Revija SRP 75/76

Emily Dickinson

 

MORJE

 

Povsod navzoche srebro;

v peska legah

chuvati pred izbrisom

sled, klic brega.

 

 

OPOMBA K EMILY DICKINSON

»Vse najpomembnejshe« v amerishki poeziji se je zgodilo s tremi imeni v 19. stoletju: Edgar Alan Poe – Walt Whitman – Emily Dickinson. Vsa ogromna kolichina verzov, ki je bila za njimi napisana na tleh ZDA, kljub marsichemu solidnemu, zanimivemu in svetovno odmevnemu, naposled, po radikalni analizi, ostaja v senci »svete trojice«; Eliot kot »chetrti velikan«, rojen na amerishkih tleh, se je moral »izruvati« in se preseliti nazaj k praprednikom v Anglijo, che se je hotel temeljito profilirati kot avtonomna pesnishka velichina. Poe in Emily zastopata poezijo v »bolj evropski«, zaprti, formalno strozhji obliki, amerishki pesniki pa so – zlasti v 20. stoletju - bolj sledili mnogobesedni shirini Whitmanovih prostih verzov v Travnih bilkah (1855). Poe je imel vech odmeva v Evropi kot v ZDA (Borges: »Poe je rodil Baudelaira, Baudelaire je rodil Mallarméja….«), Emily (1830 – 1886) pa za zhivljenja, razen sedmih pesmi anonimno, sploh ni objavljala, kot da v tedanjem amerishkem primitivizmu ni videla mozhnosti resnega odziva; sorodnikom je narochila, naj njen opus unichijo. Shele po smrti (prvo knjizhno izdajo pripravila sestra 1890, celoten opus 1955) je prodirala v amerishko in svetovno literarno zavest, in bolj ko se oddaljuje v chasu, globljo osuplost izziva njena enkratna, eliptichna pesnishka beseda. Danes, po 120 letih od njene smrti, po vsakrshnih pustolovshchinah, preigranih v svetovni poeziji, njena »preprosta«, bolj jenkovska kot jenkijevska, na predirno bistvo osredishchena pesem tako rekoch znova zveni »povsem moderno« in v poetichnem smislu aktualno, dokazujoch, da jedrna kvaliteta zmeraj ostaja trdna sopotnica vseh modno stilistichnih variacij. Svojo pesnishko usodo je domislila v »gotski« provinci Nove Anglije (mestece Amherst, Mass.) v radikalni anonimnosti valéryjevskega silfa in dosegla vrh vsega, kar so v svetovni poeziji zapisale zhenske roke. Med njenimi shtevilnimi (prek 1700), v glavnem kratkimi pesmimi s kratkim verzom, brez naslovov, s specifichno (pomishljaji) ali sploh opushcheno interpunkcijo, z nechistimi rimami in svojevoljnim pisanjem velikih zachetnic se zdi kljuchna shtirivrstichnica Morje (The Sea; naslov urednishki; rkp. sht. 884), svojevrsten chudezh hermetichne »preprostosti«, kvintesenchni povzetek celotnega opusa, s poanto v morski brezosebnosti sledi (prim. pesem Jaz sem nihche, kjer pravi, da je pocestno pushchati svoje ime obchudujochi mlaki). Zadevna pesem je zaradi skrajne, »haikujevske« zgoshchenosti pomensko le priblizhno dostopna, zato je prichujochi prevod zgolj poskus chim bolj zvestega prenosa (isto shtevilo zlogov v verzih, rima na istih mestih).

Izbor, prevod iz angleshchine in opomba Ivo Antich