Revija SRP 75/76
Dokumenti
Dokument 3
PRITOZHBA
 
 
DELOVNO IN SOCIALNO SODISHCHE
Resljeva 14
Ljubljana

Opr. sht. Ps 1386/2006

Tozhecha stranka: Ivan Antich, Karlovshka 22, Ljubljana
 
Tozhena stranka: Ministrstvo za kulturo RS, Maistrova 10, Ljubljana

Zadeva: Pritozhba zoper odlochbo Ministrstva za kulturo RS (dalje: MzK) z dne 13. 04. 2006 (datum zhiga Poshte Slovenije na ovitku: 21. 04. 2006), sledech »pouku o pravnem sredstvu«, kot je naveden v tej odlochbi.

 
IZHODISHCHE:

Podpisani Ivan Antich (pod svoja literarna dela se podpisujem Ivo Antich) kot tozhecha stranka menim, da je zadevna odlochba MzK, s katero ni ugodilo moji proshnji kot vpisanemu v t.i. razvid samozaposlenih v kulturi za pravico do plachila prispevkov za socialno zavarovanje iz drzhavnega prorachuna, pravnoformalno dvomljiva z vech vidikov in moralno-socialno krivichna v smislu kratenja osnovnih drzhavljanskih pravic do minimalne (dejansko bolj bedne kot skromne) mozhnosti prezhivetja in profesionalnega ustvarjalnega dela. Ker prispevkov sam namrech ne morem plachevati, mi je eo ipso MzK praktichno, cheprav sicer ne tudi pravnoformalno, kar je res »inventiven« cinizem, z odlochbo odvzelo ne le dotlej veljavno (triletno) pravico do plachila, temvech tudi – sicer neomejeni – status samozaposlenega v kulturi (prej: samostojni ustvarjalec na podrochju kulture), ki sem ga imel neprekinjeno od leta 1983. Tako sem v 58. letu starosti (rojen 1948) kljub stalnemu (40-letnemu) delu na podrochju kulture kot parazitski presezhek vrzhen na cesto med brezposelne (»teoretichno« sem si »samozaposlenost« odvzel sam; da ne bi placheval, sem se moral kar najhitreje izpisati iz razvida; v ta namen sem moral na MzK vlozhiti proshnjo za odlochbo o izpisu).

 
OBRAZLOZHITEV PRITOZHBE:

Ker sem na MzK pravochasno pred iztekom (pred 31. 3. 2006) triletnega obdobja 2003-2006 s proshnjo za pravico do plachila prispevkov posredoval vso dokumentacijo o izpolnjevanju formalnih pogojev (vpis v razvid samozaposlenih v kulturi kot pesnik, nedoseganje dohodkovnega cenzusa, celotna bibliografija in tri zbirke pesmi s CD ter z objavo le-tega na spletu; Uredba o pogojih za pridobitev pravice do plachila prispevkov… UL RS, sht. 23 z dne 28. 4. 1995, veljavna v zachetku triletja 2003-2006, za pesnike zahteva dve zbirki), je iz odlochbe mozhno sklepati, da je bilo za konchni negativni izrek odlochilno predvsem negativno mnenje t.i. strokovne komisije. Ta komisija, katere chlani in njih kvalifikacija (po osnovni logiki bi o pesnishtvu lahko razsojali le pesniki) kakor tudi njihove konkretne utemeljitve zavrachanja po zapisniku iz odlochbe niso razvidni, je menila, kot navaja odlochba, da moje »delo ne predstavlja izjemnega kulturnega prispevka v obdobju zadnjih treh let« (cit.). V naslednjem odstavku odlochbe je pojasnjeno, da se po 10. chlenu Uredbe o samozaposlenih v kulturi za izjemen kulturni prispevek shteje delo, ki je po obsegu in kakovosti v strokovni in shirshi javnosti ovrednoteno kot vrhunsko; k temu je v oklepaju dodano pojasnilo, kaj naj bi kazalo »vrhunskost«: to so drzhavne in stanovske nagrade, mednarodne nagrade ali priznanja, dokumentirane kritike itd.; dodano je she, da je Drushtvo slovenskih pisateljev na zahtevo MzK sporochilo, da nisem chlan tega drushtva.

Glede obsega:

Iz bibliografije, ki je bila predlozhena MzK, je razvidno moje v zadevnem triletju (2003-2006), enako kot v vseh predhodnih obdobjih, kontinuirano delo na podrochju kulture v razlichnih oblikah (3 zbirke pesmi, poezija, proza, filmska, likovna, literarna kritika, eseji, prevodi, karikatura, strip…), torej bi bil ochitek o nezadostnem obsegu v tem primeru povsem brezpredmeten (zlasti poezija se pach ne meri kot »trak na vatle«).

Glede kvalitete:

Sploshno je znano, da je ocenjevanje kvalitete v umetnosti in literaturi skrajno problematichno in povezano z najrazlichnejshimi vplivi »iz ozadja« (socialnozgodovinskega, politekonomskega, geopsiholoshkega itd.). Literarno delo ima svojo logiko nastajanja, ki jo je tezhko ali sploh nemogoche tempirati na »triletna obdobja« in podobne »razvojne faze«, she zlasti v razmerah slovenske mikrodruzhbe in mikrokulture z zalozhnishtvom, ob katerem je o kakrshnikoli normalnejshi logiki trzhishcha brezpredmetno govoriti (literarna dela, v programih chasovno nepredvidljivo chakajocha na odobritev MzK za financhno podporo, tudi pri osrednjih zalozhbah v povprechju izhajajo v nakladah, ki so pach le »za vzorec«, nekaj sto izvodov). Spricho tega niti uveljavljeni literati ne morejo zanesljivo predvideti izidov svojih del v nekem »triletnem obdobju«, toliko bolj to velja za manj znane pisatelje in zlasti pesnike, se pravi za tiste, ki so iz takih ali drugachnih razlogov bolj »obrobni«, she posebno, che so kot pisec prichujoche tozhbe sodelavci edine resnichno neodvisne slovenske kulturnishke revije (Revija SRP, izhajajocha le po zaslugi sodelavcev, ki se samoponizhevalno odrekajo honorarjem; nekateri te revije, njenih knjig in spletnih publikacij »ne morejo videti« tudi zato, ker izhajajo v avtentichni slovenski latinici – bohorichici), ki bi bila v totalitarizmu na kratko onemogochena, v demokraciji pa je zhe vsa leta svojega obstoja izpostavljena bolj prefinjenemu, a nich manj sistematichnemu shikaniranju in poskusom onemogochanja (ogrozhanje temeljne socialne varnosti sodelavca-chlana urednishtva je po svoje uchinkovit prispevek k temu). O tem, da na Slovenskem tako rekoch ni literarne kritike, da vechina knjig ostaja brez tehtnejshih ali sploh brez vsakih recenzij, da se slovenske knjige prevajajo v tuje jezike po prijateljsko-zveznem sistemu »daj-dam«, so javno govorili zhe znani slovenski knjizhevniki. V takih razmerah naj literarni ustvarjalec zbira doma in v tujini nagrade, priznanja, (pozitivne) kritike itd. za neko »triletno obdobje«… Vprashanje kvalitete se vchasih in ponekod she posebno zastavlja ob literarnih delih, ki so v celoti ali vsaj deloma satirichnega znachaja, kot so take moje tri zadevne zbirke pesmi, ki pach niso obichajna lirika, po opremi niso »reprezentanchne«, izdane so pri malih zalozhnikih (Popare, 2004; Epigramizmi, 2005; Blumen, 2006). Po neki sploshni inerciji naj bi bila namrech humor in satira tako rekoch kar avtomatichno nekaj »lazhjega«, manj zavezujochega, nekaj po kvaliteti ochitno drugorazrednega, nekakshen »podzhanr«; hkrati se v javnosti ponavljajo zhe obrabljene tozhbe, da na Slovenskem primanjkuje humorja in satire (ko pa se kje pojavita, prej ali slej naletita na poskuse »zatolchenja«; znachilno je, da je v desetletjih socialistichnega totalitarizma redno izhajal odlichni satirichni tednik Pavliha, demokratichna sedanjost pa chesa takega ne premore). Polovica Preshernovih Poezij je satirichno-humorna, satirichni elementi so mochno navzochi v znamenitih Kosovelovih, zaradi »problematichne« kvalitete pol stoletja dobesedno skrivanih Integralih (kakshnega javnega priznanja in nagrad doma in v tujini sta bila omenjena pesnika delezhna za chasa svojega zhivljenja?), Cankar je svoje delo izrecno na prvem mestu oznachil kot satiro (da se namrech izrazha »v satiri, tragiki in paradoksu«, cit. po Obiskih Izidorja Cankarja), po mnenju nekaterih kritikov je najvrednejshi del Kafke ali Becketta ali Krlezhe ravno element (tragikomichne) satire, Jan Kochanowski (1530–1584) je s svojimi epigrami eden od utemeljiteljev poljskega verza in poljske literature. Kanadski teoretik Northrop Frye meni, da je vsa resna literatura nashega chasa (zadnjih sto let) ironichno-satirichna… Teh velikanov seveda ne navajam v smislu enachenja z njimi, temvech le za ilustracijo. Po vsem tem lahko rechem, da se prav nich ne sramujem humorno-satirichnih elementov, ki pa za pozornejshega bralca niti niso edini, v svojih delih. V polozhaju, v katerem sem zaradi zadevne odlochbe MzK, si lahko tudi dovolim rechi, da so moje zadevne tri zbirke profesionalno (izrazno-jezikovno in vsebinsko) korekten in konsistenten rezultat dolgoletnega dela ter da je njihovo odrivanje v nekakshno »neizjemnost« zame v literarno strokovnem smislu brezpredmetno in nesramno povrshno. V izrazno-jezikovnem pogledu so te zbirke izjemne vsaj po prevladujochi silabichni simetriji rimanih verzov, v vsebinskem pogledu pa po satirichno-kronikalni obravnavi slovensko-slovanske tranzicije; kaj podobnega s tem obsegom in znachajem v danashnji slovenski literaturi ne obstaja.

Glede vrhunskosti:

Po propozicijah (vladna Uredba, UL RS, sht. 9/04), po katerih MzK odlocha o samozaposlenih, mora ustvarjalchevo delo biti, che naj mu pripada pravica do plachevanja prispevkov za socialno zavarovanje iz prorachuna, »vrhunsko«, hkrati pa mora ta ustvarjalec imeti dohodke pod dolochenim cenzusom, tj. da »mu njegov dohodkovni polozhaj ne zagotavlja normalnih pogojev za delo« (cit. po zadevni odlochbi). Tudi to se kazhe kot »inventiven« cinizem, saj po navadni logiki ni jasno, kako naj ustvarjalec s svojim delom, ki pach ni le »templjanje chevljev«, dosega vrhunske rezultate s sproti tekocho shiroko domacho in mednarodno odmevnostjo v polozhaju, ki je izrecno v podnormalnih pogojih, hkrati pa nad njim visi tudi »Damoklejev mech« triletne pogojne omejitve zavarovane eksistence… Po chlanku v Delu z dne 23. 5. 2005 je bilo v register samozaposlenih v kulturi vpisanih 2232 oseb, od tega je MzK odobrilo plachevanje zav. iz drzhavnega prorachuna 1488 ustvarjalcem, se pravi, da je v Sloveniji 1488 vrhunskih umetnikov (na tolikshno shtevilo bi bila ponosna tudi kakshna neprimerljivo vechja drzhava), ki ne dosegajo dohodkovnega cenzusa, ki zhivijo in »vrhunsko ustvarjajo« v podnormalnih pogojih, ki dozhivljajo in dokumentirajo sprotno tekocho javno odmevnost doma in v tujini v obliki nagrad, priznanj, kritik itd. ter da je strokovna komisija MzK vsem tem tudi priznala vrhunskost. V ilustracijo kriterija »vrhunskosti«: sredi 19. stoletja je kot vrhunski slovenski pesnik slovel Koseski, v dveh desetletjih je prishlo do zamenjave in je vrhunski postal Presheren, ki je dotlej veljal za verzifikatorja lascivnosti, Koseski pa je danes pojem prazne verzifikacije. Vladimir Bartol je bil nekoch za nekatere kritike pisec nizhje zabavne literature za »zhenske revije«, danes je praktichno skoraj edini slovenski pisatelj z resnichnim mednarodnim odmevom. Likovnega umetnika (in tudi pesnika) Janeza Bernika, ki je sploshni pojem vrhunskosti (avstrijska Herderjeva nagrada), je ob veliki razstavi (2005/2006) ugleden novinar in kritik osrednjega dnevnika popolnoma, naravnost »katastrofalno« razvrednotil v smislu naslovne poante, da gre za »golega cesarja« (Delo, 12. 12. 2005, str. 9).

Glede chlanstva v Drushtvu slovenskih pisateljev:

Chlanstvo je prostovoljno; niti v propozicijah Uredbe ni omenjeno med pogoji za pridobivanje pravic do plachila. Chlanstvo tudi ni nedvomen pokazatelj kvalitete, »vrhunstva«, izjemnega prispevka ali pomena avtorjev; bili so uveljavljeni in ugledni avtorji, ki niso bili chlani, so izstopili itd., kakor so tudi chlani, ki so literati bolj po chlanstvu kot po svoji stalni produktivnosti. (Tudi npr. v Drushtvu novinarjev niso vchlanjeni nekateri vrhunski slovenski novinarji; kakshne socialne sankcije so zato zanje »predvidene« s strani birokracije, mi ni znano.) Che ima mnenje t.i. strokovne komisije vsaj dolocheno posvetovalno relevanco (podobno kot mnenje Kulturnishke zbornice Slovenije; gl. Uredba in odlochba), je omemba chlanstva v DSP v tej zvezi pravno brezpredmetna.

Glede nachina delovanja MzK:

Chlankov, ki tako ali drugache kritichno obravnavajo delovanje MzK, je bilo samo v zadevnem triletju (2003-2006) objavljenih na stotine; tukaj v ilustracijo omenjam in med prilogami dodajam le dva, ki se zdita v smislu prichujoche tozhbe she posebno ilustrativna, ker kazheta na dolocheno kontinuiteto in hkrati na stopnjevanje cinichne lahkotnosti v delovanju te nacheloma kulturne ustanove. Chlanka sta zgovorna zhe po naslovih. Prvega je podpisal tedanji predsednik Drushtva slovenskih pisateljev Dane Zajc in se glasi: Ministrstvo za kulturo: birokratsko in zahrbtno (Delo, 8. 9. 1994); uvodni odstavek: »Drushtvo slovenskih pisateljev nasprotuje postopkom, ki so jim izpostavljeni nashi chlani, samostojni umetniki. Nachin, kako so samostojni umetniki zvedeli, da so njihove pravice, dodeljene na Ministrstvu za kulturo, naenkrat neveljavne, je birokratski in zahrbten.« - Drugi je chlanek z naslovom: Nich vech »izbrisanih« v kulturi (STA, Delo, 6. 9. 2005); gre za porochilo, da MzK priznava lastno napako in jo po sklepu vlade tudi odpravlja, napako namrech, »s katero so pred dobrimi tremi meseci 71 samostojnim umetnikom odvzeli pravico do plachila prispevkov za socialno zavarovanje iz drzhavnega prorachuna.« (cit.). – Ne glede na vzrok za omenjeno »napako« (mogoche se je zhe v treh mesecih, ne shele v treh letih, pojavljala in izginjala »vrhunskost« teh 71 umetnikov) je ochitno, kako se MzK z lahkotnimi zamahi poigrava z zhivljenjem umetnikov, spreminjajoch jih v »izbrisane«, kar je v primeru starejshih, ki so tako rekoch tik pred upokojitvijo in s skoraj chetrtstoletnim samostojnim stazhem kot jaz, najbrzh she dodatno problematichno.

Glede t. i. deficitarnih poklicev:

Po vladni Uredbi o samozaposlenih v kulturi (UR RS, 2. 2. 2004) sta v taksonomiji poklicev dve skupini: prva (73 tochk) in druga »deficitarni poklici« (11 tochk). Podpisani imam kot osnovni poklic opredelitev »pesnik« (tochka 49), kot dodatni poklic iz prve skupine pa lahko navedem tudi »lektor« (tochka 36) in »prevajalec na podrochju leposlovja in humanistike« (tochka 55); iz druge, deficitarne skupine pa »kritik na podrochju umetnosti« (tochka 6). Obrazec vloge za pridobitev pravice do plachila prispevkov za soc. zav., ki ga je pripravilo MzK, namrech omogocha poleg izbora osnovnega poklica tudi »morebitno dodatno dejavnost oz. poklic«. Po odlochbi MzK je »deficitarni poklic« oznachen kot »poklic, ki ga je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati«. Pozornejshi vpogled v mojo bibliografijo pokazhe, da tako rekoch »mimogrede« (morda kar pada z neba?) pishem tudi literarno, filmsko in likovno kritiko, za katero je neredko potrebno dolgotrajno preverjanje podatkov v knjizhnicah in po internetu. Naj za ilustracijo navedem npr. chlanek »Mrtvashki ples« med Shtajersko in Istro (O slikarstvu Marjana Skumavca) (Revija SRP, 69-70 / 2005); v isti reviji v obsezhni stalni rubriki spremljam televizijski in filmski program. Che za kogarkoli ne ta revija ne ta rubrika »ne obstajata« (»sta prazen nich«), je to pach njegov problem (omenjena revija in knjige njene knjizhne zbirke so kljub dolgoletnemu izhajanju tako v tiskani kot v elektronski obliki dosledno zamolchevane v slovenskih medijih). Za odlochbo MzK je tudi moj prispevek k omenjeni deficitarni poklicni dejavnosti, potrebni podpore, ochitno nichvreden.

Glede prispevkov za socialno varnost samozaposlenih:

Iz preglednice (gl. pril.) Ministrstva za finance, DURS Ljubljana Center, ki kazhe stopnje zadevnih prispevkov (april 2006), je razvidno, da je izhodishche povprechna bruto placha in da, po informaciji DURS, MzK samozaposlenim plachuje po drugi stopnji, ne po prvi najnizhji. V odlochbi MzK govori o prispevkih, »obrachunanih od najnizhje pokojninske osnove« (cit.). Samozaposleni si ne more plachevati po najnizhji stopnji, slediti mora vzorcu MzK.

POVZETEK:

Iz vsega zgoraj navedenega je po mojem mnenju dovolj podlage za prichujocho pritozhbo, ki jo vlagam v naslovljeno sodishche z zaupanjem v njegovo objektivnost in pravichnost; da bo torej v skladu s svojo kompetenco dosodilo ustrezno objektivno revizijo zadevne odlochbe MzK, tako da mi bo od konca marca 2006 tudi v naslednjem obdobju priznana pravica do plachila prispevkov za socialno zavarovanje iz prorachuna in hkrati omogochen ponovni vpis v razvid samozaposlenih v kulturi, oboje brez prekinitve. Posebej prosim sodishche za mozhnost chimprejshnje reshitve, ker sem zaradi popolne izgube socialnega statusa, se pravi praktichno izbrisan, zavrzhen in izgnan, v tolikshni meri temeljno eksistenchno ogrozhen, da se naposled ne bi zdel odvech niti razmislek o mednarodnem sodishchu za chlovekove pravice v Strasbourgu.

 

S sposhtovanjem
Ivan Antich
Ljubljana, 17. 5. 2006
 
 
PRILOGE (2x):
 
odlochba MzK 2006
uredba 2004
uredba 1995
preglednica prispevkov za soc. varnost samozaposlenih
dva chlanka(Delo)
 
tri zbirke pesmi (knjizhni izvodi):
Popare (2004)
Epigramizmi (2005)
– Blumen (2006)
 
Obseg delovanja Revije SRP z njeno vsebino dostopen na:
http://www.revijasrp.si

 

__________
* Pritozhba je sestavni del elektronske knjige Zhigosana ustvarjalnost v ediciji Pogum Revije SRP. (Op ur.)

Namesto odgovora na pritozhbo je Mzk zadevo posredovalo na Drzhavno pravobranilstvo RS, to pa je Delovnemu in socialnemu sodishchu predlagalo, “da se izreche za stvarno nepristojno, oziroma da tozhbeni zahtevek tozheche stranke zavrne kot neutemeljen” (cit.) - v nasprotju z odlochbo Mzk, ki je v Pouku o pravnem sredstvu samo napotilo tozhechega na Delovno in socialno sodishche. V odgovoru je I. Antich opozoril na to dejstvo in sodishchu predlagal, da zavrne predlog kot neutemeljen in razsodi, kot je nakazano v gornjem povzetku. (Op. ur.)

Glej tudi prilogo: dva chlanka (DELO)

________
Predhodni dokumenti:
Odlochba MzK - Vasko Simoniti
 
Nadaljevanje zadeve:
Odgovor na odgovor na tozhbo
Pritozhba na Vishje DSS v Ljubljani