Revija SRP 75/76

Ivo Antich

POPARE
(Posthistorichne parabole)
 
 

RDECHE-BELA PRAVLJICA

 
Dokler je idila
rdecha trajala,
toliko je vila
rdecha rajala.
 
Pri tem je idila
kakor tudi vila
vse bolj bela
postajala.
 
In se je idila
kakor tudi vila
pobelela
prebudila.
 
 
 
 
POTOPIJA V SOBNI HOSTI
(Zimmerwald – Sobna hosta)
 
Utopichni socializem
in znanstveni komunizem –
oba sta konchala v Utopiji,
se pravi v praktichni polomiji.
 
Zato se v tej avtoironiji
Vzhodu zastavlja kruto vprashanje:
so bile vse skupaj blodne sanje
ali nuja v sploshni histeriji?
 
Kitajski »milijarderji«
pa kot rdechi rekorderji
socialistichno utopijo
v nebeshkem miru naprej zhivijo –
 
kot da v globalizacijski dobi
she zmeraj sanjajo v rdechi sobi,
ne(o)kapitalistichno zvesti
Leninove »sobne hoste« cesti…
 
 
 
 
MONTENEGRO
(maj, 2006)
 
Montenegro
igra svoj allegro:
Chrna gora
je zadnja
samoslavilna
poslovilna
jugomora
z balkanskega pladnja.
Pokazala je zrelost,
in nezaspanost,
pa starodavno nezrelost
in notranjo razklanost
ne lanskega,
temvech praslovanskega
rdeche-belega izbora,
cheprav sprevrnjeno,
v politichnem pomenu
na glavo obrnjeno:
njeni »rdechi« k zahodnemu,
njeni »beli« k vzhodnemu
bratskemu tezhijo objemu…
 
 
 
 
SOLIVCI MED VOLIVCI
(ali o soli med voli)
Vchasih je sol pomenila pamet,
a zdaj s pametjo neslano
prav ti, ki jih rodil je zhamet
yugorealsocializma
(otroci rdechih oficirjev
in rdechih revirjev) –
 
z abecedo realkapitalizma,
v reader´s povzetku podano,
solijo mozhgane raji
v svoji podtriglavski staji,
kjer tega novoreka sol
kot odreshitev lizhe volivski vol.