMA
Kaj si rekel?
MARKO
Ah, nich, nich.
MAMA
No, pa lahko noch. Imash jutri kaj posebnega na urniku?
GLAS
Naj ji rechem, da me ne sprashuje stvari, ki je v resnici ne zanimajo? Samo zaradi nekakshne prazne olike? Da je prav na taka vprashanja najtezhe odgovarjati, che zhe ni popolnoma nemogoche.
MARKO
Ne, nich posebnega.
MAMA
No, zdaj pa res lahko noch. (odide, ne da bi chakala na odzdrav)
Marko se ponovne ulezhe, gleda v strop. Spet izvleche kroglico in si jo ogleduje.
MARKO
Pa kako je mogoche, da se v tej chudni kroglici skriva taka moch?
Chez chas ugasne luch in oblechen zaspi.
3.
Jutro. Markova soba. Marko se zbudi. Opazi, da je zaspal oblechen.
MARKO (ali GLAS)
Kaj bo rekla mama, che bo videla, da sem zaspal oblechen? Mi bo spet pridigala? Kljub temu, da oba she predobro veva, da se to vchasih zgodi tudi njej? Te njene vechne pridige ... Enkrat bom moral glede tega nekaj storiti. (ga nenadoma pograbi panika) Kje je kroglica? (s pogledom zachne mrzlichno preiskovati sobo, posteljo, pogleda pod posteljo ipd.) Gotovo mi je padla iz rok, ko sem zaspal.
Mama vstopi. Ne da bi potrkala.
MAMA
Dobro jutro. A, si zhe oblechen? Kaj pa tako vneto ishchesh?
MARKO
Dobro jutro.
Mama pogleda pod mizo, Marko sledi njenemu pogledu. Zagleda kroglico, ki je pod pisalno mizo, izza ene od nog. Hlastno plane proti njej, a ga mama malce prehiti. Se skoraj zaletita.
MAMA (jo pobere, pogleda)
Kakshna nenavadna frnikola! Take pa nisem she nikoli videla.
Marko ji jo iztrga iz rok in skrije v zhep.
MAMA
Ja, kaj ti pa je? Zhe vcheraj si bil ves chuden, zdaj pa skachesh po navadni frnikoli kot kak triletni otrochaj!
MARKO (osorno)
To ni nobena navadna frnikola.
MAMA
Lepo te prosim, pa kaj ti je? (hoche she nekaj rechi, a ji pogled zastane na rochni uri) Moj bog, koliko je zhe ura! Zajtrk imash kot ponavadi v kuhinji. (zhe hoche oddrveti, pa se nenadoma premisli in zastane, se skloni k Marku in ga hoche poljubiti na lice)
MARKO
Mama, lepo te prosim! (se ji poskusha izmakniti)
MAMA
Kaj mama ne more poljubiti svojega sina v slovo?
MARKO
Naj ti spet, ne vem katerikrat zhe, pojasnjujem, da nisem vech otrok?
MAMA
Moj bog, le s chim sem si zasluzhila vse to? Vse zhivljenje samo garam in se cele dneve matram, potem pa imam za zahvalo takega sina! Le za katerega hudicha mi je vse to treba, a? Prav tak si kot ... kot ... (se zadrzhuje, da je ne bi popadel jok) tisti ... tisti tvoj ...
MARKO
Lepo te prosim, mama, pa ne spet!
MAMA
... oche. Le zakaj si mu tako prekleto podoben, a? Zakaj ne moresh biti vsaj malo po meni?
GLAS
Le kaj hoche s tem nenehnim ponavljanjem ene in iste zgodbe? Mar ne dojame, da me krivi za nekaj, za kar sploh nisem kriv? Samo, da bi me spravila ob zhivce, da bi na tako ... vulgaren nachin spravila iz sebe jezo in nezadovoljstvo, ki bruha globoko v njej kot neusahljiv vulkan? Sem mar jaz kriv, che sta se razshla? Kot da nimam zaradi tega zhe sam dovolj nevshechnosti.
MARKO (prizadeto)
Mama, lepo te prosim ...
MAMA (odrezavo)
Mudi se mi. Skoraj sem zhe zamudila sluzhbo, zdaj nimam vech chasa za te neumnosti. (odvihra iz stanovanja /z odra/)
MARKO
Seveda, zdaj pa nima chasa. Kot ponavadi. Vrzhe gorecho baklo, da z njo osmodi vse prisotne, potem pa – adijo, in reshi se, kdor se moresh. (zavzdihne, potem se zave kroglice, ki jo zhe ves chas drzhi v roki, jo potezhka) No, che nich drugega, vsaj tebe imam pa she vedno. (jo spravi nazaj v zhep)
Odide iz stanovanje, proti parku, do klopce. Postane, se ozira naokoli, ali bo morda spet uzrl Mozhiclja. Malce posede, spet vstane, gleda proti grmovju. Nich se ne zgodi. Razocharano odide.
MARKO
Se mi je tisto vcheraj samo sanjalo? Pa cheprav je bil dan? Sem padel v kako chudno hipnozo in se mi je vse skupaj le dozdevalo? Ampak che bi bilo to res, potem kroglica ne bi mogla biti chudezhna. Potem mi ne bi dala mochi, da sem premagal strah. (pride do konca odra in odide)
__________
Besedilo je nastalo po narochilu Dramskega drushtva MUKI iz Maribora v okviru njegovega projekta Otrokove pravice v medsebojnih odnosih. (Op. avt.)
Nadaljevanje in konec v naslednji shtevilki: Revija SRP 77/78